2. člen ZUP

Sankcija zavrženja tožbe, ko je hkrati dosežen namen zakonske določbe, ki takšno sankcijo določa, ni sprejemljiva. Drugačna razlaga bi bila po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z namenom relevantne zakonske ureditve in bi kot taka pomenila pretiran poseg v tožnikovo pravico do sodnega varstva. Protipravnost ravnanja je v tem, da je uradna oseba opustila preverjanje upravičenosti osebe za uvedbo registracijskega postopka oziroma za postopek spremembe podatkov o lastniku oziroma uporabniku po 22. členu Pravilnika. Iz vsebine določb izhaja dolžnost uslužbenke, da preveri upravičenost za zastopanje. Namen take določbe je ravno v varovanju lastnika vozila, kot upravičenega predlagatelja postopka pred posegi tretjih, nepooblaščenih oseb v njegovo lastninsko pravico. Prepis lastništva (v registru) in izročitev veljavnega prometnega dovoljenja na ime kupca predstavlja končno realizacijo pogodbe, h kateri kupec stremi. Brez tega namreč vozil, kljub temu, da je njihov pravni lastnik, ne more uporabljati oziroma voziti po javnem cestnem omrežju. In tukaj je bil ključen prispevek uradne osebe, ki je s svojim protipravnim ravnanjem omogočila prepis in posledično odtujitev v

Tožnica v zahtevi pri upravnem organu ni zahtevala samostojne pravice, ki bi pogojevala odločanje toženca z izdajo odločbe. Tožničina zahteva o informaciji glede obsega zavarovanja ne predstavlja upravne zadeve, saj obseg zavarovanja ni pravica iz obveznega zavarovanja, ki so naštete v 3. čl. ZPIZ-2. Ugotavlja se le v okviru odločanja o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Toženec bo ob podaji zahteve za priznanje katere izmed pravic, presojal izpolnjevanje pogojev in opravil eventualno odmero pripadajoče dajatve. Tožnica bo ob morebitnem nestrinjanju z odločbo, s katero bo odločeno o konkretni pravici, imela na voljo vsa pravna sredstva.

Z izdanim pisnim opozorilom na podlagi 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1 se ni odločalo o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnika in zato izpodbijani sklep ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, prav tako pa tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bilo mogoče samostojno sodno varstvo v upravnem sporu. ZVoz-1 tudi ne določa pravnega varstva zoper pisno opozorilo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da v postopku dodelitve osebnega zdravnika ne gre za upravno stvar po 2. členu ZUP.

I. Sodišču Evropske unije se predlaga sprejem predhodne odločbe glede razlage petega odstavka 3. člena Direktive 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti. II. Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije.

Odločitev o zavrženju zahteve ni pravilna, saj bi tožena stranka morala vsebinsko odločati o vprašanju, ali gre v konkretnem primeru za upravno stvar ali ne.

Odločanje ustanavljanja posebne pravice do uporabe javnega dobra je upravna zadeva, kar zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Tožena stranka je namreč v javnopravnem interesu dolžna po eni strani zagotavljati splošno rabo javnih cest, ki so javno dobro, po drugi strani pa prav tako lahko v javnopravnem interesu omogoči pod zakonsko določenimi pogoji ustanovitev pravice do posebne rabe javnega dobra. S tem ko je tožena stranka odločala o ustanovitvi posebne pravice do uporabe javnega dobra, je odločala kot oblastni organ, kar izhaja iz same narave nepremičnine, s katero je razpolagala. Ker gre v obravnavani zadevi po naravi stvari za upravno zadevo, to pomeni, da bi morala tožena stranka v skladu z ZUP odločiti o tožničini zahtevi o priznanju položaja stranske udeleženke oziroma njeni zahtevi o obnovi postopka, odvisno od tega, v kateri fazi je postopek ustanovitve posebne pravice do uporabe javnega dobra.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali odločanje toženca o vlogi zavarovanke za dodelitev osebnega zdravnika pomeni upravno zadevo.

O pogojnem odpustu (v zvezi z njim tožnik zahteva dodelitev BPP) odloča komisija za pogojni odpust (glej prvi odstavek 105. člena ZIKS-1), ki o odločitvi izda pisno odločbo (prvi odstavek 107. člena ZIKS-1). To odločbo pa komisija za pogojni odpust izda po določbah ZUP. ZIKS-1 namreč v prvem odstavku 8. člena določa, katere odločitve se sprejemajo v postopku po določbah ZUP, med njimi pa je tudi odločba, ki jo izda komisija za pogojni odpust (glej prvi odstavek 8. člena v povezavi s 107. členom ZIKS-1). Ker torej komisija za pogojni odpust odločitev izda po določbah ZUP, gre skladno z drugim odstavkom 2. člena ZUP za upravno zadevo. Za upravni postopek (ki ni sodni postopek) oziroma vlaganje vlog ali pravnih sredstev v upravnem postopku pa BPP (kar velja tudi za BPP v obliki pravnega svetovanja) po določbah ZBPP ni mogoče dodeliti. V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP je določeno, da organ s sklepom zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna od

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da v postopku dodelitve osebnega zdravnika ne gre za upravno stvar po 2. členu ZUP. ZZVZZ določa, da ima pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja zavarovana oseba pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda (prvi odstavek 80. člena). Pri pravici do proste izbire osebnega zdravnika gre za pravico do zdravstvenih storitev, kritih iz obveznega zavarovanja (23. člen ZZVZZ). Vprašanje pravice do izbire osebnega zdravnika, je zato odločitev o pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Da se za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, uporablja določbe ZUP, je izrecno določeno v 85. členu ZZVZZ. To pomeni, da gre pri odločanju o pravici do izbire osebnega zdravnika za odločanje o upravni stvari iz 2. člena ZUP, saj tožnica z njo uveljavlja pravico s področja obveznega zdravstvenega zavarovanja, o kateri se odloča po pravilih upravnega postopka.

Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se ugotovi, da tam dejansko ne prebiva. Pravilna je pritožbena navedba, da niti iz določb ZUP niti iz določb ZPPreb-1 ne izhaja obveznost tožene stranke, da bi v primeru, kot je konkretni, morala sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča tožnika. Pritožba pravilno izpostavlja neutemeljenost očitkov sodišča prve stopnje o vročanju po detektivu in v času dopusta tožnika. Zakonodaja ne prepoveduje vročanja pisanj v času dopusta delavca. Iz določb ZUP pa tudi ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejav

Skladno z ustaljeno sodno prakso, se v postopkih izbire in imenovanja ter razrešitve direktorjev javnih zavodov (tudi v. d. direktorjev) smiselno uporablja ZUP. Slednji v drugem odstavku 96.a člena določa, da v kolikor se ugotovi, da oseba ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, odredi organ, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, ki vsebuje podatke iz tretjega odstavka 96. člena ZUP. Vročitev velja za opravljeno po preteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa in enotnem državnem portalu e-uprava. Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se

V obravnavani zadevi tožnik s tožbo izpodbija sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka, s katerim je prvostopenjski organ v 2. točki izreka odločil, da se zavrne tožnikova zahteva za povrnitev nastale škode v znesku 20.000,00 EUR in da tožnik sam trpi nastalo škodo. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ v tem delu odločil o premoženjskopravnem zahtevku, ki spada v pristojnost sodišča splošne pristojnosti (1. člen ZPP), ne pa o upravni zadevi (2. člen ZUP). To pa pomeni, da je izpodbijani sklep v 2. točki izreka ničen po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka po četrtem odstavku 135. člena ZUP in 28. členu ZIN po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije temelji na oceni uradne osebe, da nadaljevanje inšpekcijskega postopka, ki se začne in vodi po uradni dolžnosti, zaradi odsotnosti javnega interesa ni več potrebno. Tak sklep torej ne pomeni meritorne odločitve o zahtevku stranke in ne oblikuje ali spreminja pravnega polož

Z izdajo pisnega opozorila na podlagi 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1, s katerim je bil tožnik opozorjen, da je bila s strani njegovega učitelja vožnje storjena težja nepravilnost, po presoji sodišča ni odločil o kakšni materialnopravni pravici obveznosti oziroma pravni koristi tožnika in zato izpodbijani sklep ni upravni akt, zoper katerega bi bilo mogoče samostojno sodno varstvo v upravnem sporu. ZVoz-1 tudi ne določa pravnega varstva zoper takšno pisno opozorilo. Pravilno je bila zato tudi tožnikova pritožba zoper izdano pisno opozorilo zavržena.

Takšna odločba, kot je izpodbijana, ne zadosti kriteriju po prvem odstavku 2. člena ZUP, v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2, po katerem je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Po presoji sodišča namreč iz izreka izpodbijane odločbe za tožnika ne izhaja konkretna pravna posledica vsled ugotovljene nepravilnosti (tj. kršitve 31. člena ZDavP-2), tj. niti se mu ne nalaga nobene obveznosti niti se mu ne jemlje oz. daje kakšne pravice. Davčni nadzor posameznega področja poslovanja pa se zaključi, enako kot druge vrste davčnih nadzorov, med drugim z ureditveno odločbo. Glede na navedeno je v izreku izpodbijane odločbe torej umanjkal del, s katerim bi se tožniku denimo naložilo popravo ali odpravo ugotovljenih kršitev.

Predhodno izveden ugovorni postopek pred operaterjem v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz odločitev ali ravnanja operaterja, je predpogoj za vložitev predloga za rešitev spora pred toženko. Če ugovorni postopek ni (bil) izveden, ni pogojev za uvedbo (in izvedbo) postopka pred toženko za rešitev spora med končnim uporabnikom in operaterjem. Ali bo operater telekomunikacijsko omrežje nadgradil, je stvar njegovega poslovanja kot gospodarske družbe oziroma investicij.

Po mnenju sodišča sklicevanje na razpisne pogoje in podatke FURS, da je imelo podjetje na dan oddaje vloge dne 21. 4. 2022 neplačan odlog NUSZ, ne zadostuje za odločitev o vlogi, temveč mora biti raziskano dejansko stanje, v konkretnem primeru o višini teh obveznosti, ne pa zgolj pavšalno navajanje. Izpodbijan sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče torej ne more preizkusiti ali je utemeljeno, zakaj tožnik kot prijavitelj ni bil izbran na javnem razpisu, saj zatrjevane neporavnane obveznosti niso konkretizirane.

Jasno je, da je tudi zahtevek za povračilo izplačanega nadomestila plač po desetem odstavku 19. člena ZIUPGT zahtevek v pomenu 125. člena ZUP. Ključno je namreč, da je Zavod v materialnopravnem smislu odločil o pravici tožnice (da prejme povračilo). Vsebina elektronskega sporočila z dne 18. 11. 2021 je odklonitev oziroma zavrnitev zahteve za izplačilo povračila. V tem pogledu ni pomembna struktura oziroma odsotnost sestavin po ZUP (drugi, tretji in peti odstavek 210. člena ter 212. do 216. člen ZUP).