265. člen ZUP

Organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, mora, ko prejme predlog, tega najprej formalno preizkusiti, kot to določa ZUP. Takšno stališče je ustaljeno tudi v ustavnosodni (glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-405/22-12 z dne 4. 7. 2024) in upravnosodni praksi (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 265/2013 z dne 17. 3. 2015 ter sodbe Upravnega sodišča I U 1476/2012 z dne 13. 6. 2013, I U 1544/2014 z dne 10. 6. 2015 in I U 919/2019 z dne 7. 5. 2020).

Tožnik utemeljeno ugovarja, da je obravnavanje njegovega predloga za obnovo postopka nedvomno preseglo predhodni preizkus predloga, kot to določa zakon. Drugostopenjski organ je namreč pri obravnavi tožnikovega predloga (poleg predloga tožnika s predloženim strokovnim mnenjem, kar je mogel in moral obravnavati) upošteval še odgovor stranke z interesom (tj. investitorja, ki ga je v postopek obravnave predloga za obnovo postopka pritegnil prvostopenjski organ) in vse ostale vloge z priloženimi listinami, ki jih je stranka z interesom predložila na poziv prvostopenjskega organa, ter, upoštevajoč rezultat obravnave vseh pridobljenih vlog ter listin, odločil na način, da je zavrnil pritožbo tožnika in s tem pustil odločitev prvostopenjskega organa o zavrženju tožnikovega predloga za obnovo postopka v veljavi. S tem pa so bila pravila postopka nedvomno kršena, saj bi bilo treba v tem primeru na tak način obravnavan predlog za obnovo postopka zavrniti in ne zavreči

Lastniku zemljišča, ki meji na nepremičnine, na katerih je nameravana gradnja, položaja stranskega udeleženca ne daje že samo dejstvo lastništva sosednjega zemljišča, temveč mora upravni organ v zvezi z vprašanjem, ali bi ta oseba morala biti udeležena v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, presoditi, ali mejaš izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku.

O novih dejstvih in dokazih lahko govorimo le v primeru, ko gre za dejstva ali dokaze, ki ne samo, da v že dokončno končanem upravnem postopku niso bila uporabljena, ampak jih stranke tudi niso mogle uporabiti, ker za dejstva niso mogle vedeti oziroma so jim bili dokazi nedosegljivi. Drugače povedano, kot novega dejstva ali dokaza ni mogoče uporabiti dejstev, o katerih se je bilo mogoče uspešno pozanimati že v rednem upravnem postopku oz. kot nove dokaze ni mogoče upoštevati takšnih, ki jih je bilo mogoče pridobiti in predložiti že v rednem postopku.

Tožnica je predlog za obnovo postopka vložila iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, saj meni, da bi morala biti stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 8. 10. 2018. Po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP lahko stranka obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP predlaga v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Stranka mora v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku (265. člen ZUP). Novejša teorija in sodna praksa (glej sodbi tega sodišča, št. I U 1035/2020-8 z dne 16. 12. 2023 in II U 372/2019 z dne 31. 1. 2023) zavzemata stališče, da mora predlagatelj v predlogu za obnovo postopka z verjetnostjo izkazati tako okoliščine, na katere opira predlog, kot tudi okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. V primeru, ko pravočasnost, ki jo predlagatelj zatrjuje, postane sporna, lahko prepričanje o (ne)pravočasnosti temelji le na presoji izvedenih dokazov, tako tistih, s katerimi predlagatelj izkazuje pravočasnost predloga, kot tistih, iz katerih izhaja nasprotno (primerjaj sodbi tega sodišča v zadevah II U 245/2015 in I U 969/2

Od stranskega udeleženca ni mogoče zahtevati, da vloži predlog za obnovo postopka, dokler se ne seznani s konkretnimi okoliščinami do te mere, da lahko s stopnjo verjetnosti ugotovi, da gre za poseg v njegove pravne koristi. To pa pomeni, da začne subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka na tej podlagi teči takrat, ko je stranski udeleženec s tem seznanjen, te okoliščine pa je treba izkazati s stopnjo verjetnosti. Iz navedenih razlogov sodišče odstopa od drugačnih stališč v sodni praksi (npr. sodba I U 1768/2013 z dne 6. 3. 2014), iz katerih izhaja, da je za začetek teka roka odločilen dan, ko se je predlagatelj obnove seznanil s tem, da je bila odločba izdana, in ne dan, ko je bil seznanjen z njeno vsebino.

