421. člen OZ

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitvena tožba po 181. členu ZPP ni dopustna, če ima stranka v izvršilnem postopku na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim je mogoče doseči isti cilj. Dolžnik lahko vprašanje veljavnosti prehoda terjatve učinkovito uveljavlja v izvršbi, saj ZIZ za tak položaj vsebuje poseben ugovorni razlog. To pomeni, da izvršilni postopek omogoča presojo istega vprašanja in s tem zagotavlja polno in učinkovito varstvo glede veljavnosti oziroma učinkov cesije.

V primeru, ko izvajalec pravočasno grajane napake ne odpravi, jo lahko naročnik po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža kupnino, ali odstopi od pogodbe (tretji odstavek 639. člena OZ). Ker lahko od navedenih treh jamčevalnih zahtevkov naročnik izbere le enega, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi toženka ne more z ugovorom uspešno uveljaviti dodatnega jamčevalnega zahtevka za opravljeno čiščenje plakatnih mest, ker je že izbrala zahtevek za odpravo napake na podjemnikove stroške, ki ga uveljavlja s samostojnim tožbenim zahtevkom pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti.

Sankcija zavrženja tožbe, ko je hkrati dosežen namen zakonske določbe, ki takšno sankcijo določa, ni sprejemljiva. Drugačna razlaga bi bila po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z namenom relevantne zakonske ureditve in bi kot taka pomenila pretiran poseg v tožnikovo pravico do sodnega varstva. Protipravnost ravnanja je v tem, da je uradna oseba opustila preverjanje upravičenosti osebe za uvedbo registracijskega postopka oziroma za postopek spremembe podatkov o lastniku oziroma uporabniku po 22. členu Pravilnika. Iz vsebine določb izhaja dolžnost uslužbenke, da preveri upravičenost za zastopanje. Namen take določbe je ravno v varovanju lastnika vozila, kot upravičenega predlagatelja postopka pred posegi tretjih, nepooblaščenih oseb v njegovo lastninsko pravico. Prepis lastništva (v registru) in izročitev veljavnega prometnega dovoljenja na ime kupca predstavlja končno realizacijo pogodbe, h kateri kupec stremi. Brez tega namreč vozil, kljub temu, da je njihov pravni lastnik, ne more uporabljati oziroma voziti po javnem cestnem omrežju. In tukaj je bil ključen prispevek uradne osebe, ki je s svojim protipravnim ravnanjem omogočila prepis in posledično odtujitev v

Sodišče druge stopnje sicer nima pomislekov glede tega, da je imel sklep o rubežu z dne 29. 4. 2024 v določbah ZIZ predvidene pravne učinke že pred svojo pravnomočnostjo in pred pravnomočnostjo sklepa, s katerim je sodišče v zadevi I 848/2023 dne 20. 12. 2023 odločilo o vstopu novega upnika (tj. družbe A. d.o.o.) in torej tudi ob plačilu družbi A. d.o.o. (26. 7. 2024), ki je bilo izvedeno pred pravnomočnostjo navedenih sklepov. Vendar pa učinkov sklepa o rubežu ni mogoče širiti preko meja, ki jih določa ZIZ. Tako sicer drži, da sodišče s sklepom o rubežu dolžnikovemu dolžniku prepove poravnati terjatev dolžniku, upnik pa z rubežem pridobi zastavno pravico na zarubljeni terjatvi (prvi in tretji odstavek 107. člena ZIZ). Vendar pa upnik v izvršilnem postopku glede na specialno ureditev v ZIZ zgolj na podlagi rubeža terjatve ne glede na določbo 180. člena SPZ še ne pridobi tudi pravice, da od dolžnika zarubljene terjatve (dolžnikovega dolžnika) zahteva (ali prejme) izplačilo zneska v višini zarubljene terjatve. Rubež denarne terjatve je namreč zgolj prvo od izvršilnih dejanj, predvidenih v okviru izvršbe na denarno terjatev dolžnika (prvi odstavek 104. člena ZIZ). Pomen na podlagi

Pogodba je bila sklenjena leta 2013, ko terjatev, ki je predmet tega postopka, še ni nastala. Po svoji naravi gre zato za tako imenovano anticipirano (vnaprej dogovorjeno) cesijo, ki pridobi pravni učinek šele z nastankom konkretne terjatve. Pogodba o cesiji je namreč po svoji pravni naravi razpolagalni pravni posel. To pomeni, da s cesijo prehaja terjatev iz premoženja cedenta v premoženje cesionarja. To pa je možno šele, ko cedent pridobi razpolagalno sposobnost. Pogoj za razpolagalno sposobnost cedenta je najmanj, da je terjatev v njegovem premoženju. V predmetni zadevi je do cesije zato prišlo šele z nastankom terjatve, to je 4.10.2024, in ne že v letu 2013. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je bil dolžnik o odstopu obveščen že v letih 2014 in 2015, ko je na poziv upnika plačal dve terjatvi iz naslova pravdnih stroškov cedenta, prisojeni v drugih pravdnih zadevah, in da je zato izgubil pravico do uveljavljanja pobota. S takim stališčem se pritožbeno sodišče (glede na opisane okoliščine primera) ne strinja. Ker je pravni učinek cesije nastal šele 4.10.2024, je najprej takrat lahko nastal tudi pravni učinek obvestila o odstopu terjatve. Drugačna razlag

Materialnopravni zaključek, da je toženka dolžna tožniku plačati vtoževano terjatev, sodišče prve stopnje opira na presojo, da je A. A. iz naslova unovčenja garancije v zvezi s pogodbami o leasingu na podlagi zakonske subrogacije pridobil terjatev zoper toženko (275. člen OZ), nato pa to terjatev, katere odstop ni bil zakonsko prepovedan, odstopil tožniku, pri čemer toženka zoper terjatev ni uspešno uveljavljala nobenega ugovora (417., 421. člen OZ). Odgovornost A. A. za dolgove do toženke je zakoniti zastopnik toženke očitno utemeljeval z njegovo vlogo družbenika podjetja B., d. o. o. Družbeniki d. o. o. pa za dolgove družbe, razen v primeru spregleda pravne osebnosti, ne odgovarjajo z osebnim premoženjem.

S pravnomočno odločitvijo o pobotni terjatvi odpade pomislek o resničnosti takšne terjatve. Ob izpolnitvi tudi preostalih splošnih pogojev zato ni mogoče odrekati učinka pobotne izjave dolžnika. Enako mora veljati tudi v povezavi s posebno ureditvijo pogojev pobotanja v primeru odstopa glavne terjatve. Načelo varovanja nevtralnega položaja dolžnika terja, da zaradi cesije terjatve ne sme priti v slabši položaj kot v primeru, da bi dolgoval prvotnemu upniku. V primeru, ko dolžnik uveljavlja v pobot terjatve na podlagi drugega odstavka 315. člena Obligacijskega zakonika (OZ), se vprašanje obstoja teh terjatev lahko kaže le v okviru preizkusa dopustnosti pobotanja po 311. členu OZ. Relevanten je torej časovni okvir podane pobotne izjave dolžnika. S pravnomočno odločitvijo o obstoju terjatve odpade morebiten ugovor neresničnosti takšne terjatve. To pa pomeni, da je materialnopravno zmotno izhodišče revidenta, da bi bilo pobotanje dopustno le ob predpostavki, da je o obstoju pobotne terjatve pravnomočno odločeno pred seznanitvijo dolžnika z odstopom glavne terjatve. Zato za dopustnost pobotanja zadostuje, da je ta okoliščina, ki odpravlja negotovost obstoja pobotne terjatve, podana o

Pritožba utemeljeno opozarja, da pogodba z 8. 11. 2006 ni novacija. Novacija je sporazum, s katerim se upnik in dolžnik dogovorita, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, pri tem pa ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago (prvi odstavek 323. člena OZ). Novacija ni kakršnakoli sprememba obstoječe obveznosti, temveč samo tista, ki bistveno posega v dejanske ali pravne značilnosti obstoječe obveznosti. Obstoječa obveznost s pogodbo z 8. 11. 2006 ni bila bistveno spremenjena oziroma ni bila spremenjena do te mere, da bi bil dogovorjen drugačen glavni predmet pogodbe. Kot nova glavnica so bile oblikovane le že zapadle obveznosti toženca, v njegovo korist pa sta bila spremenjena dogovora o stranskih pogodbenih obveznostih - o roku plačila in o obrestih. ZPotK je v prvem odstavku 22. člena res predpisal, da mora dajalec kredita pred pričetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja pridobiti dovoljenje za opravljanje teh storitev. Nadalje je v prvem odstavku 21. člena določal, da je nično vsako pogodbeno določilo, ki bi v škodo potrošnika razveljavilo ali spremenilo katerokoli določilo tega zakona. Na navedeno zakonsko določbo je sodišče

Odstopnik prevzemniku največkrat že po zakonu odgovarja za obstoj, in če se tako zaveže, še za iztožljivost terjatve. Toda prevzemniku odstopnikova beseda o lastnostih terjatve včasih ne zadošča: veliko več mu lahko pomeni dolžnikova pripoznava dolga. Če se dolžnik tega zaveda, pa s svojo izjavo prispeva k prevzemnikovi odločitvi, da privoli v odstop, narekuje načelo vestnosti in poštenja daljnosežnejše pravne posledice kot pri pripoznavi dolga v dvostranskem razmerju ni. V njem ne bi imelo nobenega smisla, da bi se dolžnik odpovedoval svojim ugovorom iz temeljnega posla. Drugače pa je dolžnikovo pripoznavo dolga pri cesiji smiselno presojati tudi z vidika morebitne odpovedi ugovorom, ki jih dolžniku zagotavlja dispozitivni drugi odstavek 421. člena OZ. Odločilno je, kako se izjava glasi, in okoliščine primera.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Za odnos med novim upnikom (prevzemnikom, cesionarjem) in dolžnikom je bistveno načelno izhodišče nevtralnost dolžnikovega pravnega položaja. Ker dolžnik pri cesiji ne sodeluje, se njegov pravni položaj ne sme poslabšati. Dolžnik proti cesionarju ohranja vse pravice, ki jih ima proti staremu upniku (odstopniku, cedentu). Dolžnikova pravica uveljavljanja ugovorov pa je neodvisna od dobrovernosti cesionarja. Zato v konkretnem primeru ni pravno pomembno, ali je za nov naslov dolžnice vedel novi upnik, temveč, ali je zanj vedel prvotni upnik. Slednji bi namreč moral novega upnika, če je za nov naslov vedel, o tem tudi obvestiti, če tega ni storil, pa navedeno ne more iti na breme dolžnice.

V sporih majhne vrednosti so pritožbeni razlogi omejeni, in sicer je mogoče sodbo izpodbijati le zaradi absolutno bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Neupoštevne so zato pritožbene navedbe, s katerimi toženka nasprotuje dejanskim zaključkom o prenosu in identiteti terjatve ter njeni višini. Posledično je neutemeljen tudi ugovor aktivne legitimacije. Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je mogoče.

S sklenitvijo cesijske pogodbe je odstopljena terjatev prešla v premoženje prevzemnika, zato je toženec v tem sporu pasivno legitimiran. S sklenitvijo cesijske pogodbe je tako tožnik (dolžnik) pridobil pravico zoper novega upnika (toženko) uveljavljati vse ugovore, ki se nanašajo na obstoj oziroma višino cedirane terjatve, torej tudi ugovor, da se je tožnikova obveznost zaradi kasnejše spremembe sodnih odločb zmanjšala. Pogodba o odstopu terjatve tožnikovega položaja ne sme poslabšati. Ker je bil z odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 219/2015 z dne 18. 5. 2017 razveljavljen temelj, na podlagi katerega je prišlo do prenosa denarnih sredstev iz sfere tožnika v sfero toženke, je toženka na podlagi pravil o vračanju neupravičeno pridobljenega dolžna vrniti tožniku to, kar je neupravičeno prejela.

Odstopljeni dolžnik (toženka) proti cesionarju (tožnici) uveljavlja ugovore, ki bi jih lahko uveljavljala (do takrat, ko je izvedela za odstop,) proti cedentu (prodajalcu). Takšen ugovor je tudi ugovor glede dogovorjene pristojnosti sodišča v Poreču. Presoja sodišča prve stopnje, da gre zaradi cesije za nekakšno novo, drugačno terjatev in da je zato ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča neutemeljen, je zmotna. Upoštevaje dogovor sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno odločati o tej zadevi.

Z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje priče in postavitev izvedenca grafologa je sodišče prve stopnje kršilo pravico tožene stranke do izvedbe predlaganega dokaza iz 22. člena Ustave. Zgolj z laično primerjavo podpisov iz priloženih listin in ugotovitvijo, da je tožena stranka utemeljevala tako ponarejenost podpisov na cesijskih pogodbah kot navideznost teh pogodb, ni moglo odstraniti vzpostavljenega dvoma, da so podpisi na cesijskih pogodbah pristni. Po določbah 50. člena OZ navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Za navidezno pogodbo je značilno hoteno in sporazumno razhajanje med voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven, ki je namenjena drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja, nosi trditveno in dokazno breme, da sta pogodbenika želela nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil prenos terjatve upnika D. d. o. o. (do stečajnega dolžnika) na upnika B. d. o. o. izveden šele po izvedenem glasovanju o oblikovanju upniškega odbora. Poleg tega iz podatkov sodnega registra izhaja, da je do spremembe lastništva upnika A. d. o. o., to je prenosa 100 % poslovnega deleža v navedenem upniku iz družbe C. d. o. o. na družbo F. d. o. o. prišlo po vložitvi zahteve za oblikovanje upniškega odbora in po glasovanju po tretjem odstavku 82. člena ZFPPIPP. Iz ugotovljenih aktivnosti zgoraj navedenih subjektov in z njimi ter s stečajnim dolžnikom povezanih oseb (prenos poslovnega deleža, prenos terjatve) je razvidno usklajeno delovanje v smeri pridobitve procesne sposobnosti in pravic do članstva v upniškem odboru, vse skupaj z namenom, da se preko subjektov oziroma oseb, ki ne izpolnjujejo pogojev za članstvo, vpliva na odločitve v upniškem odboru. Navedeno nedvomno kaže na poskus obida določb iz drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP, katerih namen je v preprečitvi, da bi lahko osebe, ki so ali so bile kapitalsko, vodstveno, dolžniško ali družinsko povezane s stečajnim dolžnikom, nedovoljeno vplivale na stečajni postopek, kot je to pravil

Drži, da na podlagi te določbe predmet zavarovanja ne morejo biti kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja kmeta, kolikor jih potrebuje za lastno preživljanje in za preživljanje članov svoje ožje družine ter drugih oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati. Vendar pa trditveno in dokazno breme, da so v zvezi s konkretnimi nepremičninami, ki so predmet zavarovanja, ti pogoji izpolnjeni, nosi dolžnik, ki mora navedbe in dokaze o tem podati najpozneje v ugovoru zoper sklep o zavarovanju (drugi odstavek 53. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ).

Napačno je stališče pritožnice, da naj bi bil prenos judikatnih terjatev zaradi varovanja nevtralnega položaja dolžnika mogoč le v kvalificirani obliki.