300. člen KZ-1

Sodišče se v sodbi ni opredelilo do ugovora obrambe o kršitvi prepovedi ponovnega sojenja (načelo ne bis in idem), v zvezi z očitanim kaznivim dejanje grožnje pravosodnemu policistu v ZPKZ in postopkom po 98.a členu ZIKS-1, v katerem je bila obsojencu izdana odločba o namestitvi v strožji režim.

K zanesljivo ugotovljenim olajševalnim okoliščinam pa zagovornik dodatno ne ponudi takšnih, ki bi imele odločilen vpliv na nižjo višino obdolženemu izrečene kazni zapora. V pritožbenem poudarku namreč prezre, da se obdolženi oškodovanim pravosodnim policistom ni opravičil, inkriminiranih pravno nevzdržnih dejanj pa niti ni obžaloval v smislu dejanskega kesanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo kazenski zakon in kvalifikatorno obliko izvršitvenega ravnanja očitanega kaznivega dejanja, to je grdega ravnanja, pravilno opredelilo kot ravnanje, ki pomeni fizični napad zoper drugega in po svojih posledicah (prizadetost telesne ali psihične celovitosti) presega realno razžalitev (injurijo) in hkrati ne dosega lahke telesne poškodbe; v tako definicijo pa upravičeno umestilo obdolženčev udarec, usmerjen v obraz oškodovanca, s posledico nastanka površinske poškodbe skalpa in otekline.

V okoliščinah obravnavanega primera, kjer je predmet presoje v obeh postopkih vedenje obsojenca do policistov v istem historičnem dogodku, ob odsotnosti opisa prekrška v plačilnem nalogu ni mogoče zaključiti, da očitek napada na uradno osebo po tretjem in prvem odstavku 300. člena KZ-1 v kazenskem postopku ne izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvenem enaka dejstvom, ki so bila podlaga za izdani plačilni nalog. Velja domneva, da so bila z izdanim plačilnim nalogom zajeta vsa obsojenčeva ravnanja v razmerju do policistov v historičnem dogodku, s čimer je podan položaj pravnomočno razsojene stvari, ki izključuje vnovičen kazenski pregon.

Obtoženec je grozil pravosodnim policistom med prestajanjem kazni zapora, ker so mu skladno s hišnim redom preprečili, da bi šel v drugo sprehajališče oziroma v zgornje nadstropje po tobak.

V sodbi mora biti ocenjena vsebina tistih dokazov, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva, tj. na tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe. Ker je posnetek komunikacije oškodovanca z OKC nastal v času pred inkriminirano grožnjo in se neposredno ne nanaša na obravnavano kaznivo dejanje, ne gre za dokaz, ki bi se nanašal na pravno odločilna dejstva, zato zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Za izvršitev kaznivega dejanja ni pomembno, katero točno uradno dejanje je storilec preprečil oziroma poskusil preprečiti, temveč da je preprečil oziroma poskusil preprečiti uradno dejanje, ki ga je uradna oseba nameravala opraviti v okviru svojih zakonskih pravic. Četudi je obtoženec policistu osebno znan, ta okoliščina policista ne odvezuje ugotavljanja osebnih podatkov osebe v policijskem postopku, ki so nujno potrebni za njegovo nadaljnjo izvedbo. S pričetkom policijskega postopka je neločljivo povezana dolžnost osebe, s katero se zagotavlja nemotena izvedba postopka, in implicitno začasno omejuje gibanje osebe že z njeno zaustavitvijo s strani policije na kraju policijskega postopka, kjer mora oseba spoštovati policijske ukaze oziroma odredbe.

KZ-1 v prvem odstavku 299. člena grožnjo in silo določa kot dve samostojni izvršitveni obliki tega kaznivega dejanja, zatorej zadostuje, da storilec kaznivo dejanja stori bodisi z grožnjo, bodisi s silo. Ker iz konkretnega opisa izhaja uporaba sile, t. j. razpršitev čistila v obraz (oči) in telo obeh policistov, manjko opisa grožnje, ki sicer izhaja iz abstraktnega dela obtožbe, na ustrezen opis znakov predmetnega kaznivega dejanja ne vpliva, saj opis uporabe sile zadostuje. Sila ne pomeni zgolj fizične sile. Sila je, med drugim, ravnanje, s katerim je posamezniku onemogočen ali vsaj otežen voljni nadzor. Teorija grožnjo in silo povezuje na način, da grožnja prerase v kompulzivno silo, če je podkrepljena z uporabo nevarnega sredstva ali s telesnim gibom, ki lahko pomeni začetek uporabe sile. Pršenje čistila v oči in telo, ki ga tožilec v konkretnem delu opiše kot nevarno sredstvo, je ustrezen in potreben opis zakonskega znaka sile. Ali je konkretno čistilo res nevarno sredstvo, glede na njegove kemične sestavine in učinkovanje, je stvar presoje zbranih dokazov, ki je v fazi ugovornega postopka ni moč dati, saj je pridržana razpravnemu senatu, če in ko bo prišlo do glavne obravna

