60. člen SPZ

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom izpodbijanega sklepa, da izročitev kupoprodajne pogodbe še ne predstavlja zadostne podlage za pridobitev lastninske pravice na vozilu. Tudi v primeru simbolične izročitve mora prenosnik pridobitelju namreč omogočiti razpolaganje z vozilom, česar pa zgolj sklenjeni zavezovalni pravni posel s pooblastilom za registracijo ne omogoča.

Sankcija zavrženja tožbe, ko je hkrati dosežen namen zakonske določbe, ki takšno sankcijo določa, ni sprejemljiva. Drugačna razlaga bi bila po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z namenom relevantne zakonske ureditve in bi kot taka pomenila pretiran poseg v tožnikovo pravico do sodnega varstva. Protipravnost ravnanja je v tem, da je uradna oseba opustila preverjanje upravičenosti osebe za uvedbo registracijskega postopka oziroma za postopek spremembe podatkov o lastniku oziroma uporabniku po 22. členu Pravilnika. Iz vsebine določb izhaja dolžnost uslužbenke, da preveri upravičenost za zastopanje. Namen take določbe je ravno v varovanju lastnika vozila, kot upravičenega predlagatelja postopka pred posegi tretjih, nepooblaščenih oseb v njegovo lastninsko pravico. Prepis lastništva (v registru) in izročitev veljavnega prometnega dovoljenja na ime kupca predstavlja končno realizacijo pogodbe, h kateri kupec stremi. Brez tega namreč vozil, kljub temu, da je njihov pravni lastnik, ne more uporabljati oziroma voziti po javnem cestnem omrežju. In tukaj je bil ključen prispevek uradne osebe, ki je s svojim protipravnim ravnanjem omogočila prepis in posledično odtujitev v

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali mora upravni organ v postopku odmere dajatve za odjavljeno motorno vozilo na podlagi določb ZDajMV kot zavezanca za plačilo te dajatve šteti lastnika motornega vozila, ki je skladno z določbo 11. točke prvega odstavka 3. člena ZMV-1 kot tak vpisan v uradni evidenci registriranih motornih vozil, ali pa je dolžan ugotavljati, kdo je lastnik motornega vozila, za katerega se plačuje dajatev za odjavljeno motorno vozilo, ob upoštevanju stvarnopravnih pravil o pridobitvi oziroma prenosu lastninske pravice na premični stvari (60. člen SPZ)?

V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov. Skladno s tem načelom veljavna zakonodaja ne pozna dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev, zato je dokaz z zaslišanjem prič enakovreden dokazovanju z listinami in slednjim ni mogoče pripisati večje dokazne teže. Peti odstavek 111. člena OZ ne "govori" (več) o zamudnih obrestih, kar kaže, da ima zakon v mislih druge in ne zamudne obresti. Pravilo je treba razlagati tako, da je stranka, ki vrača prejeta plačila, za čas od prejema plačila do razveze pogodbe dolžna plačati obresti, ki so primerno nadomestilo za doseženo korist, ki je v uporabi tujega kapitala. Trditveno in dokazno breme glede obstoja takšne koristi je na strani tistega, ki njeno vrnitev uveljavlja.

Tožnica je svojo obveznost izročitve prodanega blaga v posest tožencu izpolnila. Zato je toženec za blago, s katerim je od trenutka, ko mu je bilo izročeno v posest, lahko razpolagal, dolžan tožnici plačati kupnino.

Napačno je stališče toženke, da je za prenos lastninske pravice na vozilu v skladu z ZMV-1 potrebna tudi sprememba lastništva v javnopravnih evidencah. Glede na navedeno bi morala toženka ob (pri)tožnikovi trditvi, da ni (več) lastnik spornega vozila, ugotoviti, ali je do prenosa lastninske pravice v skladu s pravili stvarnega prava res prišlo in dajatev naložiti v plačilo pravemu lastniku.

Običajno je pravda zaradi nedopustnosti izvršbe, lastninska pravda tretjega, ki v izvršilnem postopku zatrjuje, da je lastnik stvari, na katerih je dovoljena izvršba (tretji odstavek 65. člena v zvezi z 59. členom, 60. členom in petim odstavkom 65. člena ZIZ). Ob smiselni uporabi drugega odstavka 92. člena SPZ in v skladu s 60. členom SPZ, ki ureja pridobitev lastninske pravice na premičnih stvareh s pravnim poslom, je torej materialno in procesno dokazno breme za ugotovitev lastništva premičnin in posledično, da je izvršba na te stvari nedopustna, na tistem, ki v postopku zatrjuje, da je stvar njegova.

Predlog se zavrne.

Temeljno določilo SPZ, ki se nanaša na pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice, je 40. člen SPZ. V skladu s tem določilom se za prenos lastninske pravice zahteva: (1) veljaven pravni naslov, (2) sporazum strank o prenosu lastninske pravice in izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon, in (3) razpolagalna sposobnost prenosnika. Za uspešen prenos lastninske pravice morajo biti izpolnjeni vsi navedeni pogoji kumulativno. Z "drugimi pogoji, ki jih določa zakon" je po SPZ mišljen pridobitni način v ožjem pomeni besede. V zvezi s pridobitnim načinom je glede premičnin v prvem odstavku 60. člena SPZ kodificirano tradicijsko načelo, po katerem prenosnik pridobitelju stvar izroči v posest. Domneva se, da je lastniški posestnik premičnine njen lastnik (drugi odstavek 11. člena SPZ). Register neposestnih zastavnih pravic nima značilnosti uradne evidence vseh stvarnopravnih razmerij glede določene premične stvari, kar je značilno za zemljiško knjigo glede nepremičnin. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imela dolžnica premičnine v posesti na podlagi obligacijsko pravnega razmerja, torej kot najemnica poslovnega prostora (gostinskega lokala), ne kot njihov

Prepoved odtujitve in obremenitve vozila se skladno z določbami ZIZ ne zaznamuje v uradni evidenci motornih vozil pri upravni enoti, temveč v registru, ki ga upravlja Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (1. točka prvega odstavka 273. člena v zvezi s tretjim odstavkom 81. člena ZIZ). Prenosnik lastninske pravice mora tudi v primeru simbolične izročitve pridobitelju omogočiti, da začne izvrševati dejansko oblast nad stvarjo. Zgolj pregled podatkov v evidenci registriranih motornih vozil (ne glede na naravo evidence) navedenega ne more omogočiti. Premoženjska škoda sama po sebi še ne pomeni težko nadomestljive škode, ki bi upravičevala izdajo začasne odredbe. Za premoženjsko škodo je namreč mogoče dobiti denarno nadomestilo (odškodnino). Tožnik bi moral zato navesti in dokazati konkretne okoliščine, zaradi katerih bo škoda, ki grozi, pomenila breme, ki bo pozneje težko nadomestljivo.

Predlog se zavrne.

Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti navedb, s katerimi tožnica izpodbija ugotovitve o lastništvu vozila, je v 40. členu SPZ, po katerem se za prenos lastninske pravice zahteva veljaven pravni naslov, sporazum strank o prenosu lastninske pravice in izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon ter razpolagalna sposobnost prenosnika. Pri premičninah je pod "izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon" potrebno upoštevati prvi odstavek 60. člena SPZ, ki zahteva, da prenosnik pridobitelju prenese posest stvari, torej da pridobitelju stvar izroči. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec za sporno vozilo A. A. s.p. izročil kupnino 20.000,00 EUR, da je bilo po prometnem dovoljenju lastnik vozila A. A. s.p., da je imel vozilo v posesti toženec. Stališče pritožbe, s katerimi dokazi bi moral toženec dokazati svoje lastništvo (izvorom denarja, vrsto bankovcev, plačevanjem stroškov pred A. A. smrtjo) ne more kazati na zmotnost ugotovljenih dejstev, saj pravno pomembnih dejstev ni možno dokazovati samo z določenim dokazilom, ker v pravdnem postopku velja načelo proste ocene dokazov (8. člen ZPP). Poleg tega pa tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnj

Če imamo opravka z veljavno prodajno pogodbo, je logično, da imata pogodbeni stranki vsaka svoje (iz pogodbe izvirajoče) obveznosti. Obveznost tožeče stranke je izročitev nepremičnine v last tožencu, obveznost toženca pa plačilo kupnine. Tako ne more biti nobenega dvoma, da v opisani situaciji ni možno uveljavljati zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Za neupravičeno obogatitev namreč velja, da gre za obogatitev brez pravnega temelja (prim. prvi odstavek 190. člena OZ). Če imamo veljavno prodajno pogodbo, pa je seveda pravni temelj podan in s prenosom lastninske pravice 31. 5. 2017 ni moglo priti do obogatitve brez temelja, kar pomeni, da bi prodajalec od kupca iz naslova pridobitve na podlagi prodajne pogodbe lahko zahteval le plačilo kupnine, katere prejem pa je tožeča stranka (prodajalka) potrdila s podpisom izjave z dne 21. 2. 2007. Ker za vlaganja očitno ni bilo soglasja toženca, pride v poštev le poslovodstvo brez naročila (199. člen OZ), glede česa pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso bili izpolnjeni pogoji (ni bila ugotovljena nujna potrebnost vlaganj).

Iz jezikovne razlage 3. točke prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 izhaja zakonsko določen pogoj, da davčni organ lahko prepove davčnemu zavezancu razpolagati zgolj s premičninami (v konkretnem primeru so to zlate palica), ki so v lasti davčnega zavezanca oziroma na katerih ima davčni zavezanec lastninsko pravico. Dokazno breme je v konkretnem primeru na davčnem organu, ki mora v obrazložitvi izpodbijanega akta jasno navesti pravno podlago za odločitev in tudi vsa dejstva, okoliščine in dokaze iz katerih izhaja, da konkreten primer izpolnjuje vse zakonske pogoje določbe, na katero se odločitev opira. Davčni zavezanec pa tudi sicer ne more dokazovati negativnih dejstev, to je, da nima lastninske pravice na predmetnih zlatih palicah. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa pa ne izhajajo jasni razlogi, dokazi in dejstva, ter pravna ocena teh dejstev, na podlagi katerih sta prvostopenjski in pritožbeni organ v konkretnem primeru ugotovila, da ima tožnik lastninsko pravico nad predmetnimi zlatimi palicami in ne vlagatelji oz. imetniki kripto žetonov Xaurum, kot to zatrjuje tožnik.

Stranski intervenient je v izvršilnem postopku zoper tožnico predlagal izvršbo na terjatev na izročitev premičnin, ki je predmet tega postopka. Okrajno sodišče v Celju je predlogu ugodilo in dovolilo izvršbo ter izdalo sklep o prenosu terjatve, ki je bil toženki kot dolžnikovemu dolžniku vročen 28. 12. 2021. S tem trenutkom je intervenient pridobil samostojno pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izročitev premičnin, ki so navedene v sklepu o prenosu (120. člen v zvezi s 156. členom ZIZ), pa tudi pravico, da s tožbo zahteva izročitev stvari, če zanjo nima izvršilnega naslova (drugi odstavek 155. člena ZIZ). Pridobil je torej materialnopravno upravičenje izterjati zarubljeno terjatev. Ker je upnik dolžan ukreniti vse, kar je potrebno, za ohranitev terjatve in jo ob zapadlosti tudi izterjati (120. v zvezi s 156. členom ZIZ), ima po sodni praksi v postopku zaradi ugotovitve obstoja te terjatve položaj sosporniškega intervenienta. Pritožnik zato utemeljeno opozarja, da je izkazal materialno pravno razmerje glede predmeta spora, torej da je postal nosilec upravičenja, o katerem se odloča, kar predstavlja njegov pravni interes za sodelovanje v postopku kot sosporniški intervenien

Čeprav sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo pravne podlage, pa iz obrazložitve jasno izhaja, da se je ukvarjalo z vprašanjem lastništva spornega avtomobila in s povračilom kupnine. Pritožba (le) posplošeno navede, „da vsi listinski dokazi in izpovedi zaslišanih strank ter prič ne potrjujejo, da je šlo za tožnikovo vozilo“. V tem delu je pritožba premalo konkretizirana, poleg tega pa toženec – sicer posplošeno – izpodbija dejanske ugotovitve, kar predstavlja nedopusten pritožbeni razlog. Ker je bilo ugotovljeno, da je bil dejanski lastnik vozila tožnik, so neutemeljena toženčeva pritožbena izvajanja o razlogih za neuveljavljanje ugovora pobota glede stroškov popravila, odvzema vozila, hrambe in kazni za parkiranje.

Tožbo za ugotovitev nedopustnosti lahko vloži tisti, katerega ugovor tretjega je bil v izvršilnem postopku zavrnjen. S tožbenim zahtevkom uveljavlja ugotovitev, da izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi, na določen predmet ni dopustna, ker ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Ena od pravic, ki preprečujejo izvršbo, je tudi lastninska pravica. Lastninska pravica na premičnini se na pravnoposlovni podlagi pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja (prvi odstavek 60. člena SPZ). To pomeni, da morata biti za pridobitev lastninske pravice na premičnini s pravnim poslom kumulativno izpolnjena dva pogoja, veljaven pravni naslov in izročitev. Če eden izmed pogojev ni podan, lastninska pravica ni pridobljena. Tožničino sklicevanje na račune in seznam osnovnih sredstev ne zadostuje za izkaz izročitve. Navedeni dokumenti namreč ne predstavljajo listine, na podlagi katere bi pridobitelj (zatrjevano tožeča stranka) lahko razpolagal s premičninami. Določba drugega odstavka 60. člena SPZ praviloma ureja primere, ko prenosnik (zatrjevano dolžnik B. s. p.), ki ni posestnik stvari ne more opraviti izročitve. Prekluzija, ki jo določata drugi in tretji odstavek

Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je vse do 31. 7. 2017 tožena stranka kot najemnica uporabljala skladiščne prostore, v katerih so se ob nakupu 12. 7. 2017 nahajale zaloge krmil in da kupljenega blaga ni skladiščila za tožečo stranko, izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da tožena stranka kupljenih artiklov/zalog ni nikoli izročila v posest tožeči stranki, zato tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na predmetu/zalogah po izdanih računih pred uvedbo stečajnega postopka nad toženo stranko, zaradi česar na teh predmetih v stečaju tožene stranke nima izločitvene pravice.

Prav ima pritožba, da je sodišče prve stopnje v postopku, v katerem odloča o utemeljenosti zahtevka na vrnitev premičnin (po tem, ko je stečajni upravitelj uresničil odstopno pravico iz 267. člena ZFPPIPP in je Prodajna pogodba v skladu s prvim odstavkom 268. člena ZFPPIPP z dnem pravnomočnosti sklepa, s katerim je dalo sodišče soglasje k uresničitvi odstopne pravice, razvezana), dolžno opraviti vsebinsko presojo, ali sporna pogodba v skladu z dikcijo drugega odstavka 24. člena ZFPPIPP1 predstavlja vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo. V obravnavani zadevi je namreč Okrožno sodišče v Mariboru v skladu s četrtim odstavkom 267. člena FPPIPP2 s sklepom St 3565/2018 z dne 14. 1. 2019 dalo (le) soglasje upravitelju k uresničitvi odstopne pravice in ni odločalo o pritožnikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. To pa pomeni, da ima ta sklep pravni učinek samo za stranke postopka insolventnosti (primerjaj 56. člen ZFPPIPP), saj so le slednje imele možnost sodelovati v postopku in se le nanje raztezajo učinki pravnomočnosti. Nenazadnje to potrjuje tudi priložena odločba VSL Cst 128/2019 z dne 27. 3. 2019 (priloga A5), iz katere izhaja, da zato, ker toženka ni stranka steča