236. člen ZKP

To pomeni, da so imeli možnost, da bi do konca glavne obravnave lahko zahtevali izločitev sodnice, ki je sprejela priznanja krivde drugih obtožencev, pa tega niso storili in zato sedaj v pritožbi, ne glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča, ne morejo uspešno zatrjevati, da bi morala biti sodnica iz sojenja izločena. Je pa treba glede na navedeno problematiko izpostaviti še sledeče. Pa tudi sicer že zakonska določba navaja, da se določbe 237. člena ZKP uporabljajo smiselno, kar je v konkretnem primeru treba razumeti v skladu z namenom izvrševanja prikritih ukrepov. Le-ti se namreč lahko uporabijo zoper tista kazniva dejanja, kjer je zbiranje podatkov in dokazov na konvencionalen način onemogočeno ali bistveno oteženo zaradi narave kaznivih dejanj, ki praviloma zahtevajo organizirano delovanje storilcev. Ker ukrepi na drugi strani pomenijo tudi poseg v ustavno varovane pravice oseb, zoper katere se ukrepi odrejajo, je zakon določil stroge pogoje in način izvajanja ukrepov, kar pomeni, da so podatki, ki so bili pridobljeni na tak način, tudi naknadno preizkušeni s sodno kontrolo. Če se potrdi njihova veljavnost, bi zato bilo povsem nedopustno in v nasprotju z zakonom, če

Izvedenec, ki je v pogovoru z obdolžencem, ki se ni želel zagovarjati, ali s privilegirano pričo, ki o kaznivem dejanju ni želela izpovedovati, izvedel o kaznivem dejanju nekaj, česar sodišče ni moglo izvedeti, ker sta taki osebi uporabili privilegij pravne dobrote, da ne rabita izpovedovati, tega v izvedenskem mnenju ne sme povzeti, temveč mora takšne podatke ohraniti v svojem arhivu. Kljub temu pa izvedensko mnenje, če je v njem takšna izjava zapisana, ni nedovoljen dokaz, zaradi katerega bi ga bilo treba iz spisa izločiti.

Določbe drugega odstavka 83. člena ZKP namreč določajo, da sodišče iz spisa izloči obvestila, ki so jih dale policiji osebe, ki ne smejo biti zaslišane kot priče ali ki so se v skladu s tem zakonom odrekle pričevanju. Slednje pomeni, da sodišče iz spisa izloči uradne zaznamke o zbranih obvestilih od ″privilegiranih prič‶, če so se te, ko so bile na sodišču prvič zaslišane kot priče, odrekle pričevanju. V konkretni zadevi pa ne gre za takšno situacijo. Z izpodbijanim sklepom z dne 21. 3. 2025 pa je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti iz spisa izločilo tudi uradni zaznamek o zbranih obvestilih s strani A. A., ker je menilo, da gre prav tako za nedovoljen dokaz, ki ga je ob uporabi drugega odstavka 83. člena ZKP potrebno izločiti iz spisa. Takšna odločitev pa je, kot pravilno zatrjuje tudi pritožnik v pritožbi, napačna.

Ko se privilegirana priča odpove pričanju, je treba uradne zaznamke o zbranih obvestilih od nje izločiti brez tehtanja vsebine uradnih zaznamkov.

Drži sicer pojasnilo zagovornika, da se je kasneje, v okviru preiskave, dne 23. 9. 2024 privilegirana priča B. B. pričanju zoper storilca odrekla (l. št. 85), vendar je pri tem njegovo pričakovanje, da je uveljavljanje pravne dobrote po 236. členu ZKP razlog za avtomatično izločitev zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 19. 8. 2024, zmotno. Skozi pritožbeno izvajanje namreč ne upošteva, da podaja kazenske ovadbe ne sodi med formalna dokazna dejanja in da gre v danem primeru zgolj za predprocesno dejanje, ki ni enozvočno obvestilu osebe, ki se je v skladu z zakonom odrekla pričanju, pa tudi ne enakovredno zaslišanju priče v kasnejšem (pred)sodnem postopku. Posledično obnašanju storilca, tj. verbalnim vpadom, ki so onemogočala izvedbo naroka dne 15. 1. 2025, razvidnim iz zapisnika, je predsednik senata nekje na polovici izpovedi priče Č. Č., razumno prepoznal trenutno nemožnost aktivnega sodelovanja storilca na naroku in ga z videokonferenčnega spremljanja iz tehtnih razlogov (začasno) izklopil.

