26. člen URS

Čeprav gre za isti historični dogodek, je treba vzročno zvezo med opustitvami v fazi odobritve pogodbe na eni in v izpolnitveni fazi pogodbe na drugi strani utemeljiti z različnim sklopom dejstev. Trditve o specifičnih okoliščinah primera, ki zapolnjujejo vrzel v verigi med seboj povezanih vzrokov v fazi odobritve pogodbe, so revizijska novota. Tožnik jih je podal, potem ko je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi prve toženke in drugega toženca ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, je tožbeni zahtevek zoper njiju zavrnilo z utemeljitvijo, da vloge CSD v postopku odobritve pravnega posla glede na 111. člen ZZZDR ni mogoče razumeti tako široko, da bi morala skrbeti tudi za izpeljavo odobrenega pravnega posla. Ker tožnik dejanskih okoliščin v fazi odobritve pogodbe, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o obstoju vzročne zveze, ni pravočasno zatrjeval, jih Vrhovno sodišče pri presoji ne sme uporabiti. Revizijska presoja vzročne zveze zato lahko ostane le taka, kot je bila.

Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na spremenjeno pravno podlago. Ni je več utemeljilo na podlagi 133. člena OZ, temveč na podlagi 26. člena Ustave RS. Ta zahteva predvsem odgovor na vprašanje ali je država ravnala protipravno in je pri tem treba imeti pred očmi tehtanje nasprotujočih interesov pravdnih strank. Tožnikoma pa ni omogočilo, da se izjavita o novi drugačni materialnopravni podlagi, katere do sedaj nista zatrjevali, niti je prej ni zatrjevala katera od drugih pravdnih strank, na možnost uporabe te pravdne podlage, pa kot izhaja iz podatkov spisa - ob neizkazanosti lastne nezadostne neskrbnosti, nista mogli in morali računati. Tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča se je namreč spremenila šele potem, ko je postala odločitev v obravnavani zadevi že pravnomočna. Soočena sta bila torej s sodbo presenečenja pred sodiščem druge stopnje.

Vrhovno sodišče se je ukvarjalo s presojo primerne višine odškodnine na podlagi kriterijev iz tretjega odstavka 16. člena v zvezi z merili iz 4. člena ZVPSBNO. Pri presoji je posebno težo dalo okoliščini, uzakonjeni tudi v merilih iz 4. člena ZVPSBNO, da tožnik ni ravnal protipravno s tem, ko ni plačal denarnega zneska in je upravičeno sprožil postopek z vložitvijo tožbe glede veljavnosti izvršilnega naslova, kjer je bilo z navedeno sodbo pravnomočno ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da posojilna pogodba s klavzulo izvršljivosti ni veljavna v delu, ki se nanaša nanj kot posojilojemalca. Prav tako ni (so)prispeval k podaljšanju navedenega postopka, ki je trajal nekaj več kot šest let, sodišča pa so na različnih stopnjah odločala kar petkrat. Vse to mu je nedvomno povzročalo duševno trpljenje, ki se je izražalo v negotovosti glede izida postopka, ki se je nato v izvršilnem postopku končal z izgubo njegovega za življenje izjemno pomembnega dela premoženja- družinske hiše, kljub temu da zneska posojila ni bil dolžan poravnati. Gre nedvomno za zelo zahtevne in zanj izjemno hude okoliščine, ki terjajo v okviru zakonsko dopustnega razpona zvišanje odškodnine od pravno

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da triletni subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ pred pravnomočnostjo sklepa o domiku nepremičnin kupcu 15. 5. 2014 ni mogel začeti teči, saj tožnica takrat, glede na to, da je zoper izdani sklep o domiku vložila pritožbo, še ni mogla vedeti za obstoj škode. Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, je pri opredelitvi trenutka subjektivnega spoznanja relevantno tudi obdobje, ko je imela tožnica možnost razveljaviti učinke javne dražbe, torej (z vložitvijo pritožbe) odvrniti (odpraviti) škodo. Vsaj do trenutka, ko je sklep o domiku postal pravnomočen, je bila torej v negotovosti, ali ji bo škoda sploh nastala. Pomembno je, da je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zoper sklep o domiku, kljub temu da jo je zavrnilo, vsebinsko presojalo, pri tem pa ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica z vložitvijo pritožbe zlorabila svojo pravico do pravnega varstva v pravdnem postopku. V konkretnem primeru je bilo na tožnici trditveno (in dokazno breme) glede dejstev, ki utemeljujejo zaključek o protipravnosti toženkinega ravnanja v spornem izvršilnem postopku. Stanje dolga na dan sporne prodaje je bilo tožničino t

Tožnica je bila v spornem primeru, ko zatrjuje odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave RS zaradi sodniške napake, zoper odločitev sodišča, ki ji očita protipravnost zaradi kršitve z ustavo varovane človekove pravice, upoštevajoč okoliščine obravnavane zadeve, dolžna vložiti tudi ustavno pritožbo, da bi se izognila učinku prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo.

Stališče, ki pri razlagi protipravnosti iz 26. člena Ustave zaobide očitke kršitev človekovih pravic, storjenih v okviru domnevno protipravnega ravnanja oblasti, in ovrednotenje v luči celote vseh ugotovljenih posameznih pomanjkljivosti, je nedopustno omejujoče za uresničevanje pravice iz 26. člena Ustave. Iz 26. člena Ustave izhaja zahteva, da sodišča v odškodninskih sporih zoper državo ne smejo sprejemati stališč, ki bi bila v nasprotju z drugimi človekovimi pravicami. Pri razlagi nedoločenega pojma protipravnosti je treba imeti vselej pred očmi celoto očitanih pomanjkljivosti. Očitane posamezne pomanjkljivosti opravljanja službe lahko kumulirajo v celoto, ki zaradi nezdružljivosti z zahtevanimi standardi skrbnosti in običajne metode dela kaže na neprofesionalno delo in utemeljuje protipravno ravnanje iz 26. člena Ustave. Razlaga, po kateri bi za dopustnost posega oblasti v pravico iz 33. člena Ustave zadostovali že zakonsko neurejeni oziroma ne dovolj jasno opredeljeni učinki "zaznambe pogodbene komasacije," ni skladna z zahtevo Ustave, da mora biti poseg v pravico urejen z zakonom. Besedilo določbe prvega odstavka 6. člena ZZK-1, da se nihče ne

Iz 26. člena Ustave ne izhaja, da bi bila država nekakšen krovni nosilec odškodninske obveznosti za vse tri tam navedene subjekte, ki (lahko tudi) oblastno delujejo na njenem teritoriju. Zgolj določeno je, da ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode, ki nastane z oblastnim delovanjem, kar bi bilo sicer na temelju pravil OZ lahko sporno. Prvi odstavek 148. člena OZ predpisuje odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Odgovornosti države za delo stečajnega upravitelja ni mogoče utemeljevati na tem določilu, ker stečajni upravitelj ni organ Republike Slovenije.

Določbe 13., 16. in 75. člena tedaj veljavnega ZIntPk so bile dovolj jasne in določne, da je bilo z uporabo ustaljenih metod razlage mogoče priti do njihove enopomenske opredelitve in sklepa, da te določbe KPK niso dajale pooblastila za pridobitev, obdelavo in objavo osebnih podatkov prejemnikov javnih sredstev v spletni aplikaciji, kadar Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) zoper posameznika še ni vodila nobenega postopka iz svoje pristojnosti niti izvajala nobenih ukrepov v skladu z ZintP. KPK kot organ oblasti veže načelo zakonitosti (drugi odstavek 120. člena URS), zato bi glede na opisane (dovolj) jasne določbe tedaj veljavnega ZIntPK, ZVOP-1 in URS ter "obdelovalni model varstva podatkov" morala vedeti, da za poseg v tožničino ustavno pravico ni imela zakonske podlage. Dodatno težo pri presoji toženkine kvalificirane protipravnosti ima dejstvo, da je KPK z nezakonitim ravnanjem posegla v tožnico pravico do varstva osebnih podatkov, ki je ustavno varovana človekova pravica (38. člen URS), varstvo te pravice pa je v okviru pravice do spoštovanja zasebnega življenja zagotovljeno tudi z EKČP (8. člen). Pri nezakonitem posegu v ustavno varovano (človekovo) pravico ve

Ugotovitev, da je prekomeren hrup zaradi železniškega prometa presegal mejne vrednosti, določene z upravnimi predpisi, in je tožnikom, ki so mu bili izpostavljeni, povzročal duševne bolečine, nima za posledico avtomatizma odškodninske odgovornosti toženke. Potem ko je opravilo tehtanje med družbeno koristjo sporne železniške proge in prizadetimi interesi tožnikov zaradi prekomernega hrupa, upoštevajoč tudi ukrepe toženke za zmanjšanje motenja in dejstvo, da tožniki niso storili ničesar za zmanjšanje škode, Vrhovno sodišče zaključuje, da protipravnost toženkinega ravnanja ni podana. Meja pri imisijah, ki so posledica oblastnega delovanja države v javnem interesu, je postavljena višje od meje pri imisijah, ko se srečata dva zasebnopravna interesa. V okoliščinah konkretnega primera, ko so bilo okoljski standardi le minimalno preseženi, toženka pa je pri uresničevanju svojih nalog v javnem interesu sprejela in izvajala ukrepe za zmanjšanje motenja s hrupom, je bil poseg v osebnostno sfero tožnikov utemeljen. Nepravično bi bilo toženki naložiti odškodninsko odgovornost zgolj zato, ker ni dovolj hitro poskrbela za zamenjavo oken pri tožnikih.

Odškodninskega tožbenega zahtevka proti državi torej ni mogoče utemeljiti z golim zatrjevanjem, da je sodišče v določeni zadevi razsodilo napačno. Nepravilno odločanje sodišč namreč samo po sebi še ni protipravno v tem smislu, da bi utemeljilo odškodninsko odgovornost tožene stranke. Sodišče ob odločanju o zahtevku za plačilo odškodnine zaradi domnevno nestrokovnega ravnanja sodnika, ne preizkuša ponovno pravilnosti razlogov v zatrjevano protipravni sodni odločbi. Pomembno je le, ali je odločitev izvršilnega sodišča obremenjena s tako hudo kršitvijo, da lahko govorimo že o kvalificirani stopnji napačnosti.

Ugotovljena škoda je posledica dveh nedopustnih ravnanj toženkinih organov, vendar je bistveni del ugotovljenega obsega škode, ki je nastala tožniku, enak kot v primerih, ko je bila ugotovljena (le) nedopustnost izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Zaradi prepletanja okoliščin in ravnanj toženke ter razsežnosti njenih kršitev in posledično težav, ki jih je povzročila tožniku, je izhodiščni pristop pri odmerjanju odškodnine zaradi težavnosti in specifičnosti odmera enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Te pa življenjsko in materialnopravno gledano ni mogoče umetno cepiti na obdobja, saj je šlo za škodo, ki je tožniku v obdobju izbrisa nastajala kontinuirano in medsebojno prepleteno. Kljub odmeri enotne odškodnine lahko v posameznih primerih nastane dodatna škoda, ki preraste v samostojno obliko, vendar je odstop od koncepta enotne odškodnine izredno redek. Omejitev višine odškodnine je bila z novelo ZPŠOIRSP-A odpravljena, kar pomeni, da se glede oblike in obsega pretrpljene škode v skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmer

Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pri odločanju o ugovoru zoper začasno odredbo ni bila spoštovana, saj je sodišče o ugovoru odločalo več kot tri leta oziroma šele pol leta po tem, ko je bil s sodbo zavrnjen tožbeni zahtevek, v zavarovanje katerega je bila začasna odredba izdana. Vendar pa odgovornosti za nastalo škodo ni mogoče naprtiti toženki, saj bi, glede na ugotovljeno mrežo okoliščin in dogodkov, škoda tožnici nastala ne glede na izdano drugo začasno odredbo in dolgotrajno odločanje o ugovoru.

Odškodninska tožba zaradi sodniške napake ni pravno sredstvo zoper odločbo, s katero naj bi bila ta storjena. Sodišče v tovrstnem odškodninskem sporu o argumentih, ki se nanašajo na sporni predmet prejšnje pravde in so že bili obravnavani v zatrjevano protipravni sodni odločbi iz nje, ne razpravlja ponovno.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali opustitev vključitve starega starša v postopek odvzema otroka in odločanja o njegovi namestitvi v rejništvo pomeni poseg v pravico do družinskega življenja iz 8. člena EKČP ter s tem protipravnost kot element odškodninske odgovornosti države?

Vrhovno sodišče RS je v novejših odločbah, v katerih je obravnavalo odškodninske zahtevke iz naslova imisij, ki so posledica avtocestnega prometa, pojasnilo, da mora sodišče presoditi, ali so imisije prekomerne (škodni dogodek), ali je izkazano protipravno ravnanje (opustitev) državnega organa v zvezi z izvajanjem oblasti, ali je nastala pravno priznana škoda in ali je podana vzročna zveza med ravnanjem in škodo. Pri tem je treba civilno pravna pravila odškodninskega prava prilagoditi javno pravni odgovornosti države za ravnanja njenih organov pri izvajanju oblastne funkcije. Ob presoji protipravnosti ravnanja tožene stranke se je treba vprašati, kaj bi morala storiti oz. kaj bi lahko storila, da bi imisije zmanjšala. Treba je upoštevati zmožnosti države tako v dejanskem kot finančnem smislu, vprašati se je treba tudi, kako bi ukrep posegel v pravice tistih, ki imajo od uporabe sporne ceste koristi. Državi ne gre kar počez očitati, da ni preprečila nastanka katerekoli škode. Treba je tehtati med družbeno koristnostjo avtoceste in priznanimi interesi tožnikov.

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali je materialnopravno pravilna odločitev, da za izpolnitev procesne predpostavke po 27. členu Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv) zadostuje obvestilo o vloženi tožbi, ki ga je po vložitvi tožbe podala tožeča stranka državnemu odvetništvu? Ali je materialnopravno pravilna odločitev, da je država po 26. členu Ustave RS na podlagi 148. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odškodninsko odgovorna (tudi) za protipravno ravnanje nosilca javnega pooblastila, ki je kapitalska gospodarska družba?

V situaciji, ko pogoji za začetno eventualno sosporništvo niso izpolnjeni, mora sodišče s tožbo ravnati kot z vlogo, ki je ni mogoče obravnavati, torej po 108. členu ZPP. Šele po tej fazi postopka bi sodišče prve stopnje lahko odločalo o svoji (ne)pristojnosti.