VSL Sklep PRp 358/2024

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

1Prekrškovni organ je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilcu za prekršek po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) izrekel globo 250,38 EUR. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zahtevo storilca za sodno varstvo zoper navedeni plačilni nalog zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu v plačilo naložilo strošek sodne takse v višini 40,00 EUR.

2Proti sodbi se pravočasno pritožuje storilec, ki navaja, da je sodišče napačno ugotovilo vrsto zemljišča, saj gre za privatno zemljišče in posnetek ni bil narejen na javni površini, na zemljišču pa bi bil lahko prisoten le še A. A., ne pa tudi njegova žena in sin. Ker je B. A. naredil posnetek na privatnem zemljišču, do katerega lahko dostop dovoli le storilec, meni, da bi moral biti videoposnetek izključen. Navaja še, da je sodišče napačno ugotovilo, da na naslovu Cesta 5 živita A. A. in njegova žena C. A., saj na tem naslovu živi storilec. Zahteva še zaslišanje D. D., ki je bil prisoten pri konfliktu.

3Pritožba je utemeljena.

4Iz kratkega opisa dejanskega stanja z navedbo dokazov v plačilnem nalogu v tej zadevi izhaja, da je storilec v kritičnem času prišel s prijateljem na naslov Cesta 5, kjer živi njegov brat A. A. z ženo C. A. E. A. in A. A. sta se pričela prepirati, C. A. pa je želela s telefonom prepir posneti. Nato je E. A. pristopil do C. A. in začel na njo kričati ter jo z rokama odrivati. Iz roke ji je vzel tudi telefon in ga odvrgel. Pri tem se je C. A. počutila prestrašeno, ponižano in prizadeto. Kot dokaze za obravnavani prekršek prekrškovni organ navaja zapisnike o izjavah prič C. A., A. A. in B. A., posnetek in ugotovitve policistov.

5V zahtevi za sodno varstvo je storilec tako navedenemu dejanskemu stanju nasprotoval. Navedel je, da so kritičnega dne na zemljišče njegovih pokojnih staršev, kjer sam tudi živi, prišli brat A. A., njegova žena C. A. in njun sin B. A., z namenom ovirati ga pri kmetijskem delu in ga snemali z mobilnim telefonom. Opozoril jih je, da nimajo na tem zemljišču nobene pravice snemati, oni pa so vztrajali dokler C. A. ni padel mobilni telefon na tla, za kar so obtožili njega. Sodišče prve stopnje je dopolnilo dokazni postopek po pravilih rednega postopka (četrti odstavek 65. člena ZP-1) in zaslišalo storilca ter priče C. A., A. A. in B. A. ter vpogledalo v videoposnetek dogodka na USB ključu, ki ga je naredil B. A. Ocenilo je, da je storilec očitani prekršek storil in da je zanj tudi odgovoren, ker to potrjuje vsebina videoposnetka na USB ključku. Glede zahteve storilca, da se ta dokaz izloči, je navedlo, da s snemanjem dogodka ni prišlo do posega v osebnost storilca, ker se je dogodek zgodil na javnem kraju, na travniku pri kozolcu, na katerega je dostop prost nedoločenemu številu oseb brez kakršnihkoli pogojev. Dodalo je le še, da sta poleg posnetka dogodek opisala tudi A. A. in B. A., ne da bi sicer pojasnilo, v katerem delu njune izpovedbe prekršek potrjujejo. Zaključilo je, da so bila že v izdanem plačilnem nalogu vsa odločilna dejstva na podlagi zbranih dokazov s posredno zaznavo policista zanesljivo in celovito ugotovljena že pred samim prekrškovnim organom.