V skladu s prvim odstavkom 413. člena ZKP sme sodišče zahtevo za obnovo kazenskega postopka med drugim zavreči tudi, če nova dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na njihovi podlagi dovoliti obnova. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da med slednja spadata tudi nova dokaza, ki ju je predložil obsojenec. Ob tem je pravilno pojasnilo, da posnetek dogajanja na USB ključku, ki je že bil predložen tekom kazenskega postopka sodišču prve stopnje in dokazno ocenjen s strani sodišča, ni mogoče šteti za nov dokaz zgolj iz razloga, ker je novo predložen posnetek upočasnjen. Glede predloženega izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca za področje preiskav fotografij ter posnetkov varnostnih kamer [...], izdelanega na podlagi prej omenjenega upočasnjenega posnetka pa je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj ta dokaz ne bi pripeljal do ugodnejše odločitve za obsojenca. Obsojenec je namreč mnenja, da z udarcem po fotoaparatu in ne po roki uradne osebe, ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1. Vezano na to pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se za napa

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je obtoženec s proizvodnjo konoplje in njenih produktov ter dajanjem slednjih v prodajo oziroma v promet pridobival finančna sredstva za lastno preživljanje. Vendar po presoji pritožbenega sodišča navedena okoliščina ne predstavlja odločilnega dejstva, ki bi onemogočalo uporabo 4. točke 358. člena ZKP. Pritrditi je pritožniku, da iz izpovedb zaslišanih prič in zagovora obtoženca izhaja, da je obtoženec prideloval konopljo in izdeloval konopljine produkte zaradi prepričanosti v njene pozitivne učinke pri zdravljenju različnih bolezni. Iz podatkov spisa nadalje ne izhaja, da bi imela konopljina smola, ki jo je izdelal, negativne učinke za njene odjemalce, kar pomeni da slednji niso utrpeli škodljivih posledic. Obtoženec je očitano kaznivo dejanje storil s krivdno obliko naklepa, ki je edina možna krivdna oblika pri kaznivemu dejanju po 186. členu KZ-1. Pri tem je po presoji pritožbenega sodišča treba upoštevati, da obtoženčev nagib ni bil koristoljuben, saj ni izkoriščal zdravstvenih težav odjemalcev in se ni okoriščal na podlagi njihove nesreče. Ob upoštevanju teže kaznivega dejanja, neznatnosti škodljivih posledic

Pritožnik pravilno navaja, da je kasnejši kazenski postopek dopusten, če ne izhaja iz identičnih ali bistveno enakih dejstev kot predhodni prekrškovni postopek, vendar je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da so v opisu očitanega kaznivega dejanja okoliščine, ki se bistveno razlikujejo od okoliščin, na podlagi katerih je bil obdolžencu izdan plačilni nalog za prekršek po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se obdolžencu v tem postopku očita identično prepovedano ravnanje (žaljenje, grožnje ter ogrožanje navedenih policistov), ki ga v bistvenem tvorijo enaka dejstva. Nadaljnje grožnje, navedene v opisu kaznivega dejanja, ki sicer niso vključene v opis prekrška, in sicer, da jih bo našel, ko bodo v civilu in z njimi fizično obračunal, da nima pištole, da pa bi jih vse pobil, če bi jo imel in da si bo pridobil pištolo in jih vse postrelil, ne pomenijo, da gre za v bistvenem drugačna dejstva, zaradi katerih uvedeni kazenski postopek ne bi pomenil kršitve načela ne bis in idem, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče. Podobno velja tudi v obravnavanem primeru, kjer sicer drži, da opis kaznivega dejanja vsebuje še grožnje s pištolo

Verodostojnost obdolženčevega zagovora je omajana z njegovo zdravstveno dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je iskal zdravniško pomoč 55 dni po dnevu policijske intervencije in šele po tem, ko je že bil seznanjen z uvedbo kazenskega postopka zoper njega.

