Javni red in mir

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je mladoletnik izpolnil objektivne zakonske znake prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, saj je oškodovanca spodbujal k pretepu, zadrževanje oškodovanca na prostoru pred vhodom v šolo proti njegovi volji, njegovo porivanje, vlečenje za bundo, objemanje z roko okoli vratu in držanje v tem položaju, brcanje proti njemu in sedenje na njem, pa predstavlja obliko drznega in nasilnega ravnanja do oškodovanca. Na podlagi izpovedb oškodovanca in njegove razredničarke je ugotovilo, da je dokazano, da je mladoletnik pri oškodovancu povzročil občutek strahu in ogroženosti. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se je mladoletnik zavedal nesprejemljivosti opisanega ravnanja in da z njim lahko stori očitani prekršek in je v to tudi privolil. Zaključilo je, da je mladoletnik ob obravnavanem dogodku kljub hiperkinetični motnji vedenja povsem razumel pomen svojega dejanja in je imel svoje ravnanje tudi v oblasti, kar pomeni, da je bil prišteven in njegova odgovornost za storitev obravnavanega prekrška zato ni izključena. Navedeno je odločilno za ugotovitev njegove odgovornosti, samo dejstvo, ali je bil zaradi ugotovljene motnje takrat m

Glede na ureditev pravice do pritožbe zoper sodbo sodišča o zahtevi za sodno varstvo prekrškovni organ nima pravice do pritožbe glede odločitve o sankciji, kjer je sodišče prve stopnje izreklo (novo) enotno globo, ki se nanaša na prekrške, glede katerih je sodišče prve stopnje zahtevo storilke za sodno varstvo zavrnilo in torej odločbe prekrškovnega organa v tem delu ni odpravilo in tudi ne spremenilo in postopka glede teh prekrškov ustavilo. Zagovornik storilke pa nima pravice do pritožbe zoper odločitev o stroških postopka. Če se storilka ne strinja z načinom obravnave s strani uradnih oseb prekrškovnega organa, to nestrinjanje lahko uveljavlja v pritožbi zoper delo policista po določbah ZNPPol. Ne more pa to biti predmet tega postopka o prekršku. Drugi odstavek 7. člena ZJRM-1 ne določa, da bi bil ta prekršek storjen le v primeru, ko bi bila zaradi nedostojnega vedenja podana tudi posledica iz 5. točke 2. člena tega zakona. Ker se v opisu prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 v odločbi prekrškovnega organa storilki ne očita, da bi s svojim nedostojnim vedenjem pri policijskem kandidatu povzročila kakršenkoli negativen subjektivni občutek, je pravilna pr

Če je storilec nasprotoval snemanju na njegovi posesti, je B. A. s snemanjem kljub prepovedi posegel v izključno pravico storilca, da sam razpolaga s svojo podobo in besedo, s tem pa v njegovo pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave. To pa ne pomeni, da ne bi bil tak poseg v pravico do zasebnosti pod določenimi pogoji dopusten, vendar bi morale za izvedbo dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, obstajati posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza bi morala imeti poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje Ustava. V takšnem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost. Pravica do zasebnosti je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Odgovor na vprašanje, kdaj je zasebnosti treba zagotoviti pravno varstvo, nudi tako imenovani koncept razumno pričakovanje zasebnosti. Po njem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot tudi v funkcionalnem pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebna, lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način, in če bo to pričakovanje objektivno opravičljivo. Tako

Pojma "izobesiti" ni mogoče razlagati tako ozko, kot se za to zavzema zagovornica v pritožbi in ni mogoče šteti, da izobešena zastava pomeni le zastavo, ki visi, ne pa tudi zastave, ki je pritrjena na neko površino. Bistvo izobešanja zastave je v tem, da je ta javno vidna in ker je sodišče v zvezi s tem ugotovilo, da je le-ta bila pogosto javno vidna, je mogoče utemeljeno šteti, da je storilec na tak način zastavo tuje države izobešal. Prav tako je neutemeljeno zavzemanje zagovornice za zaključek, da zastava ni bila javno izobešena, ker je bila pritrjena na notranji strani garažnih vrat in da garaža v bližini hiše A., ne more biti javna površina. Garaža je sicer res načeloma zaseben prostor, vendar če so vrata garaže pogosto odprta in je na ta način vidna na teh vratih pritrjena zastava, je tako ravnanje mogoče šteti kot javno vidno izobešanje zastave.

