53. člen ZUP

Sankcija zavrženja tožbe, ko je hkrati dosežen namen zakonske določbe, ki takšno sankcijo določa, ni sprejemljiva. Drugačna razlaga bi bila po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z namenom relevantne zakonske ureditve in bi kot taka pomenila pretiran poseg v tožnikovo pravico do sodnega varstva. Protipravnost ravnanja je v tem, da je uradna oseba opustila preverjanje upravičenosti osebe za uvedbo registracijskega postopka oziroma za postopek spremembe podatkov o lastniku oziroma uporabniku po 22. členu Pravilnika. Iz vsebine določb izhaja dolžnost uslužbenke, da preveri upravičenost za zastopanje. Namen take določbe je ravno v varovanju lastnika vozila, kot upravičenega predlagatelja postopka pred posegi tretjih, nepooblaščenih oseb v njegovo lastninsko pravico. Prepis lastništva (v registru) in izročitev veljavnega prometnega dovoljenja na ime kupca predstavlja končno realizacijo pogodbe, h kateri kupec stremi. Brez tega namreč vozil, kljub temu, da je njihov pravni lastnik, ne more uporabljati oziroma voziti po javnem cestnem omrežju. In tukaj je bil ključen prispevek uradne osebe, ki je s svojim protipravnim ravnanjem omogočila prepis in posledično odtujitev v

Sodišče ugotavlja, da ob tem, da AS A. ni pravna oseba in nima zakonitega zastopnika, noben pooblaščenec članov AS A. (niti B. B.) ni mogel prenesti pooblastila za zastopanje ostalih članov na odvetnika na podlagi prvega odstavka 57. člena ZUP/86 (ali prvega odstavka 53. člena ZUP), po katerem lahko stranka oziroma njen zakonski zastopnik določi pooblaščenca, ki jo zastopa v postopku.

Ker člani AS A. B. B. niso podelili upravičenja za prenos zastopniških pooblastil na drugo osebo, niti niso (z izjemo samega B. B.) odvetnika neposredno pooblastili za zastopanje v upravnem postopku vračanja premoženja AS A., med tožnico in odvetnikom A. A. ni moglo biti vzpostavljeno ne izkazano pooblastilno razmerje, vročitev odločb o vračanju premoženja temu odvetniku s strani prvostopenjskega organa pa ni predstavljala zakonite vročitve teh odločb tožnici (88. člen ZUP/86 in 88. člen ZUP). Okoliščina, da so bile omenjene odločbe izvršene že v letu 2011, tudi z vpisi v zemljiško knjigo, še ne potrjuje, da je prvostopenjski organ tožnici te odločbe vročil. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da so bile skupaj z zemljiškoknjižnimi sklepi tožnici vročene tudi odločbe o vračanju premoženja, prav tako ne, kakšna je bila vsebina omenjenih sklepov. Ob tem ne gre prezreti, da so za tožnico pomembni predvsem tisti deli odločb, s katerimi je bila zahteva za vračilo premoženja agrarne skupnosti v naravi zavrnjena, saj ti deli odločb pogojujejo njeno pravico do odškodnine (10. člen ZPVAS). Zavrnilni izreki odločb o vračanju premoženja pa niso bili izvršljivi in niso mogli biti predmet zeml

V tej zadevi tožena stranka s tem, ko vabila na zaslišanje 15. 5. 2024 ni vročila tožnikovemu pooblaščencu (pri čemer iz podanih navedb oz. okoliščin zadeve ne izhaja, da je šlo za nujno osebno vabilo z osebno navzočnostjo določenega vabljenega), ni ravnala v skladu z določbo prvega odstavka 88. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP. Z opustitvijo vročitve vabila pooblaščencu je bila tožniku kršena pravica do zastopanja (prvi odstavek 53. člena ZUP) in s tem do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kar bi v tej zadevi moglo vplivati na zakonitost oz. pravilnost odločitve. V skladu z določbo četrtega odstavka 53. člena ZUP organ, ki vodi postopek, v primeru, če se pisni ali ustni izjavi stranke in njenega pooblaščenca, ki se tičeta dejstev, ne ujemata, obe izjavi presodi po 10. členu ZUP (prosta presoja dokazov). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je takšna presoja v tej zadevi v celoti izostala. Zaradi navedenega izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev iz 7. točke prvega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi obširno in argumentirano pojasnila, na kakšni podlagi je pri ocenjevanju opisanega neskladja med predmetno prošnjo za brezplačno pravno pomoč ter tožnikovimi vlogami v kazenskem postopku, v katerih se je izrekal glede zagovornika, poklonila svojo vero slednjim.

Dejanja v postopku, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka. Zato je odločitev tožene stranke, ki je tožničino vlogo zavrnila, ker je ni podpisal zakoniti zastopnik vlagateljice, materialnopravno napačna.

Po oceni sodišča bi moral organ listine, ki jih je prinesel na ogled na kraju samem, posredovati tožniku po pooblaščenki, hkrati tožnika seznaniti, za katera dejstva in okoliščine, ki iz teh listin izhajajo, meni, da so relevantna za odločitev in zakaj, mu dati rok za izjavo in po prejetju odgovora oziroma po preteku danega roka izdati odločbo, ne pa, da je izdal novo odločbo, št. 06122-241/2019-17 z dne 10. 6. 2019, s katero je nadomestil izpodbijano odločbo. S tem je prvostopenjski kršil načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, po katerem je, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek) oziroma 138. člen ZUP, ki določa, da je pred izdajo odločbe treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek).

Glede na nedvoumne in jasne navedbe v zapisniku mejne obravnave sodišče ugotavlja, da je bil pooblaščenec tožnikov na mejni obravnavi seznanjen s podatki, ki so bili uporabljeni za določitev poteka predlagane meje (IDPOS-i), soglašal je s predlagano mejo in brez pripomb podpisal zapisnik. Dejanja v postopku, ki jih opravi pooblaščenec imajo enak pravni učinek, kot če bi jih opravila stranka sama.

V predmetnem postopku solastnico parcel š. 2849 in 2929/1, ki sta tudi v tožničini solasti, ni zastopal pooblaščenec, ki je imel za to ustrezno pooblastilo.

Tožena stranka bi morala obravnavati pritožbo A.A., vloženo v imenu tožeče stranke, kot pritožbo vloženo po pooblaščencu in bi morala A.A., vlagatelja pritožbe, kot pooblaščenca pozvati, da v določenem roku predloži pooblastilo. Organ je bil v takem primeru dolžan pozvati pooblaščenca, da v določenem roku predloži pooblastilo in če ta pomanjkljivost v roku ne bi bila odpravljena, bi šele tako bilo dopustno pritožbo zavreči.

Tožena stranka bi morala pritožbo A. A., vloženo v imenu tožnika, obravnavati kot pritožbo vloženo po pooblaščencu in bi morala A.A., vlagatelja pritožbe, kot pooblaščenca pozvati, da v določenem roku predloži pooblastilo. Organ je bil v takem primeru dolžan pozvati pooblaščenca, da v določenem roku predloži pooblastilo in če ta pomanjkljivost v roku ne bi bila odpravljena, bi šele tako bilo dopustno pritožbo zavreči.

Skladno z določbo 53. člena ZUP imajo dejanja v postopku, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila stranka sama. Po presoji sodišča zato v spornem primeru dejstvo, da je vlogo za izdajo koncesije za rabo vode (sedaj vodno dovoljenje) vložil pooblaščenec strank, na samo pravilnost in zakonitost vodenja postopka ne vpliva, vpliva pa na pravilno opredelitev strank postopka. V zadevi je sporno vprašanje, ali bo dodeljeno vodno dovoljenje vplivalo na rabo vode tožeče stranke. Zaradi nasprotujočih interesov med strankama postopka je prvostopenjski organ v skladno z določbo 146. člena ZUP razpisal ustno obravnavo ter v obrazložitvi izpodbijane odločbe na več mestih pojasnil, da obratovanje MHE ne bo imelo vpliva na pravice tožeče stranke do rabe vode. Drugostopenjski organ pa je pojasnil, da se konkretna vodna pravica ne nanaša na rabo vode iz vodotoka Ljubija, za katero ima tožeča stranka pridobljeni dve vodni pravici po koncesijskih pogodbah.

V postopku imajo dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila stranka sama, zato v postopanju organa s ponudbo ni (bilo) kršitve, zaradi katere bi organ ne mogel odobriti predmetnih pravnih poslov. Kolikor pa ostali tožniki menijo, da je deveti tožnik oblikoval in vložil neustrezno ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč glede na pooblastilo, kakršno mu je bilo dano, je to stvar njihovega notranjega razmerja. Po novejši sodni praksi ponudba iz 20. člena ZKZ nima pravnih učinkov ponudbe iz prvega odstavka 22. člena OZ v razmerju do oseb, ki so sicer podale izjavo o sprejemu ponudbe, vendar niso predkupni upravičenci.

