136. člen ZP-1

Državna revizijska komisija je pooblaščena za nadzor nad spoštovanjem predpisov javnega naročanja. Njen položaj nadzornega organa in njeno organizacijo ureja ZPVPJN, medtem ko njen položaj prekrškovnega organa urejata ZJN-3 in ZP-1. Na eni strani torej DKOM opravlja nadzor nad izvrševanjem ZJN-3, na drugi strani pa opravlja tudi funkcijo prekrškovnega organa. Vendar imata nadzorna in prekrškovna funkcija različen ratio legis. Neutemeljeno pritožbi uveljavljata, da je obdolženemu A. A. bil kršen privilegij zoper samoobdolžitev, ker je DKOM kot prekrškovni organ v funkciji pregona za potrebe obdolžilnega predloga od njega z dopisi zahteval posredovanje podatkov, ne da bi ga poučil o pravici do molka in da se je obdolženec s posredovanimi podatki samoobdolžil. Res je sicer obdolženec na dopise odgovoril kot zakoniti zastopnik pravne osebe, vendar pa je potrebno izpostaviti, da je prekrškovni organ z dopisi zahteval posredovanje podatkov tudi za obdobje preden je obdolženi A. A. nastopil funkcijo vršilca dolžnosti generalnega direktorja in se z odgovorom ni samoobdolžil, temveč je podatke posredoval kot zakoniti zastopnik obdolžene pravne osebe, ki pa privilegija zoper saooobd

Glede na določbe prvega odstavka 55. člena ZP-1 in 8. člena ZPrCP mora prekrškovni organ ugotoviti vsa dejstva, ki so odločilna za odločitev o prekršku, kar pomeni, da mora v primeru prekrška zoper varnost cestnega prometa ugotoviti ne le zakonske znake posameznega prekrška zoper varnost cestnega prometa (v konkretnem primeru zakonske znake prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP), temveč mora ugotoviti tudi, kdo je bil voznik vozila, s katerim je bil storjen prekršek zoper varnost cestnega prometa. Nato pa mora prekrškovni organ storilcu prekrška z gotovostjo (torej onkraj razumnega dvoma) dokazati storitev prekrška, da je vozil vozilo v času storitve prekrška in da je izpolnil vse zakonske znake prekrška zoper varnost cestnega prometa. S trenutkom identifikacije dejanskega voznika se je sum storitve prekrška osredotočil na storilca, za katerega velja domneva nedolžnosti in je na prekrškovnem organu breme, da predloži dokaze o storitvi prekrška, in na sodišču, da dokaze oceni ter v skladu z domnevo nedolžnosti presodi, ali je storilcu prekršek dokazan onkraj razumnega dvoma, torej z gotovostjo.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče navedlo napačen pravni pouk, da zoper sklep sodišča o zavrženju zahtevka za povrnitev stroškov postopka in odmero nagrade ni pritožbe, s čimer je kršilo prvi odstavek 46. člena ZP-1 v zvezi s 25. členom Ustave RS ter načelo stopnjevitosti sodnega odločanja, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki je vplivala na zakonitost sklepa, saj je bila storilki neutemeljeno odvzeta pravica do pritožbe na višje sodišče. Razlaga začetka teka roka za vložitev zahtevka za odmero stroškov postopka od dneva pravnomočnosti sodbe nasprotuje jezikovno jasni določbi določbi tretjega odstavka 145. člena ZP-1. Ker ZP-1 ne zapoveduje, da bi se upravičenec do zahtevka za povračilo stroškov prekrškovnega postopka moral sam z vpogledom v spis prepričati o nastopu pravnomočnosti sodbe in prav tako ne določa pravila, po katerem bi sodišče ali prekrškovni organ moral upravičenca obveščati o nastopu pravnomočnosti oziroma mu ponovno vročiti sodbo s klavzulo pravnomočnosti, je upravičenec postavljen v pravno negotov položaj in je le od njegovih poizvedovalnih aktivnosti odvisno, ali bo zahtevek

