VSL Sodba I Cpg 271/2024

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Prva in druga toženka nosita sami svoje pritožbene stroške, dolžni pa sta povrniti pritožbene stroške tožeče stranke v višini 6.552,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in vmesno sodbo, s katero je razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen zoper prvo in drugo toženko (I.) ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.516.476,71 EUR zoper tretjo toženko in tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov tretje toženke (II. in III.).

2Prva toženka se pritožuje zoper I. točko izreka sodbe iz pritožbenih razlogov po 1., 2., in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V preostalem delu, v katerem je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek zoper tretjo toženko in odmerilo povrnitev stroškov, ki se nanašajo na tretjo toženko, sodbe ne izpodbija. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in vmesno sodbo spremeni tako, da odloči, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma zavrže, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Podrejeno predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana I. točka izreka sodbe razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Druga toženka vlaga pritožbo zoper obravnavano sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Tožeča stranka je na pritožbi odgovorila, predlagala, da ju višje sodišče zavrne in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdi ter toženim strankam naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

5Pritožbi toženk nista utemeljeni.

Oris dejanskega stanja zadeve

6Tožeča stranka trdi, da je na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev, z dne 12. 2. 2020 od družbe A., d. o. o. pridobila odškodninsko terjatev zoper prvo in drugo toženko, o čemer ju je obvestila z obvestilom o odstopu terjatev. Odstopnica terjatve - družba A., d. o. o. je kot leasingodajalka sodelovala z družbo B., d. o. o., s katero je sklepala pogodbe o leasingu za tovorna vozila in prikolice. Za obravnavano zadevo je relevantnih 15 pogodb o finančnem leasingu, ki sta jih družbi sklenili v letih 2015 in 2016, na podlagi katerih je leasingodajalka (družba A., d. o. o.) dala leasingojemalki (družbi B., d. o. o.) v leasing 15 tovornih in priklopnih vozil v skupni vrednosti 1.516.476,71 EUR. Leasingojemalka je prenehala s plačevanjem obrokov leasinga, zaradi česar naj bi leasingodajalka odstopila od pogodb. Družba B., d. o. o. je od 31. 1. 2018 v stečajnem postopku, v katerem je družba A., d. o. o. prijavila terjatev zaradi neplačanih leasing obrokov. Tožeča stranka navaja, da naj bi družba A., d. o. o. zaradi velike finančne izpostavljenosti družbe B., d. o. o. dosegla vstop v lastniško strukturo te družbe in vzpostavila način skupnega zastopanja te družbe. V posledici tega je bilo v AJPES vpisano skupno zastopstvo družbe B., d. o. o., ki sta jo zastopali direktorici C. C. (hči zakonitega zastopnika tožeče stranke in družbe A., d. o. o.) in D. D. Med 17. 2. 2017 in 18. 2. 2017 naj bi E. E. (kot predstavnik družbe B., d. o. o.) uporabil 16 ponarejenih listin - izjav o poplačilu leasinga na podlagi katerih je uslužbenka prve toženke F. F. v uradne evidence vnesla spremembe lastništva iz družbe A., d. o. o. na družbo B., d. o. o. ter nato naprej na kupca tovornih vozil in prikolic, avstrijsko družbo C., GmbH. Prepise lastništva naj bi zaposlena pri prvi toženki opravila brez pooblastila lastnika (leasingodajalca) in brez pooblastila družbe B., d. o. o. Vse prepise je v registracijskem postopku opravila zaposlena pri prvi toženki, ki naj ne bi spoštovala določb Pravilnika o registraciji motornih in priklopnih vozil (v nadaljevanju Pravilnik), saj naj ne bi preverjala predpisanih pogojev. Na vlogi za spremembo lastništva naj bi bil ob starem lastniku (prodajalcu - A., d. o. o.) podpis oziroma odtis podpisa C. C., ki nikoli ni bila zakonita zastopnica te družbe. Pri nadaljnjem prenosu pa naj bi bil na strani odsvojitelja (družbe B., d. o. o.) le en podpis, čeprav je bilo v tem obdobju določeno skupno zastopanje C. C. in D. D. Tožeča stranka prvi toženki očita, da njena zaposlena ni preverjala istovetnosti odsvojitelja, obstoja zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla, ali je družba B., d. o. o. pri nadaljnji odsvojitvi pravilno zastopana oziroma ali obstoji pooblastilo osebe, ki je upravičena prenesti lastninsko pravico. Posledično naj bi prišlo do spremembe lastništva zaradi hude malomarnosti uradne osebe, zaposlene pri prvi toženki, s čimer naj bi pravni prednici tožeče stranke nastala škoda v višini 1.516.476,71 EUR, kolikor naj bi znašala vrednost odtujenih vozil.

Glede procesne predpostavke za obravnavo tožbe zoper drugo toženko

7Druga toženka v pritožbi in tekom celotnega postopka na prvi stopnji ugovarja, da tožeča stranka še pred vložitvijo tožbe ni predlagala državnemu odvetništvu, naj se sporno razmerje reši na miren način (skladno z določbo 27. člena Zakona o državnem odvetništvu, v nadaljevanju ZDOdv), zaradi česar bi moralo sodišče tožbo zoper njo zavreči.

8ZDOdv v 27. členu določa, da mora, kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu, državnemu odvetništvu predhodno predlagati, naj se sporno razmerje na miren način reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka. Iz četrtega odstavka navedenega člena izhaja, da je predhodni postopek pogoj za uvedbo pravdnega ali drugega postopka in da mora sodišče tožbo zavreči, če tožeča stranka ne predloži potrdila o neuspelem poskusu mirne rešitve spora.

9V obravnavani zadevi je zakoniti zastopnik tožeče stranke in njene pravne prednice stopil v stik s pristojnim Ministrstvom za infrastrukturo z namenom, da bi poskušala rešiti nastalo situacijo na miren način.¹ Nato je, sicer že po vložitvi tožbe, ki jo je sodišče prejelo dne 14. 2. 2020 na državno odvetništvo naslovila dopis z dne 5. 3. 2020, v katerem ga je obvestila o relevantnih okoliščinah (dejanskem stanju), temelju in višini svojega zahtevka (priloga A63 sodnega spisa).² Drži sicer, da je tožeča stranka svoj dopis naslovila Pojasnilo glede obvestila o odstopu terjatve novemu upniku, vendar je v njem seznanila državno odvetništvo s svojim zahtevkom s tem, ko je opisala dejansko stanje, pravno podlago, določno opredelila zahtevek in njegov predmet. Državno odvetništvo je na to dne 11. 3. 2020 podalo svoj obrazložen odgovor, v katerem je navedlo razloge, zakaj po njegovem zahtevek ni utemeljen in pozvalo tožečo stranko k umiku tožbe (priloga A67). Iz razlogov, ki jih je navedlo v odgovoru je moč nedvomno razumeti, da zavrača mirno rešitev spora s tožečo stranko.

10Tožeča stranka je izkazala svoje aktivno ravnanje v smeri razbremenitve sodišča in državnega odvetništva že s tem, ko si je primarno prizadevala spor reševati pred pristojnim ministrstvom, najprej v postopku za ugotovitev ničnosti upravne odločbe, nato neposredno z dogovorom za skupni sestanek na ministrstvu in v komunikaciji s pravno službo ministrstva. Kljub neuspehu zaradi pasivnosti na strani ministrstva,³ ji torej ni mogoče očitati, da ni poskušala izvensodno rešiti situacije ali da si ni prizadevala k zmanjševanju škode. Na ta način je namreč še pred vložitvijo tožbe spor skušala reševati pri neposredno pristojnem organu, s tem pa razbremenila tudi delo državnega odvetništva in sodišča.

