VSC Sodba PRp 162/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 60,00 EUR, v roku in na način kot bo določen v pozivu prekrškovnega organa na plačilo sodne takse.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilkino zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje ... z dne 11. 5. 2020 ter ji naložilo plačilo stroškov postopka – sodne takse v znesku 40,00 EUR ter pričnine v znesku 16,38 EUR.

2Zoper sodbo se pritožuje storilkina zagovornica, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge iz 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevi za sodno varstvo ugodi in plačilni nalog odpravi, postopek o prekršku zoper storilko pa ustavi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je storilka bila s plačilnim nalogom Policijske postaje .. z dne 11. 5. 2020, ki ga izpodbija v predmetnem postopku z zahtevo za sodno varstvo, spoznana za odgovorno storitve prekrškov po prvem odstavku 6. člena in prvem odstavku 8. člena ZJRM-1, ki ju je storila s tem, ko je 11. 5. 2020 ob 1.20 uri v svojem stanovanju na naslovu ... povzročala hrup z vpitjem in kričanjem ter s tem motila nočni mir in počitek, hkrati pa je pri tem besedno zmerjala sosede A. A., B. B. in C. C. z besedami, da so kurbe, prasice in da nič ne delajo, s tem pa pri njih povzročila občutek ponižanosti in užaljenosti. Za prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 ji je bila določena globa v znesku 250,38 EUR, za prekršek po prvem odstavku 8. člena ZJRM-1 pa globa v znesku 83,46 EUR, ter izrečena enotna globa v višini 333,83 EUR.

5Ker je storilka v zahtevi za sodno varstvo zanikala, da bi storila očitana prekrška in trdila, da zoper njo nimajo nobenih dokazov ter da gre za namerno spletkarjenje treh oseb z namenom, da sama izpade kriva in plača kazen, te osebe pa kot nedolžne, je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek, v katerem je zaslišalo storilko ter priče A. A., B. B in C. C. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ocenilo storilkin zagovor ter izvedene dokaze in ugotovilo, da je kljub storilkinemu zanikanju storitev obeh očitanih prekrškov storitev teh prekrškov storilki v celoti dokazana s skladnimi izpovedbami prič. Priče so namreč skladno izpovedale, da so s storilko že pred tem dogodkom imeli težave, da so se večkrat posvetovali na Policijski postaji ..., da so tiste noči imeli vsega dovolj in so zato poklicali policijo. Vse tri pa so tudi skladno potrdile, da je storilka izrekala žaljive besede zoper vse tri oškodovanke, ki so se zaradi tega počutile prizadete in užaljene. Ker sodbe, s katero je bila zavrnjena zahteva za sodno varstvo, ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče na take ugotovitve vezano in v predmetnem postopku ne more ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje oziroma sprejeti drugačne dokazne ocene. Pritožbeno sodišče tako presoja le, ali je glede na ugotovljena dejstva pravilno uporabljen predpis, ki določa prekršek, oziroma ali so pravilno uporabljene materialne določbe ZP-1, ali je prišlo v postopku o prekršku do bistvenih kršitev določb postopka ter ali so bile pravilno uporabljene določbe o odmeri in izrekanju sankcij za storjeni prekršek.

6Zagovornica v pritožbi izraža prepričanje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku, ker sodišče ni zaslišalo tudi storilkinega moža D. D. kot priče dogodkov, čeprav naj bi po mnenju zagovornice storilka že v zahtevi za sodno varstvo večkrat pojasnila, da je zoper osebe, ki so jo kritičnega dne prijavile policiji, v preteklosti že trikrat morala sama podati prijavo na Policijsko postajo ... in da je z njo vsakokrat bil mož D. D. kot priča dogodkov. Zagovornica zatrjuje, da je v prvi vlogi storilke celo izrecno navedeno, da gre pri tem za dokaz njene nedolžnosti, ki bi pojasnil ozadje večletnega sosedskega dogajanja in prikazal celotno situacijo v popolnoma drugi luči ter da je storilka na tak laičen način predlagala razbremenilne dokaze v svojo korist, sodišče pa ni opravilo poizvedb o predhodnih prijavah in o vsebini teh prijav, niti ni kot priče zaslišalo storilkinega moža, ki je bil priča vsem dogodkom in bi vedel največ povedati tudi o dogajanju 11. 5. 2020.

