43. člen ZUP

Sprememba repertoarja ne more pomeniti spremembe dejavnosti kolektivne organizacije. Ta je in ostaja kolektivno upravljanje, ne glede na to, koliko pravic ali njihovih kategorij se na tak način upravlja, in ne glede na to, koliko dovoljenj ima posamezna kolektivna organizacija izdanih. Skupščina kot eden izmed organov upravljanja kolektivne organizacije je tista, ki odloča o spremembi statuta (prva alineja prvega odstavka 25. člena ZKUASP), statut pa mora po izrecni določbi 6. točke prvega odstavka 21. člena ZKUASP določati tudi vrste avtorskih del in vrst avtorskih pravic, ki jih kolektivna organizacija upravlja na teh delih. ZKUASP je v tem pogledu popolnoma usklajen z Direktivo 2014/26/EU, ki določa, da bi pravice, kategorije pravic ali vrste del in druge vsebine, ki jih upravlja organizacija za kolektivno upravljanje pravic, morala določiti skupščina članov te organizacije, če te pravice niso določene že v njenem statutu ali predpisane v pravu. Ko je dovoljenje enkrat izdano oziroma ko postane pravnomočno, obstoj sklepa oziroma soglasja iz 12. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP ne more več vplivati na opisano upravljavsko strukturo kolektivne organizac

Tožniku kot predstavniku delavcev neposredno ni naložena nobena obveznost ali poseženo v njegovo korist, ampak obveznosti in pravice delavcev nastanejo šele s sklenitvijo pogodbe o financiranju pokojninskega načrta. To pomeni, da tožnik nima neposrednega ampak posredni pravni interes, kar ne zadostuje za obnovo postopka po določbah ZUP.

Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je imel položaj stranke v obravnavanem samostojnem upravnem postopku odmere nagrade in potrebnih izdatkov odvetnik, ki je izvajalec BPP. Postopek se je začel na zahtevo odvetnika s tem, ko je pravočasno vložil napotnico s priloženim stroškovnikom. To pomeni, da tožnik v obravnavanem upravnem postopku vse do nastopa dokončnosti izpodbijanega sklepa ni imel položaja stranke, zaradi česar na tej podlagi ne more biti stranka v tem upravnem sporu. Tožnik bi moral v obravnavanem primeru za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP. Če pa je upravni postopek že končan, obstaja možnost obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Tožnik kot upravičenec do BPP po pojasnjenem nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, saj z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o kakšni njegovi pravici ali pravni koristi. Sodišče je zato tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Stranka v postopku odmere stroškov zastopanja na podlagi odločbe BPP je lahko le izvajalec BPP (v tem primeru odvetnik), saj je z izdajo sklepa o odmeri stroškov odločeno o njegovem upravičenju, to je o pravici do priznanja nagrade in potrebnih izdatkov za izvajanje BPP. Tožnica kot upravičenka do BPP bi lahko imela aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v tem upravnem sporu le, če bi imela v postopku odmere stroškov zastopanja položaj stranskega udeleženca, česar pa v tožbi ne zatrjuje. Omenjeno dejstvo ne izhaja niti iz upravnega spisa, sodišče pa ob tem pojasnjuje, da okoliščina, da je bil tožnici izpodbijani sklep skladno z določili ZBPP vročen, še ne pomeni, da ji je bil s tem priznan status stranke ali stranskega udeleženca.

Pravni interes in s tem aktivna legitimacija za uveljavljanje ničnosti se presoja v okviru vprašanja, ali ničnostni razlog lahko posega v pravni položaj osebe, ki se nanj sklicuje, kar pomeni, da mora morebiti ugotovljena ničnost odločbe neposredno vplivati na izboljšanje pravnega položaja te osebe. Pravno upošteven je tisti interes, za katerega je v konkretnem primeru ugotovljeno, da je oseben, neposreden in utemeljen v določeni pravni normi. Bistvo pravnega interesa je, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari. Sklicevanje na pravice ali koristi, ki jih ne urejajo materialni predpisi, pa ne utemeljuje pravnega, ampak dejanski interes. Dejanski interes je položaj, ko posameznik na podlagi materialnega predpisa nima individualno določene pravice, temveč se sklicuje na splošni oziroma javni interes. Vpliv na poslovanje tožničine lekarne v smislu njenega poslovnega rezultata poslovanja je dejanski interes, kot je to pravilno ugotovila tožena stranka, saj ZLD-1 tožnici kot koncesionarki ne daje pravice, da bi na območju občine, ki ji je podelila koncesijo, imela izključno pravico izvajati lekarniško deja