V času pregleda spisa je bilo gradbeno dovoljenje že izdano in s tem del upravnega spisa, zato sodišče nima zadržkov, da ne bi sledilo ugotovitvi toženke, da se je tožničin pooblaščenec s pregledom upravnega spisa seznanil tudi z gradbenim dovoljenjem. Zato je treba šteti, da se je na ta dan z izdajo dovoljenja seznanila tudi tožnica, s tem pa je pričel teči enomesečni subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka.

Dogovor o tem, kako bosta stranka in odvetnik vzdrževala stike zaradi potreb postopka, je stvar njunega medsebojnega razmerja, ne pa okoliščina, ki bi z vidika določb ZUP vplivala na ravnanje upravnega organa.

Dejanja v postopku, ki jih v mejah pooblastila opravi pooblaščenec imajo enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka, zato se šteje, da sta se tožnika strinjala s potekom predlagane meje.

Prošnja za dodelitev BPP ni izpolnjena na ustrezen način, saj so nekatere rubrike ostale neizpolnjene, pri nekaterih pa so podatki sicer vpisani, vendar naknadno prečrtani in spremenjeni oziroma dopolnjeni z različnimi pisali in različnimi pisavami, brez navedbe imena oziroma podpisa osebe, ki je naknadne popravke dopisovala. Iz podatkov upravnega spisa pa ne izhaja, da bi tožena stranka pozvala tožečo stranko k dopolnitvi nepopolne in nejasne prošnje, zato je njena odločitev preuranjena, saj ni razčistila niti vprašanja, kdo je sploh (lahko) stranka v tem postopku glede na določila 10. člena ZBPP, po katerem se brezplačna pravna pomoč lahko odobri le fizičnim osebam, ne pa gospodarskim družbam v statusni obliki d.o.o..

Iz določbe 265. člena ZUP izhaja, da se zahteva po izkazanosti okoliščin na nivoju verjetnosti nanaša le na tiste okoliščine, na katere se predlog opira, ne pa tudi na tiste, ki se nanašajo na pravočasnost vloženega predloga za obnovo postopka. Pravočasnost vložene vloge je treba izkazati z gotovostjo, kar pomeni, da mora biti organ na podlagi vseh okoliščin primera prepričan, da je bil predlog vložen znotraj subjektivnega roka. Če sta tožnika šele ob pregledu spisa zvedela, da je bila odločba o spremenjenem gradbenem dovoljenju že izdana, enačenje seznanjenosti s številko zadeve z védenjem, da je bila odločba izdana, ni utemeljeno.

Za nično se izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče vanjo privolila. Ker je bila zahteva za izdajo odločbe vložena, takšna odločba, kljub temu da ni bilo ugotovljeno, ali je to zahtevo vložila upravičena oseba, ni nična.

Tožniku nesporno poslovna sposobnost formalno ni bila odvzeta. Iz upravnih spisov zadeve pa izhaja, da se je njegova žena še pred izdajo zapisnika v obravnavanem davčnem postopku zglasila pri organu prve stopnje, da opraviči svojega moža, ker se vabilu ni odzval, in sicer zaradi posledic prometne nesreče, ki jo je utrpel pred leti. Posebej je izpostavila, da tožnik sploh ne ve, za kaj gre, ker tega ni sposoben razumeti, kot tudi, da je njegovo sposobnost preverjal sodni izvedenec v kazenskem postopku in ugotovil, da tožnik v postopku ni sposoben sodelovati. Glede na takšne navedbe tožnikove žene v postopku na prvi stopnji ter ob upoštevanju določbe 1. odstavka 54. člena ZUP/86, po kateri mora organ na obstoj procesne sposobnosti paziti po uradni dolžnosti, bi prvostopni organ moral podvomiti v procesno sposobnost tožnika in obstoj oziroma neobstoj le-te ugotoviti ter s tem v zvezi opraviti morebitne (neformalne) poizvedbe in izvesti dokaze (po potrebi tudi postavitev izvedenca medicinske stroke) po uradni dolžnosti. Ker gre za okoliščino, ki je bistvena za vodenje davčnega postopka in je davčna organa obeh stopenj nista ugotavljala, je podana bistvena kršitev določb postopka. De