7Po pregledu spisovnega gradiva v zvezi s temi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ugotavlja, da je storilka v vlogi z dne 18. 5. 2020, ki jo je naslovila kot „pritožbo“ med drugim navedla: „dokaz, da mislim resno in da sem nedolžna tudi (to), da sem večkrat prišla v L. prijavit te osebe z možem″ ter „poskušala sva večkrat z možem zunaj razčistiti stvari na lepi način, vendar ni bila nobena pripravljena prevzeti odgovornosti“. Takih navedb pa ni mogoče šteti kot smiselni dokazni predlog za zaslišanje storilkinega moža kot priče, niti kot predlog za opravo poizvedb pri Policijski postaji.... o morebitnih prijavah. Iz takih navedb namreč ne izhaja, da naj bi bil storilkin mož navzoč (tudi) pri dogodku, ki je predmet tega postopka, temveč da je šel z njo na policijo in slišal tisto, kar naj bi pred tem dogodkom počele oškodovanke, kar pa za odločanje v predmetni zadevi ni relevantno. Sodišče tako utemeljeno ni raziskovalo teh okoliščin. Nikakršen, niti smiseln dokazni predlog, pa ne izhaja niti iz navedb ob zaslišanju storilke. Pri tem pa je potrebno poudariti tudi, da navedbe o tem, da je prijavila oškodovanke na policiji, za predmetni postopek niso relevantne. Za sprejem odločitve glede storilkine zahteve za sodno varstvo je odločilno to, ali je navedenega dne ob navedenem času in na navedenem kraju vpila in žalila oškodovanke ter pri njih povzročila občutke ponižanosti in prizadetosti. Sodišče pa tudi s tem ni kršilo načela materialne resnice iz 68. člena ZP-1, ki sodišču nalaga, da mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku ter enako skrbno preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Storilka namreč razen posplošenega zanikanja, da naj bi vpila v času med 22.00 uro in 6.00 uro zjutraj, ter sosede zmerjala z žaljivkami, ni povedala nič konkretnega in ni podala niti laično oblikovanih dokaznih predlog za dokazovanje pravno relevantnih dejstev.

8Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da so ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi zaslišane priče o dogajanju dne 11. 5. 2020 skladno izpovedovale, protispisen. Res je sicer, da so zaslišane priče različno izpovedovale glede časa, ko naj bi se zgodil obravnavani dogodek (priča B. B je izpovedala, da naj bi se storilka drla okrog 1.00 ure zjutraj, priča C. C. pa, da naj bi bila storilka kritične noči glasna okrog 3.00 ure zjutraj), vendar to odstopanje v izpovedbah prič ne pomeni, da so tudi sicer njihove izpovedbe neskladne. Zaključek sodišča prve stopnje o skladnosti izpovedb zaslišanih prič se namreč nanaša na izpovedbe kot celote in so glede na povzeto vsebino izpovedb, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pravilni. Skladnost med izpovedbami priče je namreč podana glede samega poteka dogajanja, kot tudi glede izrečenih besed, s katerimi je storilka žalila oškodovanke.

9Neutemeljeni pa so tudi očitki, da se sodišče ni opredelilo do odločilnih dejstev, na katere je storilka opozorila tekom postopka tj. glede njenih prijav zoper oškodovanke zaradi dogodkov, ki so se zgodili pred obravnavanim dogodkom. Kot je bilo poudarjeno že zgoraj, se te navedbe ne nanašajo na pravno odločilna dejstva za sprejem izpodbijane odločitve v predmetni zadevi in se sodišču ni bilo potrebno posebej opredeljevati do teh navedb. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar naj bi po mnenju zagovornice bistveno vplivalo na zakonitost in pravilnost izdane sodbe.

