223. člen ZP-1

Za prekršek po čl. 10/I-1 ZJRM je značilno, da je intenziteta nesprejemljivega vedenja v javnosti večja in meri že na takšno ravnanje, ki meji ali celo vključuje kakšno obliko fizičnega nasilja, zaradi česar je prekršek po čl. 10/I-1 ZJRM strožje sankcioniran kot prekršek po čl. 11/I-1 ZJRM. V konkretnem primeru pa takšne intenzitete ni zaznati in ravnanja obdolžencev ni mogoče šteti za vedenje na posebno drzen način, zaradi česar je pravilneje kvalificirati njuno ravnanje kot nespodobno vedenje na javnem kraju. Način vedenja obdolžencev do sprevodnika, ki je opravljal svoje delo, družbeno ni sprejemljiv in predstavlja nespodobno vedenje, saj sta obdolženca pri sprevodniku povzročila vznemirjenje in občutek ogroženosti, prav tako sta z izrečenimi besedami škodovala njegovemu ugledu, kar nedvomno predstavlja nespodobno vedenje na javnem kraju.

Čeprav se med postopkom zaradi prekrška na sodišču spremeni zakon in je na novo predpisana pristojnost prekrškovnega organa, se sodišče ne sme izreči za nepristojno in zadeve odstopiti prekrškovnemu organu.

Dejanja, ki motijo nočni mir in počitek, pri katerih je podana takšna inteziteta dogajanja, da presega v nekem okolju uveljavljane družbene norme katere trajajo nek določen čas, lahko opredelimo kot prekrške.

Tako se glede prekrškov iz 10. člena ZJRM po 7. 2. 2006 ne more več izreči kazen zapora glede na določili tretjega in četrtega odstavka 223. člena ZP-1, vendar pa je treba v takem primeru, upoštevaje določbo četrtega odstavka 223. člena ZP-1, in odločitev Ustavnega sodišča v zvezi z izrekanjem kazni zapora, uporabiti določbo zakona iz drugega odstavka 215. člena ZP-1 in Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. S potekom roka za uskladitev ZJRM z določbami ZP-1 je namreč nastopila tudi za te prekrške situacija, kot je bila predvidena za vse ostale prekrške določene s predpisi, katerih možnost izrekanja zaporne kazni ni bila podaljšana do uskladitve teh predpisov oziroma najdalj tri leta po uveljavitvi ZP-1, to je do 7. 2. 2006. Do predpisane sankcije za prekrške iz 10. člena ZJRM je tako mogoče priti le s prevedbo, tako da je 60 dni zapora enačiti s 600.000,00 tolarji, ker pa se po drugem odstavku 17. člena ZP-1 z zakonom lahko predpiše globa za posameznika le v razponu od 10.000,00 do 300.000,00 tolarjev, velja tudi za prekrške iz 10. člena ZJRM, da je predpisana globa v teh okvirih, kot jih navaja splošna določba ZP-1. Z razlago prehodnih določb 223. člena ZP-1 so tako za vse pr

V naslednjih odstavkih 223. člena ZP-1 je zakonodajalec določil, kako se do uskladitve predpisov iz 1. odstavka 223. člena uporabljajo sankcije iz teh predpisov. Iz tega dela je razvidno, da je zakonodajalec predvidel, da bo uskladitev opravljena le v zvezi z določbami o sankcijah in da dejstvo neusklajenosti ne pomeni, da materialni predpis ne velja. V konkretnem primeru je bilo ravnanje, kot se očita mladoletni Š. Š., določeno kot prekršek preden je bilo storjeno (storjeno pa je bilo 1. 12. 2005, torej kar dva meseca pred potekom roka za uskladitev ZJRM z določbami ZP-1). Po mnenju pritožbenega sodišča je izpolnjen tudi drugi pogoj iz 1. odstavka 2. člena ZP-1, da je bila za dejanje predpisana tudi sankcija za prekršek, saj gre za prekršek iz 11. člena ZJRM, pri katerem sta bili alternativno predpisani denarna kazen in kazen zapora ter 2. odstavek 223. člena ZP-1 rešuje to situacijo z navedbo, da se do uskladitve predpisov iz 1. odstavka 223. člena ZP-1 uporabljajo sankcije iz teh predpisov in predpisane denarne kazni veljajo kot predpisane globe.