26. člen ZP-1

Po določbah ZJN-3, ki je glede na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) specialni predpis, rok šteje za bistveno sestavino pogodbe o javnem naročilu. To izhaja iz četrtega odstavka 67. člena ZJN-3, po katerem mora pogodba o javnem naročilu med drugim vsebovati tudi rok veljavnosti, kar je razumeti kot časovni okvir za dobavo blaga, izvedbo storitve ali gradnje po pogodbi o javnem naročilu. Če je sprememba pogodbe o javnem naročilu takšna, da bi lahko vplivala (ne pa šele, ko oziroma če je dejansko vplivala) na drugačno izbiro ponudnika oz. ponudbe, potem se šteje takšna sprememba za bistveno v smislu točke a) četrtega odstavka 95. člena ZJN-3. Zadošča že objektivna možnost, da bi zaradi sprememb Pogodbe o izvedbi javnega naročila, do katerih je prišlo s sklenitvijo dveh spornih aneksov, lahko prišlo do izbire drugega ponudnika, sprejema druge ponudbe oziroma udeležbe drugih ponudnikov, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo in tudi ustrezno obrazložilo. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje za tem, ko je ugotovilo, da podaljšanje roka za izvedbo obveznosti po pogodbi o izvedbi javnega naročila s sklenitvijo

Deklaranti se štejejo za strokovnjake na področju carinjenja, saj se z vlaganjem carinskih deklaracij ukvarjajo poklicno. Kot taki morajo poznati kombinirano nomenklaturo carinske tarife, iz katere izhaja, da se litijeve baterije uvrščajo pod drugo tarifno številko kot pa litij-ionske, prav tako pa se zavedajo, da vložitev carinske deklaracije, ki vsebuje nepravilne ali nepopolne informacije, predstavlja prekršek. Zaradi tega jim je mogoče ob zgornjih ugotovitvah o neujemanju opisov blaga v računih, ki jih je uvoznik priložil dispozicijam, z opisi blaga v spremnih računih, ki jih je izvoznik priložil pošiljkam, ker niso zahtevale dopolnitve dokumentacije, da bi lahko zanesljivo ugotovile kakšne baterije so predmet uvoza in jih posledično uvrstile pod pravilno tarifno številko kombinirane nomenklature carinske tarife, pač pa so se zanašale na pravilnost podatkov v spremnih računih, očitati zavestno malomarnost. Prekrškovni organ glob, ob odsotnosti posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale njihovo omilitev po šestem odstavku 26. člena ZP-1, niti ni mogel odmeriti nižje, kot pa jih je odmeril, še manj pa obravnavane prekrške šteti za prekrške neznatnega pomena. Tud

Za obstoj prekrška po 13. točki prvega v zvezi s tretjim odstavkom 179. člena ZPPDFT-2 se ne zahteva, da bi tvegane transakcije povzročile nevarnost za pranje denarja ali financiranje terorizma, temveč za obstoj prekrška zadošča že, da banka ni spoštovala zakonskega roka za sporočanje tveganih transakcij, ki so brez nadzora "uhajale" daljše časovno obdobje in v večjem obsegu, zaradi česar se že iz tega razloga ne more ugotoviti obstoja posebnih olajševalnih okoliščin in se pritožba neutemeljeno zavzema za omilitev sankcije. Že iz jezikovne razlage tretjega odstavka 14. člena ZP-1 se pravna oseba lahko razbremeni pridružitvene odgovornosti samo, če dokaže enega izmed ekskulpacijskih razlogov. Pravni osebi je torej dovoljeno v zahtevi za sodno varstvo dokazovati razbremenilne razloge in samo v tem obsegu sodišče odloča o njeni zahtevi za sodno varstvo in če pri odločanju ugotovi, da so podane materialne kršitve iz sfere pravne osebe, ki so tudi v korist drugih storilcev, ki zahteve za sodno varstvo niso vložili, po uradni dolžnosti opravi materialnopravni preizkus, ki pa ne obsega obstoja subjektivnih znakov prekrška, ki jih pravna oseba niti ne more izvršiti, temveč jih lah

