66. člen ZP-1

Datum uporabe oziroma rok veljavnosti, ki ga na embalažo kompleta prve pomoči vnese (ali pa tudi ne) proizvajalec, z vidika zakonskih znakov prekrška ni bistven. Četudi je rok oziroma datum uporabe na embalaži kompleta še veljaven, dejansko pa so v njem sterilni materiali s potečenim rokom uporabe, so znaki prekrška izpolnjeni. Hkrati pa znaki prekrška v primeru, ko imajo vse sestavine kompleta prve pomoči veljaven rok uporabe, niso izpolnjeni, četudi je potekel rok uporabe, označen na embalaži kompleta. Je pa datum uporabnosti, naveden na embalaži kompleta prve pomoči, lahko upoštevna (tudi odločilna) okoliščina dejanskega stanja, dokler je embalaža kompleta prve pomoči originalno zaprta na način, da je jasno, da iz kompleta ni moglo biti ničesar odvzeto, dodano ali zamenjano.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče navedlo napačen pravni pouk, da zoper sklep sodišča o zavrženju zahtevka za povrnitev stroškov postopka in odmero nagrade ni pritožbe, s čimer je kršilo prvi odstavek 46. člena ZP-1 v zvezi s 25. členom Ustave RS ter načelo stopnjevitosti sodnega odločanja, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki je vplivala na zakonitost sklepa, saj je bila storilki neutemeljeno odvzeta pravica do pritožbe na višje sodišče. Razlaga začetka teka roka za vložitev zahtevka za odmero stroškov postopka od dneva pravnomočnosti sodbe nasprotuje jezikovno jasni določbi določbi tretjega odstavka 145. člena ZP-1. Ker ZP-1 ne zapoveduje, da bi se upravičenec do zahtevka za povračilo stroškov prekrškovnega postopka moral sam z vpogledom v spis prepričati o nastopu pravnomočnosti sodbe in prav tako ne določa pravila, po katerem bi sodišče ali prekrškovni organ moral upravičenca obveščati o nastopu pravnomočnosti oziroma mu ponovno vročiti sodbo s klavzulo pravnomočnosti, je upravičenec postavljen v pravno negotov položaj in je le od njegovih poizvedovalnih aktivnosti odvisno, ali bo zahtevek

Uporaba telefona se lahko odraža tudi kot vpogledovanje na zaslon telefona zaradi branja oziroma preverjanja obvestil aplikacij, stanja naprave, prejetih sporočil in podobno. S tem, ko je prekrškovni organ storilcu očital, da je imel pogled usmerjen v zaslon mobilnega telefona, je ustrezno konkretiziral aktivno uporabo mobilnega telefona, saj logično in izkustveno posameznik na zaslon mobilnega telefona pogleduje oziroma gleda zaradi pridobitve določene informacije, to pa že pomeni uporabo telefona in ob hkratnem vplivu na vidno zaznavanje predstavlja ravnanje, ki se ga je voznik ob upoštevanju prvega odstavka 35. člena ZPrCP dolžan vzdržati.

Po 33. točki 3. člena ZPrCP je prehitevanje vožnja mimo drugega udeleženca cestnega prometa, ki se premika v isti smeri po prometnem pasu ali delu smernega vozišča, ki je namenjen prometu. Pri tem pa je treba upoštevati, da je v konkretnem primeru šlo za avtocesto, na kateri vozila večkrat stojijo v zastoju. Vsa tovorna vozila na voznem pasu so bila namreč namenjena v isto smer kot storilec, v kolono na voznem pasu jih je zaradi izrednih razmer razporejala policija, zato ni šlo za obvoz ovire na cestišču (kar je bistveni element "vožnje mimo" po 53. členu ZPrCP). Očitno pa so se vozila tudi dejansko premikala, sicer se storilec (ko ga je zaustavila policija) ne bi mogel vključiti v to kolono. Zaključek, da je šlo za prehitevanje, je na podlagi povedanega pravilen.

