Odškodninsko pravo

V obravnavani zadevi je izhodišče presoje objektivna odgovornost imetnika nevarne stvari, saj je odškodninska odgovornost voznika avtomobila v razmerju do pešca objektivne narave. V tem odnosu je treba premikajoče se motorno vozilo šteti za nevarno stvar (drugi odstavek 131. člena OZ), za katero se domneva, da je vzrok nastali škodi. Objektivno gledano je sicer škodni dogodek v primeru trka dveh udeležencev v prometu vselej posledica njunega skupnega delovanja in je tako nevarna stvar vselej eden od naravnih vzrokov nesreče. V določenih primerih pa je ravnanje oškodovanca tako izjemno, naglo, nenadno, nerazumno, da od imetnika nevarne stvari ni mogoče pričakovati, da bo nanj računal. V takih izjemnih primerih lahko ravnanju oškodovanca pripišemo pomen izključnega vzroka nesreče. Za oprostitev odgovornosti mora imetnik nevarne stvari v skladu z drugim odstavkom 153. člena OZ dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Ker gre pri oprostilnih razlogih za izjeme, se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti. V sfero ri

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je materialnopravno napačna odločitev pritožbenega sodišča, da gre v primeru terjatve ZZZS (tožeče stranke) do delodajalca za povrnitev refundiranih nadomestil, zaradi neizvedenega zdravniškega pregleda po drugem odstavku 87. člena ZZVZZ, za sukcesivno nastajajočo premoženjsko škodo, in je zato materialnopravno napačna tudi odločitev o pričetku tega zastaranja zahtevka?

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožeča v celoti zadostila svojemu dokaznemu bremenu (212. člen ZPP), saj ni uspela s stopnjo prepričanja dokazati dejanskega poteka škodnega dogodka, da bi sodišče prve stopnje sploh lahko presojalo ostale elemente civilnega delikta oziroma odškodninsko odgovornost tožene stranke v konkretnem primeru.

V pritožbenem postopku niso sporne s strani sodišča prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do delovne nesreče in poškodbe tožnika. Prav tako ni sporno, da zavarovanec toženke z neurejeno razsvetljavo in odkritimi jaški za servisiranje vozil ni poskrbel za varno delovno okolje in je zato odgovoren za škodo nastalo tožniku. Sporno je le vprašanje, ali je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škodnega dogodka in če, v kakšni višini.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali opustitev vključitve starega starša v postopek odvzema otroka in odločanja o njegovi namestitvi v rejništvo pomeni poseg v pravico do družinskega življenja iz 8. člena EKČP ter s tem protipravnost kot element odškodninske odgovornosti države?

Tožnik je padel medtem, ko je hodil po ožjem delu lesenega podesta (širina 30 cm) z namenom, da bi prešel na drugo stran varilne mize. Stopil je mimo, v prazno, z višine 40 cm padel na tla in utrpel udarnino hrbta. Okoliščine, v katerih se je pripetil padec, ne utemeljujejo zaključka, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarnega dela. Pisna navodila za varno delo niso bila ustrezna, ker niso določala pravil gibanja po podestu in označbe nevarnih območij (če je bil ožji del podesta del nepohodne površine, bi to moralo biti označeno npr. z znakom "prepoved prehoda"). Dajanje navodil tudi sicer ni bilo ustrezno, saj so delavci zanikali, da bi jih kdorkoli (tudi v okviru usposabljanja za varno delo) opozarjal ali jim prepovedal hojo po ožjem delu podesta. Toženka ni predložila listinske dokumentacije o usposabljanju za varno delo, zato ni dokazala, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno opravljanje dela.

Pritožba utemeljeno opozarja, da imata oba odškodninska zahtevka različni pravni in dejanski podlagi ter da je objava opravičila zgolj ena izmed možnih oblik zadostitve nepremoženjske škode po OZ, ne pa eden od pravnih naslovov povračila škode. S človekovo pravico do zasebnosti, ki vsebuje tudi pravico do pietete (tj. ugleda in duševne celovitosti pokojnika), pravo ščiti druge pravne dobrine kot s pravico do odškodnine zaradi duševnih bolečin ob izgubi bližnje osebe. Zloraba pravice do svobode izražanja se sankcionira z objavo popravka oziroma opravičila po 178. členu OZ, pri čemer ne gre za avtomatizem morebitnega vzporednega zahtevka za plačilo denarnega zadoščenja. Zaključek sodišča, ki izhaja iz stališča, da sta zahtevka soodvisna (korelativna), oziroma da je zavrženi zahtevek podreden (akcesoren) zahtevku iz postopka III P 511/2025, je zato napačno, tako zaradi različnosti podlag zahtevkov, kot zaradi procesne logike razdruženih postopkov.

