260. člen ZUP

Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Tožnikov predlog za obnovo je bil prepozen z vidika šestmesečnega roka po 89. členu ZDavP-2 kot tudi z vidika enomesečnega roka po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP, in ga je bilo treba zavreči že iz tega razloga. Drži ugotovitev davčnega organa, da tožniku v postopku pravica do izjave ni bila kršena, poleg tega pa tožnik tudi ni podal novih dejstev in dokazov, ki jih ne bi mogel navesti že v ugotovitvenem postopku pred izdajo odmerne odločbe, kar pa je po drugem odstavku 261. člena ZUP pogoj za dopustnost predloga za obnovo postopka.

Tožniku kot predstavniku delavcev neposredno ni naložena nobena obveznost ali poseženo v njegovo korist, ampak obveznosti in pravice delavcev nastanejo šele s sklenitvijo pogodbe o financiranju pokojninskega načrta. To pomeni, da tožnik nima neposrednega ampak posredni pravni interes, kar ne zadostuje za obnovo postopka po določbah ZUP.

Za odločitev v tej zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali pomeni sklep sodišča Psp 102/2010 z dne 28. 8. 2024 in sodba sodišča Ps 260/2023 z dne 4. 3. 2024 za nov dokaz oziroma novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Določeno je, da postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) se obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Za nov dokaz samo takšen dokaz, ki je obstajal že pred izdajo dokončne odločbe, vendar ni bil znan, ker se zanj ni vedelo. Možnost uporabe tega dokaza je nastala pozneje, ker se je zanj izvedelo oziroma se je nov dokaz našel šele po končanem upravnem postopku. V tej zadevi je bila sodna odločba izdana po dokončnosti upravne odločbe. Glede na navedeno v tem primeru ne gre za nov dokaz.

Ne drži, da si pritožnica s tožbo v upravnem sporu zoper sklep z dne 9. 3. 2021 pravnega položaja ne bi mogla (več) izboljšati. Če bi Upravno sodišče njeni tožbi ugodilo, bi moralo po presoji Vrhovnega sodišča zaradi varstva njene ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva o udeležbi v postopku odločiti v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 7. člena ZUS-1). Če bi ji v tem primeru pravico do stranske udeležbe v spornem nadzornem postopku priznalo, pa bi ji morala toženka odločbo in sklep z dne 23. 11. 2020, s katerima je ta nadzorni postopek zaključila, vročiti in ji omogočiti vpogled v upravni spis zadeve. To bi ji narekovala (smiselna) uporaba določbe četrtega odstavka 142. člena ZUP, po kateri mora oseba, ki med postopkom vstopi vanj kot stranka, postopek sprejeti v tistem stanju, v katerem je ob njenem vstopu. Ker bi bil torej enostopenjski upravni postopek v trenutku pritožničinega vstopa že zaključen z odločbo in sklepom, bi mogla kot edina posledica slediti vročitev teh aktov pritožnici. S tem bi slednja zoper upravni akt, izdan v spornem nadzornem postopku, pridobila možnost vložitve tožbe v upravnem sporu (prvi odstavek 17. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka je v takšnem primeru odvisna od odgovora na vprašanje, ali je umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka ali ne. V tem sporu gre smiselno za izpolnitev tožbenega zahtevka. Obstoj delovnega razmerja v razmerju do vključitve tožnika v zdravstveno zavarovanje za nazaj predstavlja predhodno vprašanje ter gre v zvezi s tem za obnovitveni razlog po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP.

Tožnica je bila v (obnovljenem) postopku evidentiranja urejene meje udeležena kot stranska udeleženka. Čeprav ne gre za neposrednega mejaša, lastniku take nepremičnine ni mogoče odrekati pravnega interesa, da se udeležuje postopka evidentiranja urejene meje v neposredni bližini in opozarja na okoliščine (npr. podatke iz zbire listin), ki so z vidika pravnih norm pomembne za določitev predlagane meje, saj na ta način varuje ureditev meja svoje nepremičnine. V zemljiški kataster ni mogoče kot urejene evidentirati meje, ki se razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra.

