65. člen ZP-1

Države članice področje igralništva urejajo po načelu subsidiarnosti, ki veleva, naj EU ne izdaja predpisov, če se lahko nek cilj doseže bolje na nacionalni (decentralizirani) ravni, ter po načelu sorazmernosti, ki pravi, da ukrepi, ki jih sprejme neka država za doseganje svojih ciljev, ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za doseganje tega cilja, ali povedano drugače, države članice imajo pravico urejati področje igralništva glede na zastavljene cilje, ki jih zasledujejo na tem področju, pod pogojem, da upoštevajo temeljne principe in določbe Pogodbe o delovanju Evropske unije ter sodno prakso Sodišča Evropske unije. Stališče sodne prakse in teorije je jasno: tuji prireditelji iger na srečo prirejajo igre na srečo v RS nelegalno, ne poslujejo po ZIS, ne plačujejo koncesnine in davkov ter povzročajo nekemično odvisnost ter s tem RS tudi enorme družbene stroške. Spletne igre na srečo niso omejene samo na ozemlje, kjer dejansko deluje prireditelj iger v smislu lokacije svojega sedeža, saj splet ni teritorialno omejen na posamezno državo, zato je lahko izvajanje teh iger uresničeno tudi izven meja države prireditelja spletnih iger ter da je tehnično možnost dosto

Za zaključek, da prekršek ni z gotovostjo izkazan, ne zadošča, da storilec v zahtevi za sodno varstvo poda navedbe in predlaga dokaze, s katerimi vzbudi dvom v dejanske zaključke prekrškovnega organa. Te navedbe mora sodišče preveriti in nato dokazno oceniti skladno z metodološkim napotkom iz 133. člena ZP-1. Prekrškovni organ zato pravilno opozarja, da bi sodišče moralo dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem prič, oškodovanca in storilca. Ker tega ni storilo, je kršilo pravila postopka, kršitev pa je vplivala ali bi vsaj lahko vplivala na zakonitost sodbe (drugi odstavek 154. člena ZP-1).

Prekršek po 19. točki prvega odstavka 396. člena ZBan-3 je storjen, če banka ni vzpostavila ureditve notranjega upravljanja v skladu s 148. členom tega zakona. Prekrškovna norma torej inkriminira stanje nevzpostavitve ureditve notranjega upravljanja v skladu s 148. členom ZBan-3. Vzdrževanje tega stanja ni zakonski znak prekrška, temveč je prekršek storjen že z nastankom protipravnega stanja kot prepovedane posledice. Glede prekrškov stanja velja, da so ti dokončani in zato storjeni že z nastankom protipravnega stanja kot prepovedane posledice, zaradi česar čas, ko prekrškovni organ ugotovi kršitev (obstoj protipravnega stanja), za določitev časa storitve tovrstnih prekrškov ni relevanten. Sodišče prve stopnje mora po uradni dolžnosti poseči v izpodbijano odločbo o prekršku tudi v delu, ki se nanaša na (vse ali nekatere) sokršitelje, če pri njenem preizkusu ugotovi, da je za vse od njih podan obstoj katerega od razlogov iz drugega odstavka 62.a člena ZP-1, med katerimi je tudi razlog iz 3. alineje prvega odstavka 62.a člena ZP-1, tj. zastaranje pregona.

Deklaranti se štejejo za strokovnjake na področju carinjenja, saj se z vlaganjem carinskih deklaracij ukvarjajo poklicno. Kot taki morajo poznati kombinirano nomenklaturo carinske tarife, iz katere izhaja, da se litijeve baterije uvrščajo pod drugo tarifno številko kot pa litij-ionske, prav tako pa se zavedajo, da vložitev carinske deklaracije, ki vsebuje nepravilne ali nepopolne informacije, predstavlja prekršek. Zaradi tega jim je mogoče ob zgornjih ugotovitvah o neujemanju opisov blaga v računih, ki jih je uvoznik priložil dispozicijam, z opisi blaga v spremnih računih, ki jih je izvoznik priložil pošiljkam, ker niso zahtevale dopolnitve dokumentacije, da bi lahko zanesljivo ugotovile kakšne baterije so predmet uvoza in jih posledično uvrstile pod pravilno tarifno številko kombinirane nomenklature carinske tarife, pač pa so se zanašale na pravilnost podatkov v spremnih računih, očitati zavestno malomarnost. Prekrškovni organ glob, ob odsotnosti posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale njihovo omilitev po šestem odstavku 26. člena ZP-1, niti ni mogel odmeriti nižje, kot pa jih je odmeril, še manj pa obravnavane prekrške šteti za prekrške neznatnega pomena. Tud