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je v tej zadevi bistveno, da je (tudi) voznik vozila tisti, ki je glede na določbo prve alineje prvega odstavka 7. člena ZCestn cestninski zavezanec, in kot tak dolžan zagotoviti, da izvede elektronsko registracijo prehoda cestninske postaje, točke cestninjenja ali drugega mesta elektronske registracije v skladu s predpisi. V ta namen mora ves čas uporabe cestninske ceste ob prehodu točk cestninjenja spremljati odziv naprave in se ob štirih piskih ali izostanku vsakršnega piska zglasiti na prvem DarsGo servisu v smeri vožnje in odpraviti pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti v zvezi s plačilom cestnine. Vse to velja tudi v primeru, če bi bila sporna OBU naprava tudi dejansko povezana v poplačniški sistem plačevanja cestnine. Tako je materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so bile vse navedbe zagovornice o dogajanju v zvezi s Petrolovimi plačilnimi karticami Magna, v zvezi z obravnavanimi prekrški, nepomembne, enako pa velja glede navedb o hrupu in piskanju v kabini vozila, zato dokazov v zvezi z njimi ni bilo treba izvajati. Če je bilo zaradi hrupa v vozilu slušno zaznavanje zvočnih signalov oteženo ozi

Za trajajoči prekršek je tako značilno, da storilec dlje časa vzdržuje protipravno stanje, pri čemer je vzdrževanje takega stanja sestavni del zakonskega opisa (storilec "uporablja" objekte). Dokler protipravnost ni odpravljena, o zastaranju ni mogoče govoriti. Ker so se objekti brez soglasja uporabljali najmanj še 13. 5. 2022, je bil ugovor zastaranja pravilno zavrnjen. Ker torej gre za prekršek, ki je lahko storjen iz malomarnosti, odgovorna oseba pa bi se ob potrebni pazljivosti morala zavedati, da se objekte za oglaševanje lahko uporablja le, če so bili postavljeni s soglasjem pristojnega organa, se storilca na zmoto ne moreta sklicevati.

Iz odločbe o prekršku in izpodbijane sodbe izhaja stališče, da je že zakonodajalec predvidel, da sta kršitvi 43. člena in 44. člena ZPOmK-1 zelo resni kršitvi. Pritožnicama s sklicevanjem na preteklo prakso prekrškovnega organa in Okrajnega sodišča v Ljubljani v zvezi z odmero sankcij nista bili kršeni pravici iz 14. in 22. člena Ustave. Primerjava odločbe in sodb, na katere se sklicujeta, namreč pokaže, da gre za med seboj neprimerljive prekrške oziroma za neprimerljive okoliščine, v katerih je bil posamezen prekršek storjen, pritožnici pa sta podrobno analizirali zgolj višine izrečenih glob.

Ob tem, ko iz prehodne določbe ZP-1G, konkretno prvega odstavka 52. člena ZP-1G izhaja, da se določbe novega devetega odstavka 22. člena ter novih 202.d do 202.f člena zakona uporabljajo za storilce, ki jim bo sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan od 1. oktobra 2011 dalje, do začetka uporabe teh določb pa se uporabljajo določbe tretjega stavka šestega odstavka 26. člena, tretjega odstavka 27. člena, petega odstavka 202. in četrtega odstavka 214. člena Zakona o prekrških, pritožbeno sodišče zaključuje, da je v zvezi s prekrški, o katerih je bilo odločeno po 1. 10. 2011, prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja v posledici izrečenih kazenskih točk mogoče preprečiti le v postopku izvršitve prekrškovnih odločb, konkretno v postopku odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (202.d - 202. e člen ZP-1), ne pa več v postopku o prekršku preko omilitvenih določb 26. člena ZP-1.

Ker pravna oseba umetna tvorba in prekrška sama ni zmožna storiti, temveč prekršek stori v njenem imenu in za njen račun njena odgovorna oseba, lahko pri presoji obstoja posebnih olajševalnih okoliščin upoštevajo le tiste posebne olajševalne okoliščine, ki so v času storitve prekrška obstajale na strani storilca odgovorne osebe, vendar to stališče v okoliščinah konkretnega primera ne more biti uporabljeno. V obravnavani zadevi namreč ne gre za pravno osebo kot umetno tvorbo, temveč za fizično osebo, ki opravlja dejavnost samostojnega podjetnika, samostojni podjetnik pa je kot fizična oseba nedvomno zmožen storiti določen prekršek. V obravnavani zadevi je ključnega pomena to, da je storilka opustila dolžno nadzorstvo nad zaposlenimi delavci in ni preverjala, ali so delavci dejansko seznanjeni z okrožnicami ter pravili pri prodaji nevarnih snovi, kar dejansko predstavlja njen lastni prispevek k temu, da je pri njej zaposlen delavec storil očitani mu prekršek.

