UPRS Sodba III U 214/2020-100

I. Tožbi se ugodi, sklep Župana Mestne občine Nova Gorica, št. 033-1/2020-37 z dne 28. 9. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 516,67 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva stranke z interesom A. A. za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom, št. 033-1/2020-37 z dne 28. 9. 2020, je Župan Mestne občine Nova Gorica kot drugostopenjski organ pod 1. točko izreka zavrgel pritožbo tožnikov, vloženo 29. 7. 2020 zaradi molka organa, pod 2. točko izreka je zavrgel 30. 7. 2019 vloženi predlog tožnikov za obnovo postopka, končanega z izdajo soglasja, št. 478-540/2016-4 z dne 11. 1. 2017, pod 3. točko izreka pa je zavrnil njuno zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ Mestne občine Nova Gorica (v nadaljevanju: MO NG) 11. 1. 2017 investitorki A. A., (stranki z interesom v tem upravnem sporu), izdal soglasje, št. 478-540/2016-4 (v nadaljevanju: soglasje/2017), za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 000 k.o. 2302 Kromberk,¹ ki se preko zemljišč s parc. št. 111 in 222 navezuje na kategorizirano občinsko cesto z oznako LC 284122 Loke - Pod gradom - Kromberk, tožnika pa sta 30. 7. 2019 pri MO NG vložila predlog za obnovo postopka izdaje tega soglasja. V predlogu sta navedla, da sta na sestanku, ki je 2. 7. 2019 potekal na MO NG v zvezi z izdajo mnenja za izvedbo priključka na lokalno cesto oziroma za gradnjo zidu na njuni parceli št. 333, izvedela za nova dejstva, to je, da naj bi bila izvedba priključka zaradi prestrmega dostopa in neustreznih zavijalnih lokov neustrezna, tožnika pa bi morala pridobiti tudi služnostno pravico za dostop oziroma za uporabo priključka, ker se je situacija spremenila in priključek sedaj poteka zgolj po dostopni poti na parceli 111. Kot sta pojasnila v nadaljevanju, bi morala biti kot soseda mejaša udeležena v postopku izdaje soglasja/2017 kot stranska udeleženca. V tem soglasju je med drugim zapisano, da se med njuno parcelo 333 in parcelo 111 nariše polna črta. Poudarila sta, da bi se pri izdaji soglasja/2017 moralo upoštevati dejansko stanje in že prej izdano soglasje za gradnjo njunega stanovanjskega objekta, ki je zgrajen na podlagi pravnomočnega enotnega dovoljenja Upravne enote Nova Gorica (v nadaljevanju: UE NG), št. 351-984/98-5-L z dne 25. 10. 1999 (v nadaljevanju: enotno dovoljenje/1999), ter pojasnila, da je cestni priključek, ki je bil zgrajen na podlagi lokacijske dokumentacije, št. LD-8/99 (v nadaljevanju: lokacijska dokumentacija/1999), v uporabi vse od njegove izgradnje v letu 2000 dalje. Ker MO NG pri izdaji nadaljnjih soglasij ni upoštevala predhodno izdanih soglasij in gradbenih dovoljenj, je soglasje/2017 neizvedljivo. Predlog za obnovo postopka sta tožnika nato dvakrat dopolnila, prvič z mnenjem geodetskega podjetja A., d.o.o., št. DN10519 iz julija 2019, iz katerega, kot navajata, izhaja, da je cestni priključek zgrajen skladno z enotnim dovoljenjem/1999 in lokacijsko dokumentacijo/1999, ter drugič s sklepom Medobčinske uprave Mestne občine Nova Gorica in Občine Brda, št. 0611-25/2019-10 z dne 3. 9. 2019 (v nadaljevanju: sklep Medobčinske uprave), iz katerega izhaja, da obstaja več soglasij, vendar ni mogoče presoditi, katero je merodajno za kontrolo ustreznosti oziroma skladnosti priključka. Na podlagi navedenega drugostopenjski organ ugotavlja, da tožnika predlagata obnovo postopka iz razlogov po 1. in 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

3Tožnika sta 2. 7. 2020 od MO NG zahtevala pojasnilo, zakaj odločba o predmetnem predlogu ni bila izdana v zakonskem roku, nato pa 29. 7. 2020 na podlagi 222. člena ZUP vložila pritožbo zaradi molka organa prve stopnje. Drugostopenjski organ je ugotovil, da je rok za izdajo odločbe iztekel 13. 11. 2019, razlogi za zamudo prvostopenjskega organa pa niso upravičeni, zato je pridobil dokumente zadeve in skladno s tretjim odstavkom 255. člena ZUP v zadevi odločil sam ter pritožbo in predlog za obnovo postopka zavrgel z obrazložitvijo, da ju ni vložila upravičena oseba. Pri tem se sklicuje na določbe 43. člena ZUP, po katerih se ima pravico udeleževati postopka oseba, ki izkaže pravni interes. Kot nato pojasnjuje, sta tožnika iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP dne 26. 7. 2017 že podala predlog za obnovo postopka izdaje soglasja/2017, ki je bil zavržen s sklepom MO NG, št. 478-540/2016-6 z dne 24. 10. 2017 (v nadaljevanju: sklep z dne 24. 10. 2017), zoper katerega nista vložila pritožbe oziroma tožbe, zato je postal dokončen in pravnomočen. ZUP pa ne daje pravne podlage za ponovno vložitev predloga za obnovo postopka iz istega razloga. Ne glede na to drugostopenjski organ ugotavlja, da tožnika v obravnavanem, 30. 7. 2019 vloženem predlogu za obnovo postopka nista izkazala pravnega interesa, saj iz soglasja/2017 (in spisa zadeve) ne izhaja, da bi se nanašalo nanju oziroma da bi bilo z njim odločeno o njunih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih. Omenjeno soglasje je bilo izdano zaradi varovanja javnega interesa v zvezi s posegom v občinsko cesto in njen varovalni pas na podlagi določb Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1), Zakona o cestah (v nadaljevanju: ZCes-1), Odloka o občinskih cestah, Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Nova Gorica (v nadaljevanju: OPN MO NG) in Odloka o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti v Mestni občini Nova Gorica. Ti materialni predpisi tožnikoma v postopku izdaje soglasja, kot je obravnavano, ne dajejo statusa stranskega udeleženca. S soglasjem/2017 so le določeni tehnični pogoji za priključek in njegovo opremljenost s prometno signalizacijo, poleg tega se nanaša zgolj na dostop in ureditev obstoječega priključka po parcelah 111 in 222, ki nista last tožnikov.

4Iz nadaljevanja obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da sta tožnika predlog za obnovo postopka vložila tudi iz razloga, ker naj bi izvedela za nova dejstva, vendar ima, kot poudari drugostopenjski organ, pravico predlagati obnovo postopka iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP le stranka. Ker tožnika v postopku izdaje soglasja/2017 nista bila stranki ali stranska udeleženca, obnove postopka iz tega razloga ne moreta predlagati. Ne glede na navedeno pojasnjuje še, zakaj njune navedbe tudi sicer ne ustrezajo pojmu novih dejstev in dokazov v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Po povedanem je drugostopenjski organ pritožbo tožnikov zaradi molka zavrgel na podlagi prvega odstavka 246. člena ZUP, predlog za obnovo postopka pa je zavrgel na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP.

Tožba

5Tožnika sta zoper izpodbijani sklep vložila tožbo v upravnem sporu iz razlogov, določenih v 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlagata, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter ugodi njuni pritožbi zaradi molka organa in predlogu za obnovo postopka izdaje soglasja/2017, tako da se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerega bosta tožnika povabljena kot stranska udeleženca. Zahtevata tudi povrnitev stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6V tožbi uvodoma navajata, da sta lastnika nepremičnine s parc. št. 333, ki leži ob javni cesti LC 284122, na katero se priključujeta preko parcel 111 in 222, za kar je njun pravni prednik B. B. pridobil soglasje Cestnega podjetja Nova Gorica, št. III/3-GO-15/37 z dne 17. 6. 1999 (v nadaljevanju: soglasje/1999). Preko zemljišča s parc. št. 111 se na javno cesto priključuje tudi A. A. na podlagi soglasja/2017, s katerim pa je MO NG drugače uredila pogoje priključevanja na to javno cesto, kot so bili določeni s soglasjem/1999. S soglasjem/2017 se torej spreminja režim vožnje na obstoječem cestnem priključku, vendar s postopkom, v katerem je bilo to soglasje izdano, tožnika nista bila seznanjena, niti nista imela možnosti, da se o tem izjavita, čeprav sta glede na vse navedeno imela pravni interes za sodelovanje v postopku. Prvostopenjski organ bi moral pri izdaji soglasja/2017 upoštevati dejansko stanje, soglasje/1999, enotno dovoljenje/1999 ter predhodno izdana soglasja, česar pa ni storil, zato sedaj za priključevanje na javno cesto LC 284122 na istem mestu obstajajo tri različna soglasja. Tožnika sta kot pravna naslednika investitorja, ki je pridobil enotno dovoljenje/1999 in soglasje/1999, upravičena predlagatelja obnove postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Kot navajata, sta za drugačno ureditev priključkov izvedela na sestanku na MO NG dne 2. 7. 2019.

7Kot dokaze sta v tožbi, poleg izpodbijanega sklepa, predlagala: dne 30. 7. 2019 vloženi predlog za obnovo postopka izdaje soglasja/2017 z datumom 5. 7. 2019; zahtevo za pojasnilo z dne 1. 7. 2020; pritožbo zaradi molka organa prve stopnje z dne 27. 7. 2020; vpogled v upravne spise zadeve, št. 033-1/2020; zgodovinski izpis iz zemljiške knjige za parc. št. 333 z dne 29. 10. 2020; soglasje/1999; enotno dovoljenje/1999; soglasje/2017; vpogled v upravne spise zadeve, št. 478-540/2016, ter elektronski sporočili z dne 3. 7. 2019 in 7. 7. 2019, predlagala sta tudi svoje zaslišanje.

Odgovor toženke na tožbo

8Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, v odgovoru na tožbo najprej navaja, da bi bilo treba tožbo zaradi preskopih navedb zavreči. Ne glede na to pa je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na pritožbo zaradi molka organa, neutemeljen, saj je o zahtevi tožnikov odločila, zato za takšen zahtevek nimata več pravnega interesa. Tožba je nesklepčna, tožnika pa nista izkazala, da bi bili izpolnjeni pogoji za sprožitev upravnega spora.

9Nato toženka povzame vsebino obravnavanega predloga za obnovo postopka izdaje soglasja/2017, ki je bil podan iz razlogov po 1. in 9. točki 260. člena ZUP. Kot pojasnjuje, se lahko obnova postopka skladno s prvim odstavkom 263. člena ZUP predlaga v enem mesecu, in sicer v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP ta rok teče od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze, v primeru iz 9. točke 260. člena ZUP pa od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Po določbi 265. člena ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere predlog opira, in okoliščine, da je bil podan v zakonskem roku. Tožnika tega trditvenega bremena nista zmogla, zato ni bilo mogoče zaključiti drugače, kot da je bil predlog vložen prepozno, in ga posledično zavreči. V nadaljevanju toženka ponavlja razloge izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da sodišče tožbo kot nedovoljeno oziroma nesklepčno zavrže, oziroma podrejeno, da jo zavrne, tožnikoma pa naloži plačilo stroškov postopka. Kot dokaze predlaga obravnavani predlog za obnovo postopka, pritožbo tožnikov, izpodbijani sklep, po potrebi upravne spise zadeve št. 033-1/2020, sklep z dne 24. 10. 2017, kot tudi zaslišanje strank.

Nadaljnji potek upravnega spora

10Tožnika v vlogi z dne 17. 5. 2021 navajata, da imata kot vlagatelja predloga za obnovo postopka izdaje soglasja/2017 položaj stranke v tem postopku, zato sta bila upravičena vložiti pritožbo zaradi molka organa. Navedbe, da za vodenje postopka nimata pravnega interesa, so neutemeljene. Poudarjata, da predlog za obnovo postopka ni bil zavržen kot prepozen, saj njegove pravočasnosti toženka sploh ni ugotavljala. Niti iz upravnih spisov zadeve niti iz navedb strank v upravnem postopku ne izhaja, da bi tožnika predhodno že vložila predlog za obnovo postopka. Toženka je odločitev sprejela, ne da bi jima dala možnost izjave, s čimer je kršila načelo zaslišanja iz 9. člena ZUP. Tožnika pojasnjujeta, da pritožbe zoper sklep z dne 24. 10. 2017 nista vložila, ker jima je tedanja direktorica Občinske uprave MO NG, C. C., dejala, da MO NG ni zavezana ravnati po določbah ZUP, zato bi bila pritožba brezpredmetna. Bistveno je, da tožnika nista bila v celoti seznanjena z vsebino soglasja/2017, zaradi onemogočanja dostopa do listin pa se nista mogla seznaniti niti z dokumentacijo, na podlagi katere je bilo to soglasje izdano. Tako sta šele na sestanku 2. 7. 2019, kjer jima je uslužbenec MO NG povedal, da je soglasje/2017 povozilo soglasje/1999, izvedela, da soglasje/2017 posega v njune pridobljene pravice. Šele takrat sta se seznanila, da soglasje/1999 zaradi izdaje soglasja/2017 ne velja več, zato je predlog pravočasen. Izpostavljata, da je v soglasju/2017 določeno, da se mora na meji med parcelama narisati neprekinjena črta, zato bi se glede na določbe OPN MO NG z zarisom takšne mejne črte morala strinjati lastnika obeh parcel, torej tudi tožnika. Navedbe, da se z izdajo soglasja/2017 ni poseglo v njune pravice, zavračata ter poudarjata, da je toženka vedela, da je za priključek, za katerega se izdaja soglasje/2017, že bilo izdano soglasje, ki predvideva drugačen način priključevanja. Oba postopka izdaje soglasij je namreč vodila ista oseba, to je Č. Č., ki je obravnaval tudi predmetni predlog za obnovo postopka. Da je toženki znan pravni interes tožnikov, kaže dejstvo, da je v zvezi s priključevanjem na javno cesto naročila izdelavo elaborata; na sestankih, na katere je vabila tudi tožnika, pa priznavala neustreznost sedanjih priključkov. Ne drži, da se cestna priključka le stikata, saj priključek tožnikov poteka tudi po parceli 111, kar pomeni, da se priključka dejansko delno prekrivata in je na tem delu posledično različno urejen način vožnje. To pomeni, da je toženka soglasje/2017 izdala v nasprotju s Pravilnikom o cestnih priključkih na javne ceste. Tožnika še navajata, da je bilo soglasje/2017 izdano na podlagi idejne zasnove, po kateri naj bi se priključek uredil na podlagi lokacijske dokumentacije za objekt na parceli 444, ki je bila tedaj last A. A. Gre za lokacijsko dokumentacijo, izdelano po njenem naročilu leta 1996, na podlagi katere je bilo pridobljeno soglasje za priključitev, št. III/3-15/160-1, ki ga je dne 18. 6. 1996 izdalo B., d. d. (v nadaljevanju: soglasje/1996). Vendar sta omenjena lokacijska dokumentacija in soglasje/1996 predvidevala priključitev na javno cesto na drugi lokaciji, in sicer je bil priključek predviden (nato pa ne izveden) na parceli 444, to je približno pet metrov stran od obstoječega priključka. To pomeni, da se je A. A. v postopku pridobitve soglasja/2017 sklicevala na soglasje/1996, čeprav je vedela, da je bil po tem soglasju predviden drugačen, nikoli izveden priključek. Kot dokaze tožnika predlagata še elaborat "Pregled varnosti ceste obstoječega priključka (priključkov) na lokalni cesti LC 284122 Loke - Pod gradom - Kromberk", ki ga je avgusta 2020 izdelal A., s.p., predlagata tudi zaslišanje Č. Č. in C. C.

11Tožba in nadaljnje vloge strank so bile na podlagi 19. člena ZUS-1 vročene tudi A. A. kot stranki z interesom v tem upravnem sporu. Ta v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne. V 267. členu ZUP je predpisano postopanje organa po prejemu predloga za obnovo postopka - če tam določeni pogoji niso izpolnjeni, se predlog s sklepom zavrže. Stranka z interesom ugovarja pravočasnosti predloga za obnovo postopka. Ta se ugotavlja na podlagi 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, ki določa enomesečni rok za vložitev predloga, ta rok pa teče od dne, ko sta tožnika izvedela za soglasje. Tožnika v tožbi želita prikazati, da sta za nova dejstva in dokaze izvedela na sestanku 2. 7. 2019, pri čemer ne pojasnita, zakaj se z njimi nista mogla seznaniti že prej. Njune navedbe tudi sicer ne držijo, saj takrat nista izvedela ničesar novega, na kar kaže tudi stanje spisa. Že 26. 7. 2017 sta namreč vložila predlog za obnovo postopka izdaje soglasja/2017, ki je bil zavržen, zato obravnavani predlog pomeni že drugi poskus obnove istega postopka. Kot zatrjuje stranka z interesom, sta bila tožnika z izdajo soglasja/2017 seznanjena že 18. 7. 2017, ko sta ju E. E. in F. F. seznanila z dokumentacijo iz upravnega spisa v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki je tekel pred UE NG pod št. 351-391/2017, kar izhaja iz njunega predloga za obnovo postopka izdaje tega gradbenega dovoljenja.

12Stranka z interesom ob sklicevanju na upravnosodno prakso poudarja, da je za tek subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka bistveno, da je oseba seznanjena z dejstvom, da je bila odločba izdana, in ne z njeno vsebino. Tožnika skušata od leta 2016 z vlaganjem raznih pravnih sredstev preprečiti gradnjo stranki z interesom ter G. G. in H. H. Zato ni mogoče trditi, da bi lahko v zvezi s soglasjem/2017 na sestanku 2. 7. 2019 izvedela karkoli novega. Gradbeni dovoljenji, izdani stranki z interesom in G. G. ter H. H., sta bili izdani ob upoštevanju iste dostopne poti, ki teče po parcelah 111 in 222, obeh v lasti stranke z interesom, tožnika pa v postopkih uveljavljata isti ugovor, da predvidena dostopna pot ni ustrezna. V nadaljevanju stranka z interesom opisuje njuna dejanja in izjave, ki kažejo, da nista mogla šele leta 2019 izvedeti za drugačno ureditev priključkov, temveč sta vsa relevantna dejstva izvedela že julija 2017, ko sta tudi predlagala obnovo postopka izdaje soglasja/2017. Ponovno odločanje bi pomenilo kršitev načela ne bis in idem. Tožnikoma tudi sicer ni mogoče priznati položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje soglasja/2017, saj za to ni podlage v materialnopravnih predpisih. Poleg tega je stranka z interesom v obnovljenem postopku izdaje gradbenega dovoljenja dokazala, da je predviden dostop z javne poti po parcelah 111 in 222 do njene gradnje na parceli 555 varen. Tožnika ji skušata preprečiti, da bi se do svoje hiše pripeljala po svoji parceli, po kateri je dostop sicer omogočen tudi drugim lastnikom, kar je absurdno. Kot dokaze stranka z interesom predlaga: sodbi Upravnega sodišča III U 372/2016 z dne 29. 9. 2017 in III U 127/2019 z dne 25. 3. 2021; dopis z dne 16. 9. 2016, ki ga je v zvezi s stanjem priključka na toženko naslovil C., s.p.; sklep UE NG, št. 351-391/2017/7 z dne 11. 10. 2017; elaborat "Prometna analiza dostopa do parcele 666 k.o. 2302 Kromberk", ki ga je junija 2016 izdelalo B., d.d.; zapisnik o ustni obravnavi pred UE NG, št. 351-90/2017 z dne 6. 12. 2017; Tehnično poročilo označitve meje v naravi, št. 092-2017, ki ga je 1. 12. 2017 izdelala družba Č., d.o.o.; vpogled v vloge tožnikov v upravni zadevi UE NG, št. 351-90/2017; vpogled v spis toženke, št. 060-11/2017, še posebej v vhodne dokumente, št. 060-11/2017-1, 060-11/2017-2, 060-11/2017-4 in 060-11/2017-5, ter vpogled v spis toženke, št. 478-540/2016.

