154. člen ZP-1

Glede na določbe prvega odstavka 55. člena ZP-1 in 8. člena ZPrCP mora prekrškovni organ ugotoviti vsa dejstva, ki so odločilna za odločitev o prekršku, kar pomeni, da mora v primeru prekrška zoper varnost cestnega prometa ugotoviti ne le zakonske znake posameznega prekrška zoper varnost cestnega prometa (v konkretnem primeru zakonske znake prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP), temveč mora ugotoviti tudi, kdo je bil voznik vozila, s katerim je bil storjen prekršek zoper varnost cestnega prometa. Nato pa mora prekrškovni organ storilcu prekrška z gotovostjo (torej onkraj razumnega dvoma) dokazati storitev prekrška, da je vozil vozilo v času storitve prekrška in da je izpolnil vse zakonske znake prekrška zoper varnost cestnega prometa. S trenutkom identifikacije dejanskega voznika se je sum storitve prekrška osredotočil na storilca, za katerega velja domneva nedolžnosti in je na prekrškovnem organu breme, da predloži dokaze o storitvi prekrška, in na sodišču, da dokaze oceni ter v skladu z domnevo nedolžnosti presodi, ali je storilcu prekršek dokazan onkraj razumnega dvoma, torej z gotovostjo.

Zakonskega znaka prekrška po šestem odstavku 18. člena ZMV-1 ne predstavlja zgolj dejstvo, da je obdolženec lastnik ali uporabnik predelanega vozila v smislu 28. člena ZMV-1, pač pa je zakonski znak tega prekrška tudi (dejanska) uporaba vozila v prometu.

Deklaranti se štejejo za strokovnjake na področju carinjenja, saj se z vlaganjem carinskih deklaracij ukvarjajo poklicno. Kot taki morajo poznati kombinirano nomenklaturo carinske tarife, iz katere izhaja, da se litijeve baterije uvrščajo pod drugo tarifno številko kot pa litij-ionske, prav tako pa se zavedajo, da vložitev carinske deklaracije, ki vsebuje nepravilne ali nepopolne informacije, predstavlja prekršek. Zaradi tega jim je mogoče ob zgornjih ugotovitvah o neujemanju opisov blaga v računih, ki jih je uvoznik priložil dispozicijam, z opisi blaga v spremnih računih, ki jih je izvoznik priložil pošiljkam, ker niso zahtevale dopolnitve dokumentacije, da bi lahko zanesljivo ugotovile kakšne baterije so predmet uvoza in jih posledično uvrstile pod pravilno tarifno številko kombinirane nomenklature carinske tarife, pač pa so se zanašale na pravilnost podatkov v spremnih računih, očitati zavestno malomarnost. Prekrškovni organ glob, ob odsotnosti posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale njihovo omilitev po šestem odstavku 26. člena ZP-1, niti ni mogel odmeriti nižje, kot pa jih je odmeril, še manj pa obravnavane prekrške šteti za prekrške neznatnega pomena. Tud

S tem, ko je po napovedi pravne osebe, da bo vložila zahtevo za sodno varstvo, izrek odločbe o prekršku dopolnil oziroma razširil še z očitkom, da so bili prekrški storjeni tudi na račun in v korist pravne osebe, je prekrškovni organ povzročil nerazumljivost izreka odločbe o prekršku (nasprotje izvirnika z izvirnikom).

V okviru znaka uporabe mobilnega telefona mora prekrškovni organ ugotoviti oziroma izkazati (konkretizirati) aktivnost, ki pomeni izkoriščanje ene ali več funkcij te naprave (telefoniranje, pisanje sporočila ali drugega teksta, branje teksta, poslušanje zvočnih datotek, tipkanje, brskanje oziroma skrolanje po telefonu ipd.); nato pa konkretizirati še, na kaj je ugotovljen način uporabe mobilnega telefona v konkretnem primeru vplival: na voznikovo slušno zaznavanje, na voznikovo vidno zaznavanje ali na njegovo zmožnost obvladovanja vozila (v odvisnosti od okoliščin konkretnega primera lahko tudi na vse navedeno).

Jezikovna razlaga 17. člena ZJN-3 pokaže, da se pravila za javno naročanje na infrastrukturnem področju ne uporabljajo za katerekoli dejavnosti v zvezi z izkoriščanjem geografskega območja, temveč je določen tudi namen tega izkoriščanja, ki je v tem, da se prevoznikom po morju zagotavlja pristaniška infrastruktura. Takšno stališče podpira tudi namenska razlaga relevantnih zakonskih določb, katerih namen je, da se pravila javnega naročanja na infrastrukturnem področju prenesejo na pravno osebo, ki opravlja pristaniško dejavnost, samo v tistem obsegu, za katerega ji je država podelila posebne ali izključne pravice. Pri presoji katere pravice je država prenesla na obdolženo pravno osebo, pa je sodišče prve stopnje namensko razlago relevantnih določb pravilno dopolnilo tudi z razlago 32. člena PZ. Iz povzete razlage relevantnih določb pritožbeno sodišče zagovarja stališče, da za obdolženo pravno osebo na podlagi 17. člena ZJN-3 veljajo pravila javnega naročanja za dejavnosti, katerih namen je prevoznikom po morju zagotoviti pristaniško infrastrukturo, da lahko pravna oseba prevoznikom izpolni pogodbeno obveznost pretovora kot svojo pridobitno dejavnost, ki jo opravlja na

Policisti imajo na podlagi 13. člena ZPrCP pooblastilo kadarkoli ustaviti voznika in preveriti izpolnjevanje pogojev za varno udeležbo v cestnem prometu, med drugim tudi psihofizično sposobnost vseh udeležencev v cestnem prometu, saj je slednje ključno za varnost cestnega prometa.

Že prekrškovni organ je ugotovil, da je pravna oseba izvršila materialnopravno dolžnost seznanitve s pravili ravnanja, da do prekrška ne bi prišlo in je v okviru dolžnega nadzorstva izvedla vse ukrepe potrebne za preprečitev prekrška. Navedbe prekrškovnega organa, da je pravna oseba odgovorna za prekršek že zgolj zato, ker je do prekrška prišlo, in da v primeru, če bi pravna oseba storila vse, kar je v njeni moči in bi objektivno ravnala z namenom preprečitve storitve prekrška, se prodaja cigaret mladoletni osebi ne bi izvršila, predstavljajo objektivno odgovornost pravne osebe za prekršek, ki je ZP-1 ne pozna. Morebitno neodzivanje pravne osebe na predhodne kršitve bi lahko kazalo, da v okviru dolžnega nadzorstva ni pravočasno izvedla vseh ukrepov, potrebnih za preprečitev izvršitve prekrška, kar bi pomenilo, da razbremenitev (ekskulpacija) na podlagi druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1 ne pride v poštev. Neodzivanje na predhodne kršitve drugih pravnih oseb - trgovcev pa ne more biti razlog za neobstoj ekskulpacijskega razloga.

Sodišče prve stopnje z navedbami, da je odgovorna oseba oziroma zastopnik pravne osebe v zagovoru le posplošeno zatrjeval, da je referenco in podjemno pogodbo obdolžena pravna oseba poslala naročniku, o čemer pa ni predlagal dokazov, ter da se ne spomni, da je podjemno pogodbo prinesel na sedež naročnika, od pritožnikov ni zahtevalo, da se sama razbremenita svoje odgovornosti za prekršek. Gre zgolj za (ne)dokazovanje njunih trditev, ne pa njune nedolžnosti, zato ustavno zagotovljeno načelo domneve nedolžnosti s tem ni bilo kršeno. Sodišče je svojo odločitev oprlo na zagovor obdolžene odgovorne oziroma pravne osebe in na listinske dokaze v spisu, med drugim se je sklicevalo tudi na odgovor mag. C. C. (vodje oddelka za nabavo in javna naročila pri naročniku v zvezi s prejemom spornih listin) in na odgovor družbe D. d. o. o. (v zvezi s potrditvijo oziroma sklenitvijo spornih listin), ki ju je po svojem pozivu pridobil prekrškovni organ. Povzemanje navedenih pisnih odgovorov sicer res ne predstavlja neposredno izvedenega dokaza, vendar takšna kršitev določb postopka o prekršku ni bistvena, ker ni vplivala na zakonitost sodbe. Bistvo očitanega prekrška namreč ne temelji na nave