Razlaga standarda dolžnega nadzora, ki naj bi bila iz nje razvidna in za katero se zavzema storilka, bi pomenila, da trgovci - pravne osebe, potem ko so v blagajne vgradili ustrezno programsko opremo, praktično ne bi več odgovarjali za kršitve prepovedi prodaje alkoholnih pijač mladoletnim. Ker se kršitve očitno dogajajo, tako ravnanje pravne osebe ne zadošča za preprečitev prodaje alkohola mladoletnim osebam, ob skrbnem ravnanju bi pravna oseba lahko storila več. Pritožbeno sodišče se lahko strinja, da je stalen nadzor pretiran ukrep. Kot opozarja pritožba, pa bi bil primeren ukrep občasen nadzor s strani poslovodje ali kakšen drug nenapovedan nadzor ali tako imenovani skriti nakupi. Zavedanje o možnosti takih ukrepov (ki bi bili kljub vsemu pogostejši od inšpekcijskih nadzorov) bi po prepričanju pritožbenega sodišča zagotovilo večjo pozornost blagajnikov in v veliki meri preprečilo prodajo alkohola mladoletnim. Glede na pomen varovane dobrine ne gre za pretirano zahtevo.

Prekršek po 19. točki prvega odstavka 396. člena ZBan-3 je storjen, če banka ni vzpostavila ureditve notranjega upravljanja v skladu s 148. členom tega zakona. Prekrškovna norma torej inkriminira stanje nevzpostavitve ureditve notranjega upravljanja v skladu s 148. členom ZBan-3. Vzdrževanje tega stanja ni zakonski znak prekrška, temveč je prekršek storjen že z nastankom protipravnega stanja kot prepovedane posledice. Glede prekrškov stanja velja, da so ti dokončani in zato storjeni že z nastankom protipravnega stanja kot prepovedane posledice, zaradi česar čas, ko prekrškovni organ ugotovi kršitev (obstoj protipravnega stanja), za določitev časa storitve tovrstnih prekrškov ni relevanten. Sodišče prve stopnje mora po uradni dolžnosti poseči v izpodbijano odločbo o prekršku tudi v delu, ki se nanaša na (vse ali nekatere) sokršitelje, če pri njenem preizkusu ugotovi, da je za vse od njih podan obstoj katerega od razlogov iz drugega odstavka 62.a člena ZP-1, med katerimi je tudi razlog iz 3. alineje prvega odstavka 62.a člena ZP-1, tj. zastaranje pregona.

Za obstoj prekrška po 13. točki prvega v zvezi s tretjim odstavkom 179. člena ZPPDFT-2 se ne zahteva, da bi tvegane transakcije povzročile nevarnost za pranje denarja ali financiranje terorizma, temveč za obstoj prekrška zadošča že, da banka ni spoštovala zakonskega roka za sporočanje tveganih transakcij, ki so brez nadzora "uhajale" daljše časovno obdobje in v večjem obsegu, zaradi česar se že iz tega razloga ne more ugotoviti obstoja posebnih olajševalnih okoliščin in se pritožba neutemeljeno zavzema za omilitev sankcije. Že iz jezikovne razlage tretjega odstavka 14. člena ZP-1 se pravna oseba lahko razbremeni pridružitvene odgovornosti samo, če dokaže enega izmed ekskulpacijskih razlogov. Pravni osebi je torej dovoljeno v zahtevi za sodno varstvo dokazovati razbremenilne razloge in samo v tem obsegu sodišče odloča o njeni zahtevi za sodno varstvo in če pri odločanju ugotovi, da so podane materialne kršitve iz sfere pravne osebe, ki so tudi v korist drugih storilcev, ki zahteve za sodno varstvo niso vložili, po uradni dolžnosti opravi materialnopravni preizkus, ki pa ne obsega obstoja subjektivnih znakov prekrška, ki jih pravna oseba niti ne more izvršiti, temveč jih lah

Zgolj v evidenco vozniških dovoljenj vpisana omejitev pravice do vožnje brez hkrati izdane upravne odločbe o omejitvi veljavnosti vozniškega dovoljenja s strani upravne enote, ne zadošča za zaključek, da je obdolženec v času prekrška vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da iz vozniškega dovoljenja obdolženca izhaja, da je to veljavno do 23. 10. 2027 (pravilno 3. 10. 2027), iz odgovora upravne enote pa ne izhaja, da bi ta vodila kakršenkoli postopek, s katerim bi obdolženca seznanila o krajši veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi kontrolnega zdravstvenega pregleda in da se obdolženec pri njih ni oglasil, da bi vozniško dovoljenje uskladil z izdanim zdravniškim spričevalom, obdolženec utemeljeno uveljavlja, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi mu bil s strani upravne enote izdan upravni akt, ki bi veljavnost njegovega vozniškega dovoljenja spreminjal. To pa pomeni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec kljub dejstvu, da omejitev ni bila vpisana v vozniško dovoljenje, v očitanem času vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja.

