36. člen ZP-1

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je mladoletnik izpolnil objektivne zakonske znake prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, saj je oškodovanca spodbujal k pretepu, zadrževanje oškodovanca na prostoru pred vhodom v šolo proti njegovi volji, njegovo porivanje, vlečenje za bundo, objemanje z roko okoli vratu in držanje v tem položaju, brcanje proti njemu in sedenje na njem, pa predstavlja obliko drznega in nasilnega ravnanja do oškodovanca. Na podlagi izpovedb oškodovanca in njegove razredničarke je ugotovilo, da je dokazano, da je mladoletnik pri oškodovancu povzročil občutek strahu in ogroženosti. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se je mladoletnik zavedal nesprejemljivosti opisanega ravnanja in da z njim lahko stori očitani prekršek in je v to tudi privolil. Zaključilo je, da je mladoletnik ob obravnavanem dogodku kljub hiperkinetični motnji vedenja povsem razumel pomen svojega dejanja in je imel svoje ravnanje tudi v oblasti, kar pomeni, da je bil prišteven in njegova odgovornost za storitev obravnavanega prekrška zato ni izključena. Navedeno je odločilno za ugotovitev njegove odgovornosti, samo dejstvo, ali je bil zaradi ugotovljene motnje takrat m

Iz opisa ne izhajajo zakonski znaki očitanega prekrška po peti alineji petega odstavka 50. člena ZCestn. Iz opisa namreč ni jasno, s katerim konkretnim ravnanjem (storitvijo ali opustitvijo) je kršitelj storil očitani prekršek. Kršitelju se očita, da pri vožnji skozi točko cestninjenja ni stekla mikrovalovna komunikacija med napravo DarsGo in napravami za izvajanje cestninjenja, ki zagotavlja podatke za obračun cestnine, kljub temu da je bila za vozilo registrskih oznak [...] registrirana DarsGo naprava št. [...]. Pri tem pa ni navedeno, kaj je kršitelj storil ali opustil, da ni stekla mikrovalovna komunikacija med napravo DarsGo in napravami za izvajanje cestninjenja. Samo dejstvo, da ni stekla mikrovalovna komunikacija med napravo DarsGo in napravami za izvajanje cestninjenja, pri čemer so razlogi za to lahko številni in ne izvirajo nujno iz sfere kršitelja, ampak so lahko na strani DARS-a, za sklepčnost opisa očitanega prekrška ne zadošča. S takšnim opisom bi bila namreč uvedena objektivna odgovornost kršitelja.

Iz zgoraj povzetih ugotovitev je namreč mogoče razbrati, da mladoletnik že uživa alkoholne pijače in da v kritičnih situacijah ni sposoben obvladovati svojega vedenja niti v razmerju do svojih družinskih članov, niti v razmerju do pooblaščenih uradnih oseb. Namen vzgojnih ukrepov je namreč zagotovitev vzgoje in pravilnega razvoja mladoletnika, ki se izvaja z nasveti, opozorili, varstvom in pomočjo ter razvijanjem njegove osebne odgovornosti. Vzgojni ukrep, ki ga je izbralo sodišče prve stopnje v predmetni zadevi, je po oceni pritožbenega sodišča izbran tako, da bi bil ta namen čim bolje dosežen in ob pravilnem upoštevanju vseh okoliščin, ki jih v skladu s 34. členom ZP-1 sodišče upošteva pri izbiri vzgojnega ukrepa.

Ker obdolžilni predlog temelji izključno na prijavi prijavitelja in vsebuje le povzetek njegove prijave; nikjer pa ni opažanj oziroma ugotovitev policistov (ob ogledu kraja dogodka), bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati policista in ugotoviti, ali in na kakšen način so policisti preverili prijavo prijavitelja. Sodišče prve stopnje bi moralo že glede na načelo iskanja materialne resnice in ob dejstvu, da mladoletnik očitke zanika, samo opraviti vse možne poizvedbe o materialnih in personalnih dokazih, ki bi kazali na utemeljenost (resničnost) prijave prijavitelja, pri čemer je mladoletnikov oče že ves čas opozarjal na neverodostojnost prijavitelja. V primeru odločitve za izrek vzgojnega ukrepa mladoletniku sodišče upošteva, da se praviloma najprej poseže po najmilejšem vzgojnem ukrepu, ki glede na 1. alineo prvega odstavka 33. člena ZP-1 predstavlja ukor ter se ta izreče mladoletniku, kateremu ni potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa zlasti, če je storil prekršek zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti.

Ker je sodišče prve stopnje v postopku mladoletnika zaslišalo, se v odločbi o prekršku (sklepu) utemeljeno opira na navedbe mladoletnika podane pred sodiščem. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da mladoletnikova reakcija na izzivanje mld. B. B. ne vsebuje znakov silobrana, temveč mladoletnikovo postopanje, ki ga je sam opisal, da je najprej mladoletnika udaril enkrat v ramo, nato pa ga je udaril še večkrat v trebuh, ter obrazec o poškodbi kažejo na vrsto udarcev in udarnino trebušne stene in površinske poškodbe drugih delov glave, udarnine, torej zelo agresivno postopanje mladoletnika. Pritožba navaja, da bi sodišče moralo pridobiti poročilo šole o vedenju mladoletnika, vendar starša, ki sta bila sicer prisotna na zaslišanju mladoletnika in ki sta tudi njegova zakonita zastopnika, tekom postopka pri sodišču nista dala nobenega dokaznega predloga in tako tudi ne predloga za pridobitev poročila šole o predhodnih vedenjih mladoletnika. Po določbi prvega odstavka 35. člena ZP-1 se ukor izreče mladoletniku, kateremu ni potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa, zlasti pa, če je storil prekršek zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti. Burna reakcija m

Glede na to, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku mladoletniku z izpodbijanim sklepom za dva prekrška po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZJRM-1 izreklo vzgojni ukrep navodila, je očitno ocenilo, da niso podani pogoji za ustavitev postopka o prekršku proti mladoletniku skladno z drugim odstavkom 185. člena ZP-1. Prvostopenjsko sodišče bi moralo pred odločitvijo mnenje Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše ..., na katerega je oprlo odločitev o izreku vzgojnega ukrepa, vročiti mladoletniku oziroma njegovim zakonitim zastopnikom in jim s tem dati možnost, da se o njem izjavijo.