Deklaranti se štejejo za strokovnjake na področju carinjenja, saj se z vlaganjem carinskih deklaracij ukvarjajo poklicno. Kot taki morajo poznati kombinirano nomenklaturo carinske tarife, iz katere izhaja, da se litijeve baterije uvrščajo pod drugo tarifno številko kot pa litij-ionske, prav tako pa se zavedajo, da vložitev carinske deklaracije, ki vsebuje nepravilne ali nepopolne informacije, predstavlja prekršek. Zaradi tega jim je mogoče ob zgornjih ugotovitvah o neujemanju opisov blaga v računih, ki jih je uvoznik priložil dispozicijam, z opisi blaga v spremnih računih, ki jih je izvoznik priložil pošiljkam, ker niso zahtevale dopolnitve dokumentacije, da bi lahko zanesljivo ugotovile kakšne baterije so predmet uvoza in jih posledično uvrstile pod pravilno tarifno številko kombinirane nomenklature carinske tarife, pač pa so se zanašale na pravilnost podatkov v spremnih računih, očitati zavestno malomarnost. Prekrškovni organ glob, ob odsotnosti posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale njihovo omilitev po šestem odstavku 26. člena ZP-1, niti ni mogel odmeriti nižje, kot pa jih je odmeril, še manj pa obravnavane prekrške šteti za prekrške neznatnega pomena. Tud

Ker je storilec v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal poseg v zasebnost, se je sodišče prve stopnje soočilo s kolizijo dveh sobivajočih pravic, katerih nasprotje je uskladilo z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco. Iz pristopa, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo za razlago te metode, in iz dejanskih ugotovitev v konkretnem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da D. D. snemanje ni bilo usmerjeno v zasebnost storilca, temveč v način njegove drzne vožnje, ki je predstavljala grožnjo za varnost udeležencev v cestnem prometu, zaradi česar se pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, ki je dalo prednost pravici do varnosti udeležencev v cestnem prometu in presodilo, da storilčeva pravica do zasebnosti ni bila kršena ter je zato posnetek uporabilo kot dovoljen dokaz. Način izročitve in pridobitve posnetka še ne pomeni njegove nezakonitosti, temveč lahko odpira vprašanje, ali je zaradi prenosa posnetka iz sfere zasebnika na policijo lahko prišlo do njegove kontaminacije.

S tem, ko je po napovedi pravne osebe, da bo vložila zahtevo za sodno varstvo, izrek odločbe o prekršku dopolnil oziroma razširil še z očitkom, da so bili prekrški storjeni tudi na račun in v korist pravne osebe, je prekrškovni organ povzročil nerazumljivost izreka odločbe o prekršku (nasprotje izvirnika z izvirnikom).

Drži, da je namen zakonodajalca sankcioniranje uporabe naprave, vendar uporabe telefona ni mogoče razlagati tako ozko, kot je storilo sodišče prve stopnje. Prekrškovni organ, ki zazna prekršek, namreč ne more vedeti, kako konkretno je storilec uporabljal napravo (ali je telefoniral, pisal sporočila, bral članke, oziroma si ogledoval strani na svetovnem spletu,..). Zato navedba, da je gledal v telefon, namesto na cestišče in to na območju prehoda za pešce, pomeni tudi očitek uporabe telefona in zadošča za konkretizacijo prekrška

Napoved izdaje plačilnega naloga in ustna predstavitev storjenega prekrška storilcu na kraju dejanja v primeru naknadne izdaje plačilnega naloga in vročitve tega naloga po pošti ne more nadomestiti ali preseči zakonske določbe iz četrtega odstavka 57. člena ZP-1, ki kratek opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov določa kot obvezno sestavino oziroma prilogo plačilnega naloga, ki se vroča po določbah ZUP. Storilcu, ki plačilni nalog prejme po pošti, se ne glede na informacije, ki jih je prejel na kraju dejanja, pravica do izjave ob upoštevanju četrtega odstavka 57. člena ZP-1 zagotovi s tem, da skupaj s plačilnim nalogom prejme tudi kratek opis dejanskega stanja.

Prenašanje orožja pomeni povečano nevarnost za storilca in okolico, kar terja izpolnjevanje strožjih varnostnih zahtev. Pod vplivom alkohola je zato vsakdo, pri katerem se ugotovi, da je užival alkohol. Le s popolno prepovedjo uživanja alkohola je mogoče zagotoviti, da ne bi prihajalo do nesreč zaradi alkohola (ko bi storilec napačno ocenil svojo "zanesljivost").