Tedenska e-vinjeta velja sedem zaporednih dni od dneva začetka veljavnosti in velja na dan začetka veljavnosti in nato še šest naslednjih dni. Storilec je s plačilom računa dne 24. 1. 2023 kupil oziroma plačal tedensko elektronsko vinjeto za motorno vozilo reg. št. ... z veljavnostjo za nazaj. Navedeno pomeni, da je bila tedenska elektronska vinjeta za motorno vozilo reg. št. ... nedvomno veljavna tudi v času storitve storilcu očitanega prekrška dne 21. 1. 2023.

Po presoji pritožbenega sodišča določbe prvega odstavka 3. člena ZUE ni mogoče razlagati le z jezikovno razlago, kot je to storilo sodišče prve stopnje, in sicer, da so bankovci in kovanci, ki se glasijo na euro, zakonito plačilno sredstvo, kar pomeni, da jih je treba sprejemati pri plačilu obveznosti, vključno s plačevanjem storitev, kakršna je parkirnina; da je potrošnikom zakonsko zagotovljena splošna pravica, da plačilo izvedejo z gotovino v valuti euro, kar jim mora biti vselej omogočeno ter da 3. člen ZUE neposredno varuje pravico potrošnikov do gotovinskega plačevanja in ne dopušča izključevanja te možnosti, ne glede na obstoj alternativnih načinov plačila. Po presoji pritožbenega sodišča je takšna ozka jezikovna razlaga presežena z namensko razlago, ki jo pritožbeno sodišče vidi v tem, da je ZUE z dnem 1. 1. 2007 uvedel euro kot valuto Republike Slovenije in zaradi zamenjave gotovine (euro za tolar) podelil status zakonitega plačilnega sredstva bankovcem in kovancem, ki se glasijo na euro, posledično pa je kot prekršek določil ravnanje, ko pravna in fizična oseba, ki opravlja dejavnost, po dnevu uvedbe eura ne sprejema bankovcev in kovancev, ki se glasijo na euro, torej

Ker je občutek ogroženosti in prestrašenosti oškodovanca glede na zgoraj povzeti abstraktni dejanski stan storilcu očitanega prekrška zakonski znak tega prekrška, ki ga je bilo sodišče prve stopnje glede na vsebino ZSV storilca dolžno preveriti v dopolnjenem dokaznem postopku, v katerem ga glede izvajanja in ocenjevanja dokazov zavezuje načelo neposrednosti, pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da bi se sodišče prve stopnje glede tega zakonskega znaka prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 lahko prepričalo z vpogledom v zapisnik o izjavi oškodovanca z dne 5. 7. 2022. Ker sodišče prve stopnje zaradi smrti priče A. A. med odločanjem o ZSV storilca ni moglo zaslišati, subjektivnega zakonskega znaka prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 pa ne more ugotoviti iz nobenih drugih, pred sodiščem prve stopnje izvedenih dokazov, izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi z 68. členom ZP-1, kot to neutemeljeno zatrjuje prekrškovni organ.

Ker prekrškovni organ storilcu ni očital načina uporabe mobilnega telefona, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je sodišče prekoračilo zahtevek oziroma objektivno identiteto opisa prekrška iz plačilnega naloga, kar predstavlja pritožbeni razlog iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki je glede na določbo 159. člena ZP-1 podvržen uradnemu preizkusu. Pritožbeno sodišče je izhajalo iz v dopolnjenem dokaznem postopku ugotovljenega dejanskega stanja in iz dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo za dokazana, ta dejstva pa ne dokazujejo očitka iz plačilnega naloga, zaradi česar je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek o prekršku ustavilo iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1.