Tožnikov predlog za obnovo, ki je bil vložen 12. 4. 2018 iz obnovitvenih razlogov po 1. in 5. točki 260. člena ZUP, je prepozen, ker je bil povsem očitno vložen po poteku triletnega objektivnega roka, predpisanega v četrtem odstavku 263. člena ZUP. V primeru iz 2. točke 260. člena ZUP so okoliščine iz 265. člena ZUP izkazane le, če se stranka sklicuje na pravnomočno kazensko sodbo, sklep o ustavitvi kazenskega postopka, ali pa na okoliščine, zaradi katerih kazenskega postopka sploh ni bilo mogoče začeti.

Solastnina stranke z interesom na nepremičnini, na kateri so s spornim gradbenim dovoljenjem predvideni posegi, zadostuje za presojo, da je toženka pravilno ugotovila, da so dejstva, ki opravičujejo obnovo postopka, izkazana (vsaj) na ravni verjetnosti. Širitev presoje pravočasnosti predloga za obnovo postopka na čas obstoja dejstev oziroma okoliščin, na podlagi katerih bi lahko stranka sklepala na izdano sporno gradbeno dovoljenje, v ZUP nima podlage. Pomemben je čas oziroma trenutek, ko je stranka dejansko izvedela za odločbo, glede katere predlaga obnovo postopka.

Po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni več rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku. Gre za t. i. staro novo dejstvo, ki je obstajalo že v času prejšnjega odločanja. Enako velja za nov dokaz. Nov dokaz je le dokaz, ki je obstajal že pred izdajo dokončne odločbe, vendar takrat ni bil znan, ker se zanj ni vedelo, ali pa se je vedelo, vendar se ni mogel uporabiti. Možnost uporabe tega dokaza je nastala pozneje, ker se je zanj izvedelo šele po končanem upravnem postopku. Tudi če gre za nov dokaz v smislu 260. člen ZUP, pa mora biti ta posebej kvalificiran. Torej takšen, da bi lahko pripeljal do drugače odločbe.

Spremenjena praksa glede določenega pravnega vprašanja, kar skuša doseči tožnik v obravnavanem primeru, ne more biti razlog za obnovo postopka v upravnem sporu.

Novo dejstvo oziroma nov dokaz morata biti takšna, da bi mogla sama zase ali v zvezi z drugimi že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bilo to dejstvo oziroma dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Dejstvo je torej moralo obstajati že v času prvega odločanja, le da je stranka zanj izvedela šele naknadno. Isto velja za nov dokaz, ki je prav tako moral objektivno obstajati v času pred izdajo odločbe, vendar stranka zanj ni vedela ali ga ni imela možnosti uporabiti, poleg tega se mora nanašati na dejstvo, ki ga je stranka v prejšnjem postopku zatrjevala, pa ji ga ni uspelo dokazati.

Pri tožnikovem predlogu za obnovo postopka gre za obnovo postopka, kakor ga je tožnik predlagal v predlogu za obnovo postopka, predlog pa se je glasil na 1. točko 260. člena ZUP. V danem primeru je potekel objektivni rok iz 4. odstavka 263. člena ZUP, saj je tožnik prejel dokončno odločbo z dne 21. 4. 2011 dne 22. 6. 2011 in je tako do dneva predloga tožnika za obnovo te odločbe, preteklo več kot 3 leta od dokončnosti odločbe, katere obnovo je predlagal.

V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožnica že z vlogo z dne 10. 9. in ponovno 11. 9. 2015 uveljavljala poln bolniški stalež za obdobje od 3. 8. do 19. 8. 2015, pa je toženec pred izdajo sklepa z dne 17. 9. 2015, potrjenega z dokončno odločbo z dne 13. 10. 2015, ni opozoril na dokončnost in pravnomočnost odločbe z dne 15. 7. 2015 in možnost izrednega pravnega sredstva, nedvomno ni bilo postopano po 7. členu ZUP. Toženec je njeno vlogo z dne 10. 9. in 11. 9. 2015, poimenovano "uradni zaznamek" in "dodatek k uradnemu zaznamku", preprosto štel kot pritožbo zoper odločbo z dne 15. 7. 2015 in jo zaradi poteka roka zavrgel. Na možnost izrednega pravnega sredstva oziroma obnove postopka je bila tožnica opozorjena šele v sami odločbi z dne 13. 10. 2015. To pa je za začetek teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka edino odločilno. Preden je bila tožnica pravilno poučena na možnost obnove postopka, ta ni mogel začeti teči. Pomeni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno predlog za obnovo postopka, vložen 9. 11. 2015, na podlagi izvida z dne 27. 7. 2015, s katerim obnavlja postopek, šteti za pravočasen, lahko le pravilen.

