165. člen OZ

Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1). Ker je toženka ravnala v nasprotju s svojimi pogodbenimi obveznostmi in tudi delovnopravnimi predpisi, je pravilna odločitev o obstoju njene pogodbene in tudi nepogodbene odškodninske odgovornosti. Ni podlage za seštevanje posameznih zagotovljenih ur počitka, če zagotovljeni neprekinjeni počitek ne ustreza tedenskemu oziroma dvotedenskemu minimalnemu neprekinjenemu počitku. Prav tako kršitev pravice do neprekinjenega tedenskega počitka v enem tednu ne more biti sanirana z dvema tedenskima počitkoma v drugem tednu, ki vsak posebej trajata 35 ur, ne dosegata pa zahtevanih 59 ur. Zaradi ugotovljene intenzivnosti kršitev ter zaradi daljšega obd

Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).

Posebnost bodoče škode je, da jo je v določenih oblikah mogoče uspešno sodno uveljavljati že pred njenim (gotovim) nastankom. To med drugim velja tudi za premoženjsko škodo zaradi telesne poškodbe (174. člen OZ pomeni izjemo od sicer zahtevane zapadlosti terjatev do konca glavne obravnave po prvem odstavku 311. člena ZPP). Možnost rojstva tožbe pred nastankom bodoče škode je temeljni razlog, da je očitek neizvrševanja pravice, na katerem zastaranje temelji, v zvezi s to škodo sploh mogoč. Na enakem izhodišču temeljijo rešitve sodne prakse glede kontinuirane oziroma sukcesivno nastajajoče bodoče škode, in sicer da (1) na začetek zastaranja ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih; (2) začne zastaranje teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja; (3) je pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, saj pretrga zastaranje, po koncu pravdnega postopka pa začne znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve; (4) bi drugačna razlaga izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto na

Predlog se zavrne.

Zaradi vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo, sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odgovornosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju s tistimi ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe; pravdno sodišče lahko drugače ugotovi le dejstva, od katerih ni bila odvisna odločitev o kvalifikaciji in obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.

OZ v 165. členu določa nastanek škode kot trenutek zapadlosti odškodninske obveznosti. Vendar je obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti odvisna od zamude, in ne od zapadlosti, saj po 378. členu OZ zamudne obresti dolguje dolžnik, ki je v zamudi. Zapadlost in zamuda nista identična pravna pojma. Po 299. členu OZ dolžnik pride v zamudo z izpolnitvijo obveznosti, v zvezi s katero rok ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom postopka za dosego izpolnitve zahteva izpolnitev obveznosti. V primeru neupravičene obogatitve je pridobitelj dolžan plačati zamudne obresti od dneva prejema le, če je bil nepošten.

Uveljavljanje odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode, ki izvira iz istega škodnega dogodka, ne pomeni kopičenja (objektivne kumulacije) tožbenih zahtevkov, ampak gre za en sam odškodninski tožbeni zahtevek. Po oceni pritožbenega sodišča je začetek teka zakonskih zamudnih obresti za vse oblike nepremoženjske škode vezan na isti trenutek, tj. ko je oškodovanka na zavarovalnico vložila zahtevek. To stališče je tudi skladno z zgoraj predstavljenim naziranjem Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 6/2023, saj je tožnica v teku pravde prvotni zahtevek zvišala v okviru tistega, ki ga je zahtevala izvensodno.

Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti je odvisna od zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti. Zapadlost terjatve in zamuda nista identična pravna pojma. Zapadlost terjatve je trenutek, od katerega je upnik upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti. Pri odškodninskih terjatvah nastane z dnem nastanka škode. Zamudne obresti pa ne tečejo od zapadlosti terjatve, temveč od nastanka zamude.

ZOZP ureja le nastop zamude zavarovalnice, kadar sta odgovornost za škodo in njena višina nesporna. Ne določa pa ničesar za primer, kadar sta odgovornost za škodo in njena višina sporna, zato velja splošno pravilo 299. člena OZ. Povedano je treba razumeti tako, da kadar obstoj odškodninske odgovornosti in višino škode ugotovi sodišče, pri ugotavljanju nastopa zamude ni vezano na trimesečni rok iz 20.a oziroma 37. člena ZOZP, ampak mora nastop zamude mora ugotoviti glede na trenutek, ko se je zavarovalnica lahko seznanila s celotnim zahtevkom zapadle terjatve, in presojo opraviti na podlagi splošne določbe drugega odstavka 299. člena OZ. Skladno s 165. členom OZ se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode. Čeprav je zapadlost odškodninske obveznosti predpostavka zamude dolžnika z izpolnitvijo (prvi odstavek 299. člena OZ), zapadlosti odškodninske terjatve in zamude ni mogoče enačiti. Kljub zapadlosti dolžnikove obveznosti zamuda ne bo nastopila, če obstajajo okoliščine, ki zamudo preprečujejo.

Predlog se zavrne.

Izhodišče za presojo rente zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo je drugi odstavek 174. člena OZ, ki določa, da mora odgovorna oseba plačati določeno denarno rento kot povračilo za škodo, če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane. Pogoj za prisojo denarne rente je, da oškodovanec (izgubo dohodka) dejansko trpi, o povrnitvi te škode pa se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Namen te določbe je v tem, da se vzpostavi takšno premoženjsko stanje oškodovanca, kot če poškodbe ne bi bilo.

Na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe je za presojo kaznivosti ravnanja obdolžene B. B. kot pomočnice zadoščala ugotovitev, da je bilo storjeno naklepno kaznivo dejanje v objektivnem pomenu, medtem ko krivda glavnega storilca z vidika presoje pomoči ni (bila) relevantna. Pravilna je zato utemeljitev izpodbijanega sklepa, da razpravljajoča sodnica za presojo očitkov obdolženi B. B. ni bila dolžna predhodno ovrednotiti ravnanj obdolženega A. A. in njegove vloge pri očitanem kaznivem dejanju, ter na podlagi vseh ugotovljenih relevantnih okoliščin posledično pravilen in razumen sklep, da zgolj dejstvo, da je sodnica sprejela sporazum o priznanju krivde za obdolženko, samo po sebi ne zadošča za objektivno utemeljen dvom v njeno nepristranskost. Drži sicer, da sprejem priznanja krivde pomočnika pri delictum proprium ni mogoč brez opredelitve do statusa glavnega storilca, kot poudarja zagovornica, vendar ne tudi kot individualno določene osebe. Da je bilo očitano ravnanje obdolženca v nasprotju z interesi zavarovalnice, povsem določno opredeljuje (že) navedba, da ji je na opisan način povzročil škodo. Dejanske ugotovitve potrjujejo posebno lastnost obd

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da se zapadlost terjatve za nepremoženjsko škodo ne veže na konec zdravljenja oziroma na čas, ko se zdravstveno stanje ustali oziroma ali je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je zamuda za nepremoženjsko škodo nastala 12. 3. 2013?

Šesti odstavek 268. člena ZFPPIPP jasno in izrecno določa, da mora druga pogodbena stranka stečajnega dolžnika svojo terjatev za povrnitev škode iz petega odstavka (to je škode, ki jo je imela zaradi razveze pogodbe zaradi uresničitve odstopne pravice) prijaviti v stečajnem postopku in se plača iz razdelitvene mase po pravilih tega zakona o plačilu terjatev upnikov. Rok za prijavo te terjatve je določen v petem odstavku 59. člena ZFPPIPP, in sicer mora upnik svojo terjatev za povrnitev škode prijaviti v enem mesecu po prejemu izjave stečajnega dolžnika o uresničitvi odstopne pravice. Do razveze pogodbe zaradi uresničitve odstopne pravice ni prišlo šele z vložitvijo tožbe v zadevi XI Pg 1143/2020 na vračilo kupnine, niti s pravnomočnostjo sodbe XI Pg 1143/2020. Tožba na vračilo kupnine v zadevi XI Pg 1143/2020 je bila samo posledica razveze pogodbe, kot je določena v drugem odstavku 111. člena OZ. Škoda je nastala že pred razvezo pogodbe, ko je imela toženka po navedbah tožnikov nepremičnino v posesti in naj bi jo s svojimi ravnanji razvrednotila, tožnika pa sta pravico za povrnitev škode pridobila z odstopom od pogodbe s strani stečajnega upravitelja toženke. Odškodn

Soprispevek tožnika v višini 30% je prenizek. Ob upoštevajnju, da preverjanje zalog na višji konzoli/polici ni zahtevno delovno opravilo, saj ne zahteva posebnega znanja in posebne spretnosti, in da do porušitve materiala v obravnavanem primeru ne bi prišlo, če tožnik nanj ne bi stopil, upoštevaje tudi zavedanje tožnika, ki izhaja iz njegove izpovedi, ki jo posebej izpostavlja tožena stranka, da mu je bilo znano, da se na višino pravilno vzpenja po lestvi ali z viličarjem in ne s plezanjem po regalih, do lestve pa bi v danih razmerah tudi lahko prišel na način, da bi od delodajalca zahteval, da se parkirana vozila umaknejo in bi jo tako lahko uporabil, ima njegovo nepravilno ravnanje, ki je nedvomno prispevalo k nastanku škodnega dogodka enako težo, kot ugotovljene opustitve tožene stranke. Zato je njegov soprispevek k škodnemu dogodku ob pravilni uporabi materialnega prava ovrednotiti s 50 %.

Ko se zatrjuje sprememba pripadnosti obligacijske pravice in njen prehod iz premoženja enega subjekta v premoženjsko sfero drugega subjekta, je pogoj za veljavnost tega posla določenost terjatve ali vsaj njena določljivost. Da bi bilo mogoče identificirati terjatev, ki se prenaša, mora cesija vsebovati podatke, ki omogočajo ločitev terjatve od vseh drugih. Dolžnik v zvezi z podlago zatrjevanih transakcij ni podal konkretnih navedb. Dokazi, ki jih je v zvezi s trditvami glede prenosa terjatve predlagal v postopku pred sodiščem prve stopnje, so zato predstavljali nedovoljene informativne dokaze. Dolžnik bi lahko podal konkretne trditve glede premoženja družbe, vendar pa svoje trditvene obveznosti ni izpolnil. Zgolj predložene bilance ne zadoščajo. Upnica ne razpolaga s podatki o premoženju družbe in vrednotenju le-tega, prav tako ne s konkretnejšimi podatki o obveznostih družbe. To bi lahko pojasnil dolžnik kot zakoniti zastopnik družbe. Ker pa dolžnik konkretnih trditev ni podal, prav tako tudi ni predložil relevantne poslovne dokumentacije družbe, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca, ki bi ugotavljal finančno stanje

Sama kršitev cestno prometnih predpisov ne pomeni vedno, da je vzročna zveza podana. Če pa pravno odločilne vzročne zveze ni, tudi odškodninske odgovornosti ni. Povečana hitrost bi bila pravno relevantna, če bi bila npr. tako slaba vidljivost, da bi povečana hitrost povzročila prepozno zagledanje vozila, ali pa če bi vožnja z dovoljeno hitrostjo lahko preprečila trk vozil in nastalo škodo. V drugem odstavku 154. člena OZ je urejena situacija, ko ima vsak od imetnikov premikajočega se motornega vozila položaj povzročitelja škode. Pri tem ni pogoj, da je kriv za nastalo škodo, ampak zadošča, da je prispeval k nastanku škode. Gre torej za položaj, ki je po vsebini enak tistemu, ki ga ureja 171. člen OZ, ki določa deljeno odgovornost oziroma razbremenitev odgovornosti zaradi ravnanja oškodovanca. Glede na drugi odstavek 168. člena OZ se namreč povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, te pa so po (neprerekanih) navedbah izvedenca enake vrednostim v trenutku izdelave izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava pri dosoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevati tudi ugotovljen strah (anksioznost), ki tožnico dokazano omejuje ob udeležbi v prometu. Razen tega je po presoji pritožbenega sodišča premalo upoštevano, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara šele sedemindvajset let in bo po rednem teku stvari omejitve trpela še dolgo. Ker živi v Ljubljani, je tožnica vsakič, ko zapusti bivališče, zaradi strahu ob prečkanju ceste hudo omejena v svojih aktivnostih. Hudo je omejena tudi, ker ne zmore več praktično nobenega umskega dela oziroma udejstvovanja, pa tudi pri fizičnih aktivnostih je precej omejena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša primerna odškodnina iz tega naslova ob 100 % temelju 95.000,00 EUR in je, glede na to, da je tožnica 80 % sama odgovorna za nesrečo, dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 4.000,00 EUR. Čeprav je treba pritrditi toženki, da glede na mnenje izvedenca B., ki je kompetenten za presojanje psihičnih posledic utrpele poškodbe glave, do pretrganja zastaranja (360. č

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za nastalo škodo, ki je posledica delovne nesreče, odgovorna toženka. Ugotovilo je, da je bila USB plošča, ki jo je tožnik odmaknil po predlogu A. A., med delom moteča. Delo je tožnik na tem gradbišču opravljal prvi dan in ni bilo nobenih indicev, da je pod ploščo odprtina. Toženka tem ugotovitvam v pritožbi ne oporeka, zato neutemeljeno ponavlja, da je vzrok za nesrečo neskrbno ravnanje tožnika. Do nesreče je prišlo, ker toženka ni ustrezno označila nevarnega kraja in ni namestila trdnega pokrova, ki se ga ne bi moglo premakniti, čeprav je bila kot delodajalec dolžna zagotoviti varnost in zdravje pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, kolikšen delež posledic iz naslova telesnih bolečin je treba pripisati poškodbi pri delu, koliko pa poškodbi izven dela, pravilno oprlo na mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Za razmejitev posledic med obe poškodbi je namreč potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Tožnik ugotovitvi izvedenca medicinske stroke, da je najmanj 80 % težav oziroma bolečin posledica nesreče pri delu, 20 % pa padca izven del

ZNPosr ne omejuje vrste škod, za katere mora biti sklenjeno zavarovanje, nasprotno, določa obveznost zavarovanja odgovornosti za vsakršno škodo, ki bi utegnila nastati naročitelju ali tretji osebi s kršitvijo pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami na ozemlju Republike Slovenije. 17. točka prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev, ki izključuje odgovornost zavarovalnice za nepremoženjsko škodo, nasprotuje namenu zakonsko predpisanega obveznega zavarovanja odgovornosti za škodo, ki bi utegnila nastati naročitelju ali tretji osebi s kršitvijo pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami na ozemlju RS (6. člen ZNPosr), zato je ni mogoče upoštevati. Trditve druge toženke, da pri pogodbeni odškodninski odgovornosti nepremoženjska škoda ni pričakovana škoda, niso utemeljene. Mnenja, ali je ob kršitvi pogodbe treba dopustiti zahtevke za povrnitev nepremoženjske škode, so v teoriji sicer deljena. Pritožbeno sodišče meni, da je treba takšne zahtevke dopustiti, saj je v sodobnem življenju sklepanje pogodb, katerih bistveni element je nepremoženjska škoda ali dobrina, čedalje pogostejše. V obravnavanem primeru je tožnica pogodbo o nepremičninskem posredovanju sklenila