Sodišče je tožbo, ker izpodbijana odločba očitno ne posega v pravice tožeče stranke ali njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist, zavrglo.

Toženka bi morala po pridobitvi podatkov izvesti posebni ugotovitveni postopek z namenom, da se ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. V upravnem spisu ni podatkov, da bi bil tožnik z ugotovitvami dokaznega postopka pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjen, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka.

Prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 je storjen, če je podana katerakoli od izvršitvenih oblik (zadošča že, da kdo koga izziva), vendar z dodatnim pogojem, da je s takšnim vedenjem pri njem povzročil občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Glede na izpovedbo oškodovanke, da sta s storilcem vpila drug na drugega, ni mogoče z gotovostjo trditi, da bi se oškodovanka storilcu uklanjala oziroma postala objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne bi mogla ali ne znala izogniti, temveč se je z njim sporekla na podlagi lastne svobodne volje in odločitve in z enakimi „orožji“ vpitjem in stopanjem do njega neposredno obraz z obrazom.

Za subsumiranje določenega opisa pod znake prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 je potrebno, da sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1) da se storilec vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in 2) da s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Navedeni elementi morajo biti, poleg zahteve, da je prekršek storjen proti zakoncu ali zunajzakonskem partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, bivšemu zakoncu ali zunajzakonskemu partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, krvnemu sorodniku v ravni vrsti, posvojitelju ali posvojencu, rejniku ali rejencu, skrbniku ali varovancu te osebe ali proti osebi, ki živi s storilcem v skupnem gospodinjstvu, izpolnjeni tudi za pravno opredelitev kvalificiranega prekrška po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZJRM-1. Nestrinjanje z oceno dokazov v sodbi o zahtevi za sodno varstvo glede na ustaljeno sodno prakso sodi v okvire nedovoljenega pritožbenega razloga iz 3. točke 154. člena ZP-1.

Sodišče prve stopnje predloženega obvestila zdravniku ni zavrnilo zgolj z navedbo, da ni podano na pravilnem obrazcu, temveč je ocenilo, da opravičilo ni ustrezno, ker iz njega sploh ni razvidno, ali storilki zdravstveno stanje res onemogoča prihod na zaslišanje. Storilka se je z neprihodom na narok odrekla podaji zagovora na sodišču. Dopolnitev postopka z izvajanjem novih dokazov bi morala pritožnica zahtevati v času postopanja okrajnega sodišča, ker je postopek ugotavljanja dejstev in dokazov končan z izdajo sodbe ter se dejstva in dokazi v hitrem postopku primarno ugotavljajo v postopku, ki ga vodi prekrškovni organ, sekundarno pa v postopku pri okrajnem sodišču.

Pritožnik pravilno navaja, da je kasnejši kazenski postopek dopusten, če ne izhaja iz identičnih ali bistveno enakih dejstev kot predhodni prekrškovni postopek, vendar je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da so v opisu očitanega kaznivega dejanja okoliščine, ki se bistveno razlikujejo od okoliščin, na podlagi katerih je bil obdolžencu izdan plačilni nalog za prekršek po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se obdolžencu v tem postopku očita identično prepovedano ravnanje (žaljenje, grožnje ter ogrožanje navedenih policistov), ki ga v bistvenem tvorijo enaka dejstva. Nadaljnje grožnje, navedene v opisu kaznivega dejanja, ki sicer niso vključene v opis prekrška, in sicer, da jih bo našel, ko bodo v civilu in z njimi fizično obračunal, da nima pištole, da pa bi jih vse pobil, če bi jo imel in da si bo pridobil pištolo in jih vse postrelil, ne pomenijo, da gre za v bistvenem drugačna dejstva, zaradi katerih uvedeni kazenski postopek ne bi pomenil kršitve načela ne bis in idem, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče. Podobno velja tudi v obravnavanem primeru, kjer sicer drži, da opis kaznivega dejanja vsebuje še grožnje s pištolo

