184. člen OZ

Dolžnikova terjatev za povrnitev nepremoženjske škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti ni izvzeta iz stečajne mase v postopku osebnega stečaja, saj se ne nanaša na predmete in prejemke, ki so po 79. in 101. členu ZIZ izvzeti iz izvršbe oziroma na katere je po 102. členu ZIZ izvršba omejena (389. člen ZFPPIPP). Čeprav je namen odškodnine za nepremoženjsko škodo zadoščenje in je nepremoženjska škoda strogo osebne narave, to še ne utemeljuje sklepanja, da je takšna odškodninska terjatev (vselej) izvzeta iz pravnega prometa oziroma da je ni dopustno odstopiti s pogodbo (417. člen OZ). Ker se odškodnina izraža v premoženjski vrednosti, to nujno predpostavlja, da se strogo osebna terjatev v določenem trenutku pretvori v premoženjsko. Presoja, ali je takšna terjatev lahko predmet odstopa, pobota in izvršbe (in dedovanja), je zato odvisna od vprašanja, ali oziroma kdaj se je v zadostni meri materializirala, da je izgubila osebno naravo in postala premoženjska. Takšno pretvorbo terjatve za povrnitev nepremoženjske škode je predvidel tudi zakonodajalec, ki pa jo je vezal (šele) na priznanje s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom (184. člen OZ). Ustavno sodišče je presodi

Skladno z določbo prvega odstavka 186. člena OZ odgovarjajo za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, vsi udeleženci solidarno. Zato na toženkino odgovornost za nastalo škodo morebitna (so)odgovornost zgoraj navedenih v razmerju do tožnice ne vpliva. Vsak dolžnik solidarne obveznosti (povzročitelj škode) namreč odgovarja upniku (oškodovancu) za celotno obveznost (395. člen OZ), kar pomeni, da lahko tožnica zahteva njeno izpolnitev od kateregakoli dolžnika, vse dotlej, dokler ne bi bila popolnoma poplačana. Vse ostalo je stvar razmerja oziroma regresa med povzročitelji škode.

S tem, ko je pokojna pričela s postopki za uveljavitev odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi določb Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom, je nedvoumno izrazila voljo uveljaviti denarno odškodnino za škodo, ki jo je utrpela. Sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v konkretnem primeru prišlo do prehoda terjatve za nepremoženjsko škodo na dediče pokojne. Z navedenim zakonom je zakonodajalec želel olajšati položaj oškodovancev, kakršna je bila pokojna. Nevzdržno je, da bi bila pokojna, ki je za uveljavitev odškodnine uporabila pravno pot, sprejeto v njeno korist, v slabšem položaju, kot če bi to pot zaobšla in takoj ko je zbolela, na toženko naslovila neposreden zahtevek za plačilo odškodnine ali neposredno vložila tožbo. Za presojo, ali je podana prekoračitev zahtevka, sta praviloma odločilna tožbeni predlog in izrek sodbe, ne sodbeni razlogi.

Zmotno je pritožbeno naziranje, da bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku že samo zaradi protipravnega posega v osebnostne pravice tožeče stranke. Ugled in dobro ime sta osebnostni pravici, ki sta po 183. členu OZ priznani tudi pravnim osebam. Za okrnitev ugleda ali dobrega imena prisodi sodišče pravni osebi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Pravno priznana nepremoženjska škoda je po navedenem pravnem določilu že sama kršitev te osebnostne pravice. Vendar morajo biti za obstoj odškodninske obveznosti povzročitelja izpolnjene tudi ostale predpostavke civilnega delikta: poleg škode in protipravnega ravnanja še vzročna zveza med ravnanjem odgovorne osebe in škodo. Najpogostejša pojavna oblika ravnanj, ki povzročajo okrnitev ugleda ali dobrega imena pravne osebe, ki so torej v vzročni zvezi, so različne izjave, dane v javnosti oziroma objave določenih trditev o delovanju – poslovanju pravne osebe, kar je bilo predmet očitanih ravnanj tožeče stranke tudi v obravnavani zadevi. Vzročna zveza med izjavo oziroma objavo o trditvah o določenih dejstvih in okoliščinah v zvezi z delovanjem pravne osebe in okrnitvijo ugleda pravne osebe je po

Ker postopek uveljavljanja pravice do starostne pokojnine, ki se je pričel na zahtevo tožničinega moža, do njegove smrti še ni bil dokončno zaključen, se ni mogel nadaljevati z njegovimi pravnimi nasledniki. Uveljavljana pravica do starostne pokojnine glede na prvi odstavek 4. člena ZPIZ-2 (za katerega je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS) namreč ni mogla preiti nanje (in s tem tudi ne na tožnico).

V sporni zadevi je zavarovanec vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine in v času vodenja upravnega postopka umrl. Tudi v tem primeru je potrebno dedičem omogočiti, da lahko vstopijo v postopek.

Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-213/15-135 razveljavilo 184. člen OZ, saj je bil v neskladju z načelom enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena URS. Oškodovanec je z vložitvijo tožbe nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi škodnega dogodka, ovrednotil v denarni vrednosti in od oškodovalca zahteval plačilo konkretnega in natančno postavljenega denarnega zneska. Na ta način je svoji strogo osebni terjatvi določil premoženjsko vrednost. Z vložitvijo tožbe se je torej oškodovančeva strogo osebna terjatev v zadostni meri materializirala, da je le-ta postala podedljiva. Zaslišanje tožnika ni edini dokaz, s katerim lahko tožnik dokazuje obstoj in obseg telesnih in duševnih bolečin. Oškodovanec (tožnik) je umrl po vložitvi tožbe in pred razpisom naroka, torej preden bi bil lahko v postopku zaslišan. Iz tega razloga je bilo prvostopenjsko sodišče primorano subjektivni element tožbenih navedb ugotavljati z drugim predlaganim dokazom tožeče stranke.

Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je 43.000 EUR, znižana za tožnikov soprispevek 30 %. S plačilom nespornega dela odškodnine toženec ni pripoznal tožnikove višje uveljavljane terjatve.

Pritožbeno sodišče je stališče o tem, ali lahko dedič umrlega zavarovanca kot njegov pravni naslednik v njegovem imenu nadaljuje spor in uveljavlja priznanje neke pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter njeno izplačilo že zavzelo v več zadevah. Poudarilo je, da je v zvezi s temi vprašanji že Vrhovno sodišče RS zavzelo drugačno stališče od prvotnega, glede procesne predpostavke obstoja stranke, procesnega nasledstva in glede podedljivosti terjatve za povračilo nepremoženjske škode (ki je osebne narave) v zadevi opr. št. II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016. Po tem stališču je terjatev za povračilo nepremoženjske škode, ki je strogo osebne narave, podedljiva terjatev, kljub temu, da je tožnik umrl v času postopka. Smrt stranke privede do procesnega nasledstva, ki je odvisna od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. V primeru dedičev je nastopilo materialno in posledično procesno nasledstvo, ker so dediči pravdna stranka že od smrti prednika, formalni vstop dedičev v pravdo nima konstitutivnega, ampak zgolj dekleratorni značaj.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke kot od svojega bivšega delodajalca uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka. Med opravljanjem dela je prišlo do zdrsa plohov, ki so tožniku stisnili desno roko. Glede na ugotovitve, da tožena stranka tožnika ni ustrezno teoretično in praktično usposobila za delo, pri katerem se je poškodoval, da ni izvajala ustreznega nadzora nad opravljanjem dela in ni izdajala ustreznih navodil za varno delo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je s tem kršila določbe 5., 17. in 19. člena ZVZD-1 in 4. in 5. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme. V obravnavanem primeru so tako izpolnjeni vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke, protipravno ravnanje tožene stranke, krivda, vzročna zveza med opustitvijo varnostnih ukrepov in nastalo škodo ter nastanek škode.

Pravno učinkovanje pravnomočne sodbe v odškodninski pravdi in na tej podlagi izdanega dopolnilnega sklepa o dedovanju v breme tožnika je bilo odvisno od obstoja pravnomočnega sklepa o izvršbi kot pravnega temelja za upravičenost poplačila toženke. Ker je ta obstal, ni mogoč zaključek o neupravičeni pridobitvi. Tožnik je plačal na podlagi pravnomočne sodne odločbe in spornega zneska ne more zahtevati nazaj.

Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča, da določba 184. člen OZ ni skladna z Ustavo in se razveljavi, to za obravnavano zadevo pomeni, da gre za podedljivo terjatev kljub temu, da je tožnik umrl v času pritožbenega postopka. Tako je v obravnavanem primeru nastopilo materialno in posledično procesno nasledstvo. Formalni vstop dedičev v pravdo nima konstitutivnega pač pa le deklaratorni značaj, ker so dediči pravdna stranka že od smrti prednika dalje. Prekinitev pritožbenega postopka ni bila potrebna, saj je tožeča stranka imela pooblaščenca. Okoliščina, da pritožbeno sodišče v uvodu svoje odločbe ni upoštevalo smrti tožnika, odločalo pa je o pritožbi tožene stranke, ne pomeni, da je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi narekovala razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje. Takšna sodba, ki ne upošteva smrti stranke, ki je imela pooblaščenca, ni absolutno nična, ampak učinkuje tudi proti, poimensko še nedoločenim, dedičem in bi dedič na podlagi takšne sodbe in sklepa o dedovanju lahko dosegel izvršbo.

Ker je Ustavno sodišče 184. člen OZ razveljavilo in ker še ni bilo o razmerju med pravdnima strankama pravnomočno odločeno do sprejetja odločbe Ustavnega sodišča, je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep o zavrženju tožbe, ki je temeljil na sedaj razveljavljeni odločbi OZ, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Predlagatelj zmotno meni, da glede postavljenega vprašanja sodne prakse Vrhovnega sodišča ni. Izpodbijani položaj se ujema s primerjanimi zadevami, ki jih je že obravnavano Vrhovno sodišče, saj je tožnik, kot to v predlogu navaja stranski intervenient, že v tožbi postavil zahtevke za plačilo odškodnine za vsako izmed oblik škode ter zanje podal tudi določno trditveno podlago. S povišanjem tožbenega zahtevka tako ni zahteval nekaj novega, poleg že obstoječega, temveč le v okviru istega historičnega dogodka in na isti dejanski podlagi zahteval izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku. Vrednost telesnega ali duševnega trpljenja in strahu ni določena s ceno, zato kriterij presoje ni zgolj nominalna rast cen, temveč jo določi sodišče. Njihovo zastaranje pa se veže na obveznost in ne na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti.

Ustavno sodišče je s svojo odločbo izdano 28. 9. 2016 razveljavilo 184. člen OZ. Odločba je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 64/2016 dne 14. 10. 2016. Razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, torej 15. 10. 2016 in od takrat dalje se pravdni postopek nadaljuje (43. člen Zakona o ustavnem sodišču - v nadaljevanju ZUstS). Na podlagi določila 44. člena ZUstS se del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

Sodišče je pri dokazovanju z izvedenko bistveno kršilo procesna pravila. V odškodninskem sporu, kjer se obravnava domnevna strokovna napaka zdravnika ali zdravstvenega osebja, je prav izvedenski dokaz odločilnega pomena. Zlasti v tem primeru, ko je prišlo do smrti pacienta v bolnišnični oskrbi, bi sodišče tožnikom kot njegovim svojcem moralo omogočiti, da se okoliščine smrti zanesljivo razjasnijo, ter dopustiti, da se izvedensko mnenje, o katerem dvomijo, učinkovito preizkusi, tako glede popolnosti izvida kot glede strokovne utemeljenosti mnenja.

Z odločbo Ustavnega sodišča U-I-88/15, Up-684/12 z dne 15. 10. 2015 je bilo ugotovljeno, da je bil 204. člen ZOR v neskladju z Ustavo. To pa pomeni, da bi tukajšnja tožnica ne bila ob vtoževani znesek izključno v primeru, če bi tamkajšnjo sodišče svojo (drugačno, zanjo ugodno) odločitev oprlo na protiustavno zakonsko določbo. Iz tega sledi logičen in neizpodbiten sklep, da v izvršbi odvzet ji denarni znesek ne more predstavljati pravno priznane škode, saj do zmanjšanja njenega premoženja ne bi prišlo le ob neustavnem ravnanju sodišč. Čim pa ni pravno priznane škode, kar je ena izmed prvin vzročne zveze, pa se tudi vprašanje vzročne zveze ne more zastaviti.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da tožencu ni mogoče očitati, da bi zaradi njegovega ravnanja, ki se nanaša na čas do treh let pred vložitvijo tožbe, tožnik utrpel škodo zaradi razžalitve časti ali dobrega imena ali strah ali kakšno drugo pravno priznano škodo. Dogodka, to je prevoz ilegalcev s tovornim vozilom, ki ga je vozil toženec in tihotapljenje 9,50 kg tobaka, ki je bil najden v tovornem vozilu, ki ga je vozil toženec, zaradi česar je bilo vozilo zaseženo, nista mogla vplivati na čast in dobro ime tožnika in s tem povezan strah za izgubo naročnikov. Prvi dogodek (prevoz ilegalcev s tovornim vozilom tožene stranke, ki ga je vozil toženec) se je zgodil že 5. 7. 2009, zanj pa je tožnik izvedel najkasneje ob poteku roka plačila globe za prekršek. Terjatev iz naslova odškodnine za nepremoženjske škode zaradi okrnitve ugleda ali dobrega imena tožnika v zvezi s tem dogodkom je zastarala, ker je bila tožba vložena junija 2013, to je po izteku 3-letnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ. Prekršek v zvezi s tihotapljenjem tobaka (9,50 kg tobaka je bilo najdeno v tovornem vozilu, ki ga je vozil toženec), ki ga je v letu 2012 storil toženec kot voznik tovornjaka tož

Ker tožnik (delavec) ni uspel dokazati, da je do njegove poškodbe prišlo na delovnem mestu, tožena stranka (delodajalec) ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala kot posledica tega dogodka.

Ustavno sodišče je v zadevi U-I-88/15-9 in Up-684/12-32 ugotovilo neustavnost 204. člena ZOR. Določba 204. člena ZOR pa je povsem identična določbi 184. člena OZ, ki jo je treba uporabiti v obravnavanem primeru. Zaradi povsem enake ureditve v obeh določbah se je Vrhovnemu sodišču vzpostavil dvom v ustavnost 184. člena OZ. Po določilu 156. člena Ustave oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) mora (Vrhovno) sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče revizijski postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 184. člena OZ. Revizijski postopek se bo nadaljeval po odločitvi ustavnega sodišča.