6V skladu z določbo prvega odstavka 6. člena ZJRM-1 se tistega, ki se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način in s takšnim vedenjem pri drugem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, kaznuje z globo od 250,38 EUR do 500,75 EUR, torej ne glede na to, kje je ta prekršek storjen. Sam kraj prekrška ni določen kot zakonski znak prekrška, zato samo dejstvo, ali na naslovu prekrška Cesta 5 v resnici živi storilec ali pa oškodovanka in njen mož (kot je to navedel prekrškovni organ v opisu dejanskega stanja prekrška), za presojo obstoja prekrška ni pravno pomembno.¹

7Ni pa sam kraj prekrška v tej zadevi nepomemben z vidika presoje utemeljenosti zahteve storilca za izločitev, po njegovi presoji, nedovoljenega dokaza - zasebnega video posnetka obravnavanega dogodka. Zanj je sodišče prve stopnje navedlo, da je nastal na javnem kraju in zato ne gre za nedovoljen dokaz, čeprav podlaga za ugotovitev, da kraj prekrška (iz opisa dejanskega stanja izhaja, da gre za naslov bivališča oškodovanke, storilec pa trdi, da je bil prekršek storjen na naslovu njegovega bivališča, kamor dostop lahko dovoli le on sam) predstavlja javni kraj, dostopen vsakomur brez posebnih pogojev, iz razlogov sodbe ni razvidna. Po navedbah storilca iz zahteve za sodno varstvo naj bi se dogodek zgodil na zasebnem zemljišču v njegovi oblasti in kjer naj bi snemanje tudi izrecno prepovedal. Storilec v pritožbi kršitev iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 (ta je podana, če se sodba o prekršku opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati) znova uveljavlja in nasprotuje zaključku sodišča, da je šlo za javni kraj, saj naj bi šlo za zasebno zemljišče pod njegovo upravo, na katerega dostop zato lahko dovoli le storilec. Teh okoliščin sodišče ob presoji, da se je dogodek zgodil na javnem kraju, ki je prosto dostopen, ni upoštevalo oziroma se do njih vsaj ni opredelilo. Posledično je preuranjeno zaključilo, da z video snemanjem zato, ker naj bi bil posnetek narejen na javnem kraju, v zasebnost storilca ni bilo poseženo. Če je namreč storilec nasprotoval snemanju na njegovi posesti, je B. A. s snemanjem kljub prepovedi posegel v izključno pravico storilca, da sam razpolaga s svojo podobo in besedo, s tem pa v njegovo pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave. To pa ne pomeni, da ne bi bil tak poseg v pravico do zasebnosti pod določenimi pogoji dopusten, vendar bi morale za izvedbo dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, obstajati posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza bi morala imeti poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje Ustava. V takšnem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost. Pravica do zasebnosti je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena). Odgovor na vprašanje, kdaj je zasebnosti treba zagotoviti pravno varstvo, nudi tako imenovani koncept razumno pričakovanje zasebnosti. Po njem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot tudi v funkcionalnem pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebna, lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način, in če bo to pričakovanje objektivno opravičljivo. Tako pričakovanje ni objektivno opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti. Na splošno velja, da čim manj intimno je področje zasebnosti, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov.² Posameznikova pravica se namreč konča takrat in tam, kjer trči v pravico drugega, v konkretnem primeru pravico do osebne varnosti in dostojanstva oškodovanke (ter njenega moža in sina, ki naj bi ju prišla zaščititi), ki ju jamči 34. člen Ustave RS.

8Ker torej izpodbijana odločitev v bistvenem temelji na dokazu, ki ga je storilec izločal kot nedovoljenega, razlogi sodišča, da ne gre za tak dokaz, pa niso obrazloženi in zaključka, da je video posnetek nastal na javnem kraju, ni mogoče preizkusiti, poleg tega pa se sodišče tudi ni opredelilo do v zahtevi za sodno varstvo podanih navedb storilca s tem v zvezi, je višje sodišče pritožbi storilca ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno presojo okoliščin, ali gre za nedovoljen dokaz, na katerega se sodba ne sme opirati. Glede na naravo kršitve je namreč presodilo, da le-te ne more samo odpraviti (peti odstavek 163. člena ZP-1).

¹ Kraj prekrška mora biti podrobneje opisan v opisu dejanja le, če je pomemben pri pravni opredelitvi prekrška oziroma predstavlja njegove zakonske znake, tako npr. Vrhovno sodišče RS v sodbi IV Ips 65/2011 z dne 20. 9. 2011.
² Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 32239/2013 z dne 27. 10. 2016.