13Tožnika v nadaljnjih vlogah z dne 8. 6. 2021, 20. 8. 2021 in 3. 7. 2023 ponavljata svoje navedbe in zatrjujeta, da je predlog za obnovo postopka pravočasen, saj sta se šele na sestanku 2. 7. 2019 seznanila z dejstvom, da soglasje/2017 posega v soglasje/1999. Ne drži, da sta bila s soglasjem/2017 seznanjena s strani F. F. že leta 2017. Predlog za obnovo postopka z dne 26. 7. 2017 je za to zadevo nepomemben, saj se nanaša na gradbeno dovoljenje UE NG, št. 351-90/2017 z dne 15. 7. 2017. Tudi sicer iz njega izhaja zgolj, da sta se tožnika seznanila z omenjenim gradbenim dovoljenjem in gradbeno dokumentacijo, na podlagi katere je bilo izdano, ne pa s soglasjem/2017. Za zadevo je bistveno, da je priključek na podlagi soglasja/1999 in enotnega dovoljenja/1999 zgradil pravni prednik tožnikov, pred tem tam ni bilo nobenega priključka. Da gre za legalno zgrajen priključek, je ugotovila tudi gradbenega inšpekcija v postopku št. 06122-4520/2017. Stranka z interesom se je strinjala s projektno dokumentacijo, na podlagi katere je bilo izdano enotno dovoljenje/1999. Sama je sicer pred tem pridobila soglasje/1996, ki pa je predvidevalo drugačen, nikoli izveden priključek. Da se vloga za soglasje/2017 in soglasje/2017 sklicujeta na soglasje/1996, čeprav priključek po slednjem ni bil nikoli zgrajen, izhaja tudi iz sklepa Medobčinske uprave. Sedaj obstoječi priključek se torej nahaja drugje, kot bi se moral po soglasju/1996 in lokacijski dokumentaciji za njegovo izdajo. Tudi priključek, ki sta ga zgradila G. G. in H. H., ni zgrajen skladno z lokacijsko dokumentacijo, kar izhaja iz ortofoto posnetkov iz let 1997, 2002, 2006, 2010, 2014 in aktualnega posnetka, iz katerih je razvidno, da na tem mestu obstaja en sam priključek, to je priključek tožnikov. Če bi toženka pri izdaji soglasja/2017 upoštevala soglasje/1999, težav ne bi bilo, saj bi bil prometni režim enotno urejen. V dokaz tožnika predlagata še ureditveno situacijo - izsek iz PGD, št. 24-99; soglasje/1996; lokacijsko dokumentacijo/1999; lokacijsko dokumentacijo, št. 352-01-316/95; zapisnik Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Nova Gorica, št. 06122-4520/2017/3 z dne 16. 11. 2017; izjavo A. A. z dne 1. 10. 1999; fotografije gradnje; dopis C., s.p. z dne 19. 6. 2016; sklep Medobčinske uprave z dne 3. 9. 2019; načrt iz lokacijske dokumentacije, št. 352-01-316/95 iz marca 1996; gradbeno dovoljenje UE NG, št. 351-403/94-8 z dne 26. 10. 2001; ortofoto posnetke iz let 1997, 2002, 2006, 2010 in 2014 ter aktualni posnetek.

14Toženka v vlogi z dne 14. 7. 2021 vztraja pri svojih navedbah ter izpostavlja, da iz soglasja/1999 izhaja, da je bilo B. B. dano pod pogojem, da bo priključek skupen za več objektov. Kot dokaz predlaga še soglasje/1999.

15Stranka z interesom v vlogi z dne 7. 7. 2021 ponavlja, da sta tožnika v predlogu za obnovo postopka z dne 26. 7. 2017 navedla, da sta za gradbeno dovoljenje UE NG, št. 351-90/2017/13 z dne 12. 5. 2017, ki je bilo izdano na podlagi soglasja/2017, izvedela preko E. E. in F. F. Predlogu za obnovo postopka iz leta 2017 sta priložila lastnoročno podpisano izjavo E. F., da so 18. 7. 2017 skupaj s tožnikoma pregledali gradbeno dovoljenje z dne 12. 5. 2017 in dokumentacijo, na podlagi katere je bilo pridobljeno. To je razvidno tudi iz dokumenta o vpogledu v spis UE NG št. 351-90/2017. Glede na navedeno je predmetni predlog za obnovo postopka prepozen, saj bi moral biti vložen v roku enega meseca, ko sta bila tožnika seznanjena s soglasjem/2017, to je najpozneje do 17. 8. 2017. Skica, na katero se sklicujeta tožnika, ni veljavna in natančna. V dokaz je stranka z interesom predlagala še vpogled v upravna spisa, vodena pri UE NG pod št. 351-90/2017 in 351-391/2017; predlog za obnovo postopka z dne 26. 7. 2017; izjavo E. E. in F. F. z dne 25. 7. 2017; dokument, št. 020-6/2017-252 z dne 18. 7. 2017, o vpogledu v spis 351-90/2017; predlagala je tudi svoje zaslišanje.

16Sodišče je 26. 9. 2023 opravilo narok za glavno obravnavo, ki so se ga udeležili tožnika in odvetnik I. I. kot substitut njunega pooblaščenca, za toženko kot substitut njenega pooblaščenca odvetnica J. J. ter stranka z interesom in njena odvetnica L. L iz Odvetniške pisarne ..., d.o.o.

17Tožnika sta vztrajala pri svojih navedbah in dokazih, zlasti da sta šele na sestanku 2. 7. 2019 izvedela za vsebino soglasja/2017 in kako vpliva na njune pravice. Pritožbe zoper sklep z dne 24. 10. 2017 nista vložila, ker ju je zavedla C. C., tedanja direktorica Občinske uprave MO NG. Ne drži, da je za presojo pravočasnosti predloga za obnovo postopka pomembno le, kdaj sta tožnika izvedela, da je bilo soglasje/2017 izdano. Za učinkovito uveljavljanje njunih pravic je bistveno, kdaj sta bila seznanjena z vsebino tega soglasja in posledicami, ki iz njega izhajajo, to pa je bilo na sestanku 2. 7. 2019. Drugačno tolmačenje krši njuno pravico do učinkovitega pravnega varstva. Trditev, da sta 18. 7. 2017 videla soglasje/2017, je sporna. Iz 26. 7. 2017 vloženega predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja izhaja le, da je F. F. 18. 7. 2017 kopiral gradbeno dovoljenje z dne 12. 5. 2017, ne pa tudi spornega soglasja/2017. Toženka je vztrajala pri izpodbijani odločitvi in svojih navedbah ter dokazih, saj sta bila tožnika že v juliju 2017 seznanjena s soglasjem/2017. Opozorila je na izjavo z dne 25. 7. 2017, iz katere izhaja, da sta E. E. in F. F. skupaj s tožnikoma pregledala tudi ostalo kopirano gradbeno dokumentacijo, ter na dokument, št. 020-6/2017-252. Kot neutemeljene je opredelila navedbe tožnikov glede ravnanja C. C. ter izpostavila, da se skušata prikazati kot prava neuki stranki, čeprav iz njunih navedb izhaja, da poznata določbe ZUP. Tudi stranka z interesom je vztrajala pri svojih navedbah in stališču, da je za presojo pravočasnosti predloga za obnovo postopka bistveno, da sta bila tožnika z izdajo soglasja/2017 seznanjena že leta 2017. Ni bistveno, kdaj sta se seznanila z njegovo vsebino, ampak kdaj sta bila seznanjena z dejstvom o njegovi izdaji. Izpostavila je vsebino predloga za obnovo postopka iz leta 2017, iz katerega izhaja, da sta se tožnika 18. 7. 2017 seznanila z obstojem in izdajo soglasja/2017. Pripomnila je, da ne drži, da je v gradbenem dovoljenju povzeta vsebina soglasja/2017 v obsegu in vsebini, kot jo tožnika navajata v predlogu za obnovo postopka z dne 26. 7. 2017, temveč bistveno krajše.

18Tožnika sta v nadaljnjih vlogah z dne 4. 12. 2023 in 24. 5. 2024 izpostavila, da stranka z interesom dokazuje predvsem, da se je s soglasjem/2017 že leta 2017 seznanil tožnik, kar sicer iz dokumentacije ne izhaja; zlasti pa iz dokumentacije ne izhaja, da bi se s spornim soglasjem že pred sestankom 2. 7. 2019 seznanila tudi tožnica. Vsa dokumentacija, zapisniki in uradni zaznamki se namreč nanašajo zgolj na tožnika. Da bi bila tožnica seznanjena s soglasjem/2017, ne izhaja niti iz zapisnika z dne 16. 11. 2017, niti iz uradnega zaznamka z dne 29. 11. 2017, niti iz pripravljalnih vlog v postopku št. 351-90/2017. Seznanjenost s soglasjem pa je treba presojati za vsakega posebej. Tožnika sta še navedla, da leta 2017 nista predlagala obnove postopka niti odprave odločbe po nadzorstveni pravici, temveč sta predlagala uvedbo internega nadzora, obnova postopka pa je bila nato uvedena po uradni dolžnosti. Sklicevanje, da naj bi zamudila rok za vložitev predloga za obnovo postopka, pomeni zlorabo pravic in nepošteno ravnanje stranke z interesom. S tem je kršeno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Neutemeljene so navedbe glede njunega dokaznega bremena, saj bosta to, da sta se z vsebino soglasja/2017 seznanila na sestanku 2. 7. 2019, izpovedala, ko bosta zaslišana, dokazano pa bo tudi z zaslišanjem Č. Č. Kot dokaze sta predlagala še sklep o obnovi postopka, št. 478-540/2016-8 z dne 25. 4. 2018 (v nadaljevanju: sklep z dne 25. 4. 2018), ter zaslišanje M. M., N. N., O. O. in P. P.

19Toženka je z vlogo z dne 11. 10. 2023 sodišču predlagala, naj se kot njen predstavnik zasliši pri njej zaposleni Č. Č. Obenem je predložila zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon Policijske postaje Nova Gorica, št. 2300/3208111/1795894/3208110/2017 (2471467) z dne 26. 7. 2017, ki je bil priložen elektronskemu sporočilu z dne 13. 11. 2017, v katerem je, kot je pojasnila, navedeno, da je tožnik K. K. 18. 7. 2017 pridobil soglasje/2017.