S tem, ko je po napovedi pravne osebe, da bo vložila zahtevo za sodno varstvo, izrek odločbe o prekršku dopolnil oziroma razširil še z očitkom, da so bili prekrški storjeni tudi na račun in v korist pravne osebe, je prekrškovni organ povzročil nerazumljivost izreka odločbe o prekršku (nasprotje izvirnika z izvirnikom).

Poleg dejstva, da je bilo pred pravnomočnostjo izvršeno polovično plačilo globe, je odločilno tudi dejstvo, da je polovično plačilo bilo izvršeno po volji oziroma s soglasjem storilca, o čemer mora sodba imeti jasne in prepričljive razloge, zlasti kadar je odsotnost tega odločilnega dejstva z zadostno stopnjo verjetnosti zatrjevana v zahtevi za sodno varstvo, ki je bila podkrepljena s pravno relevantnimi dokaznimi predlogi, katerih sodišče ni izvedlo in zavrnitve ni obrazložilo, s čimer je storilcu kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, pri čemer kršitev utegne vplivati na zakonitost uporabe prvega odstavka 57.c člena ZP-1.

Napoved izdaje plačilnega naloga in ustna predstavitev storjenega prekrška storilcu na kraju dejanja v primeru naknadne izdaje plačilnega naloga in vročitve tega naloga po pošti ne more nadomestiti ali preseči zakonske določbe iz četrtega odstavka 57. člena ZP-1, ki kratek opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov določa kot obvezno sestavino oziroma prilogo plačilnega naloga, ki se vroča po določbah ZUP. Storilcu, ki plačilni nalog prejme po pošti, se ne glede na informacije, ki jih je prejel na kraju dejanja, pravica do izjave ob upoštevanju četrtega odstavka 57. člena ZP-1 zagotovi s tem, da skupaj s plačilnim nalogom prejme tudi kratek opis dejanskega stanja.

V primeru, ko o prekršku nedostojnega vedenja odloči oziroma izda plačilni nalog policist, do katerega se je storilec nedostojno vedel, nedvomno obstaja konflikt interesov, ki zahteva izločitev te uradne osebe (policista) prekrškovnega organa iz postopka odločanja v hitrem postopku o prekršku zoper storilca.

Glede na ureditev pravice do pritožbe zoper sodbo sodišča o zahtevi za sodno varstvo prekrškovni organ nima pravice do pritožbe glede odločitve o sankciji, kjer je sodišče prve stopnje izreklo (novo) enotno globo, ki se nanaša na prekrške, glede katerih je sodišče prve stopnje zahtevo storilke za sodno varstvo zavrnilo in torej odločbe prekrškovnega organa v tem delu ni odpravilo in tudi ne spremenilo in postopka glede teh prekrškov ustavilo. Zagovornik storilke pa nima pravice do pritožbe zoper odločitev o stroških postopka. Če se storilka ne strinja z načinom obravnave s strani uradnih oseb prekrškovnega organa, to nestrinjanje lahko uveljavlja v pritožbi zoper delo policista po določbah ZNPPol. Ne more pa to biti predmet tega postopka o prekršku. Drugi odstavek 7. člena ZJRM-1 ne določa, da bi bil ta prekršek storjen le v primeru, ko bi bila zaradi nedostojnega vedenja podana tudi posledica iz 5. točke 2. člena tega zakona. Ker se v opisu prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 v odločbi prekrškovnega organa storilki ne očita, da bi s svojim nedostojnim vedenjem pri policijskem kandidatu povzročila kakršenkoli negativen subjektivni občutek, je pravilna pr

Katero je tisto ravnanje, ki bi ga morala odgovorna oseba opraviti, pa ga ni, je treba presojati z vidika časovnega trenutka, ko bi to dejanje moralo biti opravljeno.