Varstvo mladoletne oškodovanke pred sekundarno viktimizacijo, ki bi lahko nastopila ob njenem zaslišanju v kazenskem postopku, ne sme prikrajšati obtoženca za učinkovito izvrševanje pravice do obrambe. Kadar sta pri pridobivanju dokazov s strani "zasebnikov" ogrožani dve ustavni pravici, je treba opraviti tehtanje med pravicami v skladu s strogim testom sorazmernosti.

Obdolženi namreč prezre, da je oporekanje vsebini izvedenskega mnenja, načinu dela sodne izvedenke in njeni nepristranskosti stvar dokazne ocene sodišča prve stopnje v nadaljevanju kazenskega postopka, ko bo v okviru postopka dokazovanja po potrebi izvedensko delo (vnovič) dopolnilo ter sodno izvedenko (ponovno) zaslišalo ali morebiti izvedenstvo zaupalo še drugemu sodnemu izvedencu, nikakor pa gre ne za vprašanje (ne)zakonitosti dokaza, za katerega ni dvoma, da je v danem primeru pridobljen na zakonit način.

Po drugem odstavku 236. člena ZKP mora sodišče osebo, ki je oproščena pričevanja, poučiti o tej pravni dobroti vsakokrat, preden jo zasliši. Gre za pravno dobroto, ki je v korist priče in ne obdolženca.

Ni mogoče spregledati dejstva, da je bil v predmetni zadevi za sodnega izvedenca imenovan zdravnik B. B., ki je pred tem dne 28. 5. 2021 opravil pregled oškodovanke, zaradi česar je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka. ZKP namreč v prvem odstavku 251. člena izrecno navede, da kot izvedenci ne morejo nastopati oškodovanec, osebe, ki ne smejo biti zaslišane po 235. členu, in tudi ne osebe, ki so oproščene pričanja po 236. členu (privilegirane priče). Ob tem je treba poudariti, da je za osebe iz 236. člena ta prepoved absolutna in velja tudi, če bi se privilegirena priča temu privilegiju sama odrekla ali če bi jo dolžnosti varovanja poklicne tajnosti odvezal kdo drug. Obravnavana določba namreč v prvi vrsti ne ščiti oseb iz 236. člena ZKP oziroma privilegirane komunikacije, ki so jo te vzpostavile z drugimi osebami, temveč objektivnost in nepristranskost izvedenskega mnenja.

Uradne zaznamke o obvestilih, ki so jih policiji dale osebe, za katere se izkaže, da imajo status privilegirane priče po drugem odstavku 236. člena ZKP, se izloči iz spisa le v primeru, če se te osebe ob kasnejšem zaslišanju pred sodiščem, po tem, ko jih sodišče pouči o pravni dobroti, odrečejo pričanju. To pa pomeni, da v kolikor se te osebe pričanju ne odrečejo, uradnih zaznamkov z njihovimi izjavami ni potrebno izločati. Čeprav je torej mld. oškodovanka podala izjavo policistki, ne da bi bila predhodno poučena o pravni dobroti po drugem odstavku 236. člena ZKP in je taista izjava kasneje zabeležena tudi v drugih listinah, kasneje pa je bila oškodovanka zaslišana pri izvedencu, brez pouka, medtem ko pred sodiščem ni bila zaslišana in ji tako nikoli ni bil dan pravni pouk o pravni dobroti, razlogi za izločitev njene izjave in njenih reprodukcij v drugih dokazih niso podani.

Kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost so pogosto travmatični za žrtve, še posebej, kadar gre za mladoletne osebe. Po uveljavljeni praksi se lahko v takšnih primerih sprejmejo različni zaščitni ukrepi, namenjeni varstvu osebne integritete žrtve, vendar le, če jih je mogoče uravnotežiti z ustreznim in učinkovitim uresničevanjem obdolženčeve pravice do obrambe. Po stališču ESČP so minimalna jamstva, ki jih je treba zagotoviti obdolžencem v kazenskih postopkih, v katerih se obravnavajo kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost mladoletnih oseb, vsaj: (i) da so obveščeni o zaslišanju mladoletnega oškodovanca; (ii) da imajo priložnost opazovanja priče med samim zaslišanjem ali kasneje na podlagi ogleda videoposnetka; in (iii) da imajo možnost postavljanja vprašanj priči, bodisi neposredno ali posredno, med samim zaslišanjem ali kasneje v postopku. V obravnavani zadevi sodišči obsojencu nista dali nobene možnosti za izpodbijanje verodostojnosti oškodovankinih izjav, s čimer sta posegli v samo jedro njegove pravice do učinkovite obrambe, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v z

Sodišče prve stopnje je očitke zagovornikov o pomanjkljivi obrazložitvi sodnih odredb preiskovalne sodnice, kot je že navedeno, utemeljeno zavrnilo, s prepričljivimi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Okoliščina, da je v obrazložitvi odredbe preiskovalne sodnice poleg obrazložitve sorazmernosti in subsidiarnosti odrejenih ukrepov deloma povzeta tudi obrazložitev predloga državne tožilke, pa tudi ne pomeni, da je zato odredba neobrazložena in protipravna, kot to izpostavljajo pritožniki. Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključki izpodbijanega sklepa, da odredbam preiskovalne sodnice ni mogoče očitati zatrjevanih pomanjkljivosti. Okoliščina, da je tudi prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo dele odgovora državne tožilke, ker je očitno menilo, da so pravilni, pa ne predstavlja v pritožbah zatrjevanih kršitev. Bistveno je, da so razlogi za sprejem odločitve prepoznavni, čigavi so izvorno, pa ni odločilno. Povzeti je torej, da je v obravnavani zadevi preiskovalna sodnica razpolagala z ustreznim gradivom, ki je utemeljevalo odreditev ukrepov in ob izdaji odredb, ki jih problematizirajo pritožniki, so bili brez dvoma podani tudi razlogi za

Pritožbena kritika, da že sama nenavzočnost obdolženca in njegovih zagovornikov na narokih za zaslišanje prič predstavlja kršitev njegovih procesnih kavtel, je v nasprotju z določbo člena 178 ZKP. Zagovornik ni izkazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencu kršilo človekovo pravico, kot tudi ne, kako naj bi domnevna kršitev pravice do zaslišanja obremenilne priče vplivala na oblikovanje predmetnega dokaznega gradiva. Glede na določbo prvega odstavka člena 43 ZKP in naravo sprejete odločitve se ne izkazuje kot ključno, če je bila nova zahteva za izločitev preiskovalne sodnice zavržena po izvedenih narokih za zaslišanje prič.

Če sodišče mladoletno osebo, ki ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, po tretjem odstavku 236. člena ZKP zasliši, ker je to v njeno največjo korist, je pravni pouk po drugem odstavku 236. člena ZKP pred zaslišanjem nesmiseln in ga procesni zakon ne zahteva.

Zagovor delavca ni formaliziran postopek s posebnimi procesnimi zagotovili in ga ni mogoče šteti za dokazni postopek niti primerjati s kazenskim postopkom. Ključno je, da delodajalec delavca seznani z očitki in konkretizira kršitve tako v pisni obdolžitvi kot v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tej zahtevi pa je toženka zadostila. Očitane kršitve v izredni odpovedi se ujemajo z očitanimi kršitvami v pisni seznanitvi. Razlika je le v številu očitanih kaznivih dejanj, to pa ne vpliva na zakonitost odpovedi. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo, da ponarejenega potrdila niti v službi niti drugje ni uporabil. Za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin ni potrebno, da bi takšno listino tožnik dejansko uporabil. Ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ponarejanja listin pomeni hranjenje takšne listine z namenom uporabe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila listina ponarejena, glede na mesto najdbe te listine, tj. v tožnikovi denarnici (kjer je bila dobro vidna), pa tudi, da je tožnik listino hranil z namenom nadaljnje uporabe. Na namen nadaljnje uporabe kaže tudi obstoj listine v fizični obliki.

Sodišče prve stopnje je glede izjave A. A. nepravilno uporabilo drugi odstavek 83. člena ZKP v zvezi s 67. členom ZP-1. V obravnavanem primeru namreč A. A. izjave ni dala policiji in tudi ne prekrškovnemu organu, temveč je izjavo podala prostovoljno, je izraz njene svobodne volje in je bila priložena storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog.

Argument, da zaslišanje priče ni potrebno, očitno ne vzdrži, saj je sodišče istočasno za razjasnitev dejanskega stanja dokazno upoštevalo in vrednotilo njeno predhodno izjavo. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za opustitev neposrednega zaslišanja. Pričin položaj se je kasneje v postopku bistveno spremenil, ko je sodišče zoper njo izdalo zavrnilno sodbo in bi posledično v predmetnem kazenskem postopku, ki je še vedno tekel zoper obsojenca, lahko nastopala v vlogi privilegirane priče. Položaj obdolženca se pomembno razlikuje od položaja (privilegirane) priče, pri čemer je v prvi vrsti treba upoštevati vsebino pravnega pouka, ki pripada obdolžencu in privilegirani priči.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov - izpovedi oškodovanca in njegovega pooblaščenca ter listinske dokumentacije - elektronske korespondence med pooblaščencem oškodovanca in strokovnim sodelavcem Okrajnega sodišča v Radovljici, pravilno zaključilo, da je oškodovanec predlog za pregon podal po svojem pooblaščencu pravočasno, znotraj zakonskega roka šestih mesecev od dneva, ko je zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Z vidika presoje pravočasnosti predloga za pregon je pomembno, kdaj je o dejstvu, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in za storilca, zvedel upravičenec oziroma oškodovanec, in ne njegov pooblaščenec. S tem, ko je sodišče pooblaščenca oškodovanca zaslišalo pred koncem dokaznega postopka, čeprav je bil pred tem navzoč pri izvedbi drugih dokazov, je podana kršitev drugega odstavka 331. člena ZKP (priča, ki še ni bila zaslišana, praviloma ne sme biti navzoča pri sprejemanju dokazov), vendar ta kršitev pomeni relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, če vpliva (ali bi mogla vplivati) na zakonitost sodbe, kar mora stranka utemeljiti. Le posplošena trditev, da bi se zaslišanje pooblaščenca moralo op

Pritožbeno sodišče tako na podlagi 222.a člena ZKP, predloženega gradiva ob njegovem sprejemu in navedene odločbe Ustavnega sodišča, zaključuje, da mora biti podlaga za zaseg listin ustavna in zakonita sodna odredba, pri čimer je naloga izvenobravnavnega sodnika, da ti njeni lastnosti v postopku po 222.a členu ZKP preveri. V kolikor izvenobravnavni sodnik navedenega preizkusa ne opravi, ravna v nasprotju s svojo garantno funkcijo, ki je v preprečitvi prehoda neustavno in nezakonito pridobljenih informacij, ki jih varuje poklicna zaupnost, k policiji in tožilstvu.

Pritožniku je pritrditi, da v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bil povabljen za pričo v navedeni kazenski zadevi, pač pa je sodišče prve stopnje na predobravnavnem naroku dne 4. 5. 2023 le napovedalo možnost, da se bo to zgodilo glede na opis kaznivega dejanja v vloženem obtožnem predlogu (l. št. 153). Iz spisovnih podatkov je razvidno, da sodišče prve stopnje pred obravnavano odločitvijo niti ni odredilo, da se A. A. vabi za pričo v predmetni kazenski zadevi. Prvostopenjsko sodišče je na tak način napačno uporabilo postopkovno določbo, ki res pravico obdolženca do svobodne izbire zagovornika podreja načelu materialne resnice, vendar pa le v situaciji, ko je zagovornik že nosilec druge procesne vloge, do česar pa v predmetnem postopku še ni prišlo.