323. člen KZ-1

Po ustaljeni sodni praksi je kazenska odgovornost na ravni vzročne zveze izključena le, če je posledica nepredvidljiva ali če storilec nima možnosti, da bi preprečil prepovedano posledico, tudi če bi ravnal skladno s predpisi.1 V primeru (takšen je tudi obravnavani), ko več udeležencev v cestnem prometu s svojim protipredpisnim ravnanjem prispeva k prometni nesreči, odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom prepovedane posledice. Z vidika obsojenčevih ravnanj je tako odločilna presoja, ali je kljub oškodovančevemu ravnanju obsojenec imel objektivno možnost, da v skladu z načelom defenzivne vožnje sanira njegovo kršitev z izpolnitvijo svojega dolžnostnega ravnanja ter tako prepreči prometno nesrečo.

Posebnost kaznivega dejanja po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) je v tem, da huda telesna poškodba predstavlja le objektivni pogoj kaznivosti. Za presojo vzročnosti je tako bistvena le povezava med obsojenčevim ravnanjem in povzročitvijo prometne nesreče kot prepovedano posledico, v kateri se je udejanjila poškodbena posledica hude telesne poškodbe. Vzročno zvezo pa je na drugi strani treba presojati med ravnanjem obsojenca in hujšo posledico smrti po drugem odstavku 323. člena KZ-1, do katere mora biti obsojenec - drugače kot to velja za hudo telesno poškodbo - tudi v krivdnem odnosu. Vzročna zveza pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti ni podana: (a) kadar sploh ni obstajala dolžnost na določen način aktivno ravnati za preprečitev prepovedane posledice; (b) če se izkaže, da v danih razmerah sploh ni bilo mogoče preprečiti dane posledice in (c) če se izkaže, da je ne bi bilo mogoče preprečiti niti, če bi bila izpolnjena dolžnost določenega aktivnega ravnanja za preprečitev poškodbene posledice, in da je sploh ne bi bilo mogoče preprečiti. Glede na (neenotna) stališča, Vrhovno sodišče sledi novejši sodni praksi in z name

Dispozicija kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 323. členu KZ-1 je blanketne narave, zato zakonsko bit tega kaznivega dejanja dopolnjuje razlaga ustreznih predpisov o varnostni cestnega prometa, katerih kršitev spada v njegov dejanski stan. Bistvo očitka kršitve prvega odstavka 98. člena ZPrCP je v tem, da obdolženec ni upošteval omejitev, prepovedi in obveznosti, izražene s prometno signalizacijo, in sicer bočnih ovir. Res je, da so bile bočne ovire postavljene tako, da je bilo med posamezne bočne ovire možno zapeljati z vozilom, kar pa še ne pomeni, da ima zagovornik prav, da obdolženec zgolj zato ni kršil prvega odstavka 98. člena ZPrCP. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati, zakaj so bile bočne ovire postavljene na cestišču. Bočne ovire v skladu s Pravilnikom označujejo mesto izvajanja del oziroma so postavljene v cestnem prometu, kjer je promet preusmerjen na desno oziroma levo, torej tam kjer velja poseben prometni režim. Glede na to, da je bila na obravnavanem cestišču oziroma voznem pasu pričakovana smer naravnost, je bilo lahko po presoji pritožbenega sodišča vsakemu povprečnemu vozniku jasno, da so bočne ovire fizično ločevale

Sodišče prve stopnje bi glede na obtožbeni očitek kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 moralo presojati obdolženčev naklep (direktni ali eventualni) tako v razmerju do kršitve cestnoprometnih predpisov (vožnja pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka), kakor tudi do konkretne ogrozitvene posledice (neposredna nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe), ki jo s tako vožnjo povzroči (vzročna zveza). V odnosu do prometne nesreče s hudo telesno poškodbo ene ali več oseb (četrti odstavek 324. člena KZ-1) pa bi moralo ugotoviti, ali se je obdolženec zavedal možnosti, da bo do takšne posledice prišlo, pa je lahkomiselno mislil, da ne bo nastala oziroma da jo bo lahko preprečil (zavestna malomarnost), oziroma da se možnosti take posledice ni zavedal, pa bi se tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost).

Voznik tovornega vozila bi nesrečo lahko preprečil zgolj tako, da bi že v ovinek pripeljal z bistveno zmanjšano hitrostjo, kot jo je pokazal njegov tahograf. Na drugi strani pa voznik osebnega avtomobila ni imel nobenih možnosti, da bi se nezgodi izognil in se pred trčenjem zaustavil oziroma tudi če bi se mu uspelo zaustaviti, bi ga tovorno vozilo in polpriklopnik zadela z relativno veliko hitrostjo. Navedeno pomeni, da voznik osebnega avtomobila ni mogel na noben način vplivati na nezgodo oziroma jo preprečiti.

Drugi odstavek 45. člena ZPrCP, ki v obravnavani zadevi predstavlja blanketno normo, med drugim določa, da mora voznik, ki se približuje prehodu za pešce, prehodu za kolesarje ali drugi prometni površini, voziti posebno previdno, voziti pa sme s takšno hitrostjo, da lahko vozilo ustavi, če bi z vožnjo preko prehoda ogrožal pešce in kolesarje. Ravno to pa je predmet očitka obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, medtem ko je protipredpisno ravnanje oškodovanke stvar dejanske presoje, in sicer morebitnega pretrganja vzročne zveze.

Taki zaključki pa niso vprašljivi niti glede na odgovore izvedenca o morebitni zaznavi vožnje neznanega vozila s strani oškodovancev, saj je v tem delu prvo sodišče ne glede na odgovor izvedenca v točki 15) obrazložitve, izhajajoč iz skladnih in dokazno pravilno ocenjenih izpovedi obeh oškodovancev pravilno dognalo, da nobeno (neznano) vozilo ni vozilo pred oškodovancema, niti ju ni pri njuni vožnji prehitelo. Zato je prvo sodišče pravilno zaključilo, da razlog obdolženčeve nenadne reakcije s polnim zaviranjem ni bil v zatrjevani protipredpisni vožnji nasproti vozečega vozila. O obdolženčevi protipredpisni vožnji po določbi tretjega odstavka člena 37 ZPrCP, kar pritožba tudi konkretno ne problematizira, ni torej nobenega dvoma, saj je taka vožnja pojasnjena s sledovi zaviranja in nadalje, ko je tudi izvedenec A. A. v svojem mnenju in zaključkih pojasnil, da v primeru, če bi obdolženec vozil pravilno po desnem delu vozišča, do nevarne situacije, tudi v primeru obstoja nasproti vozečega vozila, ne bi prišlo.

V primeru, ko več udeležencev v cestnem prometu s svojim protipravnim ravnanjem prispeva k prometni nesreči, odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom prepovedane posledice in storilca praviloma ne ekskulpira kršitev predpisov s strani drugih oseb, četudi sam krši predpise. Prepovedane posledice namreč ne bi bilo moč pripisati ravnanju obdolženca le, če bi se izkazalo, da bi do takšne posledice prišlo tudi v primeru, ko bi obdolženec ravnal v skladu s predpisi, ali če bi bila prepovedana posledica objektivno nepredvidljiva. Brezobzirna vožnja kot varnostni cestnoprometni standard, katerega napolnjujejo ravnanja, ki predstavljajo grobe ali ponavljajoče kršitve pravil in predpisov ali po načinu ali trajanju občutno presegajo navadno nepazljivost ali manjšo kršitev pravil in predpisov. Brezobzirno ravna, kdor se iz sebičnih nagibov ne ozira na to, kako (lahko) njegovo ravnanje vpliva na ostale udeležence cestnega prometa, in ravnodušno prezre opozorila ostalih udeležencev v prometu. Po teoriji adekvatne vzročnosti je treba izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode kot pravno upošteven vzrok šteti tiste

V trenutku, ko postane jasno, da grozi neposredna, konkretna nevarnost prometne nesreče, začne udeležence zavezovati načelo defenzivne vožnje, ki zadeva dolžnost odvračanja prometne nesreče. Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti je zato ne glede na načelo zaupanja v cestnem prometu podano, če so podane objektivne in subjektivne zmožnosti storilca, da neposredno nevarnost prometne nesreče prepreči in tako odvrne prepovedano posledico.

Pri presoji o (ne)obstoju vzročne zveze je treba izhajati iz obtoženčevega ravnanja in ugotoviti, ali je to ravnanje vzrok nastali prepovedani posledici. V skladu s pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso je prepovedano posledico moč pripisati storilčevemu ravnanju, če je bila objektivno predvidljiva in če so obstajale objektivne možnosti, da njen nastanek prepreči. Vprašanje o vzročni zvezi torej ne pomeni le ugotavljanja naravne vzročnosti, temveč gre za pravno vrednotenje historičnega dogodka, ki je privedel do prepovedane posledice. Zato pritožnica, ki upošteva le naravno vzročnost, s pritožbeno trditvijo, da do prepovedane posledice ne bi prišlo, če bi obtoženec vozil po svojem pasu, ne more biti uspešna.

Glede na to, da je bil obdolženec (v navzočnosti svojega zagovornika) seznanjen s pravnimi posledicami podanega priznanja in sklenjenega sporazuma, ko mu je bilo torej znano, da zoper sporazum ni pritožbe, se obdolženčeva pritožbena izvajanja, s katerimi se zavzema za znižanje stranske kazni prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije, pokažejo kot neutemeljena.

Uporaba instituta actio libera in causa iz četrtega odstavka 29. člena KZ-1 izhaja iz abstraktnega in konkretnega dela opisa kaznivih dejanj v izreku sodbe, razvidna pa je tudi iz pravne kvalifikacije kaznivih dejanj, saj je sodišče obsojenca spoznalo za krivega obeh kaznivih dejanj v povezavi s četrtim odstavkom 29. člena KZ-1. Zaključek sodišča glede obsojenčeve krivde, z navedbo dejstev in okoliščin, s katerimi je sodišče obsojencu dokazalo, da je očitani kaznivi dejanji storil v krivdni obliki zavestne malomarnosti, spada v obrazložitev sodbe. Obsojenčeva krivda se presoja v času, ko še ni bil neprišteven. Pri uveljavljanju ustavnih pravic stranka ne more biti prekludirana vse do takrat, ko je izvedela za okoliščine, ki se nanašajo na morebitno nepristranskost sodnika, takrat pa se zahteva njeno ravnanje skladno z zakonsko zahtevo po takojšnjem odzivu. Sodba je bila v obsodilnem delu razveljavljena in vrnjena v novo sojenje isti sodnici, zato bi zagovornik moral odreagirati takoj, pa izločitve sodnice ni zahteval še več kot mesec in pol. Čeprav je na naroku predlog za izločitev sodnice podal še pred začetkom branja obtožnega akta, je šlo za novo sojen

Upoštevaje splošna merila za odmero kazenske sankcije in v okviru teh ugotovljene olajševalne okoliščine na strani obdolženca, kot jih je sicer pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe, po presoji višjega sodišča pomenijo izpolnjene pogoje za izrek pogojne obsodbe, torej kazenske sankcije opozorilne narave obdolžencu.

To je nerazumljivo, ker bistvo kršitve po drugem odstavku 45. člena ZPrCP ni v opuščeni posebni previdnosti voznika, ampak v hitrosti, zaradi katere ta ni mogel varno ustaviti vozilo pred prehodom za pešce oziroma tako, da bi lahko vozilo ustavil, če bi z vožnjo preko prehoda ogrožal pešce in kolesarje. Brez navedenega je predhodna zapoved o posebni previdnosti pri vožnji vsebinsko prazna in sploh takšna, da na prvi pogled s hitrostjo kot predmetom inkriminacije v 45. členu ZPrCP nima ničesar opraviti.

Res je obrazložitev izpodbijane sodbe obširna, vendar kljub temu iz razlogov izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje sprejelo svoje zaključke glede odločilnih okoliščin prometne nesreče, ki je opisana v izreku izpodbijane sodbe in zakaj je obdolžencu očitano kaznivo dejanje v celoti dokazano. Sodišče prve stopnje je namreč že tekom povzemanja vsebine posameznih dokazov le-te obenem dokazno ocenilo in jih povezalo z izsledki ostalih izvedenih dokazov, nato pa svoje ugotovitve še dodatno strnilo. Drži sicer, da je sodišče prve stopnje (sicer po nepotrebnem) zelo podrobno povzelo celotno delo sodnih izvedencev, predvsem delo izvedenca medicinske stroke dr. A. A. in izvedenca za raziskavo prometnih nezgod dr. B. B., ki sta svoji mnenji večkrat dopolnila, vendar se v zvezi s tem ni mogoče strinjati z navedbami zagovornice, da razlogi sodišča prve stopnje o tem, katero od njunih stališč sprejema, niso jasni. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe razumljivo pojasnilo, da sta izvedenca svoje ugotovitve dopolnila glede na dodatne in bolj natančne podatke, povezane s potekom prometne nesreče, zaradi česar sta njuni mnenji glede posame

Soglašati pa je potrebno s pritožbo v delu, ko graja prvostopno sodišče, ker je obdolžencu, kot stransko kazen izreklo prepoved vožnje motornih vozil ne le kategorije B, temveč tudi kategorij A, AM in G. Kot pravilno izpostavlja pritožba, izpodbijana sodba v tej smeri nima ustreznih razlogov. Prvostopno sodišče namreč tega, zakaj je obdolžencu izreklo poleg obligatorne prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije še prepoved vožnje za vsa vozila, ni obrazložilo. Soglašati je zato potrebno z obdolženčevo zagovornico, da je prvostopno sodišče v tej smeri zagrešilo v pritožbi uveljavljano kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu sodba sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se obtoženemu očita, da je kršil določila drugega odstavka 105. člena ZprCP, iz razlogov izpodbijane sodbe pa jasno izhaja, da pritožnik ni prekoračil zakonsko dopustne mere alkohola v krvi, saj je izvedenka ugotovila, da je imel v času, ko je prišlo do nesreče, v krvi najmanj 0,49 g/kg alkohola v krvi, je neutemeljen in je odraz nepoznavanja določbe drugega odstavka 105. člena ZprCP, po kateri imajo vozniki lahko največ do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi ali do vključno 0,24 mg alkohola v litru izdihanega zraka pod pogojem, da tudi pri nižji koncentraciji alkohola ne kažejo znakov motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča razumno pojasnilo, da obtoženi sicer ni prekoračil dovoljene stopnje alkohola, vendar pa je tudi pri nižji koncentraciji alkohola od dovoljene, kazal znake motenj v vedenju, katerih posledica je bilo njegovo nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu, zato pritožnik s posplošeno pritožbeno navedbo, da ni z gotovostjo dokazano, da je kršil določilo drugega odstavka 105. člena Zpr

Pešec je udeleženec v prometu (25. točka prvega odstavka 3. člena ZPrCP), zato tudi zanj velja skrb za varen, umirjen in nemoten potek cestnega prometa (prvi in drugi odstavek 4. člena tega zakona). Pešec tudi ne sme hoditi po vozišču, še posebej, pa ne sme nanj nenadoma stopiti (tretji odstavek 83. člena ZPrCP), pri čemer se mora preden stopi na vozišče in prične prečkati, prepričati, če to lahko varno stori (osmi odstavek 83. člena tega zakona). Za vse udeležence v prometu velja tudi načelo zaupanja, saj ima vsak udeleženec cestnega prometa, ki ravna v skladu s cestnoprometnimi pravili, tudi od drugega udeleženca cestnega prometa pravico utemeljeno pričakovati, da bo ravnal v skladu s Predpisi o varnosti cestnega prometa in Predpisi o javnih cestah (tretji odstavek 4. člena ZPrCP). To načelo velja v mejah tveganja, ki se mu ni mogoče izogniti niti ob predpostavki, da bi bili spoštovani predpisi o prometni varnosti. Le tisto česar ni mogoče predvideti, ne nalaga dolžnosti predvidevanja takšnega dogajanja v prometu, katerega potek ni določen s predpisi o varnosti cestnega prometa. Vendar pa načelo zaupanja na drugi strani omejuje načelo defenzivne vožnje, ki nalaga dolžnost izog

Zakonsko zahtevo iz drugega odstavka 42. člena ZKP, da mora stranka izločitev sodnika uveljavljati "takoj", ko izve za razlog izločitve, je potrebno razlagati ob upoštevanju vsebine (tudi obsega, zahtevnosti) zadeve, okoliščin konkretnega primera in procesnih pravic strank postopka, saj gre za pomembno procesno dejanje, ki zahteva posvet zagovornika s stranko in čas za pripravo obrambe. Po presoji sodišča druge stopnje sta imela zagovornik in obtoženec po seznanitvi z razlogom za izločitev najkasneje dne 10. 11. 2020 več kot dovolj časa (natančneje, kar 42 dni), da bi se lahko posvetovala in pripravila obrambo ter vložila pisno zahtevo za izločitev sodnice že veliko prej, vsekakor pa pred prvim narokom za glavno obravnavo dne 23. 12. 2020. Sploh upoštevajoč dejstvo, da glede na okoliščine konkretnega primera poseben čas za pripravo obrambe ni bil potreben, saj gre za ponovljeno sojenje in je v zahtevi zatrjevani razlog za izločitev sodnice temeljil na razveljavljeni sodbi, pri čemer je zahteva argumente črpala iz vsebine pritožbe obtoženčevega zagovornika zoper razveljavljeno sodbo. Sklep, da je bil pri storilcu podan krivdni odnos, še preden se je spravil v stanje neprišt