Izrekanje opomina ni utemeljeno že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim organ pripiše posebno težo. Da bi sodišče namesto globe lahko izreklo opomin, mora biti celota okoliščin, v katerih je bil prekršek storjen, take narave, da je zaradi njih kljub drugačni oceni zakonodajalca (ki je očitani prekršek prekoračitve hitrosti označil za hujši prekršek), prekršek mogoče oceniti za lahkega. Ker gre za prekrška zoper varnost cestnega prometa, med njima tudi za prekršek, ki ga je že zakonodajalec opredelil kot hujšega, in gre tako za višjo stopnjo ogrožanja oziroma kršitve varovane dobrine, mora biti izrek opomina še toliko bolj izjemen oziroma omejen na primere, v katerih so podane posebej tehtne olajševalne okoliščine.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo obrambno tezo, da je bil obdolženec v dejanski zmoti glede nastopa pravnomočnosti odločbe o prekršku. Pravilno je ugotovilo, da je obdolženec bil seznanjen s plačilnim nalogom in odločbo o prekršku ter je torej vedel za okoliščino predhodne kaznovanosti, vendar je kljub temu na to vprašanje v razpisnih pogojih odgovoril negativno in zato neresnično. Neznatnost prekrška ni utemeljena že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, ki nastanejo bolj ali manj redno pri storitvah prekrškov, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim sodišče pripiše posebno težo. Obdolženec odgovorna oseba se je zavedal predkaznovanosti, pa je kljub temu v zvezi s tem v ponudbi dal neresnično izjavo in mu je bilo vseeno za posledico, ki je bila odkrita šele s posredovanjem neizbranega ponudnika in je imela škoden vpliv na izvedbo javnega naročila.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obdolžena pravna oseba izpolnjuje vse značilnosti osebe javnega prava, ki so določene v tretjem odstavku 9. člena ZJN-3 in v 4. točki prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU, zaradi česar se obdolžena pravna oseba šteje za naročnika, ki je pri svojem poslovanju dolžan upoštevati določbe ZJN-3. Pri tem je tudi pravilno ugotovilo, da določbi 4. točke prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU in točke a) tretjega odstavka 9. člena ZJN-3 ne določata, da je za osebo javnega prava bistveno, ali kot svojo službo opravlja zgolj javno službo, ali pa poleg tega opravlja še druge dejavnosti, temveč je pri uvrščanju subjektov med osebe javnega prava potrebno izhajati iz značilnosti posameznega subjekta oziroma iz razloga njegove ustanovitve in iz tega, da zakon ne omogoča ločevanja po dejavnosti, ki je (zgolj) javna služba (namenjena zadovoljenju potreb splošnega interesa), in tržni dejavnosti, kot to uveljavljata obdolženki. Za javne lekarniške zavode in zasebne lekarne (koncesionarje) ne more veljati enak pravni režim. O tem se je namreč že opredelilo Ustavno sodišče RS in zavrnilo očitke obojih o zavzemanju za priznanje enak

Zastaranje pregona temelji na domnevi, da po poteku določenega časa pregon ni več smiseln, saj zaradi časovne oddaljenosti med prekrškom in pravnim odzivom nanj ni več utemeljeno pričakovati, da bo zapoznela reakcija dosegla svoj namen. Ker je torej o odgovornosti za prekršek že bilo pravnomočno odločeno in se izpodbijana odločitev nanaša zgolj na izrek enotne sankcije, v zvezi s katero je bila odločitev razveljavljena zgolj zaradi pomanjkljivih razlogov glede omilitve izrečene sankcije, pritožbeno sodišče zaključuje, da storilec po poteku absolutnega zastaralnega roka v zvezi z v pritožbi izpostavljenimi prekrški ni bil več v dvomu, ali mu bo izrečena obsodilna sodba, saj je bila negotovost odpravljena že s sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 179/2022 z dne 13. 1. 2023.

Skladno z ustaljeno sodno prakso1 obdolženčeva nekaznovanost, priznanje storitve prekrška in obžalovanje za storjeni prekršek vožnje pod vplivom alkohola niso takšne posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale omilitev stranske sankcije 18 KT, temveč gre za olajševalne okoliščine, ki se upoštevajo pri splošni odmeri sankcij po prvem in drugem odstavku 26. člena ZP-1.