Zagovornik se ne le na načelni ravni, temveč tudi v svojih pritožbenih navedbah s tem, (-) ko najprej graja dokazno oceno obdolženčevega zagovora, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, prav tako (-) dokazno oceno izpovedb obeh zaslišanih policistov A. A. in B. B. ter neposredne očividke in priče C. C., giblje v polju očitkov o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, kar pa je nedopusten pritožbeni razlog, kajti pritožbeno sodišče je v hitrem postopku o prekršku na dokazno oceno, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, vezano.

Zato ima prav prvo sodišče, ko je zagovorniku pojasnilo, da v konkretnem primeru ne pride v poštev razlaga o absolutnem zastaralnem roku 60 dni, pri čemer zagovornik v pritožbenih navedbah vztraja, saj tega roka ZP-1 ne pozna, v obravnavanem primeru pa je bil postopek s strani prekrškovnega organa, da se ugotovi, kdo je v kritičnem času vozil navedeno vozilo, začet znotraj 30-dnevnega roka, torej že dne 22. 5. 2020, ko je prekrškovni organ pravni osebi poslal zahtevo za dostavo podatkov o vozniku.

Čeprav se sodba, s katero sodišče prve stopnje zavrne zahtevo za sodno varstvo, na podlagi drugega odstavka 66. člena ZP-1 ne more izpodbijati iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to sodišča prve stopnje ne odreši njegove dolžnosti, da svojo odločitev o sprejemu priznanja odgovornosti ustrezno pojasni. Storilec ni priznal vseh očitanih zakonskih znakov prekrškov in odgovornosti, zaradi česar je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 118. člena in 68. člen ZP-1 ter je s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki vpliva na zakonitost sodbe, saj po objektivnih in subjektivnih kriterijih ni jasnega in popolnega priznanja prekrškov.

Skladno z drugim odstavkom 92. člena ZP-1 je voznik, ki je vozil prevozno sredstvo, s katerim je bil storjen prekršek, podal izjavo v svojem imenu in v imenu tuje pravne osebe, zato pravni osebi ni bila odvzeta pravica do izjave. Upoštevajoč potek dogodkov, kot ga je opisal kot priča zaslišani finančni preiskovalec (da je bil dajalec impulzov nameščen v menjalniku vozila in ga je videl, ko je šel pod vozilo), in opredelitev pojmov v 2. členu ZFU o finančnem nadzoru in finančni preiskavi ter pojma pooblaščene uradne osebe in glede na določbe prvega, drugega odstavka in četrtega odstavka 25. člena ZFU, ki določajo, kaj obsega pregled prevoznega ali prenosnega sredstva in kakšna so pooblastila pristojne finančne uprave v primeru, ko se pojavijo razlogi za sum kršitve predpisov, so neutemeljene pritožbene navedbe o nezakonito pridobljenih dokazih.

Namen obravnavanega postopka je le presoja obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitani prekršek.

Sodišče prve stopnje predloženega obvestila zdravniku ni zavrnilo zgolj z navedbo, da ni podano na pravilnem obrazcu, temveč je ocenilo, da opravičilo ni ustrezno, ker iz njega sploh ni razvidno, ali storilki zdravstveno stanje res onemogoča prihod na zaslišanje. Storilka se je z neprihodom na narok odrekla podaji zagovora na sodišču. Dopolnitev postopka z izvajanjem novih dokazov bi morala pritožnica zahtevati v času postopanja okrajnega sodišča, ker je postopek ugotavljanja dejstev in dokazov končan z izdajo sodbe ter se dejstva in dokazi v hitrem postopku primarno ugotavljajo v postopku, ki ga vodi prekrškovni organ, sekundarno pa v postopku pri okrajnem sodišču.