20Stranka z interesom je v vlogah z dne 24. 10. 2023 in 13. 5. 2024 vztrajala, da je predlog za obnovo postopka prepozen in je zato treba tožbo zavrniti. Če je pravočasnost sporna, lahko prepričanje o (ne)pravočasnosti temelji le na presoji izvedenih dokazov. Stranka je dolžna pokazati skrbnost v zvezi z zavarovanjem svojih pravic tako, da nemudoma preveri vsako informacijo o tem, da je izdana odločba, ki se nanaša na njene pravice oziroma pravne koristi. Za začetek teka roka je odločilen dan, ko se je predlagatelj seznanil z dejstvom, da je bila odločba izdana, in ne dan, ko je bil seznanjen z njeno vsebino. Ob listinskih dokazih in izjavah tožnikov samih sta za izdajo soglasja/2017 nesporno vedela že leta 2017, zato z drugačno izpovedbo na to ne moreta vplivati. Tožnika nista dokazala, da bi za izdajo soglasja/2017 izvedela šele 2. 7. 2019, saj od leta 2017 ugovarjata izdaji gradbenega dovoljenja, za pridobitev katerega je bilo to soglasje uporabljeno. Trditve, da je bil z njim seznanjen le tožnik, so prepozne in neprepričljive, saj je bil tudi tožnici s sklepom UE NG z dne 11. 10. 2017 priznan položaj stranske udeleženke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, izdanega stranki z interesom. Vsebina soglasja/2017 pa ne more biti predmet presoje v tem postopku. Prav tako na odločitev sodišča ne morejo vplivati trditve, da naj bi javni uslužbenci tožnika nezakonito nagovarjali k opustitvi pravnih sredstev, te obtožbe bi lahko dokazovala šele pravnomočna obsodilna sodba. V dokazne namene je predlagala še: dokument, št. 351-90/2017-19 z dne 29. 11. 2017, o vpogledu v spis 351-90/2017; pripravljalno vlogo tožnikov z dne 6. 6. 2018, vloženo v zadevi 351-90/2017; dokument, št. 351-90/2017-36 z dne 1. 6. 2018; pripravljalno vlogo, podano s strani R. R. v zadevi 351-90/2017 dne 20. 6. 2018; dopis MO NG, št. 060-11/2017-6 z dne 13. 12. 2017; vhodni dokument, št. 351-90/2017-26 z dne 26. 4. 2018 s prilogama (dopis MO NG, št. 060-11/2017-32 z dne 25. 4. 2018 in sklep MO NG z dne 25. 4. 2018); dopis UE NG, št. 351-90/2017/28 z dne 3. 5. 2018; vhodni dokument, št. 351-90/2017-29 z dne 16. 5. 2018; dokument, št. 351-90/2017-31 z dne 28. 5. 2018; vhodni dokument, št. 060-11/2017-7 z dne 9. 1. 2018; vhodni dokument, št. 060-11/2017-8 z dne 16. 1. 2018 in izhodni dokument, št. 060-11/2017-9 z dne 30. 1. 2018.

21Na naroku za glavno obravnavo dne 2. 7. 2024, ki so se ga udeležile iste osebe kot predhodnega naroka, razen stranke z interesom, je pooblaščenec tožnikov navajal, da je predmetni predlog za obnovo postopka tudi nadaljevanje njunega prvega predloga za obnovo postopka iz leta 2017. Pooblaščenka toženke je prerekala navedbe tožnikov ter vztrajala kot dotlej. Dodala je, da tožnika zatrjujeta številne kršitve določb ZUP, vendar so te navedbe neresnične, prepozne in nerelevantne, saj nista imela položaja strank v postopku izdaje soglasja/2017. Trditve, da naj bi se tožnica. s tem soglasjem seznanila kasneje, so nove in ne držijo. To je razvidno že iz predloga za obnovo postopka z dne 26. 7. 2017, ki sta ga vložila oba tožnika in v katerem sta navedla, da sta se s soglasjem/2017 seznanila 18. 7. 2017 preko E. E. in F. F. V omenjenem predlogu navajata tudi, da sta pregledala kopijo gradbenega dovoljenja z dne 12. 5. 2017, iz katerega izhaja, da je izdano na podlagi spornega soglasja. Tudi pooblaščenka stranke z interesom je na tem naroku podane navedbe tožnikov prerekala kot prepozne in neutemeljene. Če v predhodnih postopkih nista izkoristila pravnih sredstev, to ne pomeni, da so upravni postopki obremenjeni s procesnimi kršitvami. Domnevno pristransko delovanje javnih uslužbencev je neizkazano. Takšni in neutemeljeni so tudi očitki tožnikov, da naj bi stranka z interesom v postopku pridobivanja soglasja/2017 ne govorila resnice. Tožnika določbe 43., 44., 140., 143. in 146. člena ZUP povzemata prirejeno in zmotno menita, da zakon upravnemu organu nalaga iskanje strank s pravnim interesom. Tudi sicer niti ob skrbni presoji upravnega organa ne sodita v okvir stranskih udeležencev, saj nista lastnika ali imetnika druge stvarne pravice na nepremičnini, niti jima tega položaja ne daje drug zakon. Morebitni dejanski interes ju do statusa stranskega udeleženca ne more pripeljati. Predlog za obnovo postopka je prepozen, saj je za začetek teka roka bistven trenutek seznanitve z dejstvom izdane odločbe. V tej zvezi pa ni več sporno, da je bil tožnik z vsebino soglasja/2017 seznanjen že leta 2017. Z navedbami, da tožnica s soglasjem/2017 ni bila seznanjena vse do leta 2019, prav tako ni moč uspeti. Četudi bi sodišče kot pravno relevantno štelo seznanjenost strank z vsebino odločbe, bi to moralo presojati v luči potrebne procesne skrbnosti tožnikov. Ta priznavata, da sta imela možnost, da bi se z vsebino odločbe seznanila, vendar tega brez posebnega razloga nista storila. Roki pa so v pravu vezani na objektivne okoliščine, ki so preverljive, in jih ni mogoče vezati na subjektivna dejstva. Stranka z interesom je še pojasnila, da je že sama predložila vse listine iz spisov UE NG in MO NG, za katere predlaga, da se vpogledajo kot dokazi, in da zato pridobivanje drugih upravnih spisov ni potrebno.

22Tožnika v vlogi z dne 19. 8. 2024 izpostavljata, da sta predlog za obnovo postopka vložila tudi po 9. točki 260. člena ZUP, pri tem obnovitvenem razlogu pa ugotavljanje pravnega interesa ni potrebno, saj je vsebovan v razlogu samem. Neutemeljeno je nasprotovanje obnovi postopka po 1. točki 260. člena ZUP, saj sta šele pozneje izvedela za dejstva in dokaze glede stanja v času izdaje soglasja/2017. Vse to izhaja iz sklepa toženke z dne 25. 4. 2018 in njene odločbe, št. 033-1/2018-26 z dne 9. 7. 2018. Ker sta bila stranki v postopku obnove, ki se je začel z njunim predlogom z dne 26. 7. 2017, lahko predlagata nova dejstva in dokaze tudi v postopku izdaje soglasja, katerega obnovo predlagata. Predmetni predlog je bil vložen pravočasno, v roku 30 dni po tem, ko sta izvedela za nova dejstva in dokaze, zato bi ga toženka lahko štela tudi kot pravočasen predlog za obnovo postopka, ki se je vodila po predlogu z dne 26. 7. 2017. V nadaljevanju obrazlagata, da se je tožnica s soglasjem/2017 seznanila na sestanku 2. 7. 2019. Da jo seznani o tem soglasju, ni bila dolžnost tožnika, temveč upravnega organa. Vse listine, ki jih kot dokaz v tej zvezi predlagata toženka in stranka z interesom, se nanašajo zgolj na tožnika. Iz gradbenega dovoljenja z dne 12. 5. 2017, s katerim se je tožnica seznanila, pa izhaja samo, da je bilo soglasje za priključitev na javno cesto izdano, ne pa kakšni so pogoji priključevanja oziroma prometni režim. Kot dodajata tožnika, bi prvostopenjski organ že ob upoštevanju lastnih evidenc izdanih soglasij lahko ugotovil, da je že bilo izdano soglasje O. O. in da to soglasje ureja drugačen režim, kot ga je zahtevala stranka z interesom, s tem pa bi ugotovil tudi, da imata tožnika v postopku izdaje soglasja/2017 položaj stranskih udeležencev. Sklepno argumentirata, da pri upoštevanju odmikov med priključki na javno cesto ne gre zgolj za varovanje javnega interesa, saj se priključka delno prekrivata, kar vpliva na varnost priključevanja tožnikov na javno cesto. Kot dokaz predlagata še odločbo Župana Mestne občine Nova Gorica, št. 033-1/2018-26 z dne 9. 7. 2018.

23Toženka v vlogi z dne 25. 9. 2024 vztraja, da tožnika nimata pravnega interesa za sodelovanje v postopku izdaje soglasja/2017. Obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP lahko predlaga samo stranka postopka, kar tožnika nista bila. Po 9. točki istega člena pa lahko obnovo postopka predlaga oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, vendar tudi tej pravni interes ne pripada samodejno, temveč ga mora izkazati in dokazati. Tožnika sta bila s svojim predlogom tudi prepozna, saj sta bila že leta 2017 seznanjena s soglasjem/2017. Glede na očiten jezikovni pomen 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, kot tudi upravnosodno prakso (npr. sodba tega sodišča I U 979/2019 z dne 21. 7. 2020), za začetek teka subjektivnega roka zadošča seznanjenost z dejstvom, da je bilo soglasje izdano.

24A. A. v vlogi z dne 9. 9. 2024 vztraja pri svojih navedbah. Navaja še, da tožnika nista kupila nepremičnine z urejenim pravnim stanjem, saj O. O. ni nikoli pridobil služnosti na njeni nepremičnini s parc. št. 111, ter zavrača navedbe, da tožnica ni bila predhodno seznanjena s soglasjem/2017, saj je aktivno sodelovala tako z E. E. in F. F. kot z R. R.

