55. člen ZUP

Sankcija zavrženja tožbe, ko je hkrati dosežen namen zakonske določbe, ki takšno sankcijo določa, ni sprejemljiva. Drugačna razlaga bi bila po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z namenom relevantne zakonske ureditve in bi kot taka pomenila pretiran poseg v tožnikovo pravico do sodnega varstva. Protipravnost ravnanja je v tem, da je uradna oseba opustila preverjanje upravičenosti osebe za uvedbo registracijskega postopka oziroma za postopek spremembe podatkov o lastniku oziroma uporabniku po 22. členu Pravilnika. Iz vsebine določb izhaja dolžnost uslužbenke, da preveri upravičenost za zastopanje. Namen take določbe je ravno v varovanju lastnika vozila, kot upravičenega predlagatelja postopka pred posegi tretjih, nepooblaščenih oseb v njegovo lastninsko pravico. Prepis lastništva (v registru) in izročitev veljavnega prometnega dovoljenja na ime kupca predstavlja končno realizacijo pogodbe, h kateri kupec stremi. Brez tega namreč vozil, kljub temu, da je njihov pravni lastnik, ne more uporabljati oziroma voziti po javnem cestnem omrežju. In tukaj je bil ključen prispevek uradne osebe, ki je s svojim protipravnim ravnanjem omogočila prepis in posledično odtujitev v

Davčni organ pomote pri zapisu opravilne številke sklepa v odobritvi pooblastila, ki ga je podal tožnik v odgovoru na navedeni poziv, ne bi smel šteti v škodo tožniku, saj je iz podane odobritve opravljenih dejanj jasno razvidna volja tožnika, da je predloženo pooblastilo vsebovalo odobritev že opravljenega dejanja, torej vložene pritožbe tožnika. Tožnik je s tem nedvomno odobril že opravljeno procesno dejanje pooblaščenca, zato bi moral davčni organ podani ugovor oziroma pritožbo obravnavati po vsebini.

Vezano na okoliščino, da pooblaščeni odvetnik v vlogi za brezplačno pravno pomoč ni predložil novega pooblastila stranke za zastopanje, sodišče pritrjuje tožniku, da bi morala toženka, če pooblastilo ni bilo dano, pozvati tožnika oziroma pooblaščenca k predložitvi pooblastila in nato v odvisnosti od tega, ali bi odvetnik predložil pooblastilo za zastopanje ali ne, nadaljevati s postopkom na način, da bi poziv za dopolnitev vročala odvetniku (v kolikor bi ta predložil ustrezno pooblastilo) ali tožniku osebno (če odvetnik ustreznega pooblastila ne bi predložil).

Zaradi kršitve pravil o vročanju po ZUP je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi dejstev, s katerimi stranka ni bila seznanjena in se o njih ni mogla izjaviti pred izdajo odločbe.

Toženka se po prepričanju sodišča pravilno sklicuje na četrti odstavek 55. člena ZUP, ki določa, da lahko uradna oseba, ki vodi postopek ali opravlja posamezna dejanja v postopku, izjemoma dovoli, da opravi posamezno dejanje v imenu stranke kot njen pooblaščenec brez pooblastila član njene družine ali gospodinjstva, oseba, ki je pri njej zaposlena ali pa kdo drug, če ga pozna in ne dvomi o obstoju in obsegu pooblastila. Če zahteva takšna oseba uvedbo postopka ali če da med postopkom izjavo, ki je v nasprotju s prejšnjo izjavo stranke, zahteva uradna oseba od nje, naj predloži v določenem roku naknadno pooblastilo. Sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da ZUP glede zastopanja brez pooblastila dopušča možnost, da v upravnem postopku sodelujejo nekatere osebe kot pooblaščenci, čeprav niso predložili pooblastila v predpisani obliki. Uradna oseba ima vselej možnost od teh oseb zahtevati predložitev običajnega (predhodnega) pooblastila in šele na tej podlagi dopustiti opravljanje procesnih dejanj. Odločitev o dopustitvi zastopanja brez pooblastila je v celoti v diskreciji uradne osebe.

Toženka je izdala izpodbijano odločbo na podlagi podatkov osebe, ki ni imela pooblastila za zastopanje tožnika v upravnem postopku ter s kršitvijo pravice tožnika do izjave.

S pooblastitvijo se vzpostavi zunanje razmerje, ki je odločilno do tretjih, v obravnavanem primeru do upravnega organa, zato je vsebina pooblastila zelo pomembna.

Ker je stranka sledila prejetemu pozivu na odpravo pomankljivosti in je v roku vlogo dopolnila s pooblastilom, vloge ni mogoče zavreči. Iz danega pooblastila namreč jasno izhaja namen stranke, da za podpis in vložitev vloge na javni poziv pooblasti določeno osebo, kar pomeni, da je stranka s kasneje predloženim pooblastilom vsekakor izkazala odobritev že opravljenih dejanj. Pravno varstvo je v primerih odločitev (tako vsebinskih kot tudi procesnih) po ZPOP-1, ne glede na splošno ureditev v ZUP, zagotovljeno neposredno v upravnem sporu.

Ker je stranka sledila prejetemu pozivu na odpravo pomankljivosti in je v roku vlogo dopolnila s pooblastilom, vloge ni mogoče zavreči. To velja še zlasti zato, ker iz danega pooblastila jasno izhaja namen stranke, da za podpis in vložitev vloge na javni poziv pooblasti določeno osebo, kar pomeni, da je stranka s kasneje predloženim pooblastilom nedvomno izkazala odobritev že opravljenih dejanj za nazaj. Pravno varstvo je v primerih odločitev (tako vsebinskih kot tudi procesnih) po ZPOP-1 (ne glede na splošno ureditev v ZUP) zagotovljeno neposredno v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije.

Organ za BPP po mnenju sodišča nima prav, da mora prošnja za dodelitev BPP vsebovati tudi pooblastilo zakonitega zastopnika DU društva, da je formalno popolna. Če vlogi ni priloženo pooblastilo, lahko organ sicer dovoli, da opravi procesna dejanja za stranko oseba, ki ni predložila pooblastila, vendar ji naloži, da v določenem roku predloži pooblastilo in izkaže v pooblastilu odobritev že opravljenih dejanj. Do predložitve pooblastila ni dovoljeno izdati odločbe. Če ta oseba v roku ne predloži pooblastila za vloženo zahtevo, organ zavrže takšno vlogo, razen če je dolžan nadaljevati postopek po uradni dolžnosti. Predmet spora v tem upravnem sporu je procesni sklep, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan, zato je sodišče o zadevi odločilo po sodnici posameznici brez predhodno sprejetega sklepa senata.

Z javnim pozivom ne more biti določen poseben postopek, ki izključuje uporabo predpisanega postopka. ZPOP-1 v VI. poglavju ureja postopke dodelitve sredstev tako za javne razpise kot javne pozive, vendar nima posebnih določb glede zastopanja stranke po pooblaščencu in ravnanja organa v tem primeru, zato se za ta vprašanja smiselno uporabljajo določbe ZUP. Ker je treba za obravnavani Javni poziv torej upoštevati najprej pravila, določena v ZPOP-1, ki pa postopanja glede pooblastila ne ureja, to nadalje terja smiselno uporabo določb ZUP. Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo, ker je kot pravno podlago za odločanje napačno upoštevala določbe Javnega poziva, ni pa uporabila relevantnih določb ZUP.

Izpodbijana odločitev o zavrženju vloge kot nepopolne, ker je vlogo elektronsko podpisala oseba, ki ni zakoniti zastopnik prijavitelja, in pooblastilo za podpis vloge ni bilo priloženo, predstavlja vprašanje upravičenosti zastopanja stranke po pooblaščencu v postopku javnega poziva, ne pa za vprašanje nepopolnosti vloge. Glede vprašanja zastopanja strank po pooblaščencu in ravnanja organa v tem primeru ZPOP-1, ki v VI. poglavju ureja postopke dodelitve sredstev tako za javne razpise kot javne pozive, nima posebnih določb, zato se za ta vprašanja smiselno uporabljajo določbe ZUP.

Specialni zakon, kot je glede na ZUP ZPOP-1, postopka ne sme poenostaviti tako, da bi zmanjševal učinkovito varstvo pravic, še zlasti v primeru formalnih pogojev za prijavo. Sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje nepopolnosti vloge, pač pa za vprašanje upravičenosti nastopanja kot stranka v postopku. ZPOP-1 glede vprašanja zastopanja strank po pooblaščencih in ravnanja organa v primeru nepredložitve pooblastila nima posebnih določb. Zato za ta vprašanja veljajo določbe ZUP.

V obravnavani zadevi gre za vprašanje procesne sposobnosti nastopati kot stranka v postopku javnega poziva, saj vloge ni oddala pooblaščena oseba. ZPOP-1 pa glede vprašanja zastopanja strank po pooblaščencih in ravnanja organa v primeru nepredložitve pooblastila nima posebnih določb. Zato za ta vprašanja veljajo določbe ZUP, in sicer predvsem peti odstavek 55. člena, ki določa, da organ lahko dovoli, da opravi procesna dejanja za stranko oseba, ki ni predložila pooblastila, vendar ji naloži, da v določenem roku predloži pooblastilo in izkaže v pooblastilu odobritev že opravljenih dejanj. Do predložitve pooblastila ni dovoljeno izdati odločbe.

Tožnik pravilno opozarja, da iz 55. člena ZUP izhaja, da se mora pooblaščenec v upravnem postopku izkazati s pooblastilom. Hkrati zanika, da bi bila družba A., d. o. o., njegov pooblaščenec, saj trdi, da ji ni dal takšnega pooblastila, poleg tega pa je od pogodbe s to družbo odstopil pol leta pred podajo njene vloge oziroma uvedbo obravnavanega upravnega postopka.

V obravnavani zadevi ne gre za vprašanje nepopolnosti vloge v smislu 66. in 67. člena ZUP oziroma 27. člena ZPOP-1, pač pa za vprašanje procesne sposobnosti nastopati kot stranka v postopku javnega poziva, saj vloge ni oddala pooblaščena oseba. Vlogo je podpisala oseba, ki ni imela pooblastila zakonitega zastopnika tožnika. ZPOP-1 pa glede vprašanja zastopanja strank po pooblaščencih in ravnanja organa v primeru nepredložitve pooblastila nima posebnih določb. Zato za ta vprašanja veljajo določbe ZUP, in sicer predvsem peti odstavek 55. člena, ki določa, da organ lahko dovoli, da opravi procesna dejanja za stranko oseba, ki ni predložila pooblastila, vendar ji naloži, da v določenem roku predloži pooblastilo in izkaže v pooblastilu odobritev že opravljenih dejanj. Do predložitve pooblastila ni dovoljeno izdati odločbe. Če po izteku roka ni predloženo pooblastilo, se opravljena dejanja ne upoštevajo.

Objekt kazensko pravnega varstva kaznivega dejanja ponarejanja listin je v prvi vrsti pravni promet. Zakonski opis navedenega kaznivega dejanja sicer ne vsebuje individualno določenega oškodovanca, vendar pa lahko drugemu zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin nastane škoda in je lahko njegova osebna ali premoženjska pravica s takšnim ravnanjem prekršena ali ogrožena, zaradi česar lahko kot oškodovanec prevzame oziroma nadaljuje kazenski pregon, če državni tožilec od njega odstopi. Opredelitev oškodovanca namreč temelji na vzročni zvezi med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove premoženjske oziroma osebne pravice. Oškodovanec pa je lahko le tisti, ki je s kaznivim dejanjem neposredno oškodovan in je subjekt oziroma nosilec kakšne pravice, ki je prekršena ali ogrožena, pri čemer mora biti iz opisa kaznivega dejanja jasno razvidno, da je prekršena ali ogrožena kakšna njegova pravica. Vsebina prvega odstavka 252. člena KZ-1 je neločljivo povezana z 251. členom KZ-1, saj zakon v 252. členu KZ-1 taksativno našteva pet specialno določenih alternativ ponarejanja listin. S tem je zakonodajalec jasno začrtal meje kaznivega dejanja ponarejanja listin, določba p

Med strankama ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za BPP preko pooblaščenca – odvetnika. Če pa je temu tako, potem bi moral organ za BPP poziv za dopolnitev vloge poslati tožnikovemu pooblaščencu. Tako ravnanje organu nalaga 88. člen ZUP, na katerega tudi opozarja tožnik. Po tej določbi se, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vroča njemu (prvi odstavek) in se šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu (četrti odstavek). Ker je bil torej tožnikov poziv na dopolnitev prošnje za BPP vročen nepravilno, tako velja, da ta poziv tožniku sploh ni bil vročen. Glede na tako stanje stvari pa organ ni imel podlage za zavrženje tožnikove prošnje za dodelitev BPP, ker je ta ni dopolnil v danem roku.

Tožena stranka bi morala obravnavati pritožbo A.A., vloženo v imenu tožeče stranke, kot pritožbo vloženo po pooblaščencu in bi morala A.A., vlagatelja pritožbe, kot pooblaščenca pozvati, da v določenem roku predloži pooblastilo. Organ je bil v takem primeru dolžan pozvati pooblaščenca, da v določenem roku predloži pooblastilo in če ta pomanjkljivost v roku ne bi bila odpravljena, bi šele tako bilo dopustno pritožbo zavreči.

Tožena stranka bi morala pritožbo A. A., vloženo v imenu tožnika, obravnavati kot pritožbo vloženo po pooblaščencu in bi morala A.A., vlagatelja pritožbe, kot pooblaščenca pozvati, da v določenem roku predloži pooblastilo. Organ je bil v takem primeru dolžan pozvati pooblaščenca, da v določenem roku predloži pooblastilo in če ta pomanjkljivost v roku ne bi bila odpravljena, bi šele tako bilo dopustno pritožbo zavreči.