Za subsumiranje določenega opisa pod znake prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 je potrebno, da sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1) da se storilec vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in 2) da s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Navedeni elementi morajo biti, poleg zahteve, da je prekršek storjen proti zakoncu ali zunajzakonskem partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, bivšemu zakoncu ali zunajzakonskemu partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, krvnemu sorodniku v ravni vrsti, posvojitelju ali posvojencu, rejniku ali rejencu, skrbniku ali varovancu te osebe ali proti osebi, ki živi s storilcem v skupnem gospodinjstvu, izpolnjeni tudi za pravno opredelitev kvalificiranega prekrška po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZJRM-1. Nestrinjanje z oceno dokazov v sodbi o zahtevi za sodno varstvo glede na ustaljeno sodno prakso sodi v okvire nedovoljenega pritožbenega razloga iz 3. točke 154. člena ZP-1.

Za opredelitev vozila s prednostjo ne zadošča zgolj, da se vozilo uporablja za izvršitev določenih nujnih nalog, temveč da se na vozilu za izvršitev določenih nujnih nalog uporabljajo posebni svetlobni in zvočni signali, pri čemer so izjemoma lahko izključeni le slednji. Storilec v postopku z zahtevo za sodno varstvo ni izkazal uporabe svetlobnih znakov, katerih uporaba je obvezna, da vozniku vozila s prednostjo ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije. Ker je dne 11.8.2021 začela veljati novela ZPrCP-F in je spremenjena določba 46. člen ZPrCP v predpisani globi za storilca milejša, je pritožbeno sodišče na milejši pravni podlagi izpodbijano sodbo v zvezi s plačilnim nalogom spremenilo.

Pritožnik v svojih pritožbenih navedbah zaključkom v izpodbijani sodbi, da je v kritičnem času bil voznik svojega vozila v cestnem prometu znova nasprotuje in sedaj navaja, da, ko je prejel izpodbijano sodbo, jo je pokazal ženi N., ki pa mu je takrat priznala, da je kritičnega dne ona vozila osebno vozilo, katerega lastnik je sam in tudi storila prekršek 30. 1. 2020, ko je peljala skupnega otroka na trening. S takimi pritožbenimi navedbami uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa je nedopusten pritožbeni razlog.

Pritožnik se ne strinja z dokazno oceno izpovedi policistke Z. in policista S., niti z dokazno oceno njegovega zagovora in priloženih listinskih dokazov, vendar nestrinjanje z dokazno oceno pa pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa je nedopusten pritožbeni razlog.

Prvi odstavek 81. člena ZDDV-1 predpisuje obveznost izdajanja računov, vendar pa v drugem odstavku dopušča izjeme od obveznosti izdajanja računov, če se podatki o prodaji blaga oziroma opravljenih storitvah lahko zagotovijo na drug način in če ni ogrožen nadzor nad izvajanjem tega zakona ter je v Pravilniku o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost navedeno, katere so te izjeme in pod katerimi pogoji; kot izjema od obveznosti izdajanja računov v skladu z drugim odstavkom 81. člena ZDDV-1 je med drugim določena prodaja iz avtomatov pod pogojem, da podatke o prodaji iz prejšnjega odstavka davčni zavezanec zagotovi s popisom začetnih in končnih zalog, ki ga opravi najmanj enkrat mesečno (tretji odstavek 143. člena PZDDV-1). Kljub dejstvu da fotoavtomat ni izdajal računa, ni bilo potrebno v fizični obliki izdati računa fizični osebi, ker je bila možnost obračunave DDV in nadzora nad prodajo blaga oziroma storitev zagotovljena na drug način, to je s popisom izdanega blaga ob dejstvu, da je iz enega lističa fotopapirja mogoče izdelati le eno fotografijo, pri čemer je bilo vsako polnjenje fotoavtomata z dodatnim fotopapirjem (in s tem zavedeno začetno in končno stanje zalog n