Izvirnik sodnega pisanja je v predpisani obliki sestavljeno sodno pisanje, ki ga podpiše predsednik sodišča, predsednik senata oziroma sodnik in zapisnikar oziroma z razporedom dela določena sodna oseba, lastnoročno, če je pisanje izdelano v fizični obliki, ali s svojim varnim elektronskim podpisom, če je pisanje izdelano v elektronski obliki. Računalniški izpis dokumenta sestavljenega v elektronski obliki, ki je bil podpisan z varnim elektronskim podpisom, že sam po sebi predstavlja prepis takega dokumenta. S tem, ko je predmetni postopek bil opravljen kot niz narokov, ki jih je izvedla strokovna sodelavka po odredbi sodnice, pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka o prekršku ni podana. Čeprav ni nobenega dvoma o tem, da je storilka oškodovancu izrekla besede ″Tvoja baba mi je rit kazala″, iz izpovedb oškodovanca izhaja, da občutka užaljenosti, vznemirjenosti in prizadetosti ni mogoče pripisati tem besedam.

Ker sodbe, s katero je bilo odločeno v zahtevi za sodno varstvo, ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče na ugotovitve sodišča prve stopnje vezano in storilec ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je oškodovanka najprej udarila njega, da mu je nagonsko odletela roka in ji je udarec vrnil, da ni nasedel njeni nadaljnji provokaciji, in da ugotovitvam policistov ni mogoče slediti kot verodostojnim, saj je ena izmed prič bivši policijski inšpektor, čigar žena je najboljša prijateljica oškodovanke.

Zvočni posnetek, ki naj bi ga o dogajanju kritičnega dne posnetega sama oškodovanka in ga predvajala policistom, nikoli ni bil predložen sodišču in se kot dokaz v spisovnem gradivu tudi ne nahaja. O zvočnem posnetku sta izpovedala le oškodovanka, ki je potrdila, da je storilčeve besede posnela s svojim GSM aparatom in policist I. O., ki je iz posnetka, ki mu ga je po prihodu na kraj dogodka predvajala sama oškodovanka, razbral določno le besedo ″bosansko″, ostalo pa je bilo nerazločno.

Plačilni nalog je posebna oblika odločbe o prekršku, ki ne vsebuje vseh sestavin, ki jih ZP-1 določa za odločbo in sodbo o prekršku, zaradi česar je povsem razumljivo, da v plačilnem nalogu niso navedeni razlogi glede oblike krivde, s katero je storilec storil prekršek. Sodišče prve stopnje pa ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog mora ugotoviti tudi subjektivne elemente prekrška tj. ali je storilec pri izvršitvi oziroma uresničitvi objektivnih zakonskih znakov prekrška ravnal bodisi naklepno bodisi iz malomarnosti. O tem sodišče sklepa na podlagi izvedenega dokaznega postopka.

Edina olajševalna okoliščina, ki je izkazana v obravnavani zadevi je to, da se je dogodek zgodil v času začetka epidemije nalezljive bolezni Covid-19, ko je bila stopnja negotovosti glede razvoja epidemije in strahu pri posameznikih pred okužbo s to boleznijo velika, zaradi česar je do neke mere mogoče razumeti neprimerno vedenje storilca do drugega kupca v trgovini, ki naj ne bi upošteval priporočil za varovanje zdravja, kar je lahko bilo za storilca posebej zaskrbljujoče glede na trditve, da naj bi bil rakav bolnik, kot poudarja v pritožbi. Vendarle pa je mogoče tudi od take odrasle osebe pričakovati, da bo svoje želje oziroma pričakovanja in strahove izrazila na primeren način, in se pri izražanju nestrinjanja s pasivnostjo varnostnika v razmerju do ravnanja drugega kupca do varnostnika vedla na dostojen način in se vzdržala izrekanja žaljivih besed, ki se nanašajo na ocenjevanje osebnosti varnostnika oziroma na njegove umske sposobnosti.