Sodišče prve stopnje je dokazni postopek izvedlo na način, da je od storilca zahtevalo, da sodišče z dokazi prepriča, da kot lastnik vozila prekrška ni storil. To pa presega obseg dokaznega bremena iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, ki od lastnika vozila, s katerim je bil prekršek storjen, zahteva, da z dokazi izkaže razumen dvom v zakonsko domnevo. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo z izjavo priče A. A. dokazoval alibi in s tem razumen dvom, da ni bil storilec prekrška, vendar je sodišče prve stopnje dokazni postopek vodilo v smeri gotovosti, ki je najvišji dokazni standard, ki je potreben za izdajo obsodilne sodbe. Pritožbeno sodišče pa pri tem ugotavlja, da v dokaznem postopku niti dokazni standard gotovosti ni bil dosežen, temveč je ostal na ravni verjetnosti, ki razumen dvom še vedno dopušča.

Ker so prekrški del kaznovalnega prava, morajo biti storilcu, glede na sodno prakso ESČP in številne judikate Vrhovnega sodišča RS, tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Ne glede na določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1 (prekluzija) in čeprav je v postopku po prvem odstavku 8. člena ZPrCP na storilcu breme, da s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, je sodišče vezano na načelo materialne resnice iz 68. člena ZP-1, kar pomeni, da mora (razen v primeru storilčevega priznanja) po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, posledično mora izvesti vse tiste dokaze, ki se v konkretnem primeru izkažejo za materialnopravno relevantne. Cilj postopka o prekršku je namreč pravno pravilna in zakonita odločitev o obstoju ali neobstoju prekrška. Očitno sodišče je podvomilo v to, da je storilec storil prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, saj je pred izdajo izpodbijane sodbe preverilo, ali ima v Republiki Sloveniji izdano veljavno vozniško dovoljenje in ugotovilo, da ima storilec izdano zgolj dovoljenje za začasno prebivanje in čeprav je razpolagalo

Storilec je dne 23.9.2023 in dne 27.9.2023 obakrat vozil po cestninski cesti brez veljavne vinjete ter je za prvi prekršek prejel plačilni nalog, katerega globo je dne 29.9.2023 plačal v polovičnem znesku in je hkrati plačal tudi račun za tedensko vinjeto, katere veljavnost je po plačilu računa štela od dneva prvega prekrška naprej. Pritožba spregleda izrecno opozorilo iz računa, da tedenska vinjeta ni veljavna, dokler račun ni plačan. Račun pa je storilec plačal dne 29.9.2023, kar pomeni, da je veljavnost tedenske vinjete nastopila šele s tem dnem za čas od storitve prvega prekrška dalje, kar pomeni, da dne 27.9.2023, ko je storilec storil drugi prekršek, ni imel veljavne vinjete, je pa prekrškovni organ plačilo računa štel za okoliščino, na podlagi katere je storilcu lahko izrekel opomin namesto globe.

Sodišče prve stopnje (in pred tem prekrškovni organ) sta ugotovila, da je storilec kot voznik motornega vozila vozil pod vplivom alkohola, in sicer je imel v organizmu (ob upoštevanju odstopanja naprave v njegovo korist) 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Storilec je bil zato spoznan za odgovornega storitve prekrška po 3. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, na tej pravni podlagi sta mu bili izrečeni v zakonu predpisani sankciji. Glede na navedeno storilec ne more biti spoznan za odgovornega tudi za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP, ki naj bi ga storil s tem, da hitrosti in načina vožnje ni prilagodil svojim vozniškim sposobnostim oziroma dejstvu, da je vozil vozilo v cestnem prometu, ko je imel v organizmu 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Če bi sodišče to dejstvo (storilčevo vožnjo vozila v cestnem prometu, ko je imel v organizmu 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka) upoštevalo tudi kot okoliščino, kateri storilec ni prilagodil hitrosti in načina vožnje in ga (posledično) spoznalo za odgovornega storitve še za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP, bi bil storilec zaradi vožnje vozila v cestnem prometu po

Drugačno dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno v odločbi o prekršku, namreč lahko sodišče ugotovi le na podlagi izvedenega dokaznega postopka.