Ne ZIN in tudi ZVO-2 tožnikoma v obravnavani zadevi ne dajeta pravice zahtevati izvedbo inšpekcijskega postopka, zato je njuna prijava domnevne kršitve omejitve hrupa na C. pobuda za začetek postopka in ne vloga, s katero bi se na podlagi drugega odstavka 127. člena ZUP upravni (inšpekcijski) postopek tudi dejansko začel. In prav za tak primer izrednega dogodka, kot ga ureja sedmi odstavek 231. člena ZVO-2, v obravnavani zadevi gre. Tožnika sta prijavo čezmerne obremenitve namreč podala v zvezi z uradno prijavljeno prireditvijo C. Zato je za obravnavano zadevo neupoštevno pravno vprašanje, ali šesti odstavek 231. člena res daje prijavitelju pravico zahtevati uvedbo inšpekcijskega nadzora, saj je ureditev iz šestega odstavka 231. člena ZVO-2 ne velja za enkratne prijavljene dogodke izključena za enkratne in uradno prijavljene dogodke. Posledično tudi v obravnavani zadevi velja stališče obstoječe sodne prakse, da se inšpekcijski postopek začne po uradni dolžnosti. Ker torej postopek (upravna zadeva) še ni bil začet, je odločitev, da je treba zahtevo na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči, pravilna.

Dokazi, ki so pridobljeni v drugih nekazenskih postopkih, je vendarle potrebno izločiti iz spisa, če so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Tožnica je bila v (obnovljenem) postopku evidentiranja urejene meje udeležena kot stranska udeleženka. Čeprav ne gre za neposrednega mejaša, lastniku take nepremičnine ni mogoče odrekati pravnega interesa, da se udeležuje postopka evidentiranja urejene meje v neposredni bližini in opozarja na okoliščine (npr. podatke iz zbire listin), ki so z vidika pravnih norm pomembne za določitev predlagane meje, saj na ta način varuje ureditev meja svoje nepremičnine. V zemljiški kataster ni mogoče kot urejene evidentirati meje, ki se razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra.

Kot je opozoril že drugostopenjski organ v svoji odločbi, je skladno s šestim odstavkom 68. člena GZ v postopku izdaje uporabnega dovoljenja stranka le investitor. Kot tožnica sama navaja, je bila izvajalka gradnje na obravnavanem objektu in ne investitor. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 14/2019 z dne 8. 7. 2020 navedlo, da določba, da je v postopku izdaje uporabnega dovoljenja stranka samo investitor, jasno opredeljuje krog vseh strank tega postopka in ne le strank v ožjem pomenu besede. Njen je namen je v omejitvi udeležbe (drugih) oseb kot stranskih udeležencev v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Izpodbijani sklep o zavrženju tožničine vloge je pravilen in zakonit (prvi in drugi odstavek 267. člena ZUP), saj tožnica ni upravičena oseba, ki bi lahko vložila predlog za obnovo postopka izdaje uporabnega dovoljenja. Izpodbijani sklep o zavrženju tožničine vloge je pravilen in zakonit (prvi in drugi odstavek 267. člena ZUP), saj tožnica ni upravičena oseba, ki bi lahko vložila predlog za obnovo postopka izdaje uporabnega dovoljenja.

Sodišče se strinja z razlago toženke, da bi tožniku v skladu s prvim in drugim odstavkom 43. člena ZUP pripadal položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje odločbe, da odobritev pravnega posla ni potrebna, če bi mu tak status za ta postopek izrecno priznaval kateri od (materialnih) predpisov, kot tudi v primeru, če bi iz vsebine (materialnega) predpisa izhajalo, da je njegova udeležba v obravnavanem postopku potrebna zato, da lahko z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovan položaj. ZKZ, ki je v konkretnem primeru materialni predpis, pa ne določa, da bi tožnik kot upnik in kot oseba, ki je vložila tožbo za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe z dne 25. 11. 2019, glede katere se zahteva izdaja odločbe, da odobritev pravnega posla ni potrebna, imel pravico, obveznost ali neposredno pravno korist v konkretni upravni zadevi. Tega ne določa niti kakšen drug materialni predpis.