Ker tudi ZP-1 ne zapoveduje, da bi se upravičenec do zahtevka za odmero stroškov postopka moral sam z vpogledom v spis prepričati o nastopu pravnomočnosti odločbe in prav tako ne določa pravila, po katerem bi sodišče ali prekrškovni organ moral upravičenca obveščati o nastopu pravnomočnosti oziroma mu ponovno vročiti pravnomočno odločbo, je upravičenec postavljen v pravno negotov položaj in je le od njegovih poizvedovalnih aktivnosti odvisno, ali bo zahtevek uspel podati pravočasno ali ne.

Glede na ureditev pravice do pritožbe zoper sodbo sodišča o zahtevi za sodno varstvo prekrškovni organ nima pravice do pritožbe glede odločitve o sankciji, kjer je sodišče prve stopnje izreklo (novo) enotno globo, ki se nanaša na prekrške, glede katerih je sodišče prve stopnje zahtevo storilke za sodno varstvo zavrnilo in torej odločbe prekrškovnega organa v tem delu ni odpravilo in tudi ne spremenilo in postopka glede teh prekrškov ustavilo. Zagovornik storilke pa nima pravice do pritožbe zoper odločitev o stroških postopka. Če se storilka ne strinja z načinom obravnave s strani uradnih oseb prekrškovnega organa, to nestrinjanje lahko uveljavlja v pritožbi zoper delo policista po določbah ZNPPol. Ne more pa to biti predmet tega postopka o prekršku. Drugi odstavek 7. člena ZJRM-1 ne določa, da bi bil ta prekršek storjen le v primeru, ko bi bila zaradi nedostojnega vedenja podana tudi posledica iz 5. točke 2. člena tega zakona. Ker se v opisu prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 v odločbi prekrškovnega organa storilki ne očita, da bi s svojim nedostojnim vedenjem pri policijskem kandidatu povzročila kakršenkoli negativen subjektivni občutek, je pravilna pr

Določba tretjega odstavka 37. člena ZDavP-2 je jasna in po tej določbi mora vsak poslovni subjekt imeti odprt transakcijski račun, pri čemer zakon ne loči med odprtjem računa v domicilni ali tuji državi, razlika je samo v tem, da pri odprtju računa pri domačem ponudniku plačilnih storitev poslovnemu subjektu ni potrebno obveščati FURS-a, saj FURS ta podatek pridobi po uradni dolžnosti iz registra transakcijskih računov, medtem ko pri odprtju transakcijekega računa v tujini mora poslovni subjekt ta podatek prijaviti na FURS skladno z določbo prvega odstavka 55. člena ZFU. Poslovna neaktivnost, mirovanje podjetja, zavrnitev odprtja računa ali enostransko zaprtje računa s strani ponudnika plačilnih storitev ne predstavlja zakonitega razloga za neizpolnitev zakonske obveznosti.

Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče na podlagi navedenih okoliščin zaključilo, da zaradi neizročitve 9 natisnjenih zaslonskih slik e-sporočil nikomur ni bila povzročena škoda. Upoštevajoč, da je bilo po opravljenem inšpekcijskem pregledu nedvomno ugotovljeno, da sta storilca izpolnila obveznosti, ki jima jih je naložil Inšpektorat RS za šolstvo in šport v odločbi s 24. 11. 2021 in sta spoštovala določbe Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 v povezavi z izdano odredbo z 19. 11. 2021, namreč ni bilo več razlogov za nadaljevanje inšpekcijskega postopka (obvestilo inšpektorata storilcema s 25. 11. 2021).

Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi dokazni predlog storilca z zaslišanjem njegove hčere obrazloženo zavrnilo, zgolj dejstvo, da hčere ni zaslišalo, ne predstavlja posega v storilčevo pravico do obrambe. Razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tega dokaznega predloga so sicer neprepričljivi, vendar pa očitana zavrnitev tega dokaznega predloga ni mogla vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe, saj je bila navedena priča, kot pritožba sama izpostavlja, predlagana v zvezi s trditvami v ZSV, da storilec prekrška ni storil in da zanj ne more biti odgovoren. Ob takem substanciranju dokaznega predloga pa je zaključiti, da ga obramba ni ustrezno konkretizirala, saj iz predloga ne izhaja, katera konkretna materialnopravna relevantna dejstva glede storilčeve odgovornosti za prekršek, ugotovljen s tehničnimi sredstvi, bi lahko navedena priča potrdila2. Tak dokazni predlog pa ne omogoča zaključka o njegovi materialnopravni relevantnosti. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi 68. člena ZP-1 oziroma o vnaprejšnji dokazni oceni sodišča prve stopnje.

V okviru znaka uporabe mobilnega telefona mora prekrškovni organ ugotoviti oziroma izkazati (konkretizirati) aktivnost, ki pomeni izkoriščanje ene ali več funkcij te naprave (telefoniranje, pisanje sporočila ali drugega teksta, branje teksta, poslušanje zvočnih datotek, tipkanje, brskanje oziroma skrolanje po telefonu ipd.); nato pa konkretizirati še, na kaj je ugotovljen način uporabe mobilnega telefona v konkretnem primeru vplival: na voznikovo slušno zaznavanje, na voznikovo vidno zaznavanje ali na njegovo zmožnost obvladovanja vozila (v odvisnosti od okoliščin konkretnega primera lahko tudi na vse navedeno).

Pritožba v okviru pritožbenega očitka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 pavšalno zatrjuje tudi, da so razlogi sodišča prve stopnje nejasni in v nasprotju sami s seboj. Ker očitek ni konkretiziran, pritožbeno sodišče zgolj ugotavlja, da nejasnosti razlogov ter nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih v pritožbeno preizkušani odločbi ni zaznalo. V kolikor pa se pritožnik z razlogi sodišča prve stopnje ne strinja, pa to lahko pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ali razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožnik zatrjuje, da četudi je nasprotni udeleženec pripeljal čez rdečo luč, to na obravnavani prekršek ne vpliva, saj bi ga storilec po pravilu srečanja kljub temu moral spustiti mimo. Vendar takšnim pritožbenim trditvam ni mogoče slediti. Navedena pravna podlaga namreč določa, da ima na križišču prednost vozilo, ki prihaja z desne strani (desno pravilo), razen če je s prometno signalizacijo določeno drugače. Ker iz zaključkov izpodbijane sodbe izhaja, da ni mogoče izključiti možnosti, da je nasprotni udeleženec A. A. zapeljal v križišče čez rdečo luč, tudi ni mogoče zaključiti, da je bil na istem prednostnem nivoju (primerjaj 1. točko prvega odstavka 99. člena ZPrCP ter drugi odstavek 100. člena ZPrCP).

Plačilni nalog v predmetnem postopku je bil izdan na podlagi prvega odstavka 57. člena ZP-1 in vsebuje vse sestavine, ki jih kot bistvene določa tretji odstavek 57. člena ZP-1, prav tako pa je iz njega razvidno, da so bili prekršek in dokazi zanj storilcu predstavljeni na kraju prekrška. V tem primeru (ko se PN vroči storilcu na kraju prekrška) prekrškovni organ naknadno izda opis dejanskega stanja, ki je sestavni del PN.

Uporaba telefona, ki zmanjšuje vidno in slušno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila, ne pomeni zgolj glasovnega oziroma tekstovnega komuniciranja. Ker iz izpodbijane sodbe izhaja, da je storilec mobilni telefon držal v roki na volanu, pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo uporabe mobilnega telefona niso utemeljeni. Tudi pritožbenim trditvam, da sodišče prve stopnje ni z ničemer pojasnilo, da naj bi držanje telefon v roki zmanjševalo vidno in slušno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila, ni mogoče pritrditi, saj je zaključek o tem sodišče prve stopnje napravilo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ne glede na to, da je sicer res bolj skopo obrazložen, pa ob dejstvu, da gre glede na dikcijo prvega odstavka 35. člena ZPrCP1 za nižji dokazni standard, zadošča za zaključek o obstoju tudi tega zakonskega znaka prekrška po petem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP