189. člen ZPP

Pritožbene navedbe, da v Ljubljani tečejo vsebinsko in pravno samostojni postopki, ne morejo omajati pravilnosti izpodbijanega sklepa. Odločilno je, da se predlagani začasni ukrepi nanašajo na ista družinskopravna razmerja, o katerih koprsko sodišče že odloča v okviru predhodno začetega postopka. Namen pravil o krajevni pristojnosti v postopkih glede otrok je zagotavljanje učinkovitega varstva koristi otroka. Temu namenu pa v okoliščinah konkretnega primera bolj ustreza, da o vseh vprašanjih glede varstva in vzgoje, stikov, preživljanja ter začasnih ukrepih odloča isto sodišče, ki je s spornimi razmerji že seznanjeno in je v zadevi že sprejelo več odločitev. Takšno odločanje zagotavlja pravno varnost, preprečuje možnost nasprotujočih si odločitev ter je skladno z načelom ekonomičnosti postopka.

Pritožba utemeljeno opozarja, da ne gre za isti stranki. Subjektivna identiteta (istovetnost strank) ni podana, ker etažni lastnik in skupnost etažnih lastnikov (ki ji je bila podeljena sposobnost biti stranka v pravdnem postopku) v konkretnem primeru ne predstavljala iste stranke, in sicer niti v procesnem niti v materialnem smislu.

Medsebojni denarni terjatvi prenehata zaradi pobota z dnem, ko zapade v plačilo tista denarna terjatev, ki je zapadla pozneje (prim. drugi odstavek 312. člena OZ). V obravnavanem primeru so se pogoji za pobot terjatev stekli na dan 13. 9. 2023, ko je zapadla v plačilo judikatna terjatev toženke. Materialnopravno napačna je odločitev o stroških postopka, ki jo je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je tožnik uspel s 61,66 % terjatve, toženka pa s 38,34 %. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnika v celotni vtoževani višini, kar pomeni, da njegov uspeh za potrebe odločitve o stroških postopka znaša 100 %. Pobot z judikatno terjatvijo toženke pomeni namreč zgolj način prenehanja terjatve, ki jo ima toženka do tožnika iz naslova druge, pravnomočno že končane zadeve, ter ne more spremeniti stroškovnega uspeha tožnika v obravnavanem sporu. Takšno je tudi stališče sodne prakse, po kateri se uspeh tožeče stranke ne sme zmanjšati zaradi pobotanja terjatve tožene stranke, ki je tožeči stranki že naložena v plačilo s pravnomočno sodbo.

Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let iz 346. člena OZ. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (336. člen OZ). Pri tem ni odločilno, kdaj je bil upnik seznanjen z višino terjatve, temveč kdaj je bil seznanjen z okoliščinami neupravičene obogatitve. Tožnica ni bila v situaciji, ko bi se ji zastaralni rok iztekel v času ukrepov zaradi epidemije, zaradi česar bi se njen položaj približal položaju strank, ki jih pri uveljavljanju pravic veže materialni prekluzivni rok ter so bile ovirane pri uveljavljanju sodnega varstva. Tožbo je vložila šele v juniju 2022, torej več kot 2 leti po izteku omenjenih ukrepov, zato se na zadržanje zastaranja zaradi epidemije neupravičeno sklicuje. Ker sodišče v tem postopku že odloča o predlogu tožnice za delitev najemnin, toženčev kasnejši istovrsten predlog v nepravdnem postopku ne pomeni ovire za dokončanje te pravde.

Izpolnjenost zakonskih pogojev za zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pri določeni osebi se namreč nanaša na določen trenutek in ni nujno, da je to pogojeno s kakšnim novim historičnim dogodkom iz zunanjega sveta. Gre namreč za presojo človekovega zdravstvenega stanja, njegovega razumevanja realnosti in posledično vprašanja ogrožanja. Navedeno se v času lahko spreminja pod vplivom istih (preteklih) dogodkov. Ne gre za 'zahtevek', ali za 'terjatev', pač pa za zdravljenje posameznika v točno določenem času in prostoru. Nedopustno bi bilo kvečjemu voditi zoper eno in isto osebo dva ločena postopka za prisilno hospitalizacijo iz istih razlogov v istem časovnem obdobju.