Napad kot zakonski znak kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, je vsaka nasilna uporaba fizične moči proti telesu uradne osebe. Obsojenec je z zasledovanjem, opazovanjem, kontroliranjem gibanja in neželenimi fizičnimi stiki ustvaril situacijo, ko je oškodovanka pričakovala naslednji tak stik, zaradi te brezizhodnosti pa je bila spravljena v podrejen položaj in postala objekt njegovega nasilja. S tem je obsojenec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja nasilja.

Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve obrazložilo, da ni pogojev, na podlagi katerih bi bilo moč obdolženemu izreči oprostilno sodbo na podlagi četrtega odstavka 358. člena ZKP. Sodišče prve stopnje izreče tako sodbo, če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. Ni moč prezreti, da povzročena škoda ni tako majhna, da bi jo bilo moč zanemariti. Neznatna ni niti teža storjenega kaznivega dejanja, prav tako pa ni moč spregledati načina obdolženčevega ravnanja in stopnje njegove krivde, saj ga je storil z direktnim naklepom. Še najmanj pa je moč upoštevati njegove osebne okoliščine. Obdolženec je namreč specialni povratnik, ki je bil že velikokrat obsojen pred sodiščem na zaporne kazni, ki pa nanj niso imele nobenega učinka, da bi z njimi prenehal. Tako ni moč govoriti o tem, da gre za nesorazmernost med majhnim pomenom dejanja ter posledicami, ki b

V izpodbijani sodbi (prav tam) je podana tudi argumentirana prvostopenjska presoja, da je opisano ravnanje občinskega redarja šteti kot zagotavljanje javnega reda v obliki skrbi za splošno dostopnost krajevne ceste kot javnega dobra, drugačni pritožbeni pogledi niso sprejemljivi.

Predobravnavni narok, izjavljanje obdolženca o krivdi in okoliščinah v zvezi s kazensko sankcijo.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je s spremembo opisa dejanja bila odpravljena le bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je uveljavljala zagovornica obdolženca v pritožbi zoper prvi sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil obdolžencu izrečen enak varnostni ukrep, kot s tokrat izpodbijanim sklepom, pri čemer ni bil predlog za izrek varnostnega ukrepa spremenjen v pritožnikovo škodo. Predlog namreč ni bil spremenjen glede pravne presoje dejanja, nanaša se še vedno na isti historični dogodek, kriminalna količina, kar zadeva zakonske znake obdolžencu očitanega dejanja, pa se ni spremenila njemu v škodo. Očitek, povezan z grožnjo materi, ne sodi med zakonske znake kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1, zato v opisu ni relevanten, ostale v opis vnešene spremembe pa predstavljajo le konkretizacijo okoliščin, povezanih z navedbo, da je policist B. B. opravljal preventivne naloge v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj in prekrškov v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije.

Namen kazenskih sankcij za mladoletnike - vzgojni ukrepi in kazni za mladoletnike je v tem, da se mladoletnim storilcem kaznivih dejanj z varstvom in s pomočjo, z nadzorstvom nad njimi, njihovim strokovnim usposabljanjem in razvijanjem njihove osebne odgovornosti zagotovijo njihova vzgoja, prevzgoja in pravilen razvoj. Zato je delovni inštruktor kot strokovni sodelavec v vzgojnem zavodu oziroma Prevzgojnem domu Radeče, ki je tudi edini prevzgojni dom v Republiki Sloveniji, ne le pooblaščena uradna oseba v smislu 214. člena ZIKS-1, temveč tudi uradna oseba, ki opravlja naloge v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij v smislu prvega odstavka 300. člena KZ-1.

V izreku sodbe opisano dejanje ne obsega vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, saj je popolnoma izostala konkretizacija objektivnega zakonskega znaka "ko je ta (uradna oseba) opravljala naloge v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij". Ta znak kaznivega dejanja v zakonu ni dovolj določno opredeljen, da ga zaradi jasnosti in razumljivosti v dejstvenem opisu kaznivega dejanja ne bi bilo potrebno konkretizirati, temveč zaradi svoje splošnosti zahteva navedbo konkretne naloge, ki jo je uradna oseba opravljala v času napada ali resne grožnje z napadom.

Opis kaznivega dejanja namreč vsebuje konkretizacijo ravnanja obdolženega L.Š. in njegovih posledic, pri čemer opis dejanja obdolženca tako na abstraktni kot na konkretni ravni vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1.