25. člen ZP-1

Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da četudi odvzem mopeda v konkretnem primeru pomeni poseg v lastninsko pravico osebe, ki ni storilec prekrška, zmanjšanje stopnje ogroženosti varnosti v prometu, s tem pa tudi zdravja in življenja ljudi, ki jo bo mogoče doseči z odvzemom vozila, pretehta nad posegom v lastninsko pravico. Ne le, da lastnik po dvakratnem zasegu mopeda ni poskrbel za to, da bi ga vrnil v prvotno stanje in poskrbel za to, da bi bil moped izpraven in se z njim prekrški več ne bi ponavljali, ampak tokrat izmerjena najvišja hitrost mopeda, torej 94 km/h, celo presega hitrost, ki je bila izmerjena na prvem izrednem tehničnem pregledu (ko je bil moped prav tako zasežen zaradi presega najvišje dovoljene konstrukcijske hitrosti). Nadalje pa pritožbeno sodišče meni, da je prvostopenjsko sodišče v razlogih sklepapravilno utemeljilo razlog zagotavljanja varnosti v prometu ter razlog varovanja življenja in zdravja ljudi, ki v konkretnem primeru narekuje, da je potrebno odvzeti predmet, čeprav ni last mladoletnika samega, temveč njegovega očima.

V sodbi oziroma odločbi o prekršku se odloči, v skladu s posebnimi predpisi, ali naj se odvzeti predmeti uničijo, ali naj se izročijo ustreznemu organu oziroma organizaciji, ali pa prodajo. Odločilno dejstvo, ki vpliva na odločitev sodišča po navedeni pravni podlagi, pa je vrednost odvzetega predmeta. V kolikor vrednost ne presega stroškov hrambe in prodaje, se odvzeti predmet uniči, sicer pa se odvzeti predmet proda.

Po določbi petega odstavka 123. člena ZP-1 se lahko za predmet, ki je pokvarljiv ali je njegova hramba povezana s prevelikimi stroški, odredi le prodaja, ne pa tudi uničenje. Obdolženec v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bilo vozilo brez tržne vrednosti. Nasprotuje torej dejanski okoliščini, ki predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi pritožnik navedeno dejansko okoliščino navaja kot novo dejstvo, ki ga v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, čeprav je to možnost imel. Obdolženec je v pritožbenem postopku glede navajanja novih dejstev prekludiran.

Ker gre v predmetni zadevi za fakultativni (in ne obvezni) odvzem motornega vozila, mora sodišče, poleg presoje obstoja navedenih zakonskih pogojev, oceniti tudi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera tak ukrep primeren in nujen za dosego zasledovanega cilja ter ali je podano sorazmerje med posegom v pravice storilca oziroma lastnika odvzetega predmeta na eni strani ter ustrezno koristjo, ki jo pridobimo z uporabo te sankcije za varstvo pravic drugih ali za varstvo javnega interesa, na drugi strani. Gre za uporabo splošnega ustavnega načela sorazmernosti, ki ni pridržano zgolj zakonodajalcu, temveč ga mora uporabiti tudi sodišče, ki odloča v posamičnem primeru.

V primerih, ko sodišče odvzame predmet osebi, ki ni storilec prekrška, mora še posebej skrbno presoditi, ali je z odvzemom mogoče doseči namen te sankcije in ali je podana sorazmernost v ožjem smislu, pri čemer mora odvzem presojati še z vidika lastnika predmeta. Gre namreč za poseg v ustavnopravno zavarovano pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, zato mora sodišče opraviti tehtanje med posegom v lastninsko pravico in zagotavljanjem varnosti prometa oziroma udeležencev v prometu. V okviru te presoje mora sodišče upoštevati tudi skrbnost lastnika avtomobila oziroma razmerje med ravnanjem lastnika in kršitvijo zakonodaje, do katere je prišlo z ravnanjem storilca.

Z uporabo določbe šestega odstavka 123. člena ZP-1 sodišče prve stopnje sicer ni kršilo ničesar, saj določba ureja vrnitev zaseženega predmeta še pred izdajo sodbe o prekršku. Vendar pa se o predlogu za izrek stranske sankcije odvzema predmeta dokončno odloči s sodbo, ki mora v primeru, kadar sodišče predlogu ne ugodi in stranske sankcije ne izreče, vsebovati negativen izrek, ki mora biti v razlogih sodbe obrazložen.

Pojmovna opredelitev prekrška neznatnega pomena je torej institut materialnega prekrškovnega prava, pri katerem je potrebna ugotovitev dveh pogojev in sicer storitev prekrška (-) v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in (-) odsotnost škodljive posledice oziroma možnost nastanka take posledice ali pa neznatnost take škodljive posledice. Neznatna pa je tista škodljiva posledica, ki je pomembna tako v premoženjskem, kot tudi v vrednostnem smislu, zato je slednje vselej potrebno presojati ob upoštevanju vseh (objektivnih in subjektivnih) okoliščin konkretnega primera. Posest in uživanje prepovedanih substanc, četudi v zmanjšani količini, generalno preventivno, kot pravilno opozarja pritožba, ne omogoča zaključkov, da gre za posebno lahek prekršek z neznatnimi posledicami.

Za zaseg motornega vozila morata biti kumulativno izpolnjena pogoja, da (1) je bil storilec zaloten pri storitvi hujšega prekrška in (2) je izpolnjen eden od alternativno naštetih pogojev, med drugim da gre za vožnjo brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste kategorije oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi. Višje sodišče je sprejelo napačno stališče, da obdolženec ni bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška, to je vožnji brez veljavnega vozniškega dovoljenja, ker je bil ustavljen pri redni kontroli prometa.

Obdolženi je storil enaka prekrška že v letu 2021, pri čemer je šlo za isto vozilo. Očitno torej takrat izrečena kazen na obdolženca ni vplivala tako, da ne bi več ponavljal istovrstnih prekrškov, prav tako pa je očitno tudi, da je lahko ponovno vozil isto vozilo, čeprav lastnica, ki je njegova žena, ve, da nima vozniškega dovoljenja. Ob povedanem je nevarnost, da bi istovrstne prekrške ponavljal, tudi po mnenju pritožbenega sodišča realna. Vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja, kombinirana še s prekrškom po 107. členu ZPrCP, predstavlja resno nevarnost za ostale udeležence v cestnem prometu. Na ta zaključek ne vpliva dejstvo, da doslej obdolženi k sreči še ni povzročil prometne nesreče. Na drugi strani tehtnice pa je zgolj dejstvo, da odvzem avtomobila osebi, ki ni storilec prekrška, že na splošno pomeni poseg v njeno lastninsko pravico. Niti obdolženi niti lastnica nista v postopku (čeprav sta oba to možnost imela) navajala nobenih drugih okoliščin, ki bi terjale dodatno presojo sodišča prve stopnje glede teže posega v lastninsko pravico. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zato odvzem avtomobila ni pretiran poseg v lastninsko pravico lastnice avtomobila glede na nevarn

Ni mogoče slediti obljubam, da bo vozilo, ki je bilo obdolžencu zaseženo, odslej uporabljala le njegova soproga. Obdolženec je namreč s svojim ravnanjem, ko je kljub temu, da mu je bilo isto vozilo že dvakrat zaseženo in nato vrnjeno v strani sodišča, ponovno kršil cestnoprometne predpise s tem, da je vozil zaseženo vozilo brez veljavnega vozniškega dovoljenja in celo pod vplivom alkohola nedvomno izkazal, da ga zgolj izrek glob ne odvrne od ponavljanja prekrškov in da zato predstavlja nevarnega voznika v cestnem prometu, zaradi česar je izrek stranske sankcije odvzema predmetov nujen, da se zagotovi varnost cestnega prometa.

Zaključek sodišča prve stopnje, da storilca, ki je šele s predmetno sodbo bil spoznan za odgovornega storitve prekrška po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1, ni mogoče enačiti z ostalimi vozniki, ki v cestnem prometu naklepno vozijo brez veljavnega vozniškega dovoljenja, je nerazumljiv. Pritrditi je namreč pritožbenim navedbam, da obdolženec naklepno sede za volan, čeprav ve, da nima pravice voziti v cestnem prometu, ne glede na to ali mu je ta pravica začasno odvzeta zaradi postopka pred sodiščem ali zaradi tega, ker ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev za vožnjo vozila v cestnem prometu.

