176. člen OZ

Ker tožnik (delavec) ni uspel dokazati, da je do njegove poškodbe prišlo na delovnem mestu, tožena stranka (delodajalec) ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala kot posledica tega dogodka.

Terjatev za nepremoženjsko škodo svojo osebno naravo izgubi šele s priznanjem, s pravnomočno sodbo ali pisnim sporazumom. Na strani tožeče strani nimamo več stranke, pri čemer se te pomanjkljivosti (saj glede vtoževane terjatve pravnega naslednika ne more biti) ne da odpraviti. Nimamo torej več subjekta pritožbe (ki jo je pred svojo smrtjo vložil tožnik), kar je predpogoj uveljavljanja (izvrševanja) pravice do pritožbe na eni in samega vsebinskega odločanja sodišča o pritožbi na drugi strani. Za razliko od terjatve na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (glavne terjatve) je terjatev na plačilo pravdnih stroškov (kot premoženjska pravica) podedljiva.

Terjatev za plačilo nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja tožnik, je izvzeta iz pravnega prometa in je nedopustno njeno cediranje. Izhajajoč iz namena nepremoženjske škode (satisfakcija oškodovanca), je omejitev cediranja take terjatve ustavnopravno upravičena. Ker je zastaranje zadržano ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, ni dvoma glede ustavnosti določb, ki tudi za terjatve, ki se nanašajo na izbrisane iz registra stalnega prebivalstva na podlagi določb ZTuj, predvideva zastaranje.

Določba 2. odstavka 142. člena ZPIZ ureja zgolj materialno predpostavko za sam nastanek terjatve do tožene stranke, to je zahtevek delodajalca na povrnitev izplačanih nadomestil plače delovnim invalidom. Terjatev zoper toženo stranko iz tega naslova tako nastane šele ob vložitvi zahtevka delodajalca zoper toženo stranko na povrnitev izplačanih sredstev. Ko je tovrstna terjatev do tožene stranke ob izpolnitvi te predpostavke vzpostavljena, ni videti razumnega razloga, da te denarne terjatve ne bi bilo možno prenašati na novega upnika.

Tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da bi lahko sodišče višino odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nesreče pri delu ugotovilo zgolj na podlagi izvedbe dokaza z izvedencem medicinske stroke, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar v primeru izpodbijanja zamudne sodbe ni dopustno. Tudi o zahtevkih za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je mogoče odločiti z zamudno sodbo, če je tožba sklepčna, to je, če utemeljenost tožbenega zahtevka tako glede temelja kot glede višine izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi.

Terjatev iz naslova nepremoženjske škode je prenehala po 176. čl. Obligacijskega zakonika - OZ. Gre torej za primer umika tožbe zaradi neutemeljenosti zahtevka, čeprav je za tožečo stranko to nesporno postal šele naknadno in tudi brez njene krivde. Za odločanje o stroških pa je bistveno ravno to.