Prekrškovni organ je storilcu plačilni nalog izdal na podlagi drugega odstavka 57. člena ZP-1 in je pred izdajo in vročitvijo plačilnega naloga storilcu omogočil, da se osebno izjavi o prekršku in je v plačilnem nalogu zapisan povzetek njegove izjave. Storilec je bil ob podajanju izjave in pred izdajo ter vročitvijo plačilnega naloga seznanjen z vsemi dejanskimi in pravnimi vidiki nanj naslovljenega prekrška, zaradi česar pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da storilec zoper plačilni nalog ni imel možnosti do učinkovite uporabe pravnega sredstva. Ker pa je storilec v zahtevi za sodno varstvo iz plačilnega naloga selektivno vzel samo napačno navedbo v nazivu zakona in je na tej podlagi v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal kršitev materialnih določb zakona, je sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo lahko upravičeno ugotovilo, da storilcu ni bila kršena pravica do izjave in ni imelo nobenega razloga, da bi v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo moralo kršitev pravice do izjave odpraviti na podlagi devetega odstavka 65. člena ZP-1, temveč se je pravilno omejilo samo na materialnopravni preizkus plačilnega naloga. Prekrškovni organ je

Prekršek po prvi alineji v zvezi s četrto alinejo 38. člena ZIN stori posameznik, ki ne spoštuje z odločbo odrejenih ukrepov inšpektorja. Povedano pomeni, da namen prekrška ni zagotoviti spoštovanje gradbenih predpisov, temveč spoštovanje odredb inšpektorjev. Inšpekcijske službe so namreč organizirane v javnem interesu, pogoj za njihovo dejansko učinkovitost pa je spoštovanje inšpekcijskih ukrepov. V odločbi, s katero so mu bili odrejeni inšpekcijski ukrepi in rok za njihovo izvedbo, je bilo jasno zapisano, da pritožba ne zadrži izvršitve. Storilec je s tem, ko odločbe ni upošteval, izpolnil zakonske znake očitanega prekrška. Zato ni pomembno, ali bo odločitev upravnega sodišča morda drugačna.

Bistveno v zadevi je, da je sodišče prve stopnje pred izdajo sodbe o prekršku storilcu in zagovorniku v odgovor poslalo mnenje ZZZS, ki sta nanj imela možnost odgovoriti s svojimi argumenti, katerih oceno bi sodišče prve stopnje opravilo pri presoji opravičenega izostanka, če bi storilec in zagovornik svoje argumente sodišču predstavila, vendar jih nista. Svoje argumente predstavljata šele v pritožbi, kar pa je nedopustna pritožbena novost.

Če sodišče v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo dopolni ali ponovi dokazni postopek, mora kršitelju zagotoviti možnost, da je pri tem navzoč, nato pa presoditi relevantne navedbe zahteve za sodno varstvo in nanje odgovoriti v obrazložitvi sodbe.

Ugotovitev prekrška temelji na inšpekcijskem nadzoru, ki ga je opravil pristojni organ. Ob zaustavitvi vozila, last storilke - pravne osebe, je bilo ugotovljeno, da se je z vozilom opravljal prevoz v okviru dejavnosti pravne osebe in kdo je bil voznik. Ta je podal tudi izjavo, da ima s pravno osebo sklenjeno pogodbo o delu, ki jo je inšpekcijski organ v nadaljevanju preverjal (ker se voznik na kraju samem ni izkazal z ustrezno listino). Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je v tej fazi inšpekcijskega postopka pooblaščena uradna oseba zgolj opravljala nadzor nad izvajanjem ZPDZC-1 in ugotavljala dejstva v zvezi s tem postopkom. Zato ni bila dolžna dajati osebi, pri kateri je opravljala nadzor, pravnih poukov po določbah Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in Zakona o kazenskem postopku, saj postopka o prekršku v tej fazi sploh še ni bilo. Zapisnik o nadzoru zaposlovanja na črno zato ni nedovoljen dokaz.