Pritožba nadalje meni, da je prvostopenjsko sodišče kršilo načelo neposrednosti, ker je oceno o neverodostojnosti priče A. A. sprejel sodnik, ki ob zaslišanju priče sploh ni bil prisoten, saj ga je izvedla pravosodna svetovalka, zaradi česar si sodnik ni mogel ustvariti neposrednega vtisa o izvedenih dokazih ter napraviti in obrazložiti dokazne ocene v skladu z lastnimi prepričanji in neposrednimi zaznavami. V zvezi s tem pritožbeno sodišče odgovarja, da skladno z drugim odstavkom 54. člena ZS pravosodni svetovalci (strokovni sodelavci) lahko v posameznih zadevah izven glavne obravnave zaslišujejo stranke, priče in izvedence, opravljajo zahtevnejše priprave za glavno obravnavo, poročajo na sejah senatov, izdelujejo osnutke sodnih odločb, pod vodstvom sodnika vodijo glavne obravnave ter opravljajo drugo delo po odredbi sodnika. V primeru, ko strokovni sodelavec izven glavne obravnave zasliši pričo, sodnik dokaz oceni na podlagi njegove vsebine v razmerju do drugih izvedenih dokazov ter v takšnem primeru ne gre za kršitev načela neposrednosti, zato v pritožbi na ta način uveljavljana relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, k

V predmetni zadevi gre nedvomno za stek prekrškov, zato je v primeru izreka omiljene sankcije potrebno upoštevati tudi določbo 27. člena ZP-1 v zvezi z določbo 17. člena ZP-1. Tako mora sodišče skladno z določbo prvega odstavka tega člena določiti sankcijo najprej za posamezen prekršek, nato pa izreči kot enotno sankcijo vse tako določene sankcije. Če so za prekrške, storjene v steku, določene sankcije iste vrste, se izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu. Če to opravičujejo okoliščine iz drugega, tretjega in petega odstavka prejšnjega člena, se za istovrstne prekrške v steku, za katere je izdana ena odločba o prekršku (56. člen ZP-1), lahko storilcu izreče enotna sankcija, ki ne dosega seštevka določenih sankcij ali ne presega največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu.

Zakaj bi naj bili razlogi sodbe nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju, pritožba posebej ne argumentira, v delu, kjer pa uveljavlja, da so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma v nasprotju z navedbami v postopku postavljenega izvedenca, pa gre za uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja storilcu očitanih prekrškov, ki pa v tem postopku ni dovoljen pritožbeni razlog skladno z drugim odstavkom 66. člena ZP-1, zato se pritožbeno sodišče do tovrstnih pritožničinih pritožbenih navedb ne bo opredeljevalo.

Kot že pravilno navaja sodišče prve stopnje se v tovrstnem dokaznem postopku tudi na podlagi v času storitve prekrška veljavne dikcije prvega odstavka 106. člena ZPrCP ne ugotavlja dejanski vpliv prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi na vozniške sposobnosti voznika.

Prehitevanje je definirano kot vožnja mimo drugega udeleženca cestnega prometa, ki se premika v isti smeri po prometnem pasu ali delu smernega vozišča, ki je namenjen prometu in v konkretnem primeru so bili izpolnjeni vsi elementi navedene definicije. Slabo premoženjsko stanje ne sodi med posebne olajševalne okoliščine in zato ne more biti podlaga za znižanje globe, ki je določena v predpisanem znesku.

Pri odločanju o predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa se v okviru ugotavljanja okoliščin iz sedmega odstavka 202.d člena ZP-1, smiselno uporablja tudi četrti odstavek 26. člena ZP-1, ki določa, da sankcij izrečenih za prej storjeni prekršek, ni mogoče šteti za obteževalno okoliščino, če so od dneva, ko je postala odločba oziroma sodba o prekršku pravnomočna, do storitve novega prekrška, preteklo več kot tri leta.

Res je sicer, da je za določene prekrške predpisan izrek 18 kazenskih točk, ker je zakonodajalec ocenil, da kršitev določenih cestnoprometnih pravil predstavlja tako hudo ogrožanje varnosti cestnega prometa, da je voznika, ki stori tak prekršek, potrebno nemudoma izločiti iz cestnega prometa, vendar nevarnosti za cestni promet ne predstavljajo zgolj taki vozniki, temveč tudi vozniki, ki z večkratnimi kršitvami cestnoprometnih predpisov ogrožajo varnost cestnega prometa. S ponavljanjem prekrškov, četudi različnih, voznik izkaže, da ni vreden zaupanja, ki mu je izkazano z izdajo vozniškega dovoljenja tj. da bo pri udeležbi v cestnem prometu vestno in dosledno upošteval vsa pravila cestnega prometa, zaradi česar ga je utemeljeno šteti za nevarnega voznika, ki ga je potrebno izločiti iz prometa enako kot voznika, ki z enkratno kršitvijo cestnoprometnih predpisov doseže 18 kazenskih točk.