Iz zgoraj povzetih ugotovitev je namreč mogoče razbrati, da mladoletnik že uživa alkoholne pijače in da v kritičnih situacijah ni sposoben obvladovati svojega vedenja niti v razmerju do svojih družinskih članov, niti v razmerju do pooblaščenih uradnih oseb. Namen vzgojnih ukrepov je namreč zagotovitev vzgoje in pravilnega razvoja mladoletnika, ki se izvaja z nasveti, opozorili, varstvom in pomočjo ter razvijanjem njegove osebne odgovornosti. Vzgojni ukrep, ki ga je izbralo sodišče prve stopnje v predmetni zadevi, je po oceni pritožbenega sodišča izbran tako, da bi bil ta namen čim bolje dosežen in ob pravilnem upoštevanju vseh okoliščin, ki jih v skladu s 34. členom ZP-1 sodišče upošteva pri izbiri vzgojnega ukrepa.

Pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo bi sodišče institut priznanja prekrška iz 118. člena ZP-1 načeloma lahko uporabilo, če bi na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 ponovilo ali dopolnilo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka in bi storilca povabilo na zaslišanje ali na podajo pisnega zagovora ter bi storilec v zagovoru prekršek priznal. Sodišče prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo ni odločilo na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 in ni ponovilo ali dopolnilo dokaznega postopka z zaslišanjem storilca. Dejstvo, da je storilec zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, pomeni, da prekrška in odgovornosti ni priznal, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za uporabo instituta priznanja prekrška po 118. členu ZP-1.

Zdravstveno stanje storilca je namreč lahko okoliščina, ki bi lahko vplivala na odmero sankcij, če bi jo bilo mogoče šteti kot posebno olajševalno okoliščino, ki utemeljuje izrek milejše sankcije v skladu s šestim odstavim 26. člena ZP-1. Vendar pa v obravnavanem primeru zgolj zatrjevanje o težkem bolezenskem stanju storilca ne omogoča sklepanja, da so izkazane posebne olajševalne okoliščine.

Čeprav je glede na izveden dokazni postopek izkazano, da je storilec oškodovanca, ki je bil v času dogodka star 12 let, ogovoril z besedami ″Ko boš velik, boš baraba! Ne boš fajn ded!″, kar so nedvomno nenavadne besede za komunikacijo z mladoletnim oškodovancem, te besede po oceni pritožbenega sodišča niso posebej žaljive, niti ni mogoče šteti storilčevega ravnanja, ko je mladoletnemu oškodovancu izrekel te besede, kot drznega.

Storilec v zahtevi za sodno varstvo ni uveljavljal le razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč je uveljavljal tudi razlog kršitve materialnega prava iz 1. alineje 62. člena ZP-1, ko je uveljavljal neobstoj zakonskih znakov prekrška in je v ta namen priložil izjavo oškodovanke, zato je sodišče prve stopnje zaradi presoje zakonskih znakov prekrška ter pravilne uporabe materialnega prava upravičeno po pravilih rednega sodnega postopka (četrti odstavek 65. člena ZP-1) moralo preveriti dejansko stanje tudi z zaslišanjem oškodovanke, za katero je dokazni predlog bil podan v zahtevi za sodno varstvo. ZP-1 instituta izločitve dokazov sicer ne pozna, vsekakor pa sodišče v postopku o prekršku sodbe ne sme opreti na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ker sicer zagreši bistveno kršitev določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, ki izjave oškodovanke, ki jo je dala policiji, preden je bila poučena o privilegiju do odpovedi pričanja, ni upoštevalo kot procesno