Sankcija zavrženja tožbe, ko je hkrati dosežen namen zakonske določbe, ki takšno sankcijo določa, ni sprejemljiva. Drugačna razlaga bi bila po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z namenom relevantne zakonske ureditve in bi kot taka pomenila pretiran poseg v tožnikovo pravico do sodnega varstva. Protipravnost ravnanja je v tem, da je uradna oseba opustila preverjanje upravičenosti osebe za uvedbo registracijskega postopka oziroma za postopek spremembe podatkov o lastniku oziroma uporabniku po 22. členu Pravilnika. Iz vsebine določb izhaja dolžnost uslužbenke, da preveri upravičenost za zastopanje. Namen take določbe je ravno v varovanju lastnika vozila, kot upravičenega predlagatelja postopka pred posegi tretjih, nepooblaščenih oseb v njegovo lastninsko pravico. Prepis lastništva (v registru) in izročitev veljavnega prometnega dovoljenja na ime kupca predstavlja končno realizacijo pogodbe, h kateri kupec stremi. Brez tega namreč vozil, kljub temu, da je njihov pravni lastnik, ne more uporabljati oziroma voziti po javnem cestnem omrežju. In tukaj je bil ključen prispevek uradne osebe, ki je s svojim protipravnim ravnanjem omogočila prepis in posledično odtujitev v

Mednarodna litispendenca ni procesna ovira za začetek nove pravde pred slovenskim sodiščem. Ob pogojih iz 88. člena ZMZPP sodišče Republike Slovenije na zahtevo stranke prekine postopek, kadar teče pred tujim sodiščem postopek v isti zadevi in med istima strankama. To seveda pomeni, da ni nobene ovire, da tečeta oba postopka hkrati.

Prvi odstavek 2. člena ZIZ izrecno odgovora na to vprašanje, kdaj se šteje, da se je izvršba začela, ne daje, zato je ob smiselni uporabi 15. člena ZIZ, odgovor poiskati v določbah ZPP, zlasti tistih, ki urejajo roke in pravočasnost vlog (npr. 112. člen ZPP). Če še nadalje primerjamo določbe pravdnega postopka: npr. ZPP v 179. členu določa, da se pravdni postopek začne s tožbo, medtem ko prvi odstavek 189. člena ZPP določa, da se pravda začne z vročitvijo tožbe toženi stranki. Na podlagi primerjave navedenih navedenih zakonskih določb je mogoče zaključiti, da je bil postopek izvršbe v obravnavanem primeru uveden z vložitvijo izvršilnega predloga, začel pa se je, ko je sodišče prejelo upnikov predlog za izvršbo, medtem ko sama oprava izvršbe predstavlja vsa izvršilna dejanja za izpolnitev upnikove terjatve, ki izhajajo iz sklepa o izvršbi. V konkretnem primeru (ko je bil tudi predlog že vročen upniku in je sodišče izdalo sklep o izvršbi, ki je že postal pravnomočen) je tako pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se je izvršba že začela, saj že vročitev sklepa o izvršbi predstavlja dejanje oprave izvršbe, kar pomeni, da upnik, skladno z drugim odstavkom 72. člena ZIZ, za

Pri zahtevku po tožbi, da določena stvar sodi v skupno premoženje in zahtevku po nasprotni tožbi, da je ista stvar posebno premoženje enega zakonca, gre za zahtevka dveh pozitivnih ugotovitvenih tožb. Obe tožbi sta zato dopustni.

Ker že teče nepravdni postopek za razdružitev skupnega premoženja, ki vključuje tudi sporno nepremičnino, kasneje začeti pravdni postopek glede zahtevka za delitev te nepremičnine ni dovoljen.

O vsebinsko enakem predlogu, ki ga je predlagatelj podal v konkretnem primeru, je že bilo odločeno v sodnih postopkih, bodisi že pravnomočno odločeno (res iudicata), bodisi je postopek še v teku (litispendenca).

Odveč je pritožnikova skrb, da ne bo mogel uveljaviti svojega nadpolovičnega deleža v okviru pravde P 141/2023. Svojo pravico iz skupne lastnine bo lahko v tej pravdi obranil z ugovorom. Z zavrženjem tožbe se mu ne odreka pravno varstvo in ne onemogoča enako varstvo pravic.

Sodišče prve stopnje je nasprotno tožbo pravilno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP), ker tožeča stranka kot delodajalec po določbah ZDR-1 nima sodnega varstva za ugotovitev neobstoja delovnega razmerja. Spor o obstoju delovnega razmerja je predviden v določbi 18. člena ZDR-1, ki vzpostavlja zakonsko domnevo, da delovno razmerje obstaja, če so podani elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1 (t. i. domnevna baza), pravna podlaga za postavitev ustreznega zahtevka s strani delavca pa v skladu s sodno prakso izhaja iz določbe tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Odločitev o zavrženju nasprotne tožbe je pravilna tudi iz razloga, ker je med zahtevkoma iz tožbe in nasprotne tožbe podan položaj t. i. medsebojne litispendence. Medsebojna litispendenca pri nasprotni tožbi je enako kot siceršnja litispendenca negativna procesna predpostavka za tožbo. Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo (tretji odstavek 189. člena ZPP). Zahtevek v tožbi, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja, izključuje nasprotni tožbeni zahtevek, da delovno razmerje ne obstaja. Ugoditev takšnemu

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vprašanje obstoja izključne lastninske pravice nasprotnih udeležencev na nepremičninah 2798 in 2800 predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 13. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Sodišče lahko namreč razmerja med etažnimi lastniki ureja le na nepremičninah, ki so v njihovi solastnini, obseg zemljišča v solastnini pa bo vplival tudi na vsebinsko ureditev razmerja. Predhodni naravi vprašanja lastninskega položaja nepremičnin 2798 in 2800 pritožnika ne ugovarjata. Bojazen o obstoju litispendence je odveč tudi zato, ker v postopku za vzpostavitev etažne lastnine sodišče ne odloča z učinkom materialnopravne pravnomočnosti (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1).

Obravnavani položaj, v katerem so osebe pred seznanitvijo s strani sodišča, da o isti stvari že teče postopek, vložile samostojen predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k istim stavbam, v zakonu ni izrecno urejen, je pa o dolžnem procesnem ravnanju sodišča mogoče sklepati ob uporabi argumenta analogije. Vložitev predloga je tako treba šteti za izjavo volje po udeležbi v postopku, ki že teče, navedbe v predlogu in ostalih vlogah pa kot procesno dejanje v tistem postopku.

V tožbi na ugotovitev zakonite stavbne pravice je pasivno legitimiran lastnik zemljišča. Tožniki z ugotovljeno črno gradnjo prizidka na spornem zemljišču niso pridobili lastninske pravice na spornem objektu niti zakonite stavbne pravice na zemljišču, na katerem stoji prizidek.

Tožnik, ki je pred izdajo sklepa o (ne)dopustnosti spremembe tožbe umaknil tožbo glede povečanega tožbenega zahtevka, za svoj procesni manever ni potreboval soglasja tožencev. Ker se toženca še nista spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, namreč njunega položaja ni varovalo pravilo iz 188. člena ZPP, da se za dopustnost (delnega) umika tožbe zahteva soglasje toženca. Poleg tega je izjava tožencev o nestrinjanju z umikom tožbe glede povečanega tožbenega zahtevka nasprotna njuni predhodni izjavi o nasprotovanju spremembi tožbe (venire contra factum proprium), kar je šteti za nepošteno izvrševanje (procesnih) pravic, ki ne more uživati sodnega varstva.