10Nadalje so neutemeljeni tudi očitki, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni vsi zakonski znaki očitanih prekrškov. Zagovornica sicer pravilno izpostavlja, da mora za obstoj prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 biti poleg kršiteljevega izzivanja, vzpodbujanja k pretepu, nasilnega, nesramnega, žaljivega ali podobnega vedenja, izkazano tudi, da je pri drugem nastala posledica v obliki občutka ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu in da je kršitelj ravnal naklepno, vendar zmotno meni, da v obravnavanem primeru ni z gotovostjo izkazano, da naj bi bila storilka žaljiva. Da je storilka bila žaljiva, namreč jasno izhaja iz zgoraj povzetih ugotovitev, na katere je pritožbeno sodišče vezano. Pritožbeno poudarjanje, da je storilka ves čas izrecno zanikala očitano dejanje in poskušala obrazložiti, da je dejansko stanje drugačno, navedenega ne more spremeniti. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tudi ni izkazano, da je storilka pri pričah povzročila občutke ogroženosti, prizadetosti ali strahu, ker so posamezniki, ki tudi sami žalijo druge, običajno na morebitne žaljivke drugih manj občutljivi, kaj šele prizadeti ali v strahu kot tisti, ki takih stvari ne počnejo, pa je potrebno poudariti, da so oškodovanke, ki so bile zaslišane kot priče, nedvomno potrdile, da je storilkino ravnanje pri njih povzročilo zakonsko predpisane posledice v obliki prizadetosti in užaljenosti.

11Zagovornica nadalje navaja, da je lahko prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, kot tudi prekršek po prvem odstavku 8. člena ZJRM-1 storjen le z direktnim naklepom, kar pomeni, da bi se morala storilka zavedati svojega dejanja in ga tudi hoteti storiti, in da je sodišče prve stopnje povsem pavšalno in v nasprotju z listinami v spisu zaključilo, da naj bi storilka dejanje storila z direktnim naklepom in s tem prekoračilo obtožbo, saj iz plačilnega naloga z dne 11. 5. 2020 ne izhajajo zatrjevanja o naklepnem ravnanju storilke. Plačilni nalog je posebna oblika odločbe o prekršku, ki ne vsebuje vseh sestavin, ki jih ZP-1 določa za odločbo in sodbo o prekršku, zaradi česar je povsem razumljivo, da v plačilnem nalogu niso navedeni razlogi glede oblike krivde, s katero je storilec storil prekršek. Sodišče prve stopnje pa ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog mora ugotoviti tudi subjektivne elemente prekrška tj. ali je storilec pri izvršitvi oziroma uresničitvi objektivnih zakonskih znakov prekrška ravnal bodisi naklepno bodisi iz malomarnosti. O tem sodišče sklepa na podlagi izvedenega dokaznega postopka in je tako v predmetnem postopku glede na vsebino izpovedb zaslišanih prič, ki jim je v celoti sledilo, sodišče prve stopnje povsem utemeljeno sklepalo in pravilno zaključilo, da je storilka oba prekrška storila s krivdno obliko direktnega naklepa, saj se je kot odrasla oseba, pri kateri ni izkazanih okoliščin, ki bi vplivale na presojo njene prištevnosti in krivdne sposobnosti, nedvomno zavedala, da sta vpitje v času nočnega miru in počitka med 22.00 in 6.00 uro ter žaljenje sosed prepovedana in je kljub temu hotela ravnati v nasprotju z določbami ZJRM-1. Pritožbene navedbe zato ne vzbujajo nobenega pomisleka v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je storilka oba prekrška storila s krivdno obliko direktnega naklepa.

12V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje odločitev o prekršku po prvem odstavku 8. člena ZJRM-1 oprlo zgolj na zaslišanje istih treh prič, domnevnih oškodovank, čeprav je življenjsko logično, da bi v takem primeru hrup morali slišati tudi drugi sosedje, prijavo pa so podale zgolj osebe, s katerimi je bila storilka v sporu, pa je potrebno poudariti, da takega dokaznega predloga storilka tekom postopka ni podala, samo dejstvo, da niso bili zaslišani tudi ostali sosedje, pa ne pomeni, da storilka prekrška ni storila, niti dejstva, da sodišče ostalih sosedov ni zaslišalo, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka o prekršku.

13Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovorničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

14Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z opombo 8.2 tarifnega dela ZST-1 storilki naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 60,00 EUR, k plačilu katere jo bo pozval prekrškovni organ.