25Na naroku za glavno obravnavo dne 25. 10. 2024, ki so se ga udeležili tožnika in odvetnik H. H. kot substitut njunega pooblaščenca, za toženko oziroma njenega pooblaščenca pa odvetnica J. J., sta tožnika in toženka vztrajali pri svojih navedbah in predlaganih dokazih.

26V dokaznem postopku na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo listine upravnega spisa zadeve ter listinske dokaze strank, predložene v tem upravnem sporu - to so: izpodbijani sklep; predlog tožnikov za obnovo postopka, vložen 30. 7. 2019; zahteva tožnikov za pojasnilo z dne 1. 7. 2020; pritožba tožnikov zaradi molka organa; zgodovinski izpis iz zemljiške knjige za parc. št. 333 z dne 29. 10. 2020; soglasje/1999; enotno dovoljenje/1999; soglasje/2017; elektronsko sporočilo tožnika z dne 3. 7. 2019 in elektronsko sporočilo toženke z dne 7. 7. 2019; elaborat "Pregled varnosti ceste obstoječega priključka (priključkov) na lokalni cesti LC 284122 Loke - Pod gradom - Kromberk", ki ga je avgusta 2020 izdelala družba D., s.p.; ureditvena situacija - izsek iz PGD, št. 24-99; soglasje/1996; lokacijska dokumentacija, št. 352-01-316/95; zapisnik Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Nova Gorica, št. 06122-4520/2017/3 z dne 16. 11. 2017; izjava A. A. z dne 1. 10. 1999; lokacijska dokumentacija, št. LD-8/99, ki jo je izdelala Č., s.p., s prilogami; fotografije gradnje; načrt iz lokacijske dokumentacije, št. 352-01-316/95 iz marca 1996; gradbeno dovoljenje, št. 351-403/94-8 z dne 26. 10. 2001; sklep Medobčinske uprave z dne 3. 9. 2019; ortofoto posnetki iz let 1997, 2002, 2006, 2010 in 2014 ter aktualni posnetek; sklep MO NG z dne 25. 4. 2018; odločba Župana MO NG, št. 033-1/2018-26 z dne 9. 7. 2018; sklep MO NG z dne 24. 10. 2017; zapisnik PP Nova Gorica z dne 26. 7. 2017 o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon; sodbi Upravnega sodišča III U 127/2019 z dne 25. 3. 2021 in III U 372/2016 z dne 29. 9. 2017; sklep UE NG, št. 351-391/2017/7 z dne 11. 10. 2017; elaborat "Prometna analiza dostopa do parcele 666 k.o. 2302 Kromberk", ki ga je junija 2016 izdelalo B., d.d.; dopis z dne 16. 9. 2016, ki ga je v zvezi s stanjem priključka na toženko naslovil C., s.p.; zapisnik o ustni obravnavi pred UE NG, št. 351-90/2017 z dne 6. 12. 2017; Tehnično poročilo označitve meje v naravi, št. 092-2017, ki ga je 1. 12. 2017 izdelala družba Č., d.o.o.; vhodne dokumente spisa UE NG, št. 060-11/2017, in sicer št. 060-11/2017-1 s prilogami, št. 060-11/2017-2, št. 060-11/2017-4 in št. 060-11/2017-5; predlog tožnikov za obnovo postopka z dne 26. 7. 2017; izjava E. E. in F. F. z dne 25. 7. 2017; dokumenta, št. 020-6/2017-252 z dne 18. 7. 2017 in št. 351-90/2017-19 z dne 29. 11. 2017, o vpogledu v spis 351-90/2017; pripravljalna vloga tožnikov z dne 6. 6. 2018, vložena v zadevi 351-90/2017; dokument, št. 351-90/2017-36 z dne 1. 6. 2018; pripravljalna vloga, podana s strani R. R. v zadevi 351-90/2017 dne 20. 6. 2018; dopis MO NG, št. 060-11/2017-6 z dne 13. 12. 2017; vhodni dokument, št. 351-90/2017-26 z dne 26. 4. 2018 s prilogama (tj. dopisom MO NG, št. 060-11/2017-32 z dne 25. 4. 2018, in sklepom MO NG z dne 25. 4. 2018); dopis UE NG, št. 351-90/2017/28 z dne 3. 5. 2018; vhodni dokument, št. 351-90/2017-29 z dne 16. 5. 2018; dokument, št. 351-90/2017-31 z dne 28. 5. 2018; vhodni dokument, št. 060-11/2017-7 z dne 9. 1. 2018; vhodni dokument, št. 060-11/2017-8 z dne 16. 1. 2018 ter izhodni dokument, št. 060-11/2017-9 z dne 30. 1. 2018. Sodišče je ob tem pojasnilo, da bo razloge glede vsebinskega upoštevanja navedenih listin obrazložilo v sodbi.

27Dokazne predloge za zaslišanje obeh tožnikov, stranke z interesom A. A., Č. Č., C. C., E. E., F. F., upravnega delavca, ki je napravil zapis na dokumentu št. 020-6/2017-252 o vpogledu v spis, M. M., N. N., O. O. in P. P. ter za pridobitev vodilne mape PGD iz spisa UE NG št. 351-90/2017 pa je sodišče zavrnilo iz razlogov, ki so razvidni iz nadaljevanja te obrazložitve. Pooblaščenca tožnikov in toženke sta nasprotovala dokaznemu sklepu v tem delu, ki obsega zavrnitev dokaznih predlogov.

Odločitev sodišča

K I. točki izreka:

28Tožba je utemeljena.

29Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je drugostopenjski organ toženke pod 1. točko izreka zavrgel pritožbo tožnikov, vloženo zaradi molka prvostopenjskega organa, pod 2. točko izreka je zavrgel njun predlog za obnovo postopka izdaje soglasja/2017, to je soglasja za priključevanje na lokalno cesto LC 284122 Loke - Pod gradom - Kromberk, izdanega A. A., pod 3. točko izreka pa sprejel še akcesorno odločitev o stroških postopka.

30Sodišče najprej glede ugovorov toženke, da je tožba nesklepčna in da tožnika tudi nista izkazala izpolnjevanja pogojev za sprožitev upravnega spora, zaradi česar bi bilo treba tožbo zavreči, pojasnjuje, da so ti ugovori pavšalni, pa tudi sicer neutemeljeni. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), katerega določbe se v upravnem sporu uporabljajo, če ZUS-1 ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), opredeljuje sklepčnost tožbe z določbami prvega odstavka 7. člena in 212. člena, ko predpisuje, da mora vsaka stranka navesti dejstva (in dokaze), na katera opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe (in dokaze) nasprotnika. Sklepčnost tožbe torej v svojem bistvu pomeni tožnikovo trditveno breme, da navede dejstva, ki dajejo podlago za njegov zahtevek oziroma ugovore. Očitek toženke, da naj bi tožnika tega bremena v obravnavani zadevi ne zmogla, ni obrazložen. Sodišče še pripominja, da se tudi sicer tožba oziroma tožbeni zahtevek v primeru nesklepčnosti ne zavrže, pač pa se zavrne. Toženka dalje tudi ne obrazloži, katere procesne predpostavke za sprožitev upravnega spora naj v konkretni zadevi ne bi bile izpolnjene. V tej zvezi je še pojasniti, da predhodni preizkus tožbe, ki pomeni preveritev z zakonom določenih procesnih pogojev za vsebinsko obravnavanje tožbe, sodišče opravi po uradni dolžnosti in tožbo, če omenjeni pogoji niso izpolnjeni, s sklepom zavrže (prim. 36. člen ZUS-1), vendar razlogov za to v konkretni zadevi ni našlo.

Glede odločitve iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa, to je odločitve o zavrženju pritožbe tožnikov zaradi molka organa

31Rok za izdajo in vročitev odločbe upravnega organa je urejen v 222. členu ZUP, ki ta rok določa glede na to, ali se je o zadevi odločalo v skrajšanem ali v posebnem ugotovitvenem postopku. Če se je o zadevi odločalo v skrajšanem ugotovitvenem postopku, mora organ izdati in vročiti odločbo čim prej, najpozneje pa v enem mesecu; če se je v zadevi odločalo v posebnem ugotovitvenem postopku, pa mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih (prvi odstavek 222. člena ZUP). Kot določa četrti odstavek istega člena ZUP, če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen. S to določbo je zagotovljeno posebno pravno varstvo, ki temelji na fikciji, da je bila za stranko izdana neugodna odločba (glej Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. Polonca Kovač, Erik Kerševan, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, v nadaljevanju: Komentar ZUP, 2. knjiga, str. 489). Če je pritožba vložena zaradi molka organa, je organ prve stopnje ne rešuje sam, temveč jo v skladu s četrtim odstavkom 239. člena ZUP takoj pošlje organu druge stopnje, ki ravna po 255. členu ZUP. Skladno s tem členom drugostopenjski organ od prvostopenjskega organa zahteva, naj mu sporoči razloge, zaradi katerih odločbe ni pravočasno izdal. Če drugostopenjski organ presodi, da razlogi, zaradi katerih odločba ni bila izdana pravočasno, niso opravičeni, od prvostopenjskega organa zahteva, naj mu pošlje dokumente zadeve in, če lahko zadevo reši po dokumentih, sam izda odločbo na njihovi podlagi, sicer pa sam izvede postopek in reši zadevo (tretji odstavek 255. člena ZUP). Tako je v obravnavani zadevi ravnal tudi drugostopenjski organ toženke, ki je po tem, ko je ugotovil, da je rok za odločitev o predlogu tožnikov za obnovo postopka, vloženem 30. 7. 2019, iztekel 13. 11. 2019 ter da razlogi, ki jih je prvostopenjski organ navedel za zamudo, niso opravičeni, pridobil dokumente zadeve in v zadevi odločil sam tako, da je pritožbo zaradi molka in predlog za obnovo postopka izdaje soglasja/2017 zavrgel. Zavrženje pritožbe je utemeljil na določbi prvega odstavka 246. člena ZUP, po kateri organ druge stopnje zavrže pritožbo, če ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, pa je iz teh razlogov ni zavrgel že organ prve stopnje. V konkretni zadevi je namreč drugostopenjski organ presodil, da pritožbe ni vložila upravičena oseba.

32Iz izpodbijanega sklepa in listin upravnega spisa zadeve izhaja, da sta tožnika vložila pritožbo zaradi molka, ker prvostopenjski organ v predpisanem roku ni odločil o njunem predlogu za obnovo postopka, končanega z izdajo soglasja/2017 za priključitev na javno cesto. Tožnika sta torej uveljavljala molk organa v zadevi izdaje soglasja za priključitev na gospodarsko javno infrastrukturo (javno cesto), torej soglasja v smislu točke 5.5.3. prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki je veljal v času izdaje soglasja/2017. Po tej zakonski določbi soglasje za priključitev pomeni pogoje upravljavca gospodarske javne infrastrukture, s katerimi se določi lokacija priključka in tehnični pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da bo mogoča priključitev objekta na to infrastrukturo in da bo zagotovljeno njeno nemoteno obratovanje. Po določbah ZCes-1, veljavnega v času izdaje soglasja/2017, je namreč raba prostora v varovalnem pasu občinske ceste omejena, posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste pa so dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste, ki takšno soglasje izda, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza (prvi do tretji odstavek 97. člena ZCes-1). Glede gradnje priključkov nekategoriziranih cest ter individualnih priključkov na občinske ceste ZCes-1 v prvem odstavku 99. člena še določa, da se ti lahko gradijo ali rekonstruirajo le s soglasjem upravljavca občinskih cest, s katerim se na podlagi predpisa, ki ureja cestne priključke na javne ceste, določijo tehnični in drugi pogoji gradnje, rekonstrukcije in vzdrževanja priključka ter njegova opremljenost s prometno signalizacijo. To soglasje upravljavec občinskih cest izda, če ugotovi, da to ne bo imelo škodljivih posledic za zmogljivost ceste in varnost prometa na njej (drugi odstavek 99. člena ZCes-1).

33Odločanje o izdaji soglasja za priključitev na javno cesto glede na določbe ZGO-1 pomeni samostojen upravni postopek, ki se zaključi z izdajo upravne odločbe. To izhaja iz vrste izrecnih določb ZGO-1 (npr. šesti odstavek 50. člena in četrti odstavek 50.a člena) ter iz ustaljene sodne prakse Upravnega sodišča (glej sodbo I U 811/2016 z dne 27. 6. 2017), ki akte, s katerimi je soglasje izdano, kot tudi tiste, s katerimi je zavrnjeno, obravnava kot upravne odločbe. Odločanje o izdaji tovrstnega soglasja brez dvoma pomeni odločanje o pravnem položaju vlagatelja zahteve za izdajo tega soglasja, saj je s tem odločeno, ali in na kakšen način ter pod kakšnimi pogoji bo lahko svojo nepremičnino priključil na gospodarsko javno infrastrukturo, pridobitev ustreznega soglasja pa je nenazadnje tudi pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja (prim. 3. točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Drugim osebam pa zakon priznava položaj stranskega udeleženca pod določenimi pogoji oziroma jim je tak položaj priznan ob izkazani pravni koristi na podlagi 43. člena ZUP, ki ureja pravico do stranske udeležbe v upravnem postopku. Ta določa, da ima pravico udeleževati se postopka, poleg stranke iz 42. člena ZUP, tudi oseba, ki izkaže pravni interes - tega pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek 43. člena ZUP). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Ta oseba mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes (četrti odstavek 43. člena ZUP).

34Bistveno vprašanje, ki se tako izpostavlja v obravnavani zadevi, je, ali lahko odločitev o izdaji soglasja za priključitev na javno cesto poseže tudi v pravne koristi drugih oseb in ali mora biti posledično tudi drugim osebam zaradi varstva njihovih pravnih koristi omogočena stranska udeležba v upravnem postopku izdaje takšnega soglasja. Izpodbijana odločitev toženke po vsebini pomeni, da naj bi zakoni ter drugi predpisi, ki jih je treba uporabiti v postopku izdaje predmetnega soglasja, tožnikoma ne zagotavljali nobenih neposrednih, osebnih koristi, ki bi jih lahko varovala v postopku. Sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da se soglasje za priključitev na javno cesto primarno izda zaradi varstva javnega interesa, to je zaradi preprečitve škodljivih posledic, ki bi jih imel priključek na javno cesto, njeno zmogljivost in varnost prometa na njej. Vendar je starejšo upravnosodno prakso, ki je temeljila na stališču, da obstoj javnega interesa izključuje posameznikovo pravno korist in s tem možnost udeležbe tretjih oseb v postopku izdaje soglasja, razširilo Ustavno sodišče, ko je v odločbi Up 741/12-21 z dne 2. 7. 2015 (glej zlasti 8. točko obrazložitve navedene odločbe) zavzelo stališče, da lahko pravna norma sočasno varuje več interesov, tako javni interes kot tudi več različnih zasebnih interesov. Tako je pravni interes posameznika mogoče utemeljiti tudi v okviru določene splošne pravne norme, ki zapoveduje določena ravnanja oblastvenega organa (npr. skrb za okolje, zdravje itd.), kadar je ta pravna norma spoznavno namenjena tudi varstvu zasebnega interesa in če je v okviru te pravne norme mogoče ugotoviti upravičenje posameznika, da se njegovi zasebni interesi pri odločanju nosilcev oblasti ustrezno upoštevajo. Stališču, da pri presoji, ali določena oseba izkazuje pravno korist, ne gre le za koristi, ki bi za tožnika iz pravne norme izhajale izrecno in neposredno, temveč lahko take koristi izhajajo tudi iz norme, ki je v osnovi namenjena varovanju javnopravnega interesa, je nato sledilo tudi Upravno sodišče (npr. sodbi I U 811/2016 z dne 27. 6. 2017 in I U 1770/2017 z dne 12. 3. 2019).

35Tožnika obstoj svojega pravnega interesa opirata na navedbe o tem, da se preko parcel, po katerih poteka (med drugim) priključek stranke z interesom, na javno cesto (torej na gospodarsko javno infrastrukturo) priključuje tudi njun objekt, oziroma da soglasje/2017 na vsaj deloma istem prostoru predvideva drugačen način priključevanja kot soglasje/1999, na podlagi katerega se na javno cesto priključujeta tožnika, s čimer je nastala situacija, ko sta na enem mestu predvidena dva različna načina priključevanja; sklicujeta pa se tudi na svoje lastništvo zemljišča s parc. št. 333, ki je izrecno zajeto v izreku soglasja/2017. Sodišče ugotavlja, da dejstvo, da so na obravnavani lokaciji predvideni različni načini priključevanja na javno cesto, ki se med seboj delno prekrivajo, med strankami niti ni sporno; to pa potrjujejo tudi v dokaznem postopku vpogledane listine. Številčnost in raznolikost na obravnavani lokaciji obstoječih oziroma predvidenih priključkov tako npr. izhaja iz elaborata "Pregled varnosti ceste obstoječega priključka (priključkov) na lokalni cesti LC 284122 Loke - Pod gradom - Kromberk" (glej zlasti točko 3.3 tega elaborata), izdelavo katerega je naročila toženka, pa tudi iz sklepa Medobčinske uprave z dne 3. 9. 2019, iz obrazložitve katerega sledi, da so bila za priključek na tem mestu izdana štiri soglasja: soglasje/1996, priključek po katerem pa dejansko ne obstaja; soglasje/1999, ki se sklicuje na lokacijsko dokumentacijo/1999, po kateri poteka priključek po parc. št. (sedaj 333) in parc. št. (sedaj 111); soglasje toženke, št. 478-213/2014-4 iz novembra 2014, ki se sklicuje na lokacijsko dokumentacijo, št. 1012-14 iz novembra 2014, in omenja le priključek iz parcele 111; ter soglasje/2017, ki prav tako omenja priključek samo iz parcele 111. Kot je dalje navedeno v zaključku obrazložitve sklepa Medobčinske uprave, so vsa navedena soglasja veljavna, a različna, zato ni moč presoditi, katero je merodajno za izvedbo kontrole ustreznosti oziroma skladnosti priključka, prav tako pa ni mogoče ugotoviti, kje naj bi bil priključek, katerega koristijo vse stranke. Vse navedeno, zlasti upoštevajoč, da situacije, ko obstaja oziroma je predvidenih več različnih priključkov na isti lokaciji, ne zatrjujeta zgolj tožnika, temveč so to ugotavljali tudi drugi organi, kaže, da določbe ZCes-1, ki so sicer v osnovi namenjene varovanju javnopravnega interesa, v obravnavanem primeru varujejo tudi zasebni interes tožnikov. Povedano drugače, v konkretnem primeru, ko se soglasje/2017 navezuje na cestni priključek, v zvezi s katerim se stranke in pristojni organi ne morejo zediniti niti, kje se dejansko nahaja, kot tudi ne, kateri pravni režim je vzpostavljen na mestu priključka, ki ga (nesporno) koristijo (najmanj) tožnika in stranka z interesom, po presoji sodišča tudi zasebni interes tožnikov pomeni pravni interes, ki je varovan v postopku izdaje soglasja. Sodišče dalje dodaja, da v obravnavanem primeru prav tako ni mogoče kot nepomembnega zavrniti sklicevanja tožnikov, da se soglasje/2017 nanaša tudi na njuno nepremičnino s parc. št. 333. V izreku omenjenega soglasja (druga alineja 2. točke izreka) je namreč navedeno, da se za dostop do obravnavanega objekta koristi obstoječi cestni priključek iz kategorizirane občinske ceste (severna stran parcele št. 111), ki se ga obvezno uredi s talno signalizacijo (stop črto in s polno črto med parcelama 111 in 333). V izrek soglasja/2017 je torej izrecno zajeta tudi parcela tožnikov, kar kaže na to, da bi se tehnični pogoji priključevanja, določeni s soglasjem/2017, glede na njegov izrek, lahko nanašali tudi na nepremičnino v njuni lasti. Stališče toženke, da soglasje/2017 v ničemer ne more poseči v pravno korist tožnikov, je torej napačno.

36Zato odločitve o zavrženju njune pritožbe zaradi molka organa ni mogoče utemeljiti na zaključku, da iz zgoraj navedenega razloga pritožbe ni vložila upravičena oseba, kot je to storila toženka. Vendar pa, kot dalje pojasnjuje sodišče, samo vsebinsko odločanje o pravni(h) koristi(h) tožnikov ni predmet predhodnega preizkusa predloga za obnovo postopka po prvem odstavku 267. člena ZUP, torej faze, v kateri je bil izdan izpodbijani sklep. V tej fazi gre namreč šele za odgovor na vprašanje, ali tožnika v okviru zadevnega upravnega postopka sploh lahko varujeta kakšno svojo pravico oziroma pravno korist, vsebinsko odločanje o le-tej pa je lahko (še)le predmet glavnega postopka. Glede na povedano za odločitev v tej zadevi ni relevantna pravilnost in zakonitost soglasja/2017, o njej bo namreč šele v morebiti obnovljenem postopku odločal upravni organ, če bo ugotovil, da je predlogu tožnikov za obnovo postopka treba ugoditi, ker so za to izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Upoštevajoč navedeno je sodišče zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje tožnikov, A. A. in ostalih predlaganih oseb, kolikor se predlagana zaslišanja nanašajo na vprašanja glede pravilnosti izdaje soglasja/2017, saj so to vprašanja, ki jih bo v morebiti obnovljenem postopku moral ugotavljati in dokaze v zvezi s tem izvesti ter presoditi upravni organ. Iz istega razloga sodišče tudi ni presojalo očitkov o kršitvi določb ZUP, ki jih izpostavljata tožnika (zlasti v vlogi z dne 24. 5. 2024), kolikor se ti nanašajo na kršitve, storjene v postopku izdaje soglasja/2017. Sodišče pa glede zavrženja pritožbe tožnikov še dodaja, da sta tožnika kot vlagatelja predloga za obnovo postopka upravičena vložiti pritožbo zaradi molka organa, če o njunem predlogu ni bilo pravočasno odločeno. V obravnavanem primeru sta namreč vložila pritožbo na podlagi četrtega odstavka 222. člena ZUP, po katerem je pritožba dopustna, če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku.

Še glede 2. točke izreka izpodbijanega sklepa, to je odločitve o zavrženju predloga tožnikov za obnovo postopka

37Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, torej z dokončno odločbo, se lahko obnovi iz razlogov, naštetih v 260. členu ZUP, in sicer se po določbi 1. točke 260. člena ZUP postopek obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, po 9. točki istega člena ZUP pa se postopek obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Stranka lahko predlaga obnovo postopka v enem mesecu, in sicer v primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP v enem mesecu od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze (1. točka prvega odstavka 263. člena ZUP), v primeru iz 9. točke 260. člena ZUP pa v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). V predlogu za obnovo postopka mora verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog, in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku (265. člen ZUP). Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, pristojni organ predlog zavrže (drugi odstavek 267. člena ZUP).

38V obrazložitvi izpodbijanega sklepa drugostopenjski organ toženke navaja, da sta tožnika 26. 7. 2017 že podala predlog za obnovo postopka izdaje soglasja/2017, ki je bil s sklepom z dne 24. 10. 2017 zavržen. ZUP pa, kot še navaja, tožnikoma ne daje pravne podlage za ponovno vložitev takšnega predloga. Toženka s tem smiselno trdi, da gre v obravnavanem primeru za ponovno odločanje o pravnomočno zaključeni zadevi. Čeprav je ne navaja, očitno meri na določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ s sklepom zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna organ tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

39Sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da tudi v upravnem postopku velja prepoved ponovnega odločanja o pravnomočno odločeni zadevi (ne bis in idem), vendar v omejenem obsegu. Tako ne bo mogoče začeti novega upravnega postopka, če je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno tako, da je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti. Prepoved ponovnega odločanja pa velja le za tiste primere, ko je bilo o zadevi materialno pravnomočno odločeno, ne pa tudi, če je bila odločitev zgolj formalno pravnomočna, npr. ker je bila zahteva zavržena ali postopek ustavljen s sklepom (glej Komentar ZUP, 2. knjiga, str. 29, primerjaj tudi sodbo Upravnega sodišča I U 612/2021 z dne 22. 11. 2023). Prav za takšno situacijo pa gre v obravnavanem primeru (predhodni predlog tožnikov je bil s sklepom zavržen). Glede na navedeno torej dne 30. 7. 2019 vloženega predloga tožnikov za obnovo postopka ni mogoče zavreči z utemeljitvijo, da je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno.

40Po povedanem je bilo treba presoditi, ali je utemeljena odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka iz razloga, ker predloga ni vložila upravičena oseba.

41Kdo lahko predlaga obnovo postopka, je urejeno v prvem odstavku 261. člena ZUP, ki določa, da obnovo postopka lahko predlaga stranka; organ, ki je izdal odločbo, na katero se obnovitveni razlog nanaša, pa lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Kot stranko je treba razumeti aktivno stranko (stranko, na zahtevo katere se je začel prejšnji postopek), pasivno stranko (stranko, zoper katero je tekel prejšnji postopek) in stranskega udeleženca. Iz jezikovne, namenske in logične razlage zakona torej izhaja, kot je to pravilno pojasnila toženka, da lahko obnovo postopka iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP predlaga le oseba, ki je bila v tem postopku udeležena kot stranka. Oseba, ki bi morala biti v postopku udeležena kot stranka ali stranski udeleženec, vendar ji ta možnost ni bila dana, pa lahko obnovo postopka predlaga le iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Takšno stališče je ustaljeno v pravni teoriji (glej Komentar ZUP, 2. knjiga, str. 668 in 669) in upravnosodni praksi (npr. sodba Upravnega sodišča III U 372/2016 z dne 29. 9. 2017). Navedeno utemeljuje odločitev o zavrženju obravnavanega predloga za obnovo postopka, kolikor je ta podan po 1. točki 260. člena ZUP, saj tožnika v postopku izdaje soglasja/2017 nista bila stranki oziroma stranska udeleženca. Tožnika v tej zvezi neutemeljeno razlogujeta, da sta do obnove postopka po 1. točki 260. člena ZUP upravičena, ker sta bila stranki postopka, v katerem se je odločalo o njunem predlogu za obnovo postopka iz leta 2017, saj nista predlagala obnove omenjenega postopka, temveč obnovo postopka izdaje soglasja/2017. V tem postopku pa nedvomno nista bila stranki ali stranska udeleženca.

42Kot izhaja iz že navedenega, pa je toženka glede na vsebino predloga za obnovo postopka, v katerem sta tožnika navajala, da bi se jima moral kot sosedoma mejašema v postopku izdaje soglasja/2017 priznati položaj stranskega udeleženca, upoštevala, da sta predlog vložila tudi iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Tudi s tega vidika je predlog za obnovo postopka zavrgla, ker ga ni vložila upravičena oseba, in v zvezi s tem navedla, da je bilo soglasje/2017 izdano izključno zaradi varstva javnega interesa. O tem stališču se je sodišče že predhodno opredelilo ter ga zavrnilo kot nepravilnega. Iz povedanega torej izhaja, da razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla toženka, njene odločitve ne utemeljujejo.

43V tem upravnem sporu pa se je izpostavilo še nadaljnje vprašanje, to je vprašanje pravočasnosti obravnavanega predloga za obnovo postopka. Toženka in stranka z interesom sta namreč tekom tega sodnega postopka zatrjevali, da bi predlog za obnovo moral biti zavržen tudi iz razloga, ker je prepozen, tožnika pa sta temu obširno nasprotovala. Vse stranke so predlagale tudi izvedbo številnih dokazov glede okoliščin, povezanih z vprašanjem pravočasnosti obnove.

44Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da ZUP v 267. členu ureja t.i. predhodni preizkus predloga za obnovo postopka, ki ga opravi organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka (drugi odstavek 266. člena ZUP). Predhodni preizkus predloga za obnovo postopka je sestavljen iz dveh faz: formalnega preizkusa, ki obsega preizkus, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njegovo vsebinsko obravnavo (prvi in drugi odstavek 267. člena ZUP), ter preizkusa kvalificiranosti predloga, to je preizkusa, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe v zadevi, razen v primeru iz 9. in 10. točke 260. člena ZUP (tretji odstavek 267. člena ZUP). V okviru formalnega preizkusa predloga za obnovo postopka pristojni organ preizkusi dovoljenost, popolnost in pravočasnost predloga ter ali je predlog podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira verjetno izkazana (tako tudi Komentar ZUP, 2. knjiga, str. 692 in 693). Če predlog za obnovo postopka ne prestane formalnega preizkusa, ga pristojni organ s sklepom zavrže, ne da bi sploh presojal njegovo kvalificiranost (drugi odstavek 267. člena ZUP). Če predlog prestane formalni preizkus, organ pa presodi, da okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo postopka, niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe v zadevi, predlog za obnovo postopka z odločbo zavrne (tretji odstavek 267. člena ZUP). Le pri dveh obnovitvenih razlogih, to je pri razlogih iz 9. in 10. točke 260. člena ZUP, je zakonodajalec določil izjemo od splošnega pravila presoje kvalificiranosti predloga, pri teh obnovitvenih razlogih namreč ni treba preizkušati, ali bi bila lahko odločba zaradi teh okoliščin drugačna. Ta obnovitvena razloga sta torej absolutna, kar pomeni, da predloga za obnovo postopka, vloženega na temelju teh dveh razlogov, ni mogoče zavrniti na podlagi tretjega odstavka 267. člena ZUP. Če pa predlog za obnovo postopka prestane formalni preizkus kot tudi preizkus kvalificiranosti (kolikor ta ni izključen), pristojni organ postopek obnovi s sklepom (268. člena ZUP).

45Že iz citiranih zakonskih določb jasno izhaja, da mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, ko prejme predlog, tega najprej formalno preizkusiti, kot to določa ZUP. Takšno stališče je ustaljeno tudi v ustavnosodni (glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-405/22-12 z dne 4. 7. 2024, 19. točka obrazložitve) in upravnosodni praksi (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 265/2013 z dne 17. 3. 2015 ter sodbe Upravnega sodišča I U 1476/2012 z dne 13. 6. 2013, I U 1544/2014 z dne 10. 6. 2015 in I U 919/2019 z dne 7. 5. 2020, s katerimi so se tam izpodbijani akti v primeru neizvedenega predhodnega preizkusa predloga za obnovo postopka razveljavili oziroma odpravili in zadeve vrnile pristojnemu organu v ponovni postopek). Obnova postopka je namreč izredno pravno sredstvo, s katerim se poseže v dokončno odločbo, izdano v upravnem postopku. Sklep o uvedbi obnove postopka ima (lahko) za stranko, ki je s prvotno odločbo pridobila kakšne pravice, hude posledice, zato je treba pravočasnost obnove postopka presojati strogo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, da bi toženka izvedla predhodni preizkus obravnavanega predloga z vidika pravočasnosti, saj v izpodbijanem sklepu ugotavlja zgolj, ali ga je podala upravičena oseba. Glede pravočasnosti izpodbijani sklep nima nobenih razlogov. Toženka v njem ne ugotavlja, ali je bil obravnavani predlog za obnovo postopka vložen v zakonskem roku in katere okoliščine šteje v tej zvezi za relevantne. To pa, upoštevajoč dejstvo, da je bilo soglasje/2017 izdano leta 2o17, obravnavani predlog za obnovo postopka pa vložen leta 2019, pri čemer sta tožnika obnovo istega postopka predlagala že leta 2017, kar je bilo toženki ob izdaji izpodbijanega sklepa znano, ni nepomembno. Vse navedene okoliščine primera so po presoji sodišča od toženke terjale še posebno skrbnost pri formalnem preizkusu obravnavanega predloga. V tej zvezi sodišče dodaja, da se toženka v izpodbijanem sklepu ni izjavila niti o tem, da preizkus pravočasnosti predmetnega predloga ne bi bil mogoč (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 1048/2002 z dne 27. 1. 2005), temveč se do pravočasnosti obnove sploh ni opredelila.

46Toženka torej v obravnavanem primeru ni izvedla predhodnega preizkusa predloga za obnovo postopka v skladu s prvim odstavkom 267. člena ZUP, zato so bila v zadevi nepravilno uporabljena pravila upravnega postopka. Ker obrazložitev izpodbijanega sklepa nima nobenih razlogov o pravočasnosti predlagane obnove postopka, s tega vidika sklepa ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo pomanjkljivo ugotovljeno, ker so v bistvenih točkah za odločitev pomembna dejstva nepopolno ugotovljena (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

47Iz vseh v tej obrazložitvi navedenih razlogov je sodišče na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep v celoti (vključno z akcesorno stroškovno odločitvijo) odpravilo in zadevo, v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1, vrnilo organu, ki je izdal izpodbijani sklep, v ponovni postopek, v katerem bo moral upoštevati stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

48Zaradi odločanja v ponovnem postopku sodišče v zvezi s pravočasnostjo predloga za obnovo postopka dodaja, da je do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-C), ki se uporablja od 1. 1. 2005 dalje, stranka lahko predlagala obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP v enem mesecu od dneva, ko ji je bila odločba vročena. Zakonodajalec je nato takšno ureditev z ZUP-C spremenil, pri čemer je sledil sodni praksi, ki je zaradi zagotovitve poštenega izvrševanja procesnih pravic udeležencev postopka že po prej veljavni ureditvi, ki je izrecno določala, da rok teče od vročitve odločbe, zavzela stališče, da za odločanje o dovolitvi obnove postopka ni nepomembno, ali je predlagatelj obnove vedel za postopek in izdajo odločbe. ZUP sedaj za začetek teka subjektivnega roka določa dan, ko se je predlagatelj seznanil z dejstvom, da je bila odločba izdana. Sodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. sklepa X Ips 317/2010 z dne 9. 3. 2011 in X Ips 212/2013 z dne 6. 2. 2014), ki ji je sledila tudi praksa Upravnega sodišča (npr. sodbe II U 187/2010 z dne 13. 10. 2010, II U 186/2010 z dne 15. 5. 2012, I U 1137/2011 z dne 1. 3. 2012, I U 1983/2014 z dne 18. 6. 2015, II U 245/2015 z dne 5. 10. 2016, I U 969/2019 z dne 7. 5. 2020 in I U 979/2019 z dne 21. 7. 2020), je to določbo razlagala na način, da zakon ne zahteva, da bi moral biti predlagatelj podrobneje seznanjen z vsebino odločbe, temveč zadošča, da izve, da odločba obstaja. Vendar pa iz novejše sodne prakse Upravnega sodišča (prim. sodbi I U 1035/2020 dne 16. 12. 2021 in II U 372/2019 z dne 31. 1. 2023) izhaja, da je to stališče treba preseči z ustrezno razlago 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, ki upošteva konkretne okoliščine primera. Včasih namreč zadošča, da predlagatelj zgolj izve, da je odločba izdana, ker je na prvi pogled jasno, kakšen je predmet odločbe, ter posledično, koliko posega v njen pravni interes; v drugih primerih pa zgolj védenje o tem, da je bila izdana odločba, njeni številki in nazivu ne omogoča, da predlagatelj razbere tudi, ali se vsebina te odločbe nanaša na njegov pravni interes. Da bi to ugotovil, se mora seznaniti z vsebino odločbe. Kdaj je torej posamezni predlagatelj obnove postopka izvedel za izdajo odločbe (v ustreznem obsegu), je tako dejansko vprašanje, pri čemer je trditveno in dokazno breme, da je predlog vložen pravočasno, na strani predlagatelja postopka.

49Sodišče dalje pojasnjuje, da novejša teorija in sodna praksa (npr. sodbi Upravnega sodišča I U 1035/2020 dne 16. 12. 2021 in II U 372/2019 z dne 31. 1. 2023) zavzemata stališče, da mora predlagatelj v predlogu za obnovo postopka z verjetnostjo izkazati okoliščine, na katere opira predlog, kot tudi okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku; v starejši teoriji (glej Komentar ZUP, 2. knjiga, str. 684) in upravnosodni praksi (npr. sodba Upravnega sodišča I U 1768/2013 z dne 6. 3. 2014) je bilo uveljavljeno celo strožje stališče, da je treba okoliščino pravočasne vložitve predloga za obnovo postopka izkazati z gotovostjo. Ne glede na zahtevano stopnjo prepričanja (verjetnost ali gotovost) pa navedeno pomeni, da mora predlagatelj v predlogu zatrjevati njegovo pravočasnost z navedbo konkretnih okoliščin, ki kažejo, da je vložen v zakonskem roku, in svoje trditve podkrepiti z dokazi. Za konkretno zadevo to pomeni, da bo toženka v ponovnem postopku pravočasnost predloga za obnovo postopka presojala glede na vloženi predlog, torej tam navedena dejstva in predlagane dokaze. Sodišče dodaja, da upravni organ oziroma stranka z interesom lahko dokažeta, da je posamezni predlagatelj obnove postopka izvedel za odločbo (v ustreznem obsegu) že prej, kot sam trdi, vendar mora v takem primeru dokaze o tem predložiti tisti, ki zatrjuje zamudo roka (prim. sodbo I U 1623/2016 z dne 11. 4. 2017).

50Sodišče pojasnjuje še, zakaj je zadevo vrnilo v ponovni upravni postopek in zakaj torej v tem upravnem sporu ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Pogoje za takšno odločanje določata prvi odstavek 7. člena ZUS-1, po katerem sodišče v upravnem sporu v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, če zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno, ter dalje prvi odstavek 65. člena ZUS-1, po katerem sme sodišče o stvari sami odločiti, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Izhajajoč iz načela delitve oblasti pa upravni spor kot sodni postopek, ki je primarno namenjen sodni kontroli zakonitosti aktov uprave, ne more pomeniti nadomestnega odločanja sodišč v upravnih zadevah in s tem prevzemanja vloge ter funkcije druge veje oblasti. Za konkretni primer to pomeni, da upravni spor ne more biti namenjen temu, da sodišče v zadevi, v kateri je predviden dvostopenjski upravni postopek, namesto organov toženke izvaja predhodni preizkus predloga za obnovo postopka (ki ga pristojnemu upravnemu organu izrecno nalaga določba prvega odstavka 267. člena ZUP) in tako prvo ugotavlja v zvezi s pravočasnostjo predloga relevantne dejanske okoliščine ter prvo izvaja oziroma v celoti presoja s tem povezane dokaze. Tudi iz tega razloga ni izvajalo dokazov z zaslišanjem obeh tožnikov, A. A., Č. Č., C. C., E. E. in F. F., upravnega delavca, ki je napravil zapis na dokumentu 020-6/2017-252 o vpogledu v spis, M. M., N. N., O. O. in P. P. ter pridobivalo vodilne mape PGD iz spisa UE NG, št. 351-90/2017, saj (oziroma kolikor) se ti dokazni predlogi nanašajo na vprašanje pravočasnosti predloga za obnovo postopka, ki v upravnem postopku sploh še ni bilo obravnavano.

K II. točki izreka:

51Odločitev o stroških postopka tožnikov temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi se ob upoštevanju, da je bila v zadevi opravljena glavna obravnava in da je tožnika zastopal odvetnik, tožnikoma prizna pavšalni znesek povračila stroškov v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), ki se po 4. členu Pravilnika poveča za 10 %. Tako dobljeni skupni znesek 423,50 EUR se, ker je odvetnik tožnikov zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča še za 22 % DDV. Na podlagi Pravilnika določeni pavšalni znesek zajema vse stroške sodnega postopka na prvi stopnji, razen sodnih taks. Toženka mora torej tožnikoma povrniti skupaj 516,67 EUR stroškov tega sodnega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe (313. člen ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega izpolnitvenega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

52Za tožbo plačano sodno takso v višini 148,00 EUR pa bo tožnikoma vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

K III. točki izreka:

53ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov, ki jih imajo zaradi sodelovanja v postopku osebe iz 19. člena ZUS-1, kot je v tem primeru A. A. Glede tega je treba, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse (prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015), v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu. ZPP v prvem odstavku 154. člena določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Ker A. A. s svojim predlogom, da se tožba kot neutemeljena zavrne in da izpodbijani sklep ostane v veljavi, ni uspela, je sodišče njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.

¹ Vse v zadevi obravnavane nepremičnine se nahajajo v k.o. 2302 Kromberk, zato se v nadaljevanju te obrazložitve navajajo samo s parcelno številko, brez navajanja katastrske občine.