69. člen OZ

Sankcija zavrženja tožbe, ko je hkrati dosežen namen zakonske določbe, ki takšno sankcijo določa, ni sprejemljiva. Drugačna razlaga bi bila po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z namenom relevantne zakonske ureditve in bi kot taka pomenila pretiran poseg v tožnikovo pravico do sodnega varstva. Protipravnost ravnanja je v tem, da je uradna oseba opustila preverjanje upravičenosti osebe za uvedbo registracijskega postopka oziroma za postopek spremembe podatkov o lastniku oziroma uporabniku po 22. členu Pravilnika. Iz vsebine določb izhaja dolžnost uslužbenke, da preveri upravičenost za zastopanje. Namen take določbe je ravno v varovanju lastnika vozila, kot upravičenega predlagatelja postopka pred posegi tretjih, nepooblaščenih oseb v njegovo lastninsko pravico. Prepis lastništva (v registru) in izročitev veljavnega prometnega dovoljenja na ime kupca predstavlja končno realizacijo pogodbe, h kateri kupec stremi. Brez tega namreč vozil, kljub temu, da je njihov pravni lastnik, ne more uporabljati oziroma voziti po javnem cestnem omrežju. In tukaj je bil ključen prispevek uradne osebe, ki je s svojim protipravnim ravnanjem omogočila prepis in posledično odtujitev v

Družbenik, ki družbo v celoti obvladuje (ima v lasti njen 100% delež), v pravnem prometu s tretjimi nastopa z legitimnostjo (če ne že legalno) odločevalca o zadevah družbe, in torej tretjim daje vtis verodostojnega predstavnika družbe, ki se lahko dogovarja za račun družbe in ki lahko doseže, da bodo odločitve družbe skladne z njegovimi odločitvami.

Pritožnica zgrešeno navaja, da lahko v imenu in za račun toženke delujeta le njena iz podatkov AJPES-a razvidna zakonita zastopnika. Upravičenost za zastopanje lahko temelji na zakonu, na drugem pravnem aktu ali na izjavi volje zastopanega (pooblastitev). Pravne osebe lahko tako poleg zakonitih zastopnikov, ki jim upravičenje za zastopanje daje pravni predpis oziroma zakon, v pravnem prometu zastopajo tudi njeni pogodbeni zastopniki ali pooblaščenci. Ti pridobijo upravičenje za zastopanje na podlagi izjave volje zastopanega, pooblastilo pa se lahko podeli tudi le za določen (posamezen) pravni posel (posamično pooblastilo) ali za več le-teh. Upnik v zamudi je dolžan povrniti dolžniku stroške v zvezi z nadaljnjo hrambo stvari, pri čemer ima zahtevek dolžnika pravno naravo verzijskega zahtevka.

Dejstvo, da nadzornik ni imel splošnega pooblastila za sklepanje poslov ali oddajanje naročil v imenu investitorja, ne pomeni, da ga investitor ni mogel ustno pooblastiti, da odda enkratno naročilo za izvedbo del tožnici. Za podjemno pogodbo pisna oblika ni predpisana, zato se pisnost ne zahteva niti za pooblastilo.

Spisovno je izkazano, da je bila v vseh štirih v pritožbi izpostavljenih primerih kazenska ovadba oziroma predlog za pregon podana v zakonsko predpisanem roku s strani upravičene osebe. Gospodarsko družbo namreč zastopa zakoniti zastopnik, poleg njega pa lahko tudi pooblaščenci. Družba mora imeti zakonitega zastopnika, poleg njega pa ima lahko tudi enega ali več pooblaščencev. Družba lahko preko svojih zakonitih zastopnikov za opravljanje določenih poslov družbe pooblasti tudi druge osebe (pooblaščenci). Njihovo upravičenje za zastopanje družbe izvira iz volje družbe oziroma njenega zakonitega zastopnika. Družba lahko podeli bodisi generalno bodisi specialno pooblastilo. Obseg pooblastila pooblaščencev družbe določa pooblastitelj, torej družba oziroma njen zakoniti zastopnik (razen za prokurista, pri katerem obseg pooblastila določa zakon, konkretno ZGD-1). Prav ima sicer zagovornik, ko izpostavlja, da delavec gospodarske družbe, četudi je vodja poslovalnice, ni zakoniti zastopnik družbe, saj trgovinski poslovodja ni poslovodja v smislu 515. člena ZGD-1. To pa pomeni, da lahko zastopa družbo le na podlagi izjave volje družbe, torej na podlagi pooblastilnega razmerja. Tudi prodaj

Morebitna prekoračitev pooblastila je stvar notranjega razmerja med tožečo stranko in zastopnikom (pooblaščencem).

Zmotno pritožba navaja tudi, da bi bila podjemna pogodba veljavno sklenjena samo, če bi tožeča stranka od tožene zahtevala odobritev pogodbe po tretjem odstavku 73. člena OZ, česar pa tožeča stranka ni uspela dokazati. Navedeni člen se namreč nanaša na poznejšo odobritev pogodbe, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil D.V. s strani tožene stranke pooblaščen za sklenitev pogodbe, ugotavljanje naknadne odobritve pogodbe ni bilo potrebno.

Sodišče prve stopnje je pravilen zaključek o (veljavnih) naročilih storitev v imenu in za račun toženke sprejelo na podlagi številnih ugotovljenih okoliščin konkretnega primera in je drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Gre za okoliščine (ustaljene) poslovne prakse med pravdnima strankama, ki sta obe gospodarska pravna subjekta. V obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov se na podlagi 12. člena Obligacijskega zakonika (OZ) za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov med drugim upošteva tudi praksa, vzpostavljena med strankama. Četudi bi storitve naročil tretji, ki obenem ni imel pooblastila za naročanje storitev v imenu in za račun toženke, je toženka zaradi naknadne in konkludentne odobritve poslov zavezana tožnici plačati za opravljene storitve. Pogodba se lahko sklene po zastopniku (prvi odstavek 69. člena OZ). Pogodba, ki jo sklene pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila (falsus procurator), zavezuje neupravičeno zastopanega, če jo ta pozneje odobri (prvi odstavek 73. člena OZ), odobritev pravnega posla pa zastopani lahko poda izrecno ali s konkludentnimi ravnanji (prvi odstavek 18. člena OZ). Konkludentna izjava volje je sicer pravni

Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da s strani tožene stranke podpisana dobavnica in s strani tožeče stranke izstavljen račun toženi stranki za dobavo in montažo termoizolacijske nadgradnje predstavljata dokazilo o sklenitvi pogodbe med pravdnima strankama. To ne drži. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, so to lahko le indici, iz katerih pa ne izhaja nujno, da sta pravdni stranki dejansko sklenili pogodbo.

Nesklepčna je tista tožba, pri kateri iz dejstev, ki jih zatrjuje tožnik, ne izhaja tista pravna posledica, ki jo uveljavlja v tožbenem zahtevku oziroma pri kateri iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Torej je tožba nesklepčna, če iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Da bi se ugotovilo, ali je tožba nesklepčna, je treba opraviti vsebinski in abstraktni preizkus, kakšno sodbo (ugodilno ali zavrnilno) bi sodišče moralo izdati, če bi se zatrjevana dejstva izkazala za resnična. Če bi moralo izdati ugodilno sodbo, potem je tožba sklepčna. Načeloma sicer drži stališče sodišča prve stopnje, da ko je sporno kakšno pravno odločilno dejstvo, mora tožeča stranka podati podrobnejše trditve o tem dejstvu. Vendar pa je treba tudi v takšnih primerih upoštevati pravo mero in dopustiti, da sodišče določene podrobnosti ugotovi z izvajanjem dokazov. V tem primeru namreč ni bilo sporno, da je tožena stranka dala naročilo za dobavo in montažo nadgradnje M. d. o. o. (T. oziroma G. G.). Vprašanje pa je v kakšni vlogi ga je M. d. o. o. sprejel: kot samostojna oseba, ki je nato kot kupka tožeči stranki naročila dobavo

Na toženi stranki je trditveno (in dokazno) breme, da je bil zakoniti zastopnik edini upravičen za sklepanje zavarovalnih pogodb pri toženi stranki, oziroma da oseba, ki je pri toženi stranki vodila vozni park, za podpis pogodb ni imela pooblastila, oziroma da ta oseba pogodb ni podpisala.

Čeprav sodišče prve stopnje ni spregledalo pooblastila, s katerim sta direktor in prokuristka tožene stranke področno vodjo pooblastila za izvedbo vseh postopkov in načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi (to je bistveno dejstvo spora!), pa je ob tem neutemeljeno izpostavilo, da tožnici ob sklepanju sporazumov s tem pooblastilom nista bili seznanjeni. Ta okoliščina namreč z vidika relevantnih določb za izpodbijanje sklenjenih dogovorov s strani tožnic ni v ničemer pomembna. Tudi ne npr. z vidika določb o prevari, s tem da sodišče prve stopnje niti ni navedlo pravne podlage za svoje stališče. Nenazadnje je po 69. členu OZ možna naknadna odobritev pogodbe, če jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, kar še zmanjšuje pomen formalnosti pri sestavi pooblastila. Sodišče prve stopnje je torej prvotni izostanek podpisa prokuristke na sporazumih, njen naknadni podpis, v vmesnem času pa preklic podpisov s strani tožnic, napačno ocenilo kot odločilna dejstva za ugotovitev ničnosti izpodbijanih sporazumov, medtem ko po presoji pritožbenega sodišča ni nobene podlage za takšno odločitev.

Tožena stranka ni sama podpisala ponudbe za sklenitev zavarovalne pogodbe, je pa soglašala s sklenitvijo zavarovalne pogodbe in je bila stranka zavarovalne pogodbe.

Predmet spora je neplačani del zavarovalne premije, odgovor na vprašanje, kdo je vtoževano terjatev dolžan plačati, pa je v sklenjeni zavarovalni pogodbi, saj iz nje izhaja, kdo je v danem primeru zavarovalec (prvi odstavek 936. člena OZ), tožena stranka pa tudi ni trdila, da bi tožena stranka in družba A. d. o. o. kasneje sklenili pogodbo o prevzemu dolga, v katero bi privolila tožeča stranka (prvi odstavek 427. člen OZ) oziroma da sta tožeča stranka in družba A. d. o. o. sklenili pogodbo, s katero bi se slednja tožeči stranki zavezala, da bo izpolnila njeno terjatev do tožene stranke (432. člen OZ). Če toženka ni imela namena, da T. P. pooblasti, da zavarovanje sklene v imenu in za račun toženke, bi - kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče - pooblastilo morala oblikovati drugače.

Če stranka pristane na določilo videno-kupljeno, potem je jamčevanje za stvarne napake zoženo na dejanski stan, ko je napaka skrita, prodajalec pa je zanjo vedel, a jo je kupcu zamolčal. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je imelo vozilo v trenutku nakupa vozila s strani tožeče stranke, prevoženih najmanj 240.000 km. Gre torej za stvarno napako. Tožeča stranka je bila z njo seznanjena ob pregledu vozila v zvezi z okvaro motorja, v oktobru 2014. Nesporno o tej napaki toženca ni obvestila, zato je izgubila pravico sklicevati se na to napako (prvi odstavek 462. člena OZ), razen, če bi izkazala, da je bila prodajalcu (tožencu) ta napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana (drugi odstavek 465. člena OZ) oziroma ob upoštevanju klavzule videno – kupljeno, le v primeru, da je toženec zanjo vedel, a jo je kupcu (tožeči stranki) zamolčal. Tega pa tožeči stranki s stopnjo prepričanja ni uspelo izkazati.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je s toženo stranko sklenila podjemno pogodbo.

Za nedopustno ravnanje zastopnika zastopani ne odgovarja oziroma zanj odgovarja zastopnik sam, vendar pa se v konkretnem primeru toženki ne očita deliktno ravnanje, ki ga je storil zastopnik, temveč ravnanje, ki ga je storila sama, in sicer da kot lastnica avtomobila, ki je bilo uporabljeno v prometu, zanj ni sklenila zavarovanja avtomobilske odgovornosti, kar bi bila dolžna storiti v skladu z 2. in 15. členom ZOZP. Lastninska pravica na avtomobilu ne preide s prepisom prometnega dovoljenja, ampak z izročitvijo v posest. Na lastniku nezavarovanega vozila je večja skrbnost glede omogočanja uporabe vozila oziroma mora poskrbeti za to, da do uporabe vozila v prometu ne pride.

Notarska praksa pri overitvah pogodb v letu 1995 je bila, da sta se izdelovala dva originalna izvoda pogodbe (original in overjen prepis originala); pooblastilo za sklenitev pogodbe se ni spenjalo s pogodbo.

Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da iz podatkov AJPES-a izhaja, da v oktobru 2015, ko naj bi prišlo do sklenitve spornega ustnega dogovora, J. H. ni bil več zakoniti zastopnik tožene stranke, in njegov zaključek, da je bil slednji pooblaščen za sklepanje poslov, se medsebojno ne izključujeta. Navedena oseba bi namreč pooblastilo za sklepanje tovrstnih poslov lahko imela npr. tudi po zaposlitvi. Če je zakonita zastopnica tožene stranke B. J. dopuščala, da se je ustni dogovor izvajal, je posel, za katerega se je dogovoril J. H., vsaj odobrila. Četudi H. ni imel upravičenosti za zastopanje tožene stranke, je sporna pogodba toženo stranko zavezovala zaradi odobritve. Tožena stranka pod pretvezo protispisnosti izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Zgolj pooblastilo za razpolaganje s sredstvi na njenem računu še ne pomeni, da je zapustnica pooblaščenemu dediču sredstva na svojem računu s tem tudi že podarila, niti, da mu jih je podarila v poljubnem obsegu, kot je lahko ta denar dvigoval oz. ga nakazoval na druge račune.