Nedokazano je, da je bil tožnik opozorjen na pravno in ekonomsko naravo podrejene obveznice, funkcijo takšnega instrumenta pri krepitvi kapitala banke, finančno poslovanje, kapitalsko ustreznost in bonitetno oceno banke (navedeno bistveno vpliva na varnost njegove naložbe) ali razloge, zaradi katerih je vlagatelj pri takšni naložbi izpostavljen večjemu tveganju.

Predlog se zavrne.

Napačne so nadaljnje obširne pritožbene navedbe v smislu, da tožena stranka ni bila dolžna pred oddajo poslovnega prostora v najem preveriti ustreznost električnih inštalacij. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve pravilno navedlo, da ZPSPP, v 14. členu določa, če se stranki nista dogovorili drugače, mora najemodajalec izročiti najemniku poslovno stavbo oziroma poslovni prostor v takem stanju, da ga je mogoče uporabiti v namen, ki je določen s pogodbo in ga v takšnem stanju vzdrževati, česar pa tožena stranka ni storila, saj je prišlo dne 21. 2. 2018 do požara zaradi dotrajane inštalacije. Skrb za elektroinštalacije, izhajajoč iz sklenjene najemne pogodbe med pravdnima strankama, ni bila prenesena na najemojemalca (tožečo stranko), ampak je to naloga lastnika objekta. Kar pomeni, da je tožena stranka, ko je objekt kupila kot lastnica in najemodajalka, morala ravnati s posebno skrbnostjo in preveriti v kakšnem stanju je bil lokal, ki ga je dajala v najem, vključno z elektroinštalacijami in ogrevanjem. Koliko časa je bila lastnica navedene nepremičnine ni odločilno. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da Pravilnik o zahtevah za nizko napetostne elektri

Trajno pogodbeno razmerje je prva toženka kot banka - mandatar lahko odpovedala, četudi gre za politično stranko. Veljavne obveznosti toženk (voditi poslovni račun pravni osebi) zakonodaja ne vzpostavlja.

Toženka, ki je zatrjevala ustrezno napotitev tožnice na pregled z endoskopom, bi morala to dokazati. Če je želela to dokazati s tem, da je bila napotnica ustrezno izpolnjena, bi morala napotnico v celoti (torej tudi njeno zadnjo stran) predložiti (ali pa - če zadnje strani napotnice nima - to dejstvo dokazati z drugimi dokazi).

Za prisojo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime ne zadostuje vsaka prizadetost zaradi žaljivih objav, temveč mora oškodovanec izkazati duševne bolečine takšne intenzitete in trajanja, ki pomenijo pravno priznano nepremoženjsko škodo. Pri presoji obstoja duševnih bolečin je treba upoštevati oba prepletajoča se vidika osebnostne pravice – čast kot zavest o lastni vrednosti ter dobro ime oziroma ugled kot spoštovanje posameznika v družbi. Če objave niso povzročile okrnitve ugleda niti porušenja oškodovančevega duševnega ravnovesja, odškodninska odgovornost ni podana.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sme pritožbeno sodišče v primeru zamudne sodbe ponovno vrednotiti dejanske okoliščine glede obsega škode, če pritožba teh vprašanj ne odpira in se tožnica v zvezi s temi vprašanji, ki niso bila prerekana, v odgovoru na pritožbo ni opredelila.

Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA) je specialen zakon, ki je uporabljiv le v primerih sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (prvi odstavek 1. člena v zvezi s petim odstavkom 10. člena ZOPDA). Tožnica pa je z obravnavano tožbo sprožila pravdni postopek, v katerem je za materialnopravno presojo spora ključen OZ z vsemi pravili, ki jih vsebuje. Gre torej za dokazovanje vseh elementov odškodninske odgovornosti vključno s pravilom o prispevku oškodovanca k nastanku škode. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). Ker je bil tožnici že izplačan višji znesek odškodnine, kot bi iz naslova obravnavanega škodnega dogodka pripadal pokojniku ob upoštevanju njegovega 60 % soprispevka, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 935. člen OZ, saj navedena določba obravnava tako imenovana notorna dejstva. Gre za dejstva, ki so splošno znana, torej jih je v času sklepanja pogodbe poznala oziroma morala poznati tudi zavarovalnica. Pri čemer se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na očitno vidno prekomerno telesno težo, ki bi naj predstavljala večje rizike in posledično zavarovalnici naj ne bi mogle ostati neznane okoliščine pomembne za ocenitev nevarnosti. Ob takšnih zaznavanjih bi bila uporaba 935. člen OZ, ki se nanaša na splošno znana dejstva in zahteve, da bi zavarovalnica morala sklepati, da gre za prekomerno telesno težo in posledično večje rizike, prestroga in nesorazmerna.

Nepravilno ravnanje zaposlenega samo po sebi še ne pomeni, da delodajalec ni izvedel potrebnih ukrepov za varnost in zdravje pri delu. Ob dejstvu, da je viličar deloval brezhibno in da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo drugih kršitev delodajalca (niti pomanjkljivega nadzora), tožencu ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, torej njegove opustitve izvajanja dolžnih ukrepov s področja varnosti in zdravja pri delu. Odgovornosti delodajalca zato ni mogoče utemeljiti na določbi 191. člena ZPIZ-2, kajti ta pride v poštev samo, če je sam delodajalec krivdno opustil izvrševanje ukrepov, ki naj zagotovijo varno in zdravo delovno okolje njegovih zaposlenih, in je v sodnem postopku potrjeno, da je prav zaradi navedenega njegov zaposleni utrpel poškodbo. Pač pa je podana odgovornost delodajalca na podlagi prvega in drugega odstavka 190. člena ZPIZ-2, kjer gre za objektivno odgovornost delodajalca za drugega (delavca), ki je ravnal krivdno.

Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1). Ker je toženka ravnala v nasprotju s svojimi pogodbenimi obveznostmi in tudi delovnopravnimi predpisi, je pravilna odločitev o obstoju njene pogodbene in tudi nepogodbene odškodninske odgovornosti. Ni podlage za seštevanje posameznih zagotovljenih ur počitka, če zagotovljeni neprekinjeni počitek ne ustreza tedenskemu oziroma dvotedenskemu minimalnemu neprekinjenemu počitku. Prav tako kršitev pravice do neprekinjenega tedenskega počitka v enem tednu ne more biti sanirana z dvema tedenskima počitkoma v drugem tednu, ki vsak posebej trajata 35 ur, ne dosegata pa zahtevanih 59 ur. Zaradi ugotovljene intenzivnosti kršitev ter zaradi daljšega obd

Sodišče je namreč pravilno zaključilo, da sta koncesionarja ves čas izpolnjevala delo, določeno po koncesijski pogodbi ter da toženca 1. 1. 2022 po določbah koncesijske pogodbe tudi nista bila dolžna izvajati čiščenja cest ter javnih površin, zato jima tudi ni mogoče očitati odgovornosti za nastalo škodo tožnikoma. Toženca sta namreč delo opravljala primerno in skladno s koncesijsko pogodbo in s skrbnostjo, ki se od njiju kot strokovnjakov na tem področju zahteva, prav tako pa nista nehala opravljati svojih storitev, niti teh nista neredno opravljala, zaradi česar tudi na tej podlagi ni podana njuna odgovornost. Ob tehtanju odgovornosti pravdnih strank je potrebno poudariti, da sta mladoletna tožnika tista, ki sta s svojim ravnanjem, ko sta pobrala petardo, ko sta pod stopniščem hiše našla vžigalnik in petardo prižgala, sama prispevala k njima nastali škodi.

Čeprav bi za sanacijo škode zadoščala povrnitev stroškov za 1 m2, je tožena stranka tožniku izplačala stroške popravila za celo sobo, to pa po presoji pritožbenega sodišča zajema tudi estetski vidik, ki ga poudarja pritožba. Estetski vidik je torej treba upoštevati, a v mejah nekega zdravega razuma.