49. člen ZUP

Sankcija zavrženja tožbe, ko je hkrati dosežen namen zakonske določbe, ki takšno sankcijo določa, ni sprejemljiva. Drugačna razlaga bi bila po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z namenom relevantne zakonske ureditve in bi kot taka pomenila pretiran poseg v tožnikovo pravico do sodnega varstva. Protipravnost ravnanja je v tem, da je uradna oseba opustila preverjanje upravičenosti osebe za uvedbo registracijskega postopka oziroma za postopek spremembe podatkov o lastniku oziroma uporabniku po 22. členu Pravilnika. Iz vsebine določb izhaja dolžnost uslužbenke, da preveri upravičenost za zastopanje. Namen take določbe je ravno v varovanju lastnika vozila, kot upravičenega predlagatelja postopka pred posegi tretjih, nepooblaščenih oseb v njegovo lastninsko pravico. Prepis lastništva (v registru) in izročitev veljavnega prometnega dovoljenja na ime kupca predstavlja končno realizacijo pogodbe, h kateri kupec stremi. Brez tega namreč vozil, kljub temu, da je njihov pravni lastnik, ne more uporabljati oziroma voziti po javnem cestnem omrežju. In tukaj je bil ključen prispevek uradne osebe, ki je s svojim protipravnim ravnanjem omogočila prepis in posledično odtujitev v

V konkretni zadevi tožniku ni bilo omogočeno, da glede na svoje ranljivo stanje uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. S poročilom socialne službe azilnega doma je vzpostavljen utemeljen dvom glede sposobnosti tožnika, da se polnopravno udeležuje postopka pred toženko (njegova procesna sposobnost), s tem pa je ovržena teza, da ni okoliščin, ki bi izkazovale, da se na vabila toženke v upravnem postopku neutemeljeno ni odzval. Če je namreč podan dvom, ali je tožnik sposoben samostojno nastopati in opravljati dejanja v postopku, bi najprej morala biti raziskana ta okoliščina že po uradni dolžnosti.

Toženka bi morala ravnati skladno z 49. členom ZUP in ugotoviti, kdo tožnico sploh lahko zastopa, ter tudi, ali je to dejansko oseba, ki v tem primeru opravlja procesna dejanja.

Presoja toženke, da je ob ugotovljeni procesni sposobnosti tožnika in po ugotovitvi, da so bile tožnikove kršitve tako hude in številne, da je treba za zaščito osebne, premoženjske varnosti ter javnega reda pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje tožnika, tožniku izreči ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, tudi po presoji sodišča pravilna. Ravnanjem tožnik v tožbi ne ugovarja in ne trdi, da ni ravnal tako, kot se mu očita, ampak jih „opravičuje“, kot že navedeno s svojo boleznijo, s čimer pa se ne more ekskulpirati. Subjektivni odnos tožnika do dogodkov (da se ni zavedal) in razlog za te dogodke (morebitna tožnikova bolezen) namreč ne spremenita dejstva, da je tožnik s kršitvami hišnega reda in javnega reda ter miru, ogrožal varnost oseb in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Prvi odstavek 36. člena ZBPP določa, da če bi zaradi odločanja o prošnji za BPP ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje, mu pristojni organ za BPP po presoji izpolnjevanja pogojev iz 24. člena tega zakona, ne glede na njegov materialni položaj, nemudoma dodeli brezplačno pravno pomoč samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam (nujna brezplačna pravna pomoč). Toženka tega, ali je ta pogoj izpolnjen, utemeljeno ni niti ugotavljala, saj vsebinske predpostavke za meritorno obravnavo zadeve niso bile izpolnjene.

Izvedenka je glede na ugotovljeno psihično stanje, zlasti povišano stopnjo tesnobe in pridruženega depresivnega razpoloženja ob bazični osebni ranljivosti, menila, da bi tožnik v konkretnem postopku potreboval pomoč zastopnika. Navedeno stališče je izrazila tudi na glavni obravnavi, ko je pojasnila, da bi bilo treba tožniku v upravnem postopku zaradi psihofizičnega stanja ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, postaviti začasnega zastopnika. Treba je šteti, da je bil tožnik zaradi psihične motnje procesno nesposoben v času upravnega postopka, v katerem je tožena stranka odločala o obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Če je kot stranka nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka, se to v skladu z drugo točko drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Ker tožnik v času postopka pred toženo stranko ni bil procesno sposoben in tako ni mogel biti stranka, zakoniti oz. začasni zastopnik pa mu v upravnem postopku ni bil postavljen, je izpodbijani sklep nezakonit.

Ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke po presoji sodišča potrjujejo tožničine navedbe, da ni razumela pomena upravnega postopka pred toženo stranko. Bila je torej procesno nesposobna, kot taka pa ni mogla biti stranka. Tožena stranka kljub predlogu tožničine pooblaščenke ni postavila izvedenca medicinske stroke, zaradi česar ni izpolnila svoje dolžnosti iz 153. oz. 51. člena ZUP.

Samo nekaj dni zatem, ko je A. A. vložila vlogo za izbris GERK-ov, je bil sklep o zavrnitvi predloga za odvzem poslovne sposobnosti A. A. potrjen s strani višjega sodišča, zato organ ni imela nikakršnega razloga, da bi dvomil v procesno sposobnost stranke z interesom A. A. Povsem pravilno in zakonito je upošteval pravnomočen sklep, iz katerega smiselno izhaja, da stranka z interesom A. A. je poslovno sposobna.

Ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke potrjujejo tožnikove navedbe, da v postopku pred toženo stranko ni razumel pomena postopka. Bil je torej procesno nesposoben, kot tak pa ni mogel biti stranka. Tožena stranka kljub predlogu tožnikovega pooblaščenca ni postavila izvedenca medicinske stroke in posledično ni izpolnila svoje dolžnosti iz 153. oz. 51. člena ZUP. Če je kot stranka nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka, se to v skladu z drugo točko drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Ker tožnik v času postopka pred toženo stranko ni bil procesno sposoben in tako ni mogel biti stranka, zakoniti oz. začasni zastopnik pa mu ni bil postavljen, je izpodbijana odločba nezakonita. Prosilec mora izkazati, da bi ga v izvorni državi dojemali kot različnega in torej s posebno identiteto (druga alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1), ali da je njegova duševna stiska nespremenljiva prirojena lastnost (prva alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1).

Razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP za izrek odločbe za nično ni podan, če določena nepravilnost v ZUP ali v drugem zakonu ni izrecno določena kot razlog za ničnost6. Ker kršitve, ki jih navaja tožnica niso niti v ZUP, niti v drugem materialnem zakonu določene kot razlog za ničnost, je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke utemeljeno zavrnilo.

Glede na dejstvo, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v nepravdnem postopku, ki se vodi zaradi predloga za spremembo skrbnika tožnika, je moč ugotoviti, da si interesi tožnika in njegovega stalnega skrbnika nasprotujejo. V navedenem nepravdnem postopku želi tožnik namreč doseči spremembo stalnega skrbnika, torej da CSD A. ne bo več njegov skrbnik. Glede na navedeno si torej interesi tožnika in njegovega stalnega skrbnika nasprotujejo, posledično pa so njuni interesi v navzkrižju tudi v postopku dodelitev BPP za navedeni nepravdni postopek. Toženka bi zato morala v postopku dodelitve BPP zaradi kolizije interesov tožniku postaviti začasnega zastopnika, kar bi storila z imenovanjem skrbnika za posebni primer v postopku pred drugim organom v skladu z 268. v zvezi z 267. členom DZ. Šele po postavitvi začasnega zastopnika, bi morala toženka le-tega pozvati na podajo soglasja k vloženi prošnji za dodelitev BPP v nepravdnem postopku, ter, v primeru podaje soglasja, tožnikovo prošnjo tudi vsebinsko obravnavati.

Upravni organ, ki odloča o pravicah ali obveznostih strank, je dolžan upoštevati pravila postopka, ker je samo tako strankam omogočeno, da uspešno varujejo svoje pravice. Ker v obravnavani zadevi prvostopenjski organ vlagatelja ni opozoril na posledice vloge, vložene po neobstoječi osebi, se prvostopenjska odločba nanaša na pravno osebo, ki je že pred vložitvijo vloge prenehala obstajati.

Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Organ je torej citirano določbo razlagal pravilno, da za izključitev upravičenja do denacionalizacije zadošča že možnost upravičenca, da bi dobil odškodnino za podržavljeno premoženje, saj na to napotuje že samo besedilo določbe ZDen. Zato pa tudi ni pravno relevantno, ali je upravičenec dejansko prejel odškodnino od tuje države ali ne.

Ker je pritožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo v rednem upravnem sporu, saj se bo lahko (pa čeprav po zakonitem zastopniku, skrbniku za poseben primer ali začasnem zastopniku) pritožil in vložil tožbo zoper (morebitno) izdano odločbo v davčnem postopku, procesne predpostavke za odločanje o tožbi po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjene.

Navedbe tožnika, da je sam gradbeno podjetje, ki deluje na istem področju, ki ga pokriva patent, namreč ne predstavljajo pravnega interesa za priznanje aktivne legitimacije v postopku, ki se je zaključil z izdajo izpodbijane odločbe, zlasti ob upoštevanju, da tožnik izkazovanje svojega pravnega interesa opira na morebitne zaplete pri lastnem razvoju in uporabi industrijsko izvedljivih podobnih rešitev na tem področju.

Ničnost v primeru ugotovljenega oškodovanja družbenega premoženja ne zadene same pogodbe o trajnih vlogah, pač pa zgolj povečanje vloge iz naslova nezakonite delitve dobička. Del vloge, ki je izviral iz osnovnega vložka in neizplačanih osebnih dohodkov, je (bil) zakonit. Tako ne drži podmena obeh revizij, da tožnika pri toženki nista imela trajnih vlog (te naj bi bile ''stornirane'' z odločbo APPNI), ampak le neizplačane plače, denarni terjatvi torej. Z dnem, ko je bil ta del (bodisi izvirnega bodisi od sodelavcev odkupljenega) dohodka vložen v kapital toženkine pravne prednice, je pridobil naravo kapitalskega deleža in jo obdržal vse do zakonske konverzije teh deležev nazaj v denarne terjatve na podlagi ZLPPOD.

Kverulantsvo in nekritičnost do postopkov pomeni, da ugotovljena motnja vpliva na tožnikovo sposobnost presoje, ali je nek postopek razumno začeti, ne pa tudi tega, da v tem upravnem sporu ni sposoben izražati volje in se odločati v skladu z zahtevami postopka, še zlasti ne, ker je vložil tožbo, ki je bila takoj sposobna za obravnavo na seji.

V položaju, ko pravnomočnost odločbe učinkuje tudi proti tretjim osebam (extra partes oziroma erga omnes) je nujno uveljaviti procesna sredstva, ki naj prizadetim zagotovijo možnost sodelovanja v postopku: zagotoviti jih je potrebno bodisi, da imajo možnost sodelovanja v prvem postopku, bodisi, da jih v njem izdana odločba ne bo zavezovala v drugih postopkih. Zgolj abstraktna možnost sodelovanja v predhodnem postopku ne zadošča; da jo prizadeta oseba lahko učinkovito izkoristi, mora biti o tem postopku obveščena. Nemožnost sodelovanja prizadete osebe v predhodnem postopku pa ne pomeni, da zaključki sodišča v kontradiktorni pravdi ne morejo sovpadati z ugotovitvami upravnega organa iz predhodnega (nekontradiktornega) postopka. Zgolj na takšni okoliščini ni mogoče utemeljiti kršitve strankine pravice do izjave (8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP); njena presoja je kompleksnejša in odvisna tudi od okoliščin konkretnega primera.

Obnova iz 9. točke 249. člena ZUP/86 se dovoli le, če iz okoliščin izhaja, da predlagatelj obnove ni vedel za postopek in izdajo odločbe oziroma iz okoliščin ni mogel sklepati o tem. V obravnavani zadevi sodišče glede na vsebino vloge ugotavlja, da je bila vlagatelju vsebina odločbe znana, kar pomeni, da začetka teka subjektivnega roka ni mogoče vezati na dokazilo o vročitvi odločbe.

Vloga stranke z interesom se kljub kasnejšim dopolnitvam ne more šteti kot predlog za obnovo postopka, saj je bila geodetskemu upravnemu organu poslana zgolj v vednost. Stranka z interesom v postopku določitve rabe zemljišča, četudi bi bila vloga obravnavana kot predlog za obnovo postopka, ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi. Zato bi moral prvostopenjski organ njeno vlogo, kolikor bi še vztrajala, da se vloga obravnava kot predlog za obnovo postopka, že zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije kot nedovoljeno zavreči.