V novem postopku bo moral upravni organ upoštevati, da se o tem, ali naj se obnova postopka sploh dovoli, odloča na podlagi predpisov, veljavnih v času odločanja o predlogu za obnovo postopka. To pomeni, da bo moral pravočasnost predloga za obnovo postopka in izpolnjevanje drugih pogojev ugotavljati na podlagi sedaj veljavnega GZ-1 (prim. 75. točko obrazložitve sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 14/2022 z dne 1. 10. 2024). Ta v drugem odstavku 58. člena določa dvomesečni prekluzivni rok, ki teče od začetka gradnje (tj. začetka izvajanja gradbenih, obrtniških ali inštalacijskih del, 42. točka prvega odstavka 3. člena GZ-1), za razliko od GZ pa ne določa več omejitve, da mora predlagatelj izkazati tudi, da bi obnova postopka lahko pripeljala do drugačne odločitve. Zakonodajalec je namreč ocenil, da ni mogoče predvideti, kakšne učinke bo imelo sodelovanje stranke na odločitev po obnovljenem postopku.

Pravnomočne odločbe pristojnega organa, izdane v drugih postopkih, predstavljajo dokazno vrednost, ni pa upravni organ z njimi odvezan zakonske dolžnosti, da popolno ugotovi dejansko stanje. Tudi v obnovljenem postopku pa upravni organ zavezujejo vsa temeljna načela, ki veljajo v ZUP.

A. A. je izkazal pravni interes za udeležbo v postopku evidentiranja meje, kot imetnik vpisane stvarne pravice na nepremičnini, ki je predmet urejanja, in ta razlog je organ opravičeno upošteval pri presoji njegove pravne koristi, oziroma da je upravičena oseba za vložitev predloga. Če vložnik popravi pomanjkljivosti v roku, se šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene. Vloga se šteje za pravočasno, če jo organ prejme pred potekom roka za podajo in jo stranka po pozivu k dopolnitvi dopolni v roku.

Tožnik je imel možnost okoliščine, relevantne za odmero davka, navesti in predložiti vsa potrebna dokazila, tudi po vročitvi odmerne odločbe, v pritožbenem postopku, v katerem bi lahko zatrjeval in dokazoval, da je davčni organ dejansko stanje, relevano za odmero dohodnine, ugotovil napačno. Ker pa tožnik pritožbe zoper prvostopno odločbo ni vložil in za to opustitev tudi ni navedel nobenega razloga, je pravilen zaključek davčnega organa, da tožnik ni izkazal, da brez svoje krivde v končanem prejšnjem postopku ni mogel navesti okoliščin, zaradi katerih sedaj predlaga obnovo.

Upravni postopek se konča, ko postane odločba dokončna, upravni spor pa ne more šteti kot njegovo nadaljevanje. Pri presoji razlogov, zaradi katerih tožnik predlaga obnovo postopka, se ne morejo upoštevati razlogi, ki jih tožnik uveljavlja v upravnem sporu, s katerim izpodbija upravni akt, v zvezi s katerim je predlagana obnova upravnega postopka.

Odločanje ustanavljanja posebne pravice do uporabe javnega dobra je upravna zadeva, kar zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Tožena stranka je namreč v javnopravnem interesu dolžna po eni strani zagotavljati splošno rabo javnih cest, ki so javno dobro, po drugi strani pa prav tako lahko v javnopravnem interesu omogoči pod zakonsko določenimi pogoji ustanovitev pravice do posebne rabe javnega dobra. S tem ko je tožena stranka odločala o ustanovitvi posebne pravice do uporabe javnega dobra, je odločala kot oblastni organ, kar izhaja iz same narave nepremičnine, s katero je razpolagala. Ker gre v obravnavani zadevi po naravi stvari za upravno zadevo, to pomeni, da bi morala tožena stranka v skladu z ZUP odločiti o tožničini zahtevi o priznanju položaja stranske udeleženke oziroma njeni zahtevi o obnovi postopka, odvisno od tega, v kateri fazi je postopek ustanovitve posebne pravice do uporabe javnega dobra.

Dejstva, ki se glede na čas svojega nastanka nanašajo na obveznosti prodajalcev po tem, ko do dejanskega prenosa lastninske pravice ni prišlo, ne morejo vplivati na odločitev sodišča v tej zadevi.

Organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, mora, ko prejme predlog, tega najprej formalno preizkusiti, kot to določa ZUP. Takšno stališče je ustaljeno tudi v ustavnosodni (glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-405/22-12 z dne 4. 7. 2024) in upravnosodni praksi (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 265/2013 z dne 17. 3. 2015 ter sodbe Upravnega sodišča I U 1476/2012 z dne 13. 6. 2013, I U 1544/2014 z dne 10. 6. 2015 in I U 919/2019 z dne 7. 5. 2020).

Iz tožbe in predložene dokumentacije izhaja, da tožnica v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, ni sodelovala niti kot stranka niti kot stranski udeleženec. Kot sama navaja, ji je bila odločba vročena na podlagi petega odstavka 130. člena ZVO-2. Ta določa, da ministrstvo odloči o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja iz prvega odstavka 126. člena tega zakona v treh mesecih od prejema popolne vloge, odločbo pa pošlje tudi pristojni inšpekciji in občini, na območju katere se nahaja naprava ali opravlja dejavnost. Tega, da tožnica v obravnavani zadevi ni legitimirana za vložitev tožbe, ne spremeni niti njeno sklicevanje na določila Aarhuške konvencije.

Od dokončnosti odločb, katerih obnovo postopka predlaga tožnik, pa do vložitve predloga za obnovo postopka, ki ga je tožnik podal 11. 8. 2022, je preteklo več kot tri leta. Zadnja odločba, ki jo navaja tožnik, številka: ... z dne 20. 2. 2017 je postala dokončna dne 22. 2. 2017. Zaradi preteka objektivnega triletnega roka je torej toženec tožnikov predlog za obnovo postopka utemeljeno kot prepozen zavrgel. ZUP namreč v prvem odstavku 267. člena določa, da mora organ preizkusiti predlog za obnovo postopka tudi glede vprašanja pravočasnosti.

Iz stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 30/2020 izhaja, da se po določbi drugega odstavka 44.a člena ZZVZZ zavarovani osebi lahko povrnejo le tisti stroški zdravljenja v tujini, ki so ji nastali. Presodilo je, da tožniku ti stroški niso nastali, ker so bili kriti iz donatorskih sredstev in mu jih je toženec izplačal pomotoma, zato jih je upravičen zahtevati nazaj. Pritožbeno sodišče ne more poseči v presojo Vrhovnega sodišča RS in je na odločitev, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov zdravljenja v tujini, vezano. Podlaga zaradi katere so bila sredstva za zdravljenje v tujini tožniku izplačana, je s stališčem Vrhovnega sodišča RS, odpadla. Relevantno je lahko le še vprašanje, ali je matematični izračun, ki ga je v zvezi z vračilom sredstev napravil toženec, pravilen. Sodišče prve stopnje je izračun višine dolga tožnika, ki je skladen z izračunom toženca v izpodbijanih odločbah, ustrezno pojasnilo. Znesek dolga v višini 14.371,13 EUR je obrazložen in preverljiv. Kljub vloženi pritožbi na ESČP v zvezi s sodbo VIII Ips 30/2020, ni podlage za prekinitev postopka po ZPP, zato tožniku ni kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).

Ker je organ odločal o gradbenem dovoljenju preden je bilo pravnomočno odločeno o tožničinem vstopu v ta postopek, njenega predloga za obnovo ne more zavreči iz razloga, ker je bil njen predlog za vstop v postopek (zgolj) dokončno zavrnjen. Pri obnovitvenem razlogu po 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP se ne preizkuša, ali bi bila odločba zaradi okoliščin, na katere stranka opira svoj pravni interes, lahko drugačna in da sta v tem smislu navedena obnovitvena razloga po ZUP absolutna. Vendar je treba upoštevati še drugi odstavek 47. člena tedaj veljavnega GZ, ki je v tem primeru lex specialis. Določal je, da se v primeru, če oseba zahteva obnovo postopka iz razloga, ker bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec in ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku, obnova dovoli le, če bi lahko pripeljala do drugačne odločitve. Preizkus kvalificiranosti se torej zahteva, pri čemer tudi presoja, ali bi obnova lahko pripeljala do drugačne odločitve, ne pomeni, da organ odloča že o predmetu gradbenega dovoljenja, tj. ali bi predlagatelj obnove v obnovljenem postopku uspel. Gre za to, da mora presoditi ali predlagatelj zatrjuje obstoj razlogov, ki bi, če b

Primernost pravne ureditve procesnih institutov, kamor sodi tudi normiranje pravnih sredstev, in njihova učinkovitost nista obnovitveni razlog. Razlog za obnovo postopka nista niti zmotna ugotovitev dejanskega stanja niti nepravilna uporaba materialnega prava, ki ju tožeča stranka uveljavlja z navedbami, da je davčni organ zmotno ugotovil obstoj terjatve iz naslova civilnopravnega razmerja, ne da bi upošteval nastop zakonite cesije. Iz pravne teorije in ustaljene sodne prakse izhaja, da postopka ni mogoče obnoviti zaradi spremembe upravne ali sodne prakse glede kakšnega pravnega vprašanja po izdaji dokončne odločbe v prejšnjem postopku, nadalje pa tudi ne zaradi neupoštevanja materialnopravnih predpisov v prejšnjem postopku ali njihove spremembe po dokončni odločbi.