Vozilo, ki je bilo z izpodbijano sodbo odvzeto, je last lizingodajalca, uporablja pa ga lizingojemalka, pri čemer je po pogodbi predvideno odplačevanje obrokov še štiri leta. Povedano pomeni, da je bilo vozilo odvzeto lizingodajalcu in da bi sodišče lastniku moralo dati možnost izjave. Odvzem avtomobila pomeni poseg v ustavnopravno zavarovano pravico do zasebne lastnine, zato mora sodišče tak poseg presoditi tudi z vidika lastnika samega. Sodba ima sicer obširne razloge, ki se tičejo storilca prekrška in uporabnice, nima pa nobenih razlogov, iz katerih bi izhajala utemeljenost odvzema lastniku avtomobila (tudi z vidika lastnikovih možnosti za preprečitev nadaljnje uporabe vozila obdolženemu).

Čeprav v izreku sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni izrecno navedeno, da s tem preneha veljati tudi potrdilo o opravljenem vozniškem izpitu za določeno kategorijo motornih vozil, ima izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za posledico tudi neveljavnost opravljenega vozniškega izpita, kar izhaja iz dejstva, da mora voznik, ki mu je izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, za pridobitev novega vozniškega dovoljenja ponovno opraviti vozniški izpit za vozila tiste kategorije, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk za izrek prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Storitev prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 tj. vožnja motornega vozila v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja že sama po sebi predstavlja ogrožanja splošne varnosti javnega prometa ter življenja in zdravja ljudi, in sicer v primeru voznikov, ki nikoli niso pridobili vozniškega dovoljenja oziroma opravili vozniškega izpita za določeno vrsto motornih vozil zato, ker niso opravili predpisanega usposabljanja in pridobili ustreznih vozniških izkušenj za obvladovanje motornih vozil določene kategorije, pri voznikih, ki jim je bilo

Očitno je torej, da doslej izrečene sankcije pri obdolženki niso dosegle specialno preventivnega namena, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča ponavljanje istovrstnih prekrškov obdolženki mogoče preprečiti le z izrekom stranske sankcije odvzema osebnega avtomobila, pri vožnji katerega je bila zalotena in obdolženko na ta način kot voznico izločiti iz cestnega prometa ter ji s tem preprečiti njeno ponavljanje istovrstnega prekrška vožnje osebnega avtomobila v cestnem prometu, kljub temu, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja in s tem povečati splošno varnost v cestnem prometu.

Vozniku, ki mu je izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja, ni dopustno izrekati kazenskih točk v cestnem prometu.

Po določbi 23. člena Zakona o pravilih cestnega prometa policist lahko zaseže vozniku motorno vozilo, s katerim je bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška in je izpolnjen eden od v nadaljevanju določenih pogojev, med ostalim, če se izvršuje ukrep odvzema vozniškega dovoljenja. Oba pogoja morata biti podana kumulativno. Iz obdolžilnega predloga je razvidno, da je bil obdolženi zaustavljen pri redni kontroli in da torej ni bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška, zato pogoji za zaseg vozila niso bili izpolnjeni. To ne izhaja niti iz odredbe sodišča, ki se (napačno) sklicuje na 23. člen ZPrCP. Pogoji za odvzem vozila so bili v predmetni zadevi izpolnjeni šele z izdajo izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje avtomobil odvzelo zaradi ogrožanja varnosti. To pa pomeni, da je odločitev, da mora obdolženi nositi stroške hrambe do izdaje sodbe, napačna.

Sodišče prve stopnje pred izrekom stranske sankcije odvzema vozila ni zaslišalo lastnika vozila (B.) in ni pridobilo njegovega stališča glede odvzema vozila, s čemer je bila prekršena tudi pravica lastnika do izjave v tem postopku. Pritožba sicer pritrjuje, da je obdolženec zakoniti zastopnik tega kluba, vendar pa sodišče v izvedenem postopku ni dalo možnosti lastniku, da bi izrazil svoje videnje glede potrebe po uporabi vozila in s tem glede nujnosti izreka te stranske sankcije, zlasti, ker gre za klubsko vozilo, namenjeno razvoju športa.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo tudi, da je podana sorazmernost med posegom v obdolženčevo pravico do zasebne lastnine ter varnostjo oziroma pravico do varnosti drugih udeležencev v cestnem prometu. Pravica ostalih udeležencev cestnega prometa do varnosti njihovega zdravja in življenja nedvomno odtehta poseg v obdolženčevo pravico do zasebne lastnine, kot je to ocenilo že sodišče prve stopnje, ki je v okviru presoje sorazmernosti upoštevalo tako vrednost vozila, ki po oceni obdolženca znaša okrog 3.000,00 EUR, kot tudi okoliščino, da naj bi obdolženec po podatkih na dan 30. 1. 2020 bil brez otrok in zaposlen v Avstriji ter prejema plačo okrog 1.200,00 EUR. Pravilno je tudi izpostavilo, da tudi v primeru, če bi vozilo bilo več vredno, bi bilo zelo nevarno, da ga ima obdolženec v posesti. Pritožbeno izpostavljanje, da je obdolženec zaradi epidemije koronavirusa izgubil zaposlitev v Avstriji, na presojo sorazmernosti izreka tega ukrepa ne vpliva bistveno, kjer v ničemer ne vpliva na presojo, da gre za nevarnega voznika, obljubam storilca, da bo vozilo prodal zaradi zagotavljanja preživljanja, pa glede na zgoraj izpostavljeno ni mogoče verjeti.

Prvostopenjsko sodišče je navedlo jasne in razumne razloge, ki v konkretnem primeru utemeljujejo pričakovanje, da bo izločitev odvzetega motornega vozila iz javnega prometa prispevala k dosegu cilja, to je varnost cestnega prometa, pri čemer je sodišče navedlo razloge za kriterije glede odvzema predmeta po drugem odstavku 25. člena ZP-1. Sodišče je pravilno upoštevalo, da je bilo predmetno vozilo uporabljeno za storitev prekrška. Poleg tega je iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov v spisu razvidno, da je bil storilec s kar tremi pravnomočnimi sodbami sankcioniran zaradi hujših kršitev cestnoprometnih predpisov. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja tudi, da je sodišče pretehtalo sorazmerje med posegom v lastninsko pravico osebe, ki ni storilec prekrška (lastnice vozila A. A.) in med pravico drugih udeležencev cestnega prometa do varne vožnje, s čimer je spoštovalo odločbo Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS, pa tudi sodbe višjih sodišč, da je potrebno pred posegom v lastninsko pravico kot ustavno zagotovljeno kategorijo opraviti še presojo sorazmernosti. V okviru te presoje pa je sodišče upoštevalo tudi skrbnost lastnice vozila oziroma razmerje med ravnanjem la

Res je sicer, da je lastnica zaseženega vozila podala pisno izjavo, da zaseženega vozila zaradi slabega stanja ne namerava več registrirati in da je obdolženec v zagovoru povedal, da vozilo ni vredno več kot 100 EUR in da se strinja, da gre v uničenje, vendar take izjave sodišča ne odvezujeta presoje potrebnosti in nujnosti izreka take stranske sankcije ter ustrezne obrazložitve take odločitve. Sodišče prve stopnje bi tako moralo kljub izjavam lastnice in obdolženca v obrazložitvi izpodbijane sodbe navesti razloge, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati o tem, da je odvzem konkretnega motornega vozila neogibno potreben, da se zagotovi varnost cestnega prometa s tem, da se obdolžencu onemogoči udeležba v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja, in da bi lahko bilo v bodoče nevarno, če bi avto bil vrnjen njegovemu lastniku tj. ali bi obdolženec imel možnost ponovno uporabiti ta avto ali ne.