427. člen ZKP

Za presojo zakonitosti posega v obsojenčevo zasebnost je odločilno, da je oškodovanka posnetke nje in njene sestre policiji izročila zaradi kazenskopravnega varstva njunih osebnostnih pravic. Zato sta sodišči pravilno pristopili k soočenju obsojenčevega pričakovanja zasebnosti s pravicami obeh oškodovank ter za reševanje kolizije med prizadetimi ustavnimi pravicami uporabili metodo tehtanja med njimi. Ob nastanku, najdbi in uporabi posnetkov v kazenskem postopku je obstajal trk nasprotujočih si ustavno zavarovanih interesov posameznika v razmerju med posamezniki, kar terja njihovo uravnoteženje. Z izročitvijo teh posnetkov z osebnimi podatki policiji je izkazana tudi privolitev v obdelavo. Ni šlo za enostransko oblastno ravnanje državnih organov v smislu 219.a člena ZKP, temveč za prostovoljno ravnanje oškodovanke proti obsojencu. Vrhovno sodišče presoja v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve kazenskega materialnega in procesnega zakona na podlagi dejanskega stanja, kot je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, vendar pa ima v določbi 427. člena ZKP tudi pooblastilo, da po uradni dolžnosti preizkuša resničnost posameznih odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočn

Tudi v prekrškovnem postopku - smiselno enako kot v kazenskem postopku - velja domneva o razpravni sposobnosti storilca prekrška, prav tako pa se domneva tudi njegova prištevnost v času izvršitve kaznivega dejanja. Razpravna sposobnost - glede na razlike v časovni dimenziji in intenziteti psihofizičnih pomankljivosti storilca - učinkuje bodisi kot procesna predpostavka (v primeru trajnosti psihofizične motnje) bodisi kot predpostavka storilčevih procesnih dejanj (ko so telesne ali duševne pomanjkljivosti manj intenzivne). Prištevnost pa predstavlja temeljni pogoj za ugotovitev krivde posameznika oziroma odgovornosti za prekršek. Upoštevajoč vložnikovo zatrjevanje kršitev pravic obrambe in priloženega gradiva pri teh domnevah očitno ni več mogoče vztrajati.

Vrhovno sodišče je v svoji praksi že zavzelo stališče, da gre pri vprašanju izpolnjenosti dokaznega standarda, vključno s standardom gotovosti, zahtevanim za obsodbo, za pravno vprašanje. V okviru te presoje pa je odločanje o dejanskem vprašanju neločljivo povezano s pravnim vrednotenjem. Pri ugotavljanju izpolnjenosti dokaznega standarda gotovosti je presoja vezana zlasti na dokazno oceno sodišč nižje stopnje. Nasprotno temu, za kar se v pretežnem delu a neutemeljeno zavzema vložnik, bi moralo Vrhovno sodišče ponovno (še tretjič zapored) samo pretehtati vse dokaze, jih dokazno oceniti in presoditi, ali po svoji kakovosti in količini zadostijo dokaznemu standardu in posledično izreku obsodilne sodbe, kar pa Vrhovnemu sodišči, z izjemo pooblastila iz 427.člena ZKP, ni dovoljeno.

Precejšnji dvom v resničnost odločilnih dejstev iz 427. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni pomožni izpodbojni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč je pooblastilo, ki je izključno pridržano Vrhovnemu sodišču. To lahko namreč vzporedno pri preizkusu taksativno določenih izpodbojnih razlogov iz prvega odstavka 420 člena ZKP, pride v položaj, ko zaradi navedenega dvoma o utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti ne more odločiti.

Pogoj za obstoj krive izpovedbe je objektivna neresničnost dogodka, pri čemer se mora lažnost nanašati na predmet obravnavanja oziroma je lahko podlaga za odločitev. Storilec pa izvrši to kaznivo dejanje tudi, če se naknadno izkaže, da dejstvo, o katerem je krivo izpovedal, ni pravno pomembno za konkretni postopek, vendar je v času podajanja lažne izpovedbe obstajala možnost, da bi sodišče lahko svojo odločitev nanjo oprlo. Izpovedba se mora torej nanašati na dejstva, ki so ali bi lahko bila pomembna za odločitev.

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti dvom o resničnosti odločilnih dejstev ne samo precejšen, temveč tudi takšen, da se zaradi njega ne more odločiti o zahtevi za varstvo zakonitosti, torej preizkusiti kršitve zakona, ki je predmet postopka.

Pomembna je opredelitev, katero je bilo tisto ravnanje oškodovanca, do katerega je prišlo zaradi preslepitvenega ravnanja obsojenca. Če pa bi obsojenčevo preslepitveno ravnanje nastopilo kasneje, bi moralo biti usmerjeno proti delovanju oškodovanca v smeri zagotovitve izpolnitve obveznosti.

V obravnavanem primeru za presojo v zahtevi uveljavljene kršitve materialnega predpisa ni bistveno, da je storilec prekrška bivalno vozilo parkiral na površini, ki je bila v zasebni lasti in hkrati do nje ni bil onemogočen prost dostop, temveč je za uporabo OUP MOL-1 odločilno, ali je bila navedena površina kategorizirana kot občinska cesta. Občine so namreč v preteklosti pogosto izdajale odloke o kategorizaciji javnih cest na zemljiščih v zasebni lasti, ne da bi odkupile zemljišča od lastnikov ali izpeljale razlastitveni postopek. Iz navedenega izhaja, da na podlagi lastništva zemljišča, na katerem se odvija promet, ni mogoče sklepati, ali je prometna površina kategorizirana kot državna ali občinska cesta, ali pa gre za nekategorizirano cesto v zasebni lasti.

Policija je podatke o naročniku določenega statičnega IP naslova pridobila na podlagi pisne zahteve od telekomunikacijskega operaterja, ker naročniški podatki niso bili javno objavljeni. Vrhovnemu sodišču se je ob presoji uveljavljane kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pojavil dvom v resničnost ugotovljenega dejstva, da je obsojenec uporabljal statični IP naslov. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe niso razvidne okoliščine, ki bi kazale na to, da se je obsojenec ob naložitvi oziroma objavi slikovne datoteke odpovedal svoji zasebnosti oziroma anonimnosti.

Sodišče prve stopnje se je pri presoji zahteve za sodno varstvo tako utemeljeno oprlo na določbo 2. točke prvega odstavka 49. člena ZPrCP. Že iz jezikovne razlage te določbe je razvidno, da omejitve hitrosti na njeni podlagi med drugim ne veljajo za vozila policije le v primeru, kadar policisti izvajajo prikrita preiskovalna dejanja iz svoje pristojnosti. Jezikovno razlago podpirata tudi teleološka in sistematična razlagalna metoda. Namen zakona zagotovo ni, da za voznike policijskih vozil na splošno ne bi veljali cestno prometni predpisi, temveč ravno nasprotno: da policisti z vožnjo, ki je skladna s cestno-prometnimi predpisi, dajejo zgled ostalim udeležencem cestnega prometa. Zakonodajalec je zato restriktivno določil, v katerih primerih (ob izključitvi protipravnosti), policistom ni treba upoštevati cestno-prometnih predpisov. Iz sistematike ZPrCP je tako razvidno, da policistom ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije, le kadar so na tako imenovani nujni vožnji, na katero opozarjajo z vklopljenimi svetlobnimi in zvočnimi signali, in med izvajanjem prikritih preiskovalnih dejanj iz svoje pristojnosti (določba 49. člena ZPrCP). Med nujne oper

Obsojencu je bila sodba sodišča prve stopnje pravilno vročena že dne 20. 11. 2017, ko jo je vročevalec potem, ko je obsojenčeva partnerka ni želela sprejeti, čeprav je bila to skladno s prvim odstavkom 119. člena ZKP dolžna storiti, pustil v poštnem predalčniku na naslovu bivanja, pri čemer je postopal skladno s 123. členom ZKP. Ne glede na takšno ugotovitev pa je neutemeljeno tudi zatrjevanje vložnika, da vročitev ni bila veljavno opravljena na podlagi izvršene trajne odredbe za privedbo obsojenca zaradi vročitve sodbe dne 1. 2. 2018. Vložnik sicer utemeljeno opozarja, da sodišče za izdajo predmetne trajne odredbe za privedbo ni imelo zakonske podlage v 194. členu ZKP, ker je bila obsojencu s sodbo, ki se je vročala, izrečena pogojna obsodba. Vendar pa kršitev navedene določbe ZKP pomeni drugo kršitev določb kazenskega postopka po tretji alineji prvega odstavka 420. člena ZKP, ki je upoštevna le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe, česar pa vložnik ni izkazal. Obsojencu je bila z realizacijo odredbe za privedbo dana možnost, da pisanje dejansko prejme, se seznani s sodbo in uresničuje svojo pravico do pritožbe zoper to sodbo, čemur pa se je sam odrekel, ko je vročitev z

Upoštevaje namen in domet določbe 38.a člena ZPol je na dlani, da sta sodišči neutemeljeno zaključili, da sta policista v obravnavanem primeru ravnala v skladu z določbo petega odstavka 38.a člena ZPol in na tej podlagi zakonito zasegla obsojenčev mobilni telefon. Takšen zaseg bi bil namreč lahko opravljen le iz razlogov javne varnosti, ki pa v obravnavanem primeru niso obstajali, oziroma vsaj niso pojasnjeni v razlogih izpodbijane sodbe. V skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP je policija dolžna, ne samo pred odvzemom prostosti, temveč v vsakem primeru, ko glede določene osebe, od katere želi dobiti izjavo, obstajajo razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje, dati tej osebi pouk o pravnih jamstvih obdolženca v kazenskem postopku. Pravni pouk v najširšem smislu pomeni pouk državnega organa, s katerim se pouči procesnega udeleženca o njegovih pravicah in dolžnostih oziroma, o pravnih posledicah njegovega (ne)ravnanja. Bistvo pravnega pouka iz četrtega odstavka 148. člena ZKP je ravno v privilegiju zoper samoobtožbo. Pravica do privilegija zoper samoobtožbo je odvisna od vprašanja, v katerem trenutku postane oseba subjekt kazenskega postopka, to je nosi

Opravljanje oškodovankinega dela glede na navedeno ni bilo prostovoljno, temveč je šlo za prisilno prostitucijo, ki je prepovedana, zato tudi obsojencu izročen denar ni predstavljal njunega skupnega premoženja, kot to zatrjuje vložnica, ampak protipravno pridobljeno premoženjsko korist. V izreku sodbe je konkretizirano, da je obsojenec od oškodovanke zahteval, da mu izroča denar od opravljenih storitev, ter na ta način dnevno od nje prejemal vsaj 250,00 EUR petkrat na teden, kar vse ustreza zakonskemu znaku izkoriščanja, ki ga zahteva v opisu kaznivega dejanja neutemeljeno pogreša. Kršitev kazenskega zakona iz 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP je podana, če obstajajo okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, med drugim, če je stvar že pravnomočno razsojena, vendar v obravnavani zadevi takšna procesna situacija ni podana. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1 sta namenjeni varstvu različnih kazenskopravnih dobrin (prvo ščiti posameznikovo telesno celovitost, drugo pa posameznikovo spolno avtonomijo), poleg tega pa je kriminalna količina obravnavanega kaznive

Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru ključno materialnopravno relevantno dejstvo, ali je storilec v času, ko je storil očitana prekrška, opravljal dejavnost avtotaksi prevozov. Od tega dejstva je namreč odvisna pravilna uporaba materialnega prava in pravna opredelitev prekrškov, ki se storilcu očitajo. V 8. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP je določeno, da sta ustavitev ali parkiranje med drugim prepovedana na zaznamovanem mestu na vozišču ali na zaznamovani niši, ki je rezervirana za avtobuse ali avtotaksi vozila. Za kršitev te določbe je v ZPrCP predvidena globa v višini 40 EUR. Če bi se izkazalo, da je storilec osebno vozilo parkiral na parkirnem prostoru, ki je namenjeno za parkiranje avtotaksi vozil, v času, ko ni opravljal avtotaksi dejavnosti, ga ne bi bilo mogoče spoznati za odgovornega storitve prekrška po 2. točki 23. člena Odloka, temveč bi bil lahko spoznan za odgovornega storitve prekrška po 8. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP. Storilcu prav tako ni mogoče očitati storitve prekrška po 1. točki 23. člena Odloka, ki ga stori voznik, ki nima nalepljene nalepke v skladu s tretjim odstavkom 10. člena Odloka, če v času, ko je mestni radar za

Število sadik konoplje, ki jih je obsojenec gojil na svojem domu, ob tem, da v dokaznem postopku ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da je šlo za ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge, namenjene trgu, samo po sebi ne pritrjuje zaključkom nižjih sodišč, da je obsojencu dokazan namen nadaljnje prodaje. Glede na obsojenčev zagovor in njegove nedvomne zdravstvene težave in zaplete, ki jih je imel pri jemanju konvencionalnih in bioloških zdravil, pa so se Vrhovnemu sodišči enaki pomisleki vzbudili tudi v zaključke pravnomočne sodbe, da je konopljo hranil prav zaradi nadaljnje prodaje.

Potrditev prvostopenjske sodbe v nespremenjenih delih v pritožbenem postopku razumno implicira ugotovitev, da višje sodišče kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

Temeljni pogoj za izdajo sklepa o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je, da storilec v predpisanem roku sodišču predloži potrdilo o vključitvi v ustrezno edukacijsko delavnico, z navedbo imena in naslova pooblaščenega izvajalca takšnega rehabilitacijskega programa. Predložitev tega potrdila v predpisanem roku pa je seveda mogoče od storilca zahtevati le, če je bil s sklepom, s katerim mu je sodišče na njegovo prošnjo izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja odložilo, ustrezno seznanjen.