156. člen ZP-1

Po določbah ZJN-3, ki je glede na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) specialni predpis, rok šteje za bistveno sestavino pogodbe o javnem naročilu. To izhaja iz četrtega odstavka 67. člena ZJN-3, po katerem mora pogodba o javnem naročilu med drugim vsebovati tudi rok veljavnosti, kar je razumeti kot časovni okvir za dobavo blaga, izvedbo storitve ali gradnje po pogodbi o javnem naročilu. Če je sprememba pogodbe o javnem naročilu takšna, da bi lahko vplivala (ne pa šele, ko oziroma če je dejansko vplivala) na drugačno izbiro ponudnika oz. ponudbe, potem se šteje takšna sprememba za bistveno v smislu točke a) četrtega odstavka 95. člena ZJN-3. Zadošča že objektivna možnost, da bi zaradi sprememb Pogodbe o izvedbi javnega naročila, do katerih je prišlo s sklenitvijo dveh spornih aneksov, lahko prišlo do izbire drugega ponudnika, sprejema druge ponudbe oziroma udeležbe drugih ponudnikov, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo in tudi ustrezno obrazložilo. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje za tem, ko je ugotovilo, da podaljšanje roka za izvedbo obveznosti po pogodbi o izvedbi javnega naročila s sklenitvijo

Po ustaljeni sodni praksi mora biti izrek odločbe o prekršku razumljiv in popoln. Odgovornost kršitelja mora biti zajeta v izreku odločbe o prekršku, saj je izrek, da je kršitelj odgovoren za prekršek, ki ga je storil, obvezna sestavina izreka odločbe o prekršku, ker brez ugotovljene odgovornosti ni dopustno izreči sankcije. Odvoz vozila s pajkom je ukrep pooblaščene uradne osebe, ki je po zakonu vezano na določen prekršek. To pomeni, da je tudi pravno varstvo v zvezi s tem ukrepom primarno zagotovljeno v okviru sodnega varstva zoper odločbo o prekršku. Višje sodišče ugotavlja, da niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 19. člena ZP-1 za odvoz vozila in je upravičen zahtevek pritožnika, da se mu povrne znesek, ki ga je plačal za odvoz vozila.

Z odločbo o prekršku storilec odgovorna oseba ni bil spoznan za odgovornega, ker je sam neposredno izvršil očitana prekrška, temveč je bil spoznan za odgovornega, ker je dopustil izvršitev očitanih prekrškov, saj opis dejanja v odločbi o prekršku dopušča možnost, da je bil neposredni storilec prekrška nekdo drug, katerega ravnanje je storilec odgovorna oseba dopustil. Zgolj dopustitev omogočanja dela in dopustitev neizročitve pogodbe o zaposlitvi pa ne pomeni uresničitve zakonskih znakov prekrškov po 1. alineji prvega odstavka 23. člena in šestem odstavku 23. člena ZPDZC-1. Dejanje odgovorne osebe, ki je odgovorna za svoje lastno dejanje, mora biti v izreku odločbe o prekršku konkretno opisano. Iz opisa dejanja v izreku odločbe o prekršku pa ne izhaja očitek, da je storilec odgovorna oseba prekrška storil s svojim dejanjem (storitvijo ali opustitvijo) in zato ni izpolnjen temeljni pogoj iz 15.a člena ZP-1, da je odgovorna oseba sploh lahko odgovorna za prekršek.

V okviru znaka uporabe mobilnega telefona mora prekrškovni organ ugotoviti oziroma izkazati (konkretizirati) aktivnost, ki pomeni izkoriščanje ene ali več funkcij te naprave (telefoniranje, pisanje sporočila ali drugega teksta, branje teksta, poslušanje zvočnih datotek, tipkanje, brskanje oziroma skrolanje po telefonu ipd.); nato pa konkretizirati še, na kaj je ugotovljen način uporabe mobilnega telefona v konkretnem primeru vplival: na voznikovo slušno zaznavanje, na voznikovo vidno zaznavanje ali na njegovo zmožnost obvladovanja vozila (v odvisnosti od okoliščin konkretnega primera lahko tudi na vse navedeno).

Jezikovna razlaga 17. člena ZJN-3 pokaže, da se pravila za javno naročanje na infrastrukturnem področju ne uporabljajo za katerekoli dejavnosti v zvezi z izkoriščanjem geografskega območja, temveč je določen tudi namen tega izkoriščanja, ki je v tem, da se prevoznikom po morju zagotavlja pristaniška infrastruktura. Takšno stališče podpira tudi namenska razlaga relevantnih zakonskih določb, katerih namen je, da se pravila javnega naročanja na infrastrukturnem področju prenesejo na pravno osebo, ki opravlja pristaniško dejavnost, samo v tistem obsegu, za katerega ji je država podelila posebne ali izključne pravice. Pri presoji katere pravice je država prenesla na obdolženo pravno osebo, pa je sodišče prve stopnje namensko razlago relevantnih določb pravilno dopolnilo tudi z razlago 32. člena PZ. Iz povzete razlage relevantnih določb pritožbeno sodišče zagovarja stališče, da za obdolženo pravno osebo na podlagi 17. člena ZJN-3 veljajo pravila javnega naročanja za dejavnosti, katerih namen je prevoznikom po morju zagotoviti pristaniško infrastrukturo, da lahko pravna oseba prevoznikom izpolni pogodbeno obveznost pretovora kot svojo pridobitno dejavnost, ki jo opravlja na

Prvoten plačilni nalog prekrškovnega organa je bil odpravljen, zato ne gre za podvajanje postopkov oziroma za dvakratno sojenje.

Zgolj očitek o držanju telefona med vožnjo še ne pomeni uresničitve zakonskih znakov prekrška, saj držanja telefona ni mogoče enačiti z njegovo uporabo.

Zaključek o obstoju odnosa storilca do dejanja je predmet obrazložitve in ne opisa očitanega dejanja. Vrhovno sodišče ne vidi razloga, da enaka merila konkretiziranosti opisa ne bi veljala tudi pri prekrških, ki so glede na vsebovano kriminalno količino manj huda kazniva ravnanja in so tudi pravne posledice za storilca prekrška milejše kot pri kaznivih dejanjih.

Izrek odločbe o prekršku mora biti razumljiv in popoln. Odgovornost kršitelja mora biti zajeta z izrekom odločbe o prekršku, saj je izrek, da je kršitelj odgovoren za prekršek, ki ga je storil, obvezna sestavina izreka odločbe o prekršku, ker brez ugotovljene odgovornosti ni dopustno izreči sankcije.

Začasni odvzem vozniškega dovoljenja je inštitut v rednem sodnem postopku o prekršku, ki ga izreče sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 113.a člena ZP-1 in ga ni mogoče enačiti z odvzemom vozniškega dovoljenja z odločbo upravne enote, ker imetnik vozniškega dovoljenja ne opravi kontrolnega zdravstvenega pregleda, na katerega je bil napoten (napotitev na kontrolni zdravstveni pregled opravi upravna enota, skladno z drugim odstavkom 84. člena ZVoz-1), v določenem roku ali ga ne opravi v celoti, dokler se s kontrolnim zdravstvenim pregledom ne ugotovi telesna in duševna zmožnost za vožnjo motornih vozil. Sankcija za vožnjo z vozniškim dovoljenjem, ki je bilo vozniku na podlagi takšne odločbe upravne enote odvzeto, je določena v sedmem odstavku 84. člena ZVoz-1, dejanje pa je kvalificirano kot prekršek po sedmem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 84. člena ZVoz-1, zato obdolženki ni mogoče očitati storitve prekrška po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1.

Ker je opravljanje tehničnega pregleda v rokih, ki jih ZMV-1 ureja v svojem 49. členu, eden od pogojev za registracijo vozila, storilec z izpolnitvijo zakonskih znakov prekrška po osmem odstavku 49. člena ZMV-1, izpolni tudi zakonski znak prekrška po osmem odstavku 25. členu ZMV-1. Navedeno pa ne pomeni, da sta prekrška v odnosu konsumpcije.

Vprašanje, kdaj gre za zaprt prostor v smislu 46. točke 3. člena ZOUTPI, je odvisno od konkretnih okoliščin vsakega posameznega primera.

V okviru zatrjevanega pritožbenega razloga kršitve materialnega prava, ki naj bi bil v tem, da niso izpolnjeni znaki prekrška iz drugega odstavka 7. člena ZJRM-1, pritožba dejansko izpodbija verodostojnost in način izpovedbe priče - policista, ki na naroku ni ponovil opolzkih besed, ki jih je storilec namenil uradnim osebam na kraju dejanja, ampak se je skliceval na navedbe v opisu dejanja, ki je priložen plačilnemu nalogu in ki ga je sestavil ta isti policist. Pritožbeno sodišče v tem ne vidi ničesar spornega, saj je bil opis dejanja storilcu vročen in ni prav nobenega razloga, da se takšne besede ponavljajo v sodnih zapisnikih.

Ker je o ZSV zoper odločbo prekrškovnega organa že bilo odločeno, pritožba utemeljeno opozarja, da je izpodbijana sodba nezakonita, saj je obremenjena s kršitvijo po 3. točki 156. člena ZP-1.

Po sedmem odstavku 5. člena ZPDZC-1 mora delodajalec, ki na črno zaposli osebo iz petega odstavka tega člena, v 15 dneh po tem, ko nadzorni organ ugotovi kršitev, poravnati vse obveznosti iz delovnega razmerja za obdobje celotne zaposlitve na črno najmanj v višini bruto minimalne plače za vsak mesec opravljenega dela. Pri razlagi te določbe je treba upoštevati razliko med obveznostmi, ki so v času, ko je bila ugotovljena kršitev, že zapadle in ki nedvomno morajo biti plačane v 15 dneh, in tistimi ki to še niso. Za nezapadle obveznosti bi upoštevanje 15 dnevnega roka pomenilo, da bi bilo delavki plačo in prispevke treba plačati pred zaključkom obračunskega obdobja, torej tudi prej kot ostalim (prijavljenim) zaposlenim in prej kot so znani vsi podatki za obračun. Tudi sicer pa zgoraj citirana določba govori o plačilu za vsak mesec opravljenega dela (in ne za morebitna krajša obdobja).

Pritožba nadalje meni, da je prvostopenjsko sodišče kršilo načelo neposrednosti, ker je oceno o neverodostojnosti priče A. A. sprejel sodnik, ki ob zaslišanju priče sploh ni bil prisoten, saj ga je izvedla pravosodna svetovalka, zaradi česar si sodnik ni mogel ustvariti neposrednega vtisa o izvedenih dokazih ter napraviti in obrazložiti dokazne ocene v skladu z lastnimi prepričanji in neposrednimi zaznavami. V zvezi s tem pritožbeno sodišče odgovarja, da skladno z drugim odstavkom 54. člena ZS pravosodni svetovalci (strokovni sodelavci) lahko v posameznih zadevah izven glavne obravnave zaslišujejo stranke, priče in izvedence, opravljajo zahtevnejše priprave za glavno obravnavo, poročajo na sejah senatov, izdelujejo osnutke sodnih odločb, pod vodstvom sodnika vodijo glavne obravnave ter opravljajo drugo delo po odredbi sodnika. V primeru, ko strokovni sodelavec izven glavne obravnave zasliši pričo, sodnik dokaz oceni na podlagi njegove vsebine v razmerju do drugih izvedenih dokazov ter v takšnem primeru ne gre za kršitev načela neposrednosti, zato v pritožbi na ta način uveljavljana relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, k

Določb drugega in tretjega odstavka 131. člena ZDR-1, ki opredeljujeta rok izplačila regresa, ni mogoče niti jezikovno niti na kak drug način tolmačiti tako, da mora biti delavcu, ki nastopi delo po 1. 7., izplačan sorazmerni del regresa do konca tekočega koledarskega leta. Posledično za delodajalca, ki ne izplača sorazmernega dela regresa delavcu, ki nastopi delo po 1.7., sankcija v ZDR-1 ni predpisana.