Toženka je po presoji sodišča s soglasjem/2014 lahko posegla (tudi) v zasebni interes tožnikov oziroma v njuno pravno korist, kot jo opredeljuje drugi odstavek 43. člena ZUP. Posledično odločitve o zavrženju pritožbe tožnikov zaradi molka organa ni mogoče utemeljiti na zaključku, da pritožbe ni vložila upravičena oseba. Tožnika sta kot vlagatelja predloga za obnovo postopka upravičena vložiti pritožbo zaradi molka organa, če o njunem predlogu ni bilo pravočasno odločeno. V obravnavanem primeru sta vložila pritožbo na podlagi četrtega odstavka 222. člena ZUP, po katerem je pritožba dopustna, če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku.

Ko pravna oseba postane kolektivna organizacija, njeno upravljanje ureja ZKUASP oziroma njen status, ki mora biti v skladu z ZKUASP. Upravljanje pravne osebe s statusom kolektivne organizacije je v ZKUASP urejeno drugače kot v ZZ. ZKUASP za čas, ko je pravna oseba kolektivna organizacija, ustanoviteljem v zvezi z upravljanjem kolektivne organizacije ne zagotavlja nobenih posebnih pravic. Nasprotno, v 12. točki drugega odstavka 13. člena ZKUASP je kot pogoj za pridobitev dovoljenja za kolektivno upravljanje določeno, da so se ustanovitelji odpovedali upravljavskim pravicam v pravni osebi v korist članov kolektivne organizacije. To pomeni, da ustanovitelji ex lege izgubijo posebne pravice upravljanja zavoda ali druge pravne osebe (če jih imajo po zakonu) v trenutku, ko je (prvo) dovoljenje za kolektivno upravljanje dokončno oziroma pravnomočno. Od tedaj dalje sodelujejo pri upravljanju kolektivne organizacije le, če so člani kolektivne organizacije, člani poslovodstva ali člani nadzornega odbora, saj so se po citirani določbi zakona posebnim ustanoviteljskim pravicam odpovedali še preden je bila kolektivna organizacija ustanovljena, kar je bil pogoj za njeno ustanovitev.

Tožnik ni izkazal pravnega interesa za vstop v tuj postopek, saj se inšpekcijski postopek ni nanašal na nepremičnine, ki bi bile v njegovi lasti oz., ki bi kakorkoli vplivale na njegove nepremičnine. Kot vsaka zainteresirana oseba pa lahko poda predlog za začetek inšpekcijskega postopka, kar je sicer tožnik tudi storil. Če pa meni, da pristojne službe njegovih prijav niso ustrezno obravnavale, pa se mora obrniti na ustrezne organe, ki so pristojne za nadzor nad temi službami. Morebitna želja tožnika, da vloži tožbo na ukinitev služnosti, ker je to nedovoljena gradnja, ni relevantna okoliščina, ki bi izkazovala njegov pravni interes in mora za ukinitev služnosti izkazati še vrsto ostalih pogojev.

A. A. je izkazal pravni interes za udeležbo v postopku evidentiranja meje, kot imetnik vpisane stvarne pravice na nepremičnini, ki je predmet urejanja, in ta razlog je organ opravičeno upošteval pri presoji njegove pravne koristi, oziroma da je upravičena oseba za vložitev predloga. Če vložnik popravi pomanjkljivosti v roku, se šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene. Vloga se šteje za pravočasno, če jo organ prejme pred potekom roka za podajo in jo stranka po pozivu k dopolnitvi dopolni v roku.

Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je imela položaj stranke v obravnavanem samostojnem upravnem postopku odmere nagrade in potrebnih izdatkov odvetnica, ki je izvajalka BPP. Postopek se je začel na zahtevo odvetnice s tem, ko je pravočasno vložila napotnico s priloženim stroškovnikom, kar med strankami ni sporno. To pomeni, da tožnik v obravnavanem upravnem postopku vse do nastopa dokončnosti izpodbijanega sklepa ni imel položaja stranke, zaradi česar na tej podlagi ne more biti stranka v tem upravnem sporu. Tožnik bi torej moral v obravnavanem primeru za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan, pa ima možnost obnove upravnega postopka po 9. členu 260. člena ZUP. Sodišče še ugotavlja, da četudi bi tožnik v upravnem postopku imel položaj stranskega udeleženca, bi moralo sodišče njegovo tožbo zavreči, saj tožnik po vsebini ugovarja le zavrnilnemu delu izpodbijanega sklepa, za kar pa nima pravnega interesa.

V obravnavani zadevi toženka s sklepom o ustavitvi inšpekcijskega postopka ni odločila o zahtevