VSC Sodba PRp 146/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 50,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje ... z dne 27. 3. 2020 ter izpodbijani plačilni nalog spremenilo tako, da je storilcu namesto globe v višini 250,38 EUR izreklo opomin, v preostalem delu pa zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in izpodbijani plačilni nalog potrdilo. Storilcu je tudi naložilo stroške postopka – pričnino v znesku 4,50 EUR, plačila sodne takse pa na podlagi tretjega odstavka 59. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter drugega odstavka 147. člena ZP-1 ni določilo.

2Zoper sodbo se pritožuje storilec, kot navaja iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1. V pritožbi navaja, da so navedbe V. neresnične, saj zunaj prostora E. ni bilo nikogar, da G. Š. ni priča, saj ga pozna in bi ga spoznal, če bi bil tam prisoten, torej je lažna priča, da policija, ko ga je zaslišala, ni navedla v zapisnik, da obstaja priča, kot dodaten dokaz, da ne gre verjeti priči Š. in V. pa je to, da so navedli samo pričo D. Š., ki pa ravno tako ni bila zunaj prostorov E. Iz navedenih razlogov sodbo v celoti zavrača.

3Pritožba ni utemeljena.

4S plačilnim nalogom, ki ga je storilec izpodbijal v predmetnem postopku, je bila storilcu izrečena globa v višini 250,38 EUR zaradi prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, ki ga je storil s tem, da se je 27. 3. 2020 okoli 12.20 ure na naslovu D. ... nedostojno vedel do varnostnika v trgovini E. in vpil na njega ″pokliči policijo, kaj tukaj stojiš in gledaš, jaz sem tak njihov, bom pa jaz poklical‶ in na opozorilo varnostnika naj preneha z vpitjem, varnostniku dejal, da „če bi bil bolj pameten bi delal kaj drugega, ne pa da je varnostnik“, zaradi česar se je varnostnik počutil vznemirjenega, užaljenega in ponižanega.

5Ker je v zahtevi za sodno varstvo storilec zanikal, da bi se nedostojno vedel do varnostnika, in navajal, da je samo od neznanega kupca v trgovini zahteval naj ne kašlja brez zaščite in naj se ne preriva, varnostniku pa je ob tem, ko je zapuščal trgovino, zgolj povedal, da bi moral ukrepati, pa ni ukrepal, je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek, v katerem je zaslišalo storilca ter priče B. V. (oškodovanca), D. Š. in G. Š. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ocenilo izvedene dokaze in ugotovilo, da je dokazano, da je storilec storil očitani mu prekršek. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo izpovedbam oškodovanca B. V., da ga je storilec po tem, ko je vstopil v trgovino, zaradi glasnega prepiranja, ki ga je slišal na zunanji strani trgovine, storilec najprej pozval naj iz trgovine odstrani drugo stranko, nato pa ga je začel žaliti, da če bi bil bolj pameten, bi si dobil kako drugo službo in zakaj kar stoji in gleda. Oškodovanec je tudi izpovedal, da se je zaradi takih besed počutil užaljenega in prizadetega, saj je to sam razumel, kot da ga ima storilec za butastega. Ob dogodku v trgovini je bila prisotna tudi prodajalka, blagajničarka D. Š., ko pa je storilec zapustil trgovino, je zunaj varnostniku rekel, da naj pokliče policijo, ker jo bo poklical on, saj dela za njih, zaradi česar je varnostnik poklical policijo, storilec pa mu je zunaj še enkrat rekel, da ni kaj prida, da drugače ne bi bil varnostnik in ga s tem ponovno užalil. Izpovedbo zaslišanega oškodovanca je delno potrdila zaslišana priča D. Š., ki sicer ni vedela izpovedati, kaj točno je storilec govoril varnostniku, vendar se je spomnila, da je storilec govoril s povišanim glasom in da je varnostnika V. žalil, ko je bil v trgovini. Izpovedbo oškodovanca pa je potrdila tudi priča G. Š., ki je do trgovine E., kjer se zgodil obravnavani dogodek, prišel iz službenih razlogov, nato pa pri vhodu trgovine slišal notri storilca, ki je bil zelo nesramen in žalil varnostnika V. ter mu rekel, da če bi bil bolj pameten, bi si dobil kakšno drugo službo, da je govoril s povišanim tonom in da so se vsi v trgovini kar umaknili.

6Ker v skladu z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 sodbe, s katero je bil zavrnjena zahteva za sodno varstvo, ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče na povzete ugotovitve sodišča prve stopnje vezano in ne more ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Posledično pa so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe neupoštevne pritožbene navedbe, v katerih storilec označuje navedbe oškodovanca V. kot neresnične, izpodbija verodostojnost izpovedbe priče Go. Š., kot tudi priče D. Š., s poudarkom, da slednja ni bila zunaj prostorov E. Vprašanje verodostojnosti izpovedb zaslišanih prič se namreč nanaša na dokazno oceno, slednja pa predstavlja ugotavljanje dejanskega stanja, v presojo katerega se pritožbeno sodišče v okviru obravnavanja pritožbe zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo ne sme in ne more spuščati. Pritožbeno sodišče v okviru odločanja o pritožbi zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pravilno uporabljen predpis, ki določa prekršek, ali so bile pravilno uporabljene materialne določbe ZP-1, ali je prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali napak pri odmeri in izreku sankcij.

7Ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z navedenim pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je ob dejanskem stanju, kot je povzeto zgoraj, nedvomno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je storilec s svojim ravnanjem, ko je varnostniku B. V. rekel, da če bi bil bolj pameten, bi si dobil kakšno drugo službo, storil prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1. Tega namreč stori tisti, ki koga izziva ali vzpodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Vpitje na varnostnika namreč nedvomno predstavlja nesramno vedenje, izrečene besede glede mentalnih sposobnosti varnostnika pa so nedvomno žaljive in so pri oškodovancu povzročile občutke užaljenosti in prizadetosti, s čimer so bili izpolnjeni vsi objektivni zakonski znaki storilcu očitanega prekrška. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je storilec pri tem ravnal z direktnim naklepom, saj se je kot odrasla oseba nedvomno zavedal, da je takšno vedenje prepovedano in je tako hotel ravnati.

8Kljub navedenim ugotovitvam je sodišče prve stopnje odločilo, da storilcu namesto globe izreče opomin, saj je štelo, da je bil prekršek storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki so ga naredili posebno lahkega. Pritožbeno sodišče sicer ne deli enakega mnenja v zvezi s tem kot sodišče prve stopnje, vendar ker se je zoper sodbo pritožil le storilec, zaradi načela prepovedi spremembe sodbe v škodo storilca po enajstem odstavku 163. člena ZP-1, v odločitev o izreku sankcije ni poseglo. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč edina olajševalna okoliščina, ki je izkazana v obravnavani zadevi to, da se je dogodek zgodil v času začetka epidemije nalezljive bolezni Covid-19, ko je bila stopnja negotovosti glede razvoja epidemije in strahu pri posameznikih pred okužbo s to boleznijo velika, zaradi česar je do neke mere mogoče razumeti neprimerno vedenje storilca do drugega kupca v trgovini, ki naj ne bi upošteval priporočil za varovanje zdravja, kar je lahko bilo za storilca posebej zaskrbljujoče glede na trditve, da naj bi bil rakav bolnik, kot poudarja v pritožbi. Vendarle pa je mogoče tudi od take odrasle osebe pričakovati, da bo svoje želje oziroma pričakovanja in strahove izrazila na primeren način, in se pri izražanju nestrinjanja s pasivnostjo varnostnika v razmerju do ravnanja drugega kupca do varnostnika vedla na dostojen način in se vzdržala izrekanja žaljivih besed, ki se nanašajo na ocenjevanje osebnosti varnostnika oziroma na njegove umske sposobnosti.

9Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu z 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z opombo 8.2 priloge ZST-1 ter tar. št. 8112 ZST-1 naložilo plačilo stroškov postopka – sodne takse v znesku 45,00 EUR, ki jih je storilec dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.