11Dejstvo je, da tožeča stranka potrdila ob vložitvi tožbe ni predložila, vendar pa gre pritrditi presoji prvostopenjskega sodišča, da je navedena procesna predpostavka iz 27. člena ZDOdv izpolnjena. Pri presoji izpolnjenosti te procesne predpostavke je namreč treba izhajati iz namena določbe, ki je v tem, da se razbremeni sodišča, predvsem pa državo, kot potencialnega dolžnika, na način, da se pred uvedbo sodnega postopka sklene poravnava ali da stranka (upnik) umakne svoj zahtevek po prejemu odgovora s strani državnega odvetništva.⁴ Temu je bilo v konkretnem primeru z interakcijo, ki je potekala med pravdnima strankama, tudi po presoji pritožbenega sodišča, zadoščeno.

12Sklicevanje druge toženke na odločbe opr. št. II Cp 1748/2018, II Cp 1540/2019 ter II Cp 1780/2018 ni utemeljeno, saj se dejansko stanje v teh zadevah v bistvenem razlikuje od obravnavanega. Poudariti je treba, da se tožeča stranka pred pravdo ni udeleževala zgolj postopkov pri drugih državnih organih (tj. pri pristojnem ministrstvu), temveč tudi postopka pred državnim odvetništvom. Sicer držijo pritožbene trditve druge toženke, da je šlo pri interakciji z ministrstvom za ravnanja druge osebe in ne ravnanja tožeče stranke, vendar pa so te interakcije potekale še pred cesijo, tj. še preden je tožeča stranka, kot prevzemnica terjatve vstopila v pravni položaj odstopnice terjatve (prvi odstavek 421. člena OZ). Navedeno pa ne vpliva na položaj tožeče stranke, kot (singularne) pravne naslednice družbe A., d. o. o.

13ZDOdv v 35. členu določa, da se predhodni postopek konča, ko predlagatelj prejme pisno izjavo državnega odvetnika, da nadaljevanje postopka ni smiselno. Razlaga, da bi morala tožeča stranka predložiti prav potrdilo iz drugega odstavka 35. člena ZDOdv je pretirano formalistična in ne zasleduje namena zakonske določbe. Potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora je listinski dokaz o izpolnjenosti procesne predpostavke. To dejstvo pa je v skladu s splošnimi procesnimi pravili mogoče dokazovati tudi na drug način. Ob upoštevanju predhodne interakcije tožeče stranke s pristojnim ministrstvom in državnim odvetništvom ter predvsem glede na vsebino odgovora državnega odvetništva z dne 11. 3. 2020 je mogoče jasno in nedvoumno sklepati, da nadaljevanje postopka izvensodne rešitve spora ni smiselno, s tem pa je bil dosežen namen zakonske določbe iz 27. člena ZDOdv.

14Drži sicer ugovor druge toženke, da ji je tožeča stranka dopis poslala po vložitvi tožbe, vendar pa se pravdni postopek takrat še ni začel, saj tožba drugi toženki še ni bila vročena (189. člen ZPP). Komunikacija med pravdnima strankama je potekala sicer po vložitvi tožbe, vendar še pred začetkom pravde, zato je po presoji pritožbenega sodišča zadoščeno zahtevi predhodnega postopka mirne rešitve spora. S tem, ko se je državno odvetništvo postavilo na stališče, da je zahtevek tožeče stranke v celoti neutemeljen in ni smiselno nadaljevati postopka, je bilo po vsebini zadoščeno namenu zakonske določbe. Državno odvetništvo je namreč svoje jasno stališče izrazilo še preden je o tem odločalo sodišče, oziroma še preden se je pravdni postopek (ob upoštevanju določbe 189. člena ZPP) začel.

15Prav tako drži navedba druge toženke v pritožbi, da Vrhovno sodišče s sklepom DoR 34/2022 še ni sprejelo (vsebinskega) stališča glede dopuščenega revizijskega vprašanja in je v zadevi II Ips 52/2022 pojasnilo izjemo od upoštevane ureditve, ki je podana v postopku v zvezi s tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Kot bistveno razliko izpostavlja, da se je državno odvetništvo s tožnikovim zahtevkom seznanilo že pred pravdo (tj. v izvršilnem postopku), zato je bil namen 27. člena ZDOdv v tem primeru dosežen. Pri tem pa spregleda dejstvo, da je bila interakcija med tožečo stranko in drugo toženko tudi v obravnavani zadevi vzpostavljena že pred začetkom pravde in na to, da je državno odvetništvo pred pravdo že jasno zavzelo stališče do zahtevka tožeče stranke. Že pred pravdo je bilo torej jasno, da do mirne rešitve spora ne bo prišlo, s tem pa se je predhodni postopek tudi končal (tretja alineja prvega odstavka 35. člena ZDOdv).

16Dopustno je, da zakon predpiše obveznost stranke, da skuša spor najprej rešiti izvensodno, vendar pa presoja izpolnjenosti te procesne predpostavke ne sme biti preveč stroga in formalistična. Takšna procesna predpostavka namreč pomeni omejitev pravice do sodnega varstva in jo je zato treba razlagati restriktivno, predvsem pa v skladu z njenim namenom.⁵ Kot že poudarjeno je namen obravnavane določbe, da se poskuša spor rešiti, kadar je to mogoče, brez posredovanja sodišča. Vendar pa od tožnice ni mogoče zahtevati, da bi morala še dodatno vložiti zahtevo za izvedbo postopka kljub temu, da je druga toženka že jasno izrazila svoje stališče do zahtevka tožnice tako po temelju, kot po višini.⁶ Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sankcija zavrženja tožbe, ko je hkrati dosežen namen zakonske določbe, ki takšno sankcijo določa, ni sprejemljiva. Drugačna razlaga bi bila po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z namenom relevantne zakonske ureditve in bi kot taka pomenila pretiran poseg v tožnikovo pravico do sodnega varstva.

Glede dopustnosti cesije

17Tožeča stranka s tožbo uveljavlja nepogodbeno odškodninsko terjatev v višini 1.516.476,71 EUR, ki naj bi jo pridobila na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev z dne 12. 2. 2020 od družbe A., d. o. o. Predmet odstopa naj bi bila terjatev za škodo, ki naj bi odstopnici nastala zaradi protipravne odtujitve vozil.

18Prva toženka ugovarja aktivni legitimaciji tožeče stranke in trdi, da obvestilo (notifikacija), ki sta jo prva in druga toženka prejeli ne dokazuje prenosa terjatve. Trdi, da ostaja nerazčiščeno vprašanje obstoja pogodbe in njene vsebine. Glede vsebine odstopljene terjatve ugovarja določnost oziroma določljivost terjatve in trdi, da je ni mogoče individualizirati, pri tem se sklicuje na zadevo I Cpg 48/2017. Ker pogodba ni bila predložena ni mogoče ugotoviti, kaj je predmet prenosa, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker so razlogi v nasprotju s samim seboj. Nadalje trdi, da ker tožeča stranka pogodbe ni predložila, je s tem dejansko onemogočila toženi stranki dokazovati ničnosti pogodbe.

19Druga ugovarja obstoju pogodbe o prenosu terjatev. Trdi, da ena oseba (isti zakoniti zastopnik obeh družb) ne more oblikovati dveh volj in zato ti dve družbi ne moreta veljavno skleniti pogodbe. Trdi, da bi lahko obstajala odškodninska terjatev družbe A., d. o. o., čim pa se tako terjatev s pogodbo odstopi, pa ne gre več za kvazideliktno, odškodninsko terjatev, temveč za pogodbeno. Tožeča stranka bi lahko v primeru obstoja odškodninske odgovornosti zahtevala zgolj toliko, kolikor naj bi dejansko plačala za odstopljene terjatve in nikakor ne celotne pogodbene vrednosti po pogodbah o finančnem leasingu, ki jih našteva. Le tak znesek bi namreč lahko predstavljal škodo. Če terjatve ni plačala, se njeno premoženje v ničemer ni zmanjšalo oziroma spremenilo in škode ne more izkazovati, zaradi česar zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Nadalje trdi, da pogodbe ne morejo ustvarjati nepogodbenih, odškodninskih terjatev.

20Odstop terjatve s pogodbo (cesija) je pogodba, s katero upnik prenese svojo terjatev na novega upnika.⁷ Ker gre za dvostranski pravni posel, ki ga skleneta odstopnik (prejšnji upnik) in prevzemnik terjatve (novi upnik), so ugovori dolžnika (tj. tretjega) glede obstoja in vsebine pogodbe o prenosu terjatve zelo omejeni. Tovrstne ugovore lahko namreč uveljavljata pogodbeni stranki, ne pa dolžnik, za katerega niti ni nujno, da z odstopom soglaša. Pogoji za veljavnost cesije so sicer enaki, kot jih zakon določa za veljavnost vsakega pravnega posla.⁸

21Pritožnici ugovarjata obstoju cesije in trdita, da pogodba o odstopu sploh ni bila sklenjena, ker je tožeča stranka ni predložila v pisni obliki, čeprav je izpovedala, da obstoji. Zaradi tega tudi ni jasno kakšna je njena vsebina. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niti ni pravno relevantno v kakšni obliki je bila pogodba sklenjena (pisna/ustna), saj OZ za cesijo ne določa posebne obličnosti. Njen obstoj in vsebino lahko sodišče ugotavlja (glede na odsotnost formalnih dokaznih pravil) tudi na drug način in ne le iz listinskih dokazov. Obstoj pogodbenega razmerja med cedentom in cesionarjem je sodišče prve stopnje ustrezno ugotavljalo z zaslišanjem priče - zakonitega zastopnika obeh pogodbenih strank. On je namreč tisti, ki je oblikoval voljo pogodbenih strank in je zato o tem znal izpovedati. Sodišče druge stopnje ob tem dodaja, da ugovori, da zakoniti zastopnik obeh pogodbenih strank ni mogel veljavno skleniti cesijske pogodbe med tema strankama, niso utemeljeni. Poslovno voljo v pravnem prometu pravna oseba izraža po zastopniku. Ker sta bili obe pravni osebi (prenosnica in prevzemnica terjatve) pravilno zastopani po zakonitem zastopniku, drugih omejitev glede zastopanja pri sklepanju pogodbe o prenosu terjatev pa zakon ne določa, je pogodba veljavno sklenjena. Ne drži, da ena oseba oblikuje dve volji, kot to skuša prikazati druga toženka. Gre namreč za voljno ravnanje dveh pravnih oseb, ki ju zastopa isti zakoniti zastopnik, pri čemer zastopnik ravna v imenu in za račun zastopanega in njegova ravnanja zavezujejo neposredno zastopanega in nasprotno stranko (drugi odstavek 69. člena OZ). Povsem neustrezno je drugačno razlogovanje druge toženke, saj sicer pravni osebi z istim zakonitim zastopnikom medsebojnih pravnih poslov sploh ne bi mogli sklepati, takšnih omejitev pa zakon ne določa. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo tudi obstoj izjem, ki jih določa Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), glede ničnosti pravnih poslov, ki jih poslovodja gospodarske družbe sklene v koliziji interesov (točki 27. in 28. obrazložitve sodbe). Zato ne držijo očitki druge toženke, da se sodišče ni opredelilo do njenih ugovorov v zvezi z veljavnostjo pogodbe med pravnima osebama, ki jih zastopa isti zakoniti zastopnik.

22Ni utemeljen pritožbeni očitek glede nedopustnosti odstopa terjatev. Cesija je pravni posel, katerega predmet je pravica. Prepoved prenosa lahko izvira samo iz pravnih lastnosti posamezne vrste premoženjske pravice ali njene pojavne oblike. Pravna nezmožnost nastopi, če obveznosti ni mogoče izpolniti, ker to nasprotuje pozitivnim predpisom oziroma ker je izpolnitev prepovedana (nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali).⁹ Glede vsebine pogodbe je sodišče ugotovilo, da je ta enaka vsebini Obvestila o odstopu terjatev (priloga A19, A20), iz katerega izhaja, da je za obravnavani primer relevanten odstop nepogodbene odškodninske terjatve, ki je nastala zaradi protipravne odtujitve vozil. Zakon za tovrstne terjatve ne določa omejitev glede prenosa, zato je odstop tovrstnih terjatev dopusten. Pri vsaki od prenesenih posameznih terjatev je treba sicer presojati, ali gre za terjatev, katere prenos je z zakonom prepovedan, oziroma za terjatev, ki je povezana z osebnostjo upnika ali njena narava nasprotuje prenosu na drugega. Vendar pa je za presojo v tem primeru relevanten zgolj prenos nepogodbene odškodninske terjatve iz naslova protipravno odtujenih vozil. Pogodbeni prenos tovrstnih terjatev z zakonom ni prepovedan,¹⁰ niti taka prepoved prenosa ne izhaja iz splošne prepovedi po pravilih o cesiji. Slednja se namreč nanaša na terjatve, ki so vezane na upnikovo osebnost in na terjatve, kjer njihova narava nasprotuje prenosu. To pa pomeni, če učinki cesije bistveno spreminjajo cessusov pravni položaj.¹¹ Tega druga toženka niti ne zatrjuje, niti to ne izhaja iz narave (premoženjske) nepogodbene odškodninske terjatve. Neprenosljive so namreč predvsem terjatve, ki izhajajo iz zaupnih razmerij in ki so ustanovljene v korist točno določene osebe, za kar v obravnavani zadevi ne gre.

23Neutemeljen je tudi ugovor pritožnic, da terjatev ni določena oziroma določljiva. Med cedentom in tretjo osebo (dolžnikom) lahko v trenutku cesije obstoji več pogodb, zato je pomembno, da se terjatev lahko loči od ostalih (individualizira). Iz Obvestila o odstopu terjatev izhaja, da je družba A., d. o. o. tožeči stranki odstopila (med drugim) odškodninske terjatve (pogodbene in nepogodbene) iz naslova protipravne odtujitve vozil po navedenih pogodbah in druge terjatve po navedenih pogodbah, vse skupaj v višini glavnice 1.516.476,71 EUR. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do tega, da je za obravnavano zadevo relevanten le odstop nepogodbenih odškodninskih terjatev iz naslova protipravne odtujitve vozil po petnajstih pogodbah o finančnem leasingu in jih v 17. točki obrazložitve tudi izrecno navedlo. Odstopljeno terjatev je tako mogoče ločiti od morebitnih drugih, ki bi obstajale med strankama pogodbe, a niso bile predmet prenosa. Predmet izpolnitvenega ravnanja je namreč določljiv, če pogodba vsebuje podatke, na podlagi katerih ga je mogoče določiti.¹² Bistveni so predvsem podatki, ki kažejo, da gre za razmerje med cedentom, ki nastopa kot upnik, in tretjo osebo v vlogi dolžnika. Vse te podatke je mogoče nedvomno ugotoviti iz Obvestila o odstopu terjatve.

24Ne drži trditev druge toženke, da čim je bila (odškodninska) terjatev odstopljena, ne gre več za kvazideliktno odškodninsko terjatev, temveč za pogodbeno. Terjatev s cesijo ne spremeni svoje pravne narave, temveč zgolj njenega imetnika. Razpolaganje s terjatvijo je namreč izraz njene prometnosti in ne pomeni razpolaganja z notranjim učinkovanjem, v katerega ni mogoče enostransko poseči. Vsebina obveznostnega razmerja se zato ne spreminja in razmerje med upnikom in dolžnikom ostaja enako. S cesijo (kot razpolagalnim pravnim poslom) se spreminja zgolj subjekt, ki nastopa v upniški vlogi.

25Zato ni utemeljen niti ugovor druge toženke, da bi lahko tožeča stranka uveljavljala zgolj toliko, kolikor naj bi dejansko plačala za odstopljene terjatve in nikakor ne celotne pogodbene vrednosti po pogodbah o finančnem leasingu, ki jih našteva. Le tak znesek bi namreč lahko predstavljal škodo. Terjatev, ki jo tožeča stranka vtožuje je pred prenosom že v celoti zapadla,¹³ tožeča stranka pa vtožuje terjatev iz razmerja, ki je nastalo med cedentom in drugo toženko. Tožeči stranki škoda ni nastala, ona samo razpolaga s terjatvijo cedentke (kot oškodovanke). Zato tudi vprašanje odplačnosti cesije ni pravno relevantno, kajti ni presoja tega postopka škoda, ki bi nastala tožeči stranki, temveč škoda, ki naj bi nastala cedentki. Poleg tega vprašanje višine škode ni predmet presoje vmesne tožbe.

26Zmotno je tudi stališče druge toženke, da pogodbe ne morejo ustvarjati nepogodbenih, odškodninskih terjatev. V obravnavanem primeru gre za obstoj dveh pravnih razmerij, ki sta nastali na različni podlagi. Prvo je pogodbeno razmerje, ki je nastalo med družbama A., d. o. o. in B., d. o. o., in izvira iz sklenjenih leasing pogodb. Drugo razmerje pa je deliktno in je nastalo kot posledica protipravne odtujitve vozil. Druga toženka ves čas skuša prikazati, da gre zgolj za eno razmerje oziroma en temelj nastanka obveznosti, kar ne drži.

27Neutemeljen je tudi očitek druge toženke, da se sodišče ni opredelilo do njenih trditev, da so leasing pogodbe, sklenjene med družbama nične. Sodišče se je do tega opredelilo v točki 30. obrazložitve.

Glede odškodninske odgovornosti toženk

Protipravnost

28Tožeča stranka trdi, da ji je škoda nastala zaradi nepravilnega ravnanja zaposlene uradne osebe pri prvi toženki med opravljanjem registracije oziroma prepisa lastništva vozil. Prva toženka je delovala kot registracijska organizacija, njeno odločanje pa je bilo odločanje nosilca javnega pooblastila. Sodišče je zato kot podlago za odločanje o njeni odgovornosti za nastalo škodo uporabilo 26. člen URS in določbe OZ o splošni odškodninski odgovornosti. Ugotovilo je, da protipravnost ravnanja predstavlja dejstvo, da uradna oseba v registracijskem postopku ni preverila pooblastila E. E. glede upravičenosti zahtevati uvedbo takega postopka. Uradna oseba ni preverila istovetnosti stranke postopka. Ob upoštevanju ostalih okoliščin,¹⁴ ravnanje uradne osebe odstopa od običajne in pričakovane metode dela pri vodenju registracijskih postopkov. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je uradna oseba ravnala tako, kot bi bilo treba, zato je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi njeno krivdo (147. člen OZ).

29O protipravnosti (nedopustnosti) ravnanja lahko govorimo, ko ugotovimo dolžnost ravnanja na določen način in nato ugotavljamo, ali je subjekt ravnal v nasprotju s svojo dolžnostjo. Vsebino ravnanja določajo pravne norme, iz namena katerih lahko razberemo, katere interese tretjih oseb, ki bi bile lahko potencialni oškodovanci, varujejo. Protipravno ravna torej tisti, ki na nedovoljen način prekrši pravo, ki varuje zavarovani interes tretjega. Ravnanje nosilca javnega pooblastila (oziroma oblasti) je protipravno, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.

30Prva in druga toženka v zvezi s tem trdita, da je sodišče prve stopnje brez trditvene podlage presodilo, da je delavka prvo tožene stranke kršila pravila upravnega postopka. Tožeča stranka konkretno kršitev določb Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) sicer res ni zatrjevala, vendar gre v obravnavanem primeru za subsumpcijo relevantnega dejanskega stanja (ki pa ga je tožeča stranka zatrjevala) pod ustrezno pravno normo. Ker sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti, tožeči stranki kršitev točno določenih določb ZUP ni treba zatrjevati. Bistveno je, da je konkretno zatrjevala, da oseba, ki je uvedla postopek, za to ni bila upravičena oziroma ni imela pooblastila s strani lastnika, uradna oseba, ki je vodila postopek pa tega ni preverjala.¹⁵

31Prva toženka sodišču v zvezi s presojo ravnanj uslužbenke očita dve ključni napaki. Sodišče naj bi ugotovilo, da nobena stranka ni zatrjevala, da je F. F. poznala E. E. in ni dvomila o obstoju njegovega pooblastila (da bi prišlo do situacije iz četrtega odstavka 55. člena ZUP). Pritožnica trdi, da toženi stranki tega ni treba zatrjevati, saj obravnavano dejansko stanje ustreza abstraktnemu dejanskemu stanju (iura novit curia). Trdi, da ker je uradna oseba izpovedala, da je E. E. poznala in ni dvomila, da ima polno pooblastilo, skladno s četrtim odstavkom 55. člena ZUP njeno ravnanje ni bilo nezakonito, zato protipravnost ravnanja ni podana. Nadalje pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno ugotovilo, da ta izjema ni dovoljena, če oseba brez pooblastila zahteva uvedbo postopka. Trdi, da zakon tega ne določa oziroma določa, da mora v takem primeru uradna oseba določiti rok za predložitev pooblastila, česar tožeča stranka ni zatrjevala, zato se toženi do tega ni bilo treba opredeljevati, niti sodišče tega ni ugotavljalo v dokaznem postopku. Trdi, da je sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (določb ZUP o pooblastilu in zastopanju) nepravilno ugotovilo dejansko stanje (340. člen v zvezi z 341. členom ZPP).

32Ker je registracijski postopek (v katerem se odloča o pravici stranke na področju upravnega prava) upravni postopek (2. člen ZUP), se za vodenje takšnega postopka uporabljajo pravila ZUP.¹⁶ Ta določa, da pravno osebo v upravnem postopku zastopa njen zakoniti zastopnik (48. člen ZUP), na pravilno zastopanje stranke pa je organ dolžan paziti ves čas postopka (49. člen ZUP). Stranka lahko dejanja opravlja tudi po pooblaščencu (53. člen ZUP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da E. E. ni bil zakoniti zastopnik družbe B., d. o. o. (in s tem upravičen zahtevati uvedbe registracijskega postopka), niti ni imel oziroma ni predložil pooblastila zakonitih zastopnic družbe. Opravljanje dejanj za stranko kot pooblaščenec brez pooblastila urejajo četrti, peti in šesti odstavek 55. člena ZUP. Uradna oseba, ki vodi postopek lahko izjemoma dovoli, da oseba opravlja dejanja kot pooblaščenec brez pooblastila, če osebo pozna in ne dvomi o obstoju in obsegu njenega pooblastila. F. F. je ob zaslišanju izpovedala, da je E. E. poznala, saj je bil redna stranka. Iz njene izpovedi nadalje izhaja, da je najprej na registracije hodil s takratno direktorico, nato pa z novim direktorjem. To nedvomno pomeni, da je E. E. poznala, vendar pa je hkrati vedela, da on ni direktor, torej zakoniti zastopnik družbe, saj je sicer vedno prihajal na registracijske postopke s takratno ali nato z novim direktorjem. Vedno je torej prihajal na prepise z direktorjem družbe, ravno v času škodnega dogodka (prepisa večjega števila vozil) pa ne. Uradna oseba je torej vedela, da E. E. ni upravičen zahtevati uvedbe postopka, saj ni zakoniti zastopnik lastnika vozil, hkrati pa se z morebitnim obstojem pooblastila ni ukvarjala.

33Nadalje zakon določa, da če zahteva pooblaščenec brez pooblastila uvedbo postopka mora uradna oseba od njega zahtevati, da v določenem roku predloži naknadno pooblastilo. V naknadno predloženem pooblastilu mora biti izkazana tudi odobritev predhodno opravljenih dejanj, uradna oseba pa do predložitve pooblastila ne sme izdati odločbe. Nobena od strank ne trdi, niti iz zaslišanja F. F. ne izhaja, da bi ta E. E. postavila rok za naknadno predložitev pooblastila. Vendar pa iz navedb strank in izpovedi priče F. F. nesporno izhaja, da je postopek izvedla do konca in izdala končno odločbo. S tem je ravnala protipravno. Ni namreč relevantno, ali je stranki sploh določila dodaten rok za predložitev naknadnega pooblastila ali ne, bistveno je, da se s pravilnim zastopanjem stranke, ki je vložila zahtevo za uvedbo postopka prepisa lastništva vozil sploh ni ukvarjala in je kljub temu izdala končno odločbo.

34Iz zgoraj pojasnjenih razlogov je zato neutemeljen pritožbeni očitek druge toženke, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj ne Pravilnik, niti ZMV ne določata preverjanja pooblastila za upravičenost zahtevati registracijske postopke. Pravilno zastopanje stranke upravnega postopka namreč določa že krovni predpis, ZUP. Drži sicer, da uradna oseba, ki vodi registracijski postopek ni pristojna za odkrivanje morebitnih kaznivih dejanj ponarejanja listin, dolžna pa je voditi postopek skladno z določili zakonskih in podzakonskih predpisov. Zaslišana uslužbenka F. F. je izpovedala, da če je referentu predložena listina (potrdilo o poplačilu) v originalu, ta ni dolžan preverjati njene pristnosti, če pa bi podvomil, lahko glede tega preveri pri leasingodajalcu.

35Pritožbeno sodišče soglaša z navedbami druge toženke, da je bilo pooblastilo lastnika vozil - družbe A., d. o. o., če tudi ponarejeno, podano (priloge B9 do B23 sodnega spisa). Izjavo o poplačilu leasinga, na katerem je tudi dovoljenje za prenos lastništva na družbo B., d. o. o., je (oziroma naj bi) pravilno podpisal G. G., ki je bil v času škodnega dogodka zakoniti zastopnik družbe. F. F. je tudi izpovedala, da za prepis iz leasingodajalca na leasingojemalca to zadošča. Vendar pa nadaljnji prepis lastništva iz družbe B., d. o. o. na kupca C,. GmbH ni bil izveden skladno z relevantnimi predpisi.

36Druga toženka napačno trdi, da je vlogo podal oziroma izpolnil lastnik vozila. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je vlogo izpolnila uslužbenka F. F., podpisal pa jo je E. E.¹⁷ Iz izvedenega postopka tudi izhaja, da uslužbenka, ki je postopek vodila, ni preverjala, ali je on upravičen za zastopanje lastnika, oziroma ali ima morda njegovo pooblastilo.

37Dejstvo je, da tako Pravilnik, kot v relevantnem času veljaven Zakon o motornih vozilih (ZMV) določata, da vlogo za registracijo vozila poda njegov lastnik. To pomeni, da uvedbo postopka registracije vozila zahteva njegov lastnik, katerega istovetnost je dolžna upravna oseba, ki vodi postopek, preveriti. Vlogi za uvedbo postopka je treba, skladno z 10. točko 14. člena Pravilnika priložiti dokazilo o istovetnosti stranke (za pravne osebe je to dokazilo o registraciji pravne osebe in pooblastilo zakonitega zastopnika pravne osebe). Nadalje tudi relevantni 22. člen Pravilnika jasno določa, da je vlogi za spremembo podatkov o lastništvu vozila treba predložiti dokazilo o istovetnosti lastnika vozila. To pomeni, da bi morala uslužbenka preveriti istovetnost osebe, ki je uvedbo postopka zahtevala in preveriti, ali je upravičena za zastopanje lastnika, ki je pravna oseba oziroma ali ima vsaj veljavno pooblastilo za zastopanje. Tega uradna oseba očitno ni preverjala, vsaj ne pri prepisu lastništva iz družbe B., d. o. o. na novega kupca.

38Drži sicer ugovor druge toženke, da se določba četrtega odstavka 33. člena ZMV nanaša na način preverjanja istovetnosti fizičnih oseb (gl. tudi četrti odstavek 24. člena Pravilnika), vendar pa to ne odvezuje organa oziroma uslužbenca dolžnosti, da preveri upravičenje za zastopanje pravne osebe na način, kot ga določa 10. točka 14. člena Pravilnika. Samo tisti, ki je upravičen za zastopanje pravne osebe lahko namreč veljavno izraža njeno pravno poslovno voljo. Namen določbe 49. člena ZUP in ostalih določb, ki se nanašajo na preverjanje istovetnosti oziroma pravilnega zastopanja stranke v postopku, je namreč ravno v tem, da se zagotovi, da opravljena dejanja oziroma izjave predstavljajo pravo voljo stranke in ne morda koga drugega.

39Protipravnost ravnanja je torej v tem, da je uradna oseba opustila preverjanje upravičenosti osebe za uvedbo registracijskega postopka oziroma za postopek spremembe podatkov o lastniku oziroma uporabniku po 22. členu Pravilnika. Ni namreč ugotavljala ali je oseba, ki je uvedla postopek, upravičena zastopati pravno osebo (lastnika) in na kakšni podlagi (kot zakoniti zastopnik ali na podlagi pooblastilnega razmerja) in je kljub temu postopek izvedla in izdala odločbo. Sodišče prve stopnje je kot odločilno štelo ugotovitev, da takratni zakoniti zastopnici družbe B., d. o. o., C. C. in D. D. (njuno zastopanje družbe v relevantnem času je bilo skupno) pooblastila za urejanje postopkov registracije nista podali. Iz vsebine določb izhaja dolžnost uslužbenke, da preveri upravičenost za zastopanje. Namen take določbe je ravno v varovanju lastnika vozila, kot upravičenega predlagatelja postopka pred posegi tretjih, nepooblaščenih oseb v njegovo lastninsko pravico.

Vzročna zveza

40Sodišče prve stopnje se strinja s trditvami toženk, da prepis lastništva motornih vozil v uradni evidenci ni konstitutiven, saj je razpolagalni pravni posel pri prenosu lastninske pravice na premičninah tipično izročitev v posest (prvi odstavek 60. člena SPZ). Vendar pa je ugotovilo, da je ravno prepis vozil v uradni evidenci ključen, saj je zaradi tega pri kupcu (družbi C., GmbH) nastopil učinek dobre vere, ki je ključen za pridobitev lastninske pravice na premičnini od nelastnika (prvi odstavek 64. člena SPZ). Ravno registracijski postopki so bili odločilni za dobroverni prenos lastninske pravice na kupca in so oškodovanemu leasingodajalcu onemogočili vrnitev vozil. Sodišče prve stopnje je zato ugotovilo, da je škoda, ki jo predstavlja vrednost odtujenih vozil, v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem prve toženke.

41Prva toženka sodišču prve stopnje očita, da pri presoji obstoja vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ni uporabilo teorije o adekvatni vzročnosti. Opustitev preverjanja pravilnega zastopanja stranke v registracijsekm postopku namreč običajno ne povzroči odtujitve vozil. To je povzročilo ravnanje tretjega. Vsebinsko enako izhaja iz pritožbe druge toženke.

42Presoja pravno relevantne vzročne zveze ne pomeni ugotavljanja vzročne povezanosti v naravnem smislu, ampak vsebuje element pravnega vrednotenja: sprašujemo se, katere posledice je primerno pripisati določenemu vzroku. V primeru odgovornosti za opustitev se pri presoji vzročne zveze ne moremo za nazaj spraševati, kaj vse bi lahko preprečilo nastalo posledico, ampak je treba najprej identificirati dolžnost ravnanja in nato ugotoviti, ali je njena kršitev povzročila posledico.¹⁸ Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je obstajala dolžnost uradne osebe, da preveri upravičenost stranke, ki zahteva uvedbo postopka, česar uslužbenka prve toženke ni preverjala in je postopek kljub temu izpeljala in izdala končno odločbo. Zaslišana je izpovedala, da sicer, če stranka ne predloži vse zahtevane dokumentacije, jo zavrnejo, torej postopka ne izvedejo in ne izdajo odločbe. Iz navedenega sklepanja izhaja, da je njena kršitev (opustitev) povzročila uspešen prepis vozil na novega lastnika.

43Za nastanek škode je sicer običajno, da nanj ne vpliva samo eno konkretno ravnanje, temveč je pogosto, da k nastanku škode součinkuje več ravnanj, lahko tudi več vpletenih oseb. Ni dvoma, da je ravnanje E. E. vplivalo na nastanek škode, vendar pa ni mogoče zanikati, da na nastalo škodo ni vplivala tudi opustitev uradne osebe. Pri presoji vzročne zveze med opustitvijo odgovorne osebe in škodnim dogodkom lahko uporabimo različne pristope. Pri retrospektivni analizi vzročnosti presojamo, ali bi do škodnega dogodka prišlo tudi, če bi odgovorna oseba ravnala, kot bi morala.¹⁹ V konkretnem primeru, ali bi do odtujitve vozil prišlo tudi, če uradna oseba ne bi izvedla registracijskega postopka oziroma postopka spremembe lastništva v uradni evidenci. Držijo trditve prve toženke, da prepis vozila v javni evidenci ni stvarnopravne narave in bi do (pravne) spremembe lastništva vozil lahko prišlo tudi, če uradna oseba prepisa ne bi izvedla. Vendar pa je vprašanje ali bi bil postopek tudi dejansko uspešno izveden. Če končni kupec prepisa vozil na svoje ime ne bi mogel doseči, vozil ne bi mogel registrirati, zanje pridobiti ustreznih registrskih tablic in jih končno niti ne bi mogel uporabljati na javnem cestnem omrežju.²⁰ Kupcu je namreč v interesu, da doseže tudi vpis lastništva v uradno evidenco, saj mu ravno to omogoča uporabo vozil skladno z njihovim namenom in prosto razpolaganje z njimi.²¹

44Stališču toženk, da se lastništvo vozila ne vzpostavlja z vpisom v evidenco, temveč na podlagi listin, ki jih je treba priložiti, je pritrdilo že sodišče prve stopnje. Prav tako drži, da se sodba VSRS II Ips 85/2018 nanaša na izpolnitev pogodbe, vendar pa se v teoretičnem delu vrhovno sodišče opredeli tudi do presoje razmejitve med neizpolnitvijo in nepravilno izpolnitvijo. Kar ob presoji za konkretni primer pomeni, da končnemu kupcu sam prevzem vozil v posest (in pridobitev lastninske pravice na njih - sicer od nelastnika, pa vendar), samo po sebi ne pomeni izpolnitve tistega kar je bilo dolgovano. Nobena od strank namreč ni trdila, da bi bil predmet prodaje zgolj kup pločevine, s katerimi ne bi bilo mogoče voziti po javnem cestnem omrežju in jih uporabljati skladno z njihovim (temeljnim oziroma primarnim) namenom. Šele registracija vozila kupcu namreč omogoča polno izvrševanje njegovih lastninskopravnih upravičenj.

45Temeljni argument prve toženke je, da je končni kupec (C., GmbH) postal dobroveren ne glede na to, ali je bil B., d. o. o. vpisan v prometnem dovoljenju ali ne. Pri tem se sklicuje na pridobitev lastninske pravice a non domini in navaja, da je ključno, da je stvar izročena v posest in da je pridobljena odplačno, kar je bilo v konkretnem primeru izpolnjeno. Trdi, da pritožnica prenosa lastninske pravice ni mogla preprečiti, saj so bili izpolnjeni zakonski pogoji zanj in se je lastninska pravica prenesla izven sfere pritožnice, ki je prenos zgolj evidentirala v javnopravni sferi. Druga toženka v zvezi z dobro vero pridobitelja trdi, da tožeča stranka ni podala o tem ustrezne trditvene podlage in da v zvezi s tem sodišče ni izvajalo dokazov.

46Po presoji sodišča druge stopnje dobra vera pridobitelja sicer nujno ne izhaja iz vpisa v register. Ta bi lahko bila podana že na podlagi potrdila o poplačilu leasinga, iz katerega izhaja, da je družba B., d. o. o. v celoti poplačala obveznosti po leasing pogodbi, družba A., d. o. o. pa ji dovoljuje prenos lastništva. Drži tudi, da sodišče prve stopnje v zvezi z dobrovernostjo pridobitelja ni izvajalo dokazov. Dejstvo pa je, da sam prepis lastništva (v registru) in izročitev veljavnega prometnega dovoljenja na ime kupca predstavlja končno realizacijo pogodbe, h kateri kupec stremi. Brez tega namreč vozil, kljub temu, da je njihov pravni lastnik, ne more uporabljati oziroma voziti po javnem cestnem omrežju. In tukaj je bil ključen prispevek uradne osebe, ki je s svojim protipravnim ravnanjem omogočila prepis in posledično odtujitev vozil.

47Sodišče druge stopnje ob tem dodaja, da se vsi obsežni ugovori druge toženke, glede uveljavljanja ločitvene pravice na terjatvi v stečajnem postopku družbe B., d. o. o., odstopa od leasing pogodb in uveljavljanja odgovornosti porokov iz leasing pogodb nanašajo na drug temelj nastanka obveznosti in niso predmet obravnave v tem postopku. Zmotno je tudi njeno stališče, da obveznosti iz pogodbenih razmerij pretrgajo vzročno zvezo v deliktnem razmerju. Odstop od leasing pogodb in uveljavljanje odgovornosti porokov namreč ne vpliva na ravnanje uslužbenke, ki je izvajala prepis vozil. Tudi če bi leasingodajalec odstopil od pogodb in uveljavljal odgovornost porokov, bi do odtujitve vozil na način, kot je bila storjena, vseeno lahko prišlo. Zato je jasno, da tožeča stranka v zvezi s tem ni podala obširne trditvene podlage, sodišče prve stopnje, pa se do vseh ugovorov druge toženke v zvezi s tem ni bilo dolžno opredeliti, saj za ugotavljanje vzročne zveze v tem sporu niso pravno relevantna.

Škoda

48Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da škodo predstavlja vrednost odtujenih vozil, ki jo je tožeča stranka izračunala tako, da je seštela zneske, ki izhajajo iz leasing pogodb. Pojasnilo je razmejitev od poslovne odškodninske odgovornosti, ki izhaja iz sklenjenih leasing pogodb in jo tožeča stranka uveljavlja v stečajnem postopku družbe B., d. o. o. V tem postopku pa tožeča stranka uveljavlja nepogodbeno odškodninsko terjatev zaradi nezmožnosti vrnitve vozil. Pri tem sodišče ugotavlja, da odgovornost E. E., družbe B., d. o. o. in porokov za nezmožnost vrnitve vozil ne vpliva na odločitev v tej zadevi, saj je odgovornost več povzročiteljev solidarna (186. člen OZ).

49Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka vtožuje odškodnino, ki ji je nastala zaradi odtujitve vozil in ne škodo, ki izvira iz pogodbenega razmerja med leasingodajalcem in leasingojemalcem zaradi neplačanih obrokov (pozitivni pogodbeni interes). Dejstvo je, da pravna prednica tožeče stranke ni prejela plačila na podlagi leasing pogodbe, sklenjene z družbo B., d. o. o., zaradi česar ji je nastala škoda. Na drugi strani pa nastopa ta družba kot oškodovanka iz neposlovnega razmerja, in sicer, ker so bila njena vozila odtujena. Škoda, ki se vtožuje na tej podlagi pa ne izvira iz pogodbenega razmerja, kot to skušata prikazati toženki, temveč gre za deliktno razmerje. Do tega se je sodišče prve stopnje opredelilo v točkah 56. do 59. obrazložitve, kjer je pojasnilo tudi pomen prijavljenih terjatev v stečajnem postopku.

50Prva toženka trdi, da škoda ni dospela v plačilo, saj stečajni postopek nad družbo B., d. o. o. še ni zaključen. Ugovor pritožnice v tem delu ni utemeljen, saj OZ določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Škoda je oškodovani družbi A., d. o. o. nastala ob odtujitvi vozil, torej je tudi že zapadla v plačilo. Ne glede na to pa je stečajni postopek nad družbo B., d. o. o. tudi že pravnomočno končan.²²

51Zmotne so trditve druge toženke, da tožeča stranka ni trdila niti izkazala, da so vozila njena. Tega ji, glede na pomen in učinke pogodbe o odstopu terjatev niti ni bilo treba, saj oškodovanka ni tožeča stranka temveč družba A., d. o. o. Do tega se je sodišče obširno že opredelilo zgoraj v zvezi s cesijo.

52Sodišče prve stopnje se utemeljeno do ugovorov toženk glede višine škode oziroma obsega odškodnine ni opredelilo, saj o višini zahtevka z vmesno sodbo ni odločalo.

Odškodninska odgovornost druge toženke

53V zvezi z odškodninsko odgovornostjo druge toženke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prva toženka kot pravna oseba zasebnega prava pridobila javno pooblastilo za opravljanje nalog registracijske organizacije. Država je svoje, sicer oblastne naloge, prenesla nanjo in se zgolj zato odgovornosti v zvezi z njihovim izvrševanjem ne more razbremeniti. Prva toženka namreč pri vodenju postopkov registracije deluje kot državni organ. Zato je ugotovilo, da je temelj odškodninske odgovornosti tudi za drugo toženko podan na podlagi 148. člena OZ, po katerem pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij.

54Določba 26. člena ustave se nanaša le na odškodninsko odgovornost za protipravno izvajanje oblasti, to določbo pa dopolnjujejo določbe OZ o odškodninski odgovornosti, zlasti institut odškodninske odgovornosti za ravnanja drugega. Predpostavka 26. člena ustave je, da gre za škodo v zvezi z opravljanjem službe, ki jo s protipravnim ravnanjem povzroči nosilec javnih pooblastil (prim. tudi 148. člen OZ). Dejstvo je, da je registracijski organ pri opravljanju registracijskega postopka oziroma postopka spremembe podatkov o lastniku vozila deloval kot nosilec javnega pooblastila²³ in ravnal protipravno v zvezi z izvajanjem javnih pooblastil (odločanje o spremembi podatkov o lastniku oziroma odjavi vozila zaradi spremembe lastništva).

55Druga toženka vztraja, da ni odškodninsko odgovorna za ravnanja nosilcev javnih pooblastil, ki je samostojna kapitalska družba. Res je, da prvi odstavek 26. člena Ustave ne imenuje zavezanca odgovornosti, vendar pa lahko sklepamo na odgovornost države zlasti na podlagi 2. in 5. člena ter četrtega odst. 15. člena Ustave, v skladu s katerim sodno varstvo človekovih pravic zagotavlja država, vključno s pravico do odprave posledic njihove kršitve. Tako razlago posredno potrjujejo tudi drugi predpisi, npr. drugi odst. 135. člena ZJU in prvi odst. 148. člena OZ.²⁴ Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču druge toženke, da država ne odgovarja za ravnanje vseh zasebnih subjektov, vendar pa je tako odgovornost mogoče vzpostaviti, ko gre za izvrševanje oblastnih nalog (vodenje upravnega postopka in izdaja posamičnega pravnega akta), ki jih je država prenesla na nosilca javnega pooblastila.

56Sodišče druge stopnje zatrjevane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila sodba glede elementov odškodninske odgovornosti druge toženke povsem neobrazložena, ni ugotovilo. Zaradi zgoraj opisanega razmerja med prvo in drugo toženko je temelj in predpostavke odškodninske odgovornosti za obe enaki. To pa je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo pri ugotavljanju odgovornosti prve toženke, zato pri presoji odgovornosti druge toženke zadošča sklicevanje na te razloge. Iz nosilnih argumentov vmesne sodbe je tudi jasno razvidno, da se je sodišče opredelilo do ugovorov druge toženke v zvezi z odgovornostjo države za ravnanja nosilcev javnih pooblastil, kot zasebnih subjektov, ki delujejo v lastnem gospodarskem interesu.

57V zvezi s tem druga toženka sodišču očita zmotno sklicevanje na sodbo VSRS III Ips 33/2021, kjer je sodišče ugotovilo, da država za ravnanja stečajnega upravitelja v stečajnem postopku ni odškodninsko odgovorna, ker on ni državni organ. Druga toženka pa pri tem zanemari razlikovanje vrhovnega sodišča glede nalog, ki jih stečajni upravitelj opravlja. Razlikuje med oblastnimi nalogami in ostalimi, ki so sicer primerljive s položajem poslovodje v družbi. Bistveno je torej razlikovanje vrhovnega sodišča med položajema, ko bi država (ob izpolnjenosti ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti) lahko odškodninsko odgovarjala za dejanja stečajnega upravitelja, ki po svoji vsebini pomenijo prenesene naloge nanj in jih je opravil kot pomožni organ sodišča, za ostale pa ne. Dejstvo je, da prva toženka v postopku registracij ne deluje v lastnem gospodarskem interesu, temveč kot „podaljšana roka“ države. Celotno ravnanje (postopkovna pravila vodenja postopka, cene oziroma takse, obliko odločb, žig, izpolnjenost pogojev prostorov in uslužbencev, opravljanje izpita iz splošnega upravnega postopka itd.) je določeno s strani države. Nenazadnje je registracijski postopek upravni postopek (čemur ne nasprotuje niti druga toženka), ki ga lahko stranka enakovredno uvede na upravni enoti ali pa pri nosilcu javnega pooblastila, kot je prva toženka. Če bi v obravnavanem primeru postopek opravila pri upravni enoti, druga toženka tega ugovora ne bi mogla uveljavljati, zato se tudi v primeru, ko je država prenesla izvrševanje svojih upravnih nalog na drug organ, svoje odgovornosti ne more razbremeniti. Glede na pojasnjeno stališče vrhovnega sodišča je sklicevanje na sodbo VSL I Cpg 456/2020 v zvezi z odgovornostjo stečajnega upravitelja, zmotno. V slednji zadevi gre namreč za odgovornost stečajnega upravitelja za ravnanja, ki jih opravlja kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika in ne za oblastna ravnanja.

58Bistvena razlika pri presoji sodnih odločb, na katere se druga toženka sklicuje je v razumevanju delovanja države. Država opravlja oblastvene naloge, kamor nesporno sodi tudi vodenje upravnih postopkov in izdaja upravne odločbe. Pri opravljanju nekaterih drugih nalog, katerih izvrševanje država prenese na druge osebe, pa umestitev med oblastna in neoblastna ravnanja ni tako enoznačna. Od tega pa je odvisna tudi presoja odgovornosti države za njihova ravnanja.²⁵

59Neutemeljen je tudi ugovor druge toženke, da tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazala protipravnega ravnanja države. V smislu 148. člena OZ ima odgovornost države za ravnanja njenih organov in njenih uslužbencev značilnosti odgovornosti za drugega, t.j. za ravnanje neposrednega povzročitelja. Ker država po 148. členu OZ odgovarja za ravnanja druge osebe (za svoj organ oziroma za svojega uslužbenca) kot zase, se predpostavki odškodninske odgovornosti države kot pravne osebe protipravnost in krivda merita in ugotavljata glede na protipravnost in krivdo neposrednega povzročitelja. Pri odgovornosti pravnega subjekta za ravnanje drugega seveda ni potrebno, da bi tudi država oziroma pravna oseba storila kaj protipravnega in se zato tudi njena krivda ne ugotavlja.

60Sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih kršitev določb materialnega prava, postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbi prve in druge toženke kot neutemeljeni zavrnilo in vmesno sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

61Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker prva in druga toženka s pritožbama nista uspeli, nosita sami stroške pritožbenega postopka. Tožeči stranki sta dolžni povrniti stroške odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife - OT, kar ob vrednosti spornega predmeta 1.516.476,71 EUR znaša 8.875,00 točk in materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) v višini 225 točk, kar skupaj znaša 9.100 točk, oziroma 5.460,00 EUR. Ker je tožeča stranka zavezanka za DDV sta ji toženki dolžni povrniti tudi 22 % DDV v znesku 1.092,00 EUR, skupaj 6.552,00 EUR. Prva in druga toženka jih morata povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe (drugi odstavek 313. člena ZPP) sicer ji dolgujeta tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne od poteka navedenega roka do plačila. Stroškov pregleda prejete pritožbe in posveta s stranko sodišče ni priznalo, saj so ti stroški že zajeti v nagrado za odgovor na pritožbo.

¹ Kot izhaja iz prve pripravljalne vloge tožeče stranke je 5. 10. 2017 na pristojno ministrstvo naslovila predlog za ugotovitev ničnosti upravne odločbe - prometnega dovoljenja. Z namenom rešitve obravnavane situacije si je prizadevala za skupni sestanek na ministrstvu, ki pa ni bil izveden. Pred vložitvijo tožbe je zakoniti zastopnik tožeče stranke in njene pravne prednice večkrat komuniciral s pravno službo pristojnega ministrstva, česar druga toženka ni prerekala.
² Neutemeljene so zato pritožbene trditve druge toženke, da tožeča stranka ni naredila ničesar oziroma ni vzpostavila nobenega stika z državnim odvetništvom.
³ V postopku odločanja o predlogu za ugotovitev ničnosti odločbe je namreč večkrat ukrepala zaradi molka organa, ki je na koncu postopek prekinil. Tudi pri poskusu neposredne komunikacije s pristojnim ministrstvom, ni bila uspešna.
⁴ Tako izhaja tudi iz vladnega gradiva Predloga zakona o državnem odvetništvu ter sodne prakse (npr. VSRS Sklep II Ips 52/2022, VSL Sklep II Cp 1315/2018, VSL Sklep I Cpg 413/2023 idr.)
⁵ A. Galič, Komentar Ustave RS, Procesne predpostavke - omejitev ali način izvrševanja procesne pravice do sodnega varstva, 2011.
⁶ USRS odločba opr. št. Up 445/04 z dne 17. 3. 2005.
⁷ Upnik lahko s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega (prvi odstavek 417. člena OZ).
⁸ Prava volja pogodbenih strank, sposobnost (pogodbo lahko sklene samo tisti, ki mu terjatev pripada) in pravilno zastopanje, predmet prenosa mora biti možen in dopusten.
⁹ M. Juhart, Cesija pogodbeni odstop terjatve, Ljubljana, 1996.
¹⁰ Zakonske prepovedi se nanašajo na pravice do odškodnine v obliki denarne rente zaradi smrti bližnjega ali zaradi telesne poškodbe ali okvare zdravja (176. člena OZ), terjatve za povrnitev nepremoženjske škode, če ni priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom (184. člen OZ) in pogodbene predkupne pravice na premičnini (509. člen OZ).
¹¹ M. Juhart, Cesija pogodbeni odstop terjatve, Ljubljana, 1996.
¹² N. Plavšak, Obligacijsko pravo, splošni del, Ljubljana, 2009.
¹³ Odškodninska obveznost zapade od trenutka nastanka škode (165. člen OZ).
¹⁴ Preverjanje upravičenosti za zastopanje, izjave o poplačilu leasinga so bile predložene v fotokopijah, šlo je za prepis 17 vozil velike vrednosti, prepisa tolikšnega števila vozil na enkrat uslužbenka še ni delala. Takšne okoliščine ob registracijskem postopku, ki so drugačne od vsakodnevnih, s katerimi se je srečevala, bi morale vzbuditi večjo pozornost oziroma skrbnost uradne osebe pri vodenju postopka.
¹⁵ Navedbe tožeče stranke dane na naroku dne 18. 10. 2022 in tretja pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 18. 10. 2022.
¹⁶ Poleg teh, splošnih pravil, pa še določbe specialnejših predpisov - Zakona o motornih vozilih in Pravilnika o registraciji motornih in priklopnih vozil.
¹⁷ Stran 13. prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 16. 5. 2023.
¹⁸ D. Možina, komentar k 26. členu URS, Obseg varovanja pravice, 2019.
¹⁹ N. Plavšak, Obligacijsko pravo, splošni del, Ljubljana, 2009.
²⁰ Pravno gledano bi sicer lastninsko pravico lahko prenesel naprej, vendar pa je vprašljiv tudi interes za nakup vozil, ki nimajo ustreznih dovoljenj za uporabo na javnih cestnih omrežjih.
²¹ Eden od pogojev za udeležbo vozila v cestnem prometu, ki jih določa 25. člen ZMV je tudi, da mora imeti vozilo veljavno prometno dovoljenje. Obveznost registracije vozil določa 27. člen navedenega zakona, 30. člen pa določa, da je treba k vlogi za registracijo vozila priložiti tudi dokazilo o lastništvu vozila.
²² Sklep o pravnomočnem končanju stečajnega postopka z dne 5. 6. 2025, subjekt je bil izbrisan iz sodnega registra 2. 7. 2025.
²³ Obstoj pooblastila med strankami ni bil sporen.
²⁴ D. Možina, komentar k 26. členu ustave, Obseg varovanja pravice, 2019.
²⁵ V zadevah VSRS III Ips 74/2018 in VSL II Cp 2149/2018, Cpg 234/2017, za razliko od obravnavanega primera ne gre vodenje upravnega postopka v smislu odločanja o pravici posameznika, temveč za protipravna ravnanja izvršitelja, ki ne sodijo v okvir oblastnih nalog države. Sklicevanje druge toženke na sodbo VSRS II Ips 74/2015 ni utemeljeno, saj se navedena sodba nanaša na družbo, ki ji je država podelila soglasje za opravljanje določene dejavnosti (proizvodnjo in uničevanje orožja), ki ne pomeni oblastnega ravnanja, v čemer se v bistvenem razlikuje od obravnavanega primera. V zadevi VSL II Cp 2412/2010 že druga toženka sama navede, da gre za odgovornost samostojne interesne skupnosti, ki ne predstavlja državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil.