27. člen ZDOdv

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali je materialnopravno pravilna odločitev, da za izpolnitev procesne predpostavke po 27. členu Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv) zadostuje obvestilo o vloženi tožbi, ki ga je po vložitvi tožbe podala tožeča stranka državnemu odvetništvu? Ali je materialnopravno pravilna odločitev, da je država po 26. členu Ustave RS na podlagi 148. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odškodninsko odgovorna (tudi) za protipravno ravnanje nosilca javnega pooblastila, ki je kapitalska gospodarska družba?

Sankcija zavrženja tožbe, ko je hkrati dosežen namen zakonske določbe, ki takšno sankcijo določa, ni sprejemljiva. Drugačna razlaga bi bila po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z namenom relevantne zakonske ureditve in bi kot taka pomenila pretiran poseg v tožnikovo pravico do sodnega varstva. Protipravnost ravnanja je v tem, da je uradna oseba opustila preverjanje upravičenosti osebe za uvedbo registracijskega postopka oziroma za postopek spremembe podatkov o lastniku oziroma uporabniku po 22. členu Pravilnika. Iz vsebine določb izhaja dolžnost uslužbenke, da preveri upravičenost za zastopanje. Namen take določbe je ravno v varovanju lastnika vozila, kot upravičenega predlagatelja postopka pred posegi tretjih, nepooblaščenih oseb v njegovo lastninsko pravico. Prepis lastništva (v registru) in izročitev veljavnega prometnega dovoljenja na ime kupca predstavlja končno realizacijo pogodbe, h kateri kupec stremi. Brez tega namreč vozil, kljub temu, da je njihov pravni lastnik, ne more uporabljati oziroma voziti po javnem cestnem omrežju. In tukaj je bil ključen prispevek uradne osebe, ki je s svojim protipravnim ravnanjem omogočila prepis in posledično odtujitev v

Dva spora sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost).

Nazadnje pritožba neutemeljeno navaja še, da bi moralo sodišče prve stopnje samo, po uradni dolžnosti, preveriti, ali je tožnik pri državnem odvetništvu pravočasno vložil predlog za mirno rešitev spora. V pravdnem postopku namreč načelo oficialnosti ne velja, zato mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Tožnik je po pozivu sodišča sam navedel, da je predlog za mirno rešitev spora pri državnemu odvetništvu vložil šele dne 27. 12. 2024, torej po razširitvi tožbe zoper Republiko Slovenijo z dne 22. 6. 2024, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da procesna predpostavka iz 27. člena Zakona o državnem odvetništvu (v nadaljevanju: ZDOdv) ni izpolnjena. Po večinski sodni praksi mora biti namreč do vložitve tožbe vsaj prelagana mirna rešitev spora pri Državnem odvetništvu. Posledično je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu (kot preuranjeno) pravilno zavrglo (četrti odstavek 27. člena ZDOdv).

CSD, ki je zavod v smislu 1. člena ZZ, je samostojna pravna oseba s statusom javnega socialno varstvenega zavoda. Navedeni CSD torej ni država ali državni organ v smislu prvega odstavka 27. člena ZDOdv, zato za vložitev odškodninske tožbe zoper njega predhodni postopek po 27. členu ZDOdv ni obvezen, predložitev potrdila o neuspelem poskusu mirne rešitve spora pa ni procesna predpostavka za tovrstno tožbo. Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da je toženka v zadevi napačno uporabila materialno pravo s tem, ko je kot preuranjeno zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev BPP za postopek pred sodiščem zoper CSD.

Sodišče pritrjuje odločitvi toženke, ki je tožničino prošnjo za dodelitev BPP zavrnila, ker tožnica ne izpolnjuje vsebinskega kriterija iz 24. člena ZBPP, saj je predložitev potrdila o neuspelem poskusu mirne rešitve spora, pogoj za vložitev tožbe ali drugega predloga proti državi ali državnemu organu, sicer se tožba ali drug predlog zavrže. Po sodni presoji bi morala tožnica že ob vložitvi prošnje za dodelitev BPP izkazovati pogoje iz četrtega odstavka 27. člena ZDOdv, saj bi le tako lahko izkazovala potrebo po uvedbi sodnega postopka.

Ker je tožnik predlog vložil sam, pri tem pa ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, njegov predlog ni dovoljen, zato ga je Vrhovno sodišče zavrglo (367.č člen ZPP).

Iz zakonske dikcije 27. člena ZDOdv sicer res izhaja, da gre za procesno predpostavko, ki mora obstajati ob vložitvi tožbe, vendar pa večinska sodna praksa dovoljuje, da tožeča stranka do vložitve tožbe (vsaj) predlaga Državnemu odvetništvu mirno rešitev spora in nato dokaz o neuspešni mirni rešitvi spora predloži kasneje (prim.: II Cp 1315/2018,...). Za odločitev je pomemben namen določbe: razbremenitev sodišča in Državnega odvetništva. Ta pa je bil s tem, ko je Državno odvetništvo o zahtevku za mirno rešitev spora odločilo pred tem, ko je o njem odločalo sodišče, vsekakor dosežen. Okoliščine konkretnega primera zato po oceni višjega sodišča kažejo na to, da je v tem primeru zavrženje tožbe glede spornega dela zahtevka napačno (Cp 2214/2019).

