VSL Sodba PRp 265/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevi za sodno varstvo storilca in je plačilni nalog prekrškovnega organa spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca, zaradi prekrška po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo in odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

2Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki 154. člena ZP-1, torej zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter storilca spozna za odgovornega storitve očitanega prekrška in mu izreče predpisano sankcijo.

3Zagovornik storilca v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZP-1 lahko prekrškovni organ, ki je izdal odločbo v hitrem postopku, vloži pritožbo iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka, v naslednjih primerih: (-) če je sodišče odpravilo odločbo prekrškovnega organa; (-) če je sodišče spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku. Glede na navedeno pritožba prekrškovnega organa zoper sodbo sodišča, s katero je plačilni nalog (ki velja kot odločba o prekršku) spremenilo in postopek o prekršku ustavilo, ni dovoljena iz pritožbenega razloga po 3. točki 154. člena ZP-1, zaradi česar so pritožbeni razlogi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja neupoštevni.

6Pritožnik neutemeljeno uveljavlja prekluzijo iz 3. alineje 62. člena ZP-1, po kateri je zahtevo za sodno varstvo dopustno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja le, če vlagatelj zahteve izkaže za verjetno, da novih dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v hitrem postopku. Svoje stališče utemeljuje z navedbami, da je prekrškovni organ pred izdajo plačilnega naloga storilca pozval, da se lahko izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah prekrška ter da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo mogel več uveljavljati, vendar se storilec v zakonskem roku ni izjavil, zaradi česar sodišče v rednem sodnem postopku ne bi smelo upoštevati dokaznega predloga za zaslišanje oškodovanke A. A., ki jo je storilec prvič predlagal šele v zahtevi za sodno varstvo, čeprav je to možnost imel že v hitrem postopku pred izdajo plačilnega naloga. Vendar pritožnik spregleda, da storilec v zahtevi za sodno varstvo ni uveljavljal le razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč je uveljavljal tudi razlog kršitve materialnega prava iz 1. alineje 62. člena ZP-1, ko je uveljavljal neobstoj zakonskih znakov prekrška in je v ta namen priložil izjavo oškodovanke, da se storilec ni vedel na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ter da pri oškodovanki ni bil povzročen občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Zato je sodišče prve stopnje zaradi presoje zakonskih znakov prekrška (prekršek po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZJRM-1 stori tisti, ki zakonca ali zunajzakonskega partnerja izziva ali vzpodbuja k pretepu, se do njega vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način, ali ga zasleduje in s takim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu) ter pravilne uporabe materialnega prava upravičeno po pravilih rednega sodnega postopka (četrti odstavek 65. člena ZP-1) moralo preveriti dejansko stanje tudi z zaslišanjem oškodovanke, za katero je dokazni predlog bil podan v zahtevi za sodno varstvo.

7Iz razlogov sodbe in podatkov spisa pa izhaja, da je oškodovanka v rednem sodnem postopku izkoristila privilegij do odpovedi pričanja in se je pričanju zoper zunajzakonskega partnerja odpovedala. Na podlagi prvega odstavka 67. člena ZP-1 se v rednem sodnem postopku med drugim smiselno uporabljajo določbe zakona o kazenskem postopku (ZKP) o zasliševanju prič in o vlogah ter zapisnikih. Na podlagi 236. člena ZKP je oseba, s katero obdolženec živi v zunajzakonski skupnosti, oproščena dolžnosti pričevanja. Če privilegirana priča izkoristi privilegij in se pričanju odpove, potem privilegij do odpovedi pričanja velja tudi za njene izjave, ki jih je dala policiji preden je o privilegiju bila poučena. Glede na določbo drugega odstavka 83. člena ZKP, ki se na podlagi že omenjenega 67. člena ZP-1 smiselno uporablja v rednem sodnem prekrškovnem postopku, sodišče sodbe ne sme opreti na izjavo privilegirane priče, ki se je pričanju odpovedala. Sodišče mora iz kazenskega spisa izločiti obvestila, ki so jih dale policiji osebe, ki ne smejo biti zaslišane kot priče (235. člen ZKP), ali ki so se v skladu s tem zakonom odrekle pričevanju (236. člen ZKP). ZP-1 instituta izločitve dokazov sicer ne pozna, vsekakor pa sodišče v postopku o prekršku sodbe ne sme opreti na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ker sicer zagreši bistveno kršitev določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

8Iz podatkov spisa izhaja, da je oškodovanka o privilegiju do odpovedi pričevanja bila prvič poučena v rednem sodnem postopku na naroku za zaslišanje dne 3.9.2020 in se je pričanju odpovedala, medtem ko ob podajanju obremenilne izjave v hitrem postopku o prekršku pred prekrškovnim organom o privilegiju ni bila poučena, temveč je bila poučena po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), da mora govoriti resnico, da ne sme ničesar zamolčati ter da kriva izpovedba pomeni kaznivo dejanje, da pa ni dolžna odgovarjati na vprašanja, s katerimi bi sebe ali svojega bližnjega spravila v hudo sramoto znatno premoženjsko škodo ali v kazenski pregon. Pravilna je zato presoja sodišča prve stopnje, ki izjave oškodovanke, ki jo je dala policiji preden je bila poučena o privilegiju do odpovedi pričanja, ni upoštevalo kot procesno veljaven dokaz ter je postopek o prekršku ustavilo iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 zaradi pomanjkanja dokazov, saj drugih dokazov o prekršku ni in tudi policistov ne bi bilo dopustno zasliševati o tistem, kar jim je povedala preden je bila o privilegiju poučena.

9Glede na navedeno je neutemeljena pritožba prekrškovnega organa, ki uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 155. člena ZP-1 z navedbami, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati izjavo oškodovanke, ki jo je dala na zapisnik prostovoljno in poučena s pravnim poukom iz 183. člena ZUP, ki se glede na določbo 58. člena ZP-1 smiselno uporablja v hitrem postopku, čeprav je nato v rednem postopku izkoristila privilegij do odpovedi pričanja, za katerega pa je že ob podajanju izjave bila seznanjena glede na svoje osebne lastnosti, saj iz podatkov izhaja, da je po poklicu odvetnica in je prava vešča. Sledenje stališče pritožnika ne samo, da nima opore v procesnih jamstvih iz ZP-1 ter ZKP, temveč je tudi iz vidika ustavnosodne presoje nepravilno, saj Ustava RS v 14. členu zagotavlja vsakemu enakost pred zakonom ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino, v 22. členu pa Ustava RS vsakemu zagotavlja enako varstvo pravic v postopkih pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

10Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče po določilih tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.