Glede na ureditev pravice do pritožbe zoper sodbo sodišča o zahtevi za sodno varstvo prekrškovni organ nima pravice do pritožbe glede odločitve o sankciji, kjer je sodišče prve stopnje izreklo (novo) enotno globo, ki se nanaša na prekrške, glede katerih je sodišče prve stopnje zahtevo storilke za sodno varstvo zavrnilo in torej odločbe prekrškovnega organa v tem delu ni odpravilo in tudi ne spremenilo in postopka glede teh prekrškov ustavilo. Zagovornik storilke pa nima pravice do pritožbe zoper odločitev o stroških postopka. Če se storilka ne strinja z načinom obravnave s strani uradnih oseb prekrškovnega organa, to nestrinjanje lahko uveljavlja v pritožbi zoper delo policista po določbah ZNPPol. Ne more pa to biti predmet tega postopka o prekršku. Drugi odstavek 7. člena ZJRM-1 ne določa, da bi bil ta prekršek storjen le v primeru, ko bi bila zaradi nedostojnega vedenja podana tudi posledica iz 5. točke 2. člena tega zakona. Ker se v opisu prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 v odločbi prekrškovnega organa storilki ne očita, da bi s svojim nedostojnim vedenjem pri policijskem kandidatu povzročila kakršenkoli negativen subjektivni občutek, je pravilna pr

Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče na podlagi navedenih okoliščin zaključilo, da zaradi neizročitve 9 natisnjenih zaslonskih slik e-sporočil nikomur ni bila povzročena škoda. Upoštevajoč, da je bilo po opravljenem inšpekcijskem pregledu nedvomno ugotovljeno, da sta storilca izpolnila obveznosti, ki jima jih je naložil Inšpektorat RS za šolstvo in šport v odločbi s 24. 11. 2021 in sta spoštovala določbe Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 v povezavi z izdano odredbo z 19. 11. 2021, namreč ni bilo več razlogov za nadaljevanje inšpekcijskega postopka (obvestilo inšpektorata storilcema s 25. 11. 2021).

Po ustaljeni sodni praksi mora biti izrek odločbe o prekršku razumljiv in popoln. Odgovornost kršitelja mora biti zajeta v izreku odločbe o prekršku, saj je izrek, da je kršitelj odgovoren za prekršek, ki ga je storil, obvezna sestavina izreka odločbe o prekršku, ker brez ugotovljene odgovornosti ni dopustno izreči sankcije. Odvoz vozila s pajkom je ukrep pooblaščene uradne osebe, ki je po zakonu vezano na določen prekršek. To pomeni, da je tudi pravno varstvo v zvezi s tem ukrepom primarno zagotovljeno v okviru sodnega varstva zoper odločbo o prekršku. Višje sodišče ugotavlja, da niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 19. člena ZP-1 za odvoz vozila in je upravičen zahtevek pritožnika, da se mu povrne znesek, ki ga je plačal za odvoz vozila.

Sodišče prve stopnje je dokazni postopek izvedlo na način, da je od storilca zahtevalo, da sodišče z dokazi prepriča, da kot lastnik vozila prekrška ni storil. To pa presega obseg dokaznega bremena iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, ki od lastnika vozila, s katerim je bil prekršek storjen, zahteva, da z dokazi izkaže razumen dvom v zakonsko domnevo. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo z izjavo priče A. A. dokazoval alibi in s tem razumen dvom, da ni bil storilec prekrška, vendar je sodišče prve stopnje dokazni postopek vodilo v smeri gotovosti, ki je najvišji dokazni standard, ki je potreben za izdajo obsodilne sodbe. Pritožbeno sodišče pa pri tem ugotavlja, da v dokaznem postopku niti dokazni standard gotovosti ni bil dosežen, temveč je ostal na ravni verjetnosti, ki razumen dvom še vedno dopušča.

Ker so prekrški del kaznovalnega prava, morajo biti storilcu, glede na sodno prakso ESČP in številne judikate Vrhovnega sodišča RS, tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Ne glede na določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1 (prekluzija) in čeprav je v postopku po prvem odstavku 8. člena ZPrCP na storilcu breme, da s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, je sodišče vezano na načelo materialne resnice iz 68. člena ZP-1, kar pomeni, da mora (razen v primeru storilčevega priznanja) po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, posledično mora izvesti vse tiste dokaze, ki se v konkretnem primeru izkažejo za materialnopravno relevantne. Cilj postopka o prekršku je namreč pravno pravilna in zakonita odločitev o obstoju ali neobstoju prekrška. Očitno sodišče je podvomilo v to, da je storilec storil prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, saj je pred izdajo izpodbijane sodbe preverilo, ali ima v Republiki Sloveniji izdano veljavno vozniško dovoljenje in ugotovilo, da ima storilec izdano zgolj dovoljenje za začasno prebivanje in čeprav je razpolagalo

Ob tem, ko je za zaključek o spoštovanju načela ne bis in idem oziroma res iudicata potrebno ugotoviti tako objektivno kot tudi subjektivno identiteto med dejanjem in odločbo o prekršku1, iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa subjektivna identiteta ne izhaja, je zaključek izpodbijane sodbe o potrebi po ustavitvi postopka zaradi upoštevanju načela ne bis in idem, nezakonit.

Z odločbo o prekršku storilec odgovorna oseba ni bil spoznan za odgovornega, ker je sam neposredno izvršil očitana prekrška, temveč je bil spoznan za odgovornega, ker je dopustil izvršitev očitanih prekrškov, saj opis dejanja v odločbi o prekršku dopušča možnost, da je bil neposredni storilec prekrška nekdo drug, katerega ravnanje je storilec odgovorna oseba dopustil. Zgolj dopustitev omogočanja dela in dopustitev neizročitve pogodbe o zaposlitvi pa ne pomeni uresničitve zakonskih znakov prekrškov po 1. alineji prvega odstavka 23. člena in šestem odstavku 23. člena ZPDZC-1. Dejanje odgovorne osebe, ki je odgovorna za svoje lastno dejanje, mora biti v izreku odločbe o prekršku konkretno opisano. Iz opisa dejanja v izreku odločbe o prekršku pa ne izhaja očitek, da je storilec odgovorna oseba prekrška storil s svojim dejanjem (storitvijo ali opustitvijo) in zato ni izpolnjen temeljni pogoj iz 15.a člena ZP-1, da je odgovorna oseba sploh lahko odgovorna za prekršek.

Iz zakonskega opisa prekrška po 6. alineji 1. točke v zvezi s 4. točko 38. člena ZIN izhaja, da je njegov sestavni del samo neizpolnitev z odločbo odrejenih ukrepov v določenem roku, ne pa tudi vzdrževanje neizpolnitve, zaradi česar je prekršek po 6. alineji 1. točke v zvezi s 4. točko 38. člena ZIN storjen in dokončan z iztekom izpolnitvenega roka oziroma najkasneje z izvršljivostjo odločbe o odreditvi ukrepov. Plačilni nalog vsebuje napačno časovno opredelitev prekrška, saj prekrška nista bila storjena v dneh kontrolnega inšpekcijskega pregleda (16.3.2022 in 30.8.2022), temveč je bil prekršek storjen najkasneje dne 23.10.2019, ko je odločba o odreditvi ukrepov postala izvršljiva. Zato je v času kontrolnih inšpekcijskih pregledov, na podlagi katerih je prekrškovni organ z izdajo plačilnega naloga zoper storilca začel postopek o prekršku, že preteklo več kot dve leti in je nastopilo relativno zastaranje pregona, v vsakem primeru pa je pregon absolutno zastaral po izteku štirih let od storitve prekrška, torej dne 23.10.2023, zaradi česar je izpodbijana sodba z dne 8.11.2023 bila izdana po nastopu absolutnega zastaranja pregona.

Storilec je dne 23.9.2023 in dne 27.9.2023 obakrat vozil po cestninski cesti brez veljavne vinjete ter je za prvi prekršek prejel plačilni nalog, katerega globo je dne 29.9.2023 plačal v polovičnem znesku in je hkrati plačal tudi račun za tedensko vinjeto, katere veljavnost je po plačilu računa štela od dneva prvega prekrška naprej. Pritožba spregleda izrecno opozorilo iz računa, da tedenska vinjeta ni veljavna, dokler račun ni plačan. Račun pa je storilec plačal dne 29.9.2023, kar pomeni, da je veljavnost tedenske vinjete nastopila šele s tem dnem za čas od storitve prvega prekrška dalje, kar pomeni, da dne 27.9.2023, ko je storilec storil drugi prekršek, ni imel veljavne vinjete, je pa prekrškovni organ plačilo računa štel za okoliščino, na podlagi katere je storilcu lahko izrekel opomin namesto globe.