Postopek, ki teče po napotitvenem sklepu pristojnega inšpektorja, nima povsem samostojnega življenja, temveč je vezan na razlog, zaradi katerega je bil sprožen, to je na postopek izvršbe inšpekcijskega ukrepa. Postopek v zvezi s presojo nesorazmernosti posega inšpekcijskega ukrepa v dom ureja poseben predpis, to je GZ-1, ki določa tudi pogoje za njegovo sprožitev. Šele presoja pristojnega inšpektorja o tem, da predlagatelj ni izkazal dejstev iz tretjega odstavka 104. člena GZ-1, omogoči predlagatelju, da pri okrajnem sodišču (pri čemer je po prvem odstavku 105. člena GZ-1 predviden nepravdni postopek) sproži postopek ugotavljanja nesorazmernosti posega izrečenega ukrepa v predlagateljev dom. To pomeni, da se je že v postopku po 104. členu GZ-1 ugotavljala spornost razmerja med strankama, zato bi bila ponovna obveznost predloga tožnika za mirno rešitev spora med njima nesmiselna. Namen 27. člena ZDOdv je uresničen že s potekom postopka po 104. členu GZ-1, ta postopek pa pomeni ureditev lex specialis v razmerju do predhodnega postopka mirne rešitve spora po določbah 27. člena ZDOdv.

Tožnik v pritožbi niti ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je dopis z dne 7. 4. 2021 poslal Državnemu odvetništvu RS. Ker tožnik ni izkazal, da je bil dopis z dne 7. 4. 2021, v zvezi s katerim je tožnik dokazoval podajo predloga za mirno rešitev spora, poslan Dravnemu odvetništvu RS, je že iz tega razloga pravilen zaključek sodišča prve stopje, da tožnik ni izkazal, da bi pred državnim odvetništvom RS sprožil poskus mirne rešitve spora. Tudi sicer pa ta tožnikov dopis po vsebini ne predstavlja predloga za mirno rešitev konkretnega spora, v zvezi s katerim je bila vložena tožba v obravnavani zadevi.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje o krivdni odškodninski odgovornosti toženke, ker ni zagotovila varnega in ustreznega dostopa do objektov, ki so jih uporabljali zaposleni na misiji KFOR, pri čemer je vedela za dotrajanost in neprimernost palet, vendar tega ni sanirala. S tem je kršila 5. in 19. člen ZVZD-1 ter 45. člen ZDR-1. Ker določba četrtega odstavka 27. člena ZDOdv na podlagi šestega odstavka istega člena ne velja za postopke uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja, torej tudi ne za konkretni spor, v katerem je tožnik uveljavljal čisto denarno terjatev iz naslova delovnega razmerja, za katero velja neposredno sodno varstvo, predhodni postopek ni procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o tožnikovem odškodninskem zahtevku. Posledično strošek sestave neobveznega predhodnega odškodninskega zahtevka ne more pomeniti potrebnega stroška v smislu 155. člena ZPP. Stranka ima pravico prosto izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati (le) med odvetniki s pisarno v kraju oziroma okrožju sodišča. Glede na to, da je tožnik za zastopanje pooblastil odvetnika v kraju, ki je blizu oziroma v območju nje

Tako v sodni praksi kot v literaturi je uveljavljeno stališče, da za odškodninsko odgovornost države ne zadošča nezakonitost odločbe, temveč se zahteva še dodaten, jasen element protipravnosti - npr. zloraba oblasti in izdaja nezakonite odločbe z namenom škodovati tretji osebi. Gre za očitno napačnost, zlonamernost, nespoštovanje ustaljene prakse. Ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe je sicer nujen, ne pa zadosten pogoj za odškodninsko odgovornost. Če to velja za odločanje upravnih organov (ki niso neodvisni) v upravnem postopku (ki ga natančno urejajo ZUP in drugi predpisi), toliko bolj velja za javnopravno razmerje med nosilcem javnega pooblastila (tožnikom odvetnikom) in državo (toženko). Obrazložitev spornega akta ministra je očitno skopa, pomanjkljiva. Vendar po presoji drugostopenjskega sodišča ni samovoljna ali zlonamerna. Izpolnjenost objektivnih meril iz 13. člena OT ne pomeni samodejnega zvišanja vrednosti točke, v smislu zavezanosti OZS k spremembi njene višine oziroma zavezanosti ministra k podaji soglasja. Določena rast življenjskih potrebščin ali plač sodnikov je pogoj za spremembo točke, ne pa njeno edino merilo. ZDOdv v 27. členu določa, da

Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi II Ips 52/2022 pojasnilo, da je upoštevaje ureditev ZIZ v zvezi s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, podana izjema od obveznega predhodnega postopka. Po drugem odstavku 65. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 64. člena ZIZ sodišče zavrne ugovor, s katerim tretji v izvršilnem postopku z verjetnostjo izkaže obstoj pravice na predmetu izvršbe, ki preprečuje izvršbo (ugovor tretjega), če upnik v danem roku izjavi, da ugovoru nasprotuje. Po tretjem odstavku 65. člena ZIZ lahko nato tretji v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na določen predmet ni dopustna (izločitveno pravdo). Pravnomočni sklep izvršilnega sodišča o zavrnitvi ugovora tretjega je torej procesna predpostavka za vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe.

Delodajalec nima pravice, da delavcu enostransko odredi (oz. beleži) koriščenje dopusta. Takšno enostransko ravnanje vpliva na dejansko izrabo dopusta, saj ga delavec posledično ne more več koristiti. Zaradi ravnanja delodajalca je tožnici nastala škoda, saj pravica do plačanega letnega dopusta poleg same odsotnosti z dela (dejanske izrabe dopusta) vključuje tudi pravico do plačila. Ta pravica je povsem premoženjska, zato je tožnica upravičena do odškodnine za premoženjsko škodo v višini nadomestila plače, ki bi ji bila izplačana, če bi koristila letni dopust.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik predhodnega postopka poskusa mirne rešitve spora ni sprožil. Ker mora biti predhodni postopek začet (in neuspešno končan) že pred vložitvijo tožbe, je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče pritožnika med postopkom obvestiti o dolžnosti vložitve predloga za mirno rešitev spora.

Prvi odstavek 336. člena OZ določa, da zastaralni rok začne teči prvi dan po tem, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Po trditvah tožeče stranke je bil glede na določila Pogodbe skrajni rok za izpolnitev pogodbenih obveznosti 31. 10. 2013. To pomeni, da bi tožeča stranka pravico do uveljavljanja sankcij, določenih v 8. členu Pogodbe, pridobila naslednji dan po izteku citiranega roka - 1. 11. 2013. Konkreten datum odstopa od Pogodbe, kot ga je opredelila tožeča stranka, ne more biti upošteven. Ta datum je namreč v celoti odvisen od volje tožeče stranke. Procesne predpostavke so obvezne sestavine tožbe, ki morajo obstajati, da se tožba sploh začne vsebinsko obravnavati in niso odvisne od tega, ali je zahteva po njihovem obstoju smotrna.

Ker je izvedba predhodnega postopka obvezna procesna predpostavka za vložitev tožbe proti subjektu, ki ga zastopa Državno odvetništvo, in ker konkretni postopek ne spada med postopke, ki jih je zakon izrecno izključil iz obveznosti predhodnega postopka poskusa mirne rešitve spora (šesti odstavek 27. člena ZDOdv), tožnik pa navedenega potrdila ni predložil, niti ni zatrjeval in dokazoval, da je v roku treh mesecev in osmih dni (četrta alineja prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 35. člena ZDOdv) pred vložitvijo te tožbe podal predlog za mirno rešitev spora, je sodišče prve stopnje tožbo zoper Republiko Slovenijo pravilno zavrglo. Materialna imuniteta izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnikov in pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka. Prepozne, nerazumljive, nepopolne ali nedovoljene zahteve za izločitev sodnika s sklepom zavrže predsednik senata.

Namen 27. člena ZDOdv je uresničen že z izpolnitvijo procesnih predpostavk po drugem in tretjem odstavku 65. člena ZIZ, kar je bilo v obravnavani zadevi izpolnjeno z izdajo sklepa izvršilnega sodišča o zavrnitvi ugovora tretjega. Drugi in tretji odstavek 65. člena ZIZ v povezavi s šestim odstavkom 27. člena ZDOdv pomenita ureditev lex specialis v razmerju do predhodnega postopka mirne rešitve spora po določbah 27. člena ZDOdv. Zmotna je presoja nižjih sodišč, da z interakcijo pravdnih strank v izvršilnem postopku ni bila izpolnjena predpisana procesna predpostavka za vložitev tožbe in da ni bil uresničen namen predhodnega postopka z možnostjo njegove izvenpravdne razrešitve.

Kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu, mora sodišču ali drugemu organu predložiti potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku, sicer se tožba ali drug predlog za začetek postopka s sklepom zavrže. Od tožnice se ne zahteva, da s prvo toženko sporazumno reši spor, marveč ji le predlaga miren način rešitve spornega razmerja. Če ne pride do mirne rešitve spora, pa mora predložiti potrdilo, ki dokazuje, da je bil poskus mirne rešitve spora v predhodnem postopku neuspešno opravljen že v času pred vložitvijo tožbe.

Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je ugotovila, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, saj tožnik niti po pozivu ni predložil potrdila o neuspelem poskusu mirne rešitve spora pred državnim odvetništvom, s tem pa ni izpolnil procesne predpostavke za začetek pravdnega postopka zoper državo, zaradi česar prosilcu ne bi bilo utemeljeno in razumno dodeliti zaprošene BPP. To, kar je ponudil tožnik toženi stranki, ni potrdilo o mirnem poskusu rešitve spora, pač pa dokazilo, da je sprožil postopek pred državnim odvetništvom za mirno rešitev spora, kar pa ne zadošča.