Novo dejstvo oziroma nov dokaz morata bit taka, da bi mogla sama zase ali v zvezi z drugimi že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bilo to dejstvo oziroma dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Dejstvo je torej moralo obstajati že v času prvega odločanja, le da je stranka zanj izvedela šele naknadno. Isto velja za nov dokaz, da je moral objektivno obstajati v času pred izdajo odločbe, vendar stranka zanj ni vedela ali ga ni imela možnosti uporabiti; poleg tega se mora nanašati na dejstvo, ki ga je stranka v prejšnjem postopku zatrjevala, pa ji ga ni uspelo dokazati. Posplošeno sklicevanje na posamično nekonkretizirana dokazila že pojmovno ne more zadostiti zahtevi po uveljavljanju "novega" dokaza. Enako velja za uveljavljanje dokaznih predlogov (določitev izvedencev, pridobitev podatkov s strani toženke), da ne morejo predstavljati "novega dokaza", ki izkazuje pravno pomembno dejstvo, saj ob tem nobeno konkretno dejstvo ni zatrjevano, pa tudi na rezultat dokazovanja vnaprej ni mogoče sklepati, tako da bi bil mogoč zaključek, da bo z izvedenimi dokazi kakšno pravno relevantno dejstvo izkazano.

Kdaj je tožeča stranka izvedela za izdano gradbeno dovoljenje, je dejansko vprašanje, pri čemer je dokazno breme, da je predlog vložen pravočasno, na strani predlagatelja postopka.

Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka pomeni ugotovitev inšpektorja, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa, torej vsebinsko odločitev. Taka odločitev lahko poseže tudi v pravice in koristi osebe, ki je te pravice in koristi v inšpekcijskem postopku varovala (ali bi jih morala varovati) kot stranski udeleženec. Obnova postopka v obravnavani zadevi je torej načeloma možna.

Možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Sklep o obnovi postopka sicer res vsebuje podatke, ki so ključni za določitev osnove za odmero dohodnine tožniku in je to, v kakšnem kontekstu se bodo ti podatki uporabili, iz sklepa razvidno, vendar pa s tem sklepom tožniku še ni bila dana možnost, da bi se o njih izjavil pred izdajo izpodbijane odločbe in tudi ni bil seznanjen, da lahko navede dodatne okoliščine in predlaga dokaze. Tožena stranka je torej prezrla, da se je tožnik seznanil le z razlogi za obnovo postopka, medtem ko je bila odločitev, ki jo tožnik izpodbija, sprejeta v obnovljenem postopku, v katerem pa mu ni bila dana možnost sodelovanja.

Na podlagi 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP stranka lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu, in sicer v primeru iz 9. točke 260. člena od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka 8. 5. 2015 (kar med strankama ni sporno) in glede na obveznost glede vsebine predloga za obnovo določene v 265. ZUP zatrjeval, da se je s spornim sklepom seznanil 10. 4. 2015, ko ga je pooblaščenec predlagatelja odvetnik A.A. prejel v elektronski poštni predal. Upravni organ zatrjevanjem tožnika ni sledil iz razlogov, ker je bilo gradivo za sejo Mestnega sveta Mestne občine Maribor javno objavljeno na spletni strani, kot tudi zapisnik seje. Poleg tega pa se je predlagatelj o tem, da je bil izdan sporni sklep o izločitvi žičniških naprav, lahko seznanil z javno objavo na spletni strani AJPES dne 17. 2. 2014, ko je bilo objavljeno otvoritveno poročilo upravitelja in osnovni seznam preizkušenih terjatev. Sodišče organu pri njegovem stališču, da je tožnik izvedel za izdajo odločbe o izločitvi žičniških naprav z dne 21. 11. 2014, dne 17. 2. 2015, ko sta bila otvoritveno poročilo in osnovni seznam objavljena, ne more slediti. Navedeni dokaz

Tožnik je s predlogom za za obnovo postopka uveljavljal, da invalidnost I. kategorije ni posledica bolezni, kot je odločeno z dokončno in pravnomočno odločbo, temveč je posledica poškodbe pri delu. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno in da tudi obnovitveni razlog ni verjetno izkazan. Takšna presoja sodišča prve stopnje je zmotna. Zavrženje predloga za obnovo postopka je bilo preuranjeno, saj sodišče prve stopnje, niti toženec pred njim, ni ugotavljalo dejanskega stanja oziroma relevantnih okoliščin v zvezi s pravočasnostjo predloga in v zvezi s tem, ali je obnovitveni razlog verjetno izkazan. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.

Tožnik je vložil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo tožene stranke v upravnem postopku po preteku 15 - dnevnega roka za vložitev pritožbe, določenega v 235. členu ZUP, zato jo je tožena stranka pravilno zavrgla kot prepozno. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval odpravo upravnih odločb tožene stranke, ni utemeljen. Tožnik je predlog za obnovo postopka podal po preteku subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka, določenega v 263. členu ZUP, zato je pravilen zaključek sodišča, da je odločitev tožene stranke, ki je predlog zaradi zamude tega roka zavrgla, pravilna in zakonita. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.