148. člen OZ

Revizija je bila dopuščena glede vprašanja ali protipravno ravnanje kršitve obveznosti po 12. in/ali 15. členu ZFPPod predstavlja temelj za splošno odškodninsko odgovornost na podlagi 131. člena OZ oziroma ali je lahko 131. člen OZ "drug zakon" iz četrtega odstavka 21. člena ZFPPod. Odgovor Vrhovnega sodišča je sledeč: Da, kršitev obveznosti po 12. in/ali 15. členu ZFPPod lahko predstavlja temelj za splošno odškodninsko odgovornost in da, 131. člen OZ je lahko "drug zakon" iz četrtega odstavka 21. člena ZFPPod, s pristavkom, da ga je treba uporabiti takšnega, kot je - torej v celoti, tudi upoštevaje 148. člen, ki predvideva odgovornost pravne osebe, ne pa njenega organa. Za uspeh tožeče stranke bi bilo treba to določbo teleološko prebiti. To je bilo mogoče, ker je glede na izjemna dejstva primera podan samostojen civilni delikt toženca, pri čemer pravne kršitve presegajo tako golo opustitev ravnanj po ZFPPod, kakor tudi pojem poslovodenja ter je zato pravna podlaga obsodilne sodbe lahko 131. člen OZ.

Delodajalec je bil v postopku odločanja o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neupravičene odsotnosti delavke z dela vezan na odločbi tožene stranke (Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije), s katerima je bilo ugotovljeno, da je delavka zmožna za delo.

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali je materialnopravno pravilna odločitev, da za izpolnitev procesne predpostavke po 27. členu Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv) zadostuje obvestilo o vloženi tožbi, ki ga je po vložitvi tožbe podala tožeča stranka državnemu odvetništvu? Ali je materialnopravno pravilna odločitev, da je država po 26. členu Ustave RS na podlagi 148. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odškodninsko odgovorna (tudi) za protipravno ravnanje nosilca javnega pooblastila, ki je kapitalska gospodarska družba?

Sankcija zavrženja tožbe, ko je hkrati dosežen namen zakonske določbe, ki takšno sankcijo določa, ni sprejemljiva. Drugačna razlaga bi bila po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z namenom relevantne zakonske ureditve in bi kot taka pomenila pretiran poseg v tožnikovo pravico do sodnega varstva. Protipravnost ravnanja je v tem, da je uradna oseba opustila preverjanje upravičenosti osebe za uvedbo registracijskega postopka oziroma za postopek spremembe podatkov o lastniku oziroma uporabniku po 22. členu Pravilnika. Iz vsebine določb izhaja dolžnost uslužbenke, da preveri upravičenost za zastopanje. Namen take določbe je ravno v varovanju lastnika vozila, kot upravičenega predlagatelja postopka pred posegi tretjih, nepooblaščenih oseb v njegovo lastninsko pravico. Prepis lastništva (v registru) in izročitev veljavnega prometnega dovoljenja na ime kupca predstavlja končno realizacijo pogodbe, h kateri kupec stremi. Brez tega namreč vozil, kljub temu, da je njihov pravni lastnik, ne more uporabljati oziroma voziti po javnem cestnem omrežju. In tukaj je bil ključen prispevek uradne osebe, ki je s svojim protipravnim ravnanjem omogočila prepis in posledično odtujitev v

Morebitne napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. V tej zadevi nikakor ni šlo za samovoljno, nezakonito oz. arbitrarno ravnanje toženca oziroma pri njem zaposlenih delavcev in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe o protipravnem ravnanju toženca neutemeljene.

Pravica do povračila škode kot posledice protipravnega ravnanja države je ustavno zajamčena, pri tem je potrebno izhajati iz 26. člena URS z uporabo splošnih pravil obligacijskega prava.

V primeru ugotavljanja odgovornosti države za povzročeno škodo, ki bi jo naj pri opravljanju svojega dela storil državni organ, zlasti pri ugotavljanju kvalificirane protipravnosti njegovega ravnanja, je treba upoštevati naravo dela, v konkretnem primeru je to "sojenje". Protipravnost sodnikovega ravnanja v smislu odškodninskega prava bi tako lahko bila podana le ta takrat, ko je napaka v procesu sojenja posledica kršenja izrecnih določb zakona, kot tudi, če je posledica napake v metodi dela, v pravilih stroke, ki nasprotuje običajnemu načinu opravljanja sodniške službe. Merilo za presojanje protipravnosti ravnanja sodnika je tudi standard dolžnostnega ravnanja, ki se zahteva od določenega človeka (sodnika). Za presojo protipravnosti sodnikovega ravnanja je tako odločilno, ali je sodnik v konkretnem primeru ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe. Kar zadeva ravnanje sodnih izvedencev med sodnimi postopki, kamor spadajo cenilci nepremičnin, pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da v odškodninsko odgovornost države za delo sodišča ni mogoče šteti tudi delovanja sodnih izvedencev in cenilcev. Ko je govora o škodi, ki jo povzroči drž

Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ, v obravnavani zadevi policija, v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu URS in v prvem odstavku 148. člena OZ. V primeru ugotavljanja odgovornosti države za povzročeno škodo, ki bi jo naj pri opravljanju svojega dela storil državni organ, zlasti pri ugotavljanju protipravnosti njihovega ravnanja, je treba upoštevati naravo njihovega dela. Nosilci javne oblasti, kamor sodi tudi policija, so pri svojem delu strogo vezani na vsebino in domet javnopravnih pooblastil, ki so določena s pravnimi pravili, katerih namen je preprečevanje samovolje. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Zato mora biti za odgovornost države, ki jo povzročijo državni organi, podana kvalificirana protipravnost. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa tista kršitev oziroma napaka organa, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.

Sodišče druge stopnje sprejema presojo prvostopenjskega sodišča, ki je, upoštevajoč odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 18/2020, zaključilo, da določba 148. člena OZ, ne more izključiti sleherne obligacijske odgovornosti posameznika na način, da njegovo ravnanje ne more prerasti v samostojni civilni delikt. Pri presoji, ali je obsojeni dolžan oškodovancu plačati premoženjskopravni zahtevek v višini povzročene škode, je namreč potrebno upoštevati, da je bil obsojeni v času storitve kaznivega dejanja edini direktor in družbenik družbe C. d.o.o., in je, potem ko se je dogovarjal za opravo dodatnih del in sprejemanje avansa za izvedbo del, direktorju družbe B. d.o.o. kot zagotovilo, da bodo dela izvedena, izročil osebno menico, čeprav je vedel, da na TRR- ju, ki je bil naveden na menični izjavi, pri katerem naj bi bila menica v znesku 8.000 EUR, ki je bila dana kot garancija za izvedbo še nedokončanih del, unovčljiva, že ob izročitvi menice z menično izjavo ni sredstev in da je bil TRR dne 14. 1. 2010 ukinjen. Ravnanje obsojenca, ki je bil edini direktor in edini družbenik družbe C., edini oblikovalec poslovne volje družbe, ki mu je bilo znano slabo finančno stanje družbe, predvsem

Pri presoji konkretne vzročne zveze je odločilno, ali bi strokovno pravilna izvedba preiskovalnih ukrepov bistveno povečala možnosti odkritja oziroma obravnave resničnega storilca, in ali bi bil oškodovanec s tem, po normalnem teku stvari, postavljen v boljši položaj. Po oceni pritožbenega sodišča je odgovor na to pritrdilen. Povezava med omenjeno opustitvijo dolžnega ravnanja s strani policije in nastalo škodo, povezano z odsvojitvijo toplotne črpalke, je podana, in to zunaj nivoja špekulacij in domnev.

Materialna imuniteta izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnika in pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka, kar kljub nasprotnemu pritožbenemu stališču izhaja iz določbe že citiranega 134. člena Ustave RS. Citirana določba torej omogoča sprejetje odločitve o zavrženju tožbe zoper sodnika, ne da bi sodišče odločalo meritorno, če so za takšno odločitev podani pogoji.

Pravna teorija in sodna praksa odklanjata možnost plačila odškodnine v primerih, ko naj bi bil nastanek škode posledica napake, ki je bila odpravljiva s pravnimi sredstvi v okviru postopka, v katerem je nastala. Oškodovanec, ki bi z vložitvijo pravnega sredstva lahko preprečil škodne posledice napake sodišča, je z opustitvijo te aktivnosti preusmeril tek vzročne zveze. V takšnem primeru je treba škodo pripisati strankini opustitvi. Opustitev stranke, ki je najprej sama dolžna poskrbeti za varstvo svojih pravic in interesov (v nasprotnem naj škodljive posledice pripiše sebi), zato vrednostno pretehta protipravno ravnanje sodišča. Strankina opustitev dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice ima učinek prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo.

Predlog se zavrne.

Nezadostno število izvodov samo po sebi namreč, glede na člen 335 ZPP, ne pomeni nepopolnosti pritožbe, opozorilo v pravnem pouku pa se ni nanašalo na posledice vložitve nezadostnega števila izvodov pritožbe. Zato je pritožbeno sodišče že iz navedenega razloga pritožbi tožnika ugodilo in razveljavilo po prvostopnem sodišču dne 20. 2. 2023 izdani sklep, s katerim je bila zavržena pritožba tožnika. Tožniku je tudi še vedno zagotovljeno pravno varstvo; daje mu ga določba člena 148 OZ v prvem odstavku, ki v primeru, kot je konkretni, napotuje na odgovornost države; takšno pravno varstvo tožnik nenazadnje tudi dejansko uveljavlja v obravnavanem primeru, glede na to, da je ena od toženih strank v zvezi z istovrstnimi očitki sodnicama tudi država. V pravnem sistemu RS, upoštevaje dikcijo 26. člena Ustave RS in 148. člena OZ, iz katerih izhaja, da za napake pri ali v zvezi s sodniško funkcijo odgovarja država kot za lastna ravnanja je sprejeto načelo primarne odgovornosti države. Pravica oškodovanca do povračila škode pa ne pomeni, da mora poleg države odgovarjati tudi sodnik, zato zakonska dikcija 1. odstavka 134. člena Ustave RS prav tako ne predstavlja zatrjevane izvotlit

Glede pravne podlage tožbenega zahtevka se je v konkretni zadevi opredelilo že Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 78/2016 z dne 7. 2. 2018. Pa tudi sicer tožnici uveljavitev regresnega zahtevka zoper toženca omogoča tako določba tretjega odstavka 147. člena OZ, na katero se v izpodbijani sodbi sklicuje sodišče prve stopnje, kot tudi določba drugega odstavka 148. člena OZ, za katero se v pritožbi zavzema toženec. V obeh navedenih določbah povrnitev plačane odškodnine z regresno tožbo ni omejena le na primere naklepne povzročitve škode, pač pa je po obeh pravnih podlagah dopustna tudi v primerih, ko je škoda povzročena iz hude malomarnosti. Prav ima pritožba, da fizična oseba, ki je član organa pravne osebe za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim ne more osebno odškodninsko odgovarjati. Vendar pa v konkretnem primeru od toženca povrnitve škode ne zahteva oškodovanka, temveč tožnica (RS) na podlagi regresnega zahtevka, kar pa ji omogoča, kot je bilo že navedeno, tako določba tretjega odstavka 147. člena OZ, kot tudi določba drugega odstavka 148. člena OZ. Vprašanje, ali bi toženec kot stranski intervenient v prvotni pravdi med tožnico in oškodovanko lahko pre

Ob neizpodbijani ugotovitvi, da bivanjske razmere z vidika velikosti osebnega prostora, z vidika vlažnosti in mrzlosti prostora ter svetlobe v času tožnikovega prestajanja pripora oziroma kazni zapora v Zavodu niso bile takšne, da bi opravičevale odškodnino, zatrjevano poslabšano zdravstveno stanje tožnika pa ni v vzročni zvezi z njegovim bivanjem v Zavodu, je treba presoditi, ali je država ravnala protipravno, ker ni zagotovila minimalnih standardov prestajanja zaporne kazni v smislu prepovedi mučenja in ponižujočega ravnanja. Presoja je odvisna od objektivnih okoliščin prestajanja kazni zapora oziroma pripora in ne od subjektivnega zaznavanja posameznega zapornika oziroma pripornika. Tožnik zaradi visokih temperatur in neprijetnih vonjav v sobi ni upravičen do odškodnine. Sodišče prve stopnje je materialno pravo zmotno uporabilo, ko je štelo, da obstoji odškodninska odgovornost toženke zgolj zaradi dejstva obstoja visokih temperatur in neprijetnih vonjav, pri čemer je spregledalo, da elementa protipravnosti ni. Brez tega elementa pa tudi ni moč vzpostaviti vzročne zveze z zatrjevano škodo.

V konkretnem primeru je potrebno oceniti ali je tožnik imel na voljo učinkovito pravno sredstvo oziroma pravno možnost, s katero bi dosegel odstranitev protipravnega ravnanja državnega organa oziroma odpravo posledic založene oporoke, ki v zapuščinskem postopku ni bila razglašena ter je zato zapuščinsko sodišče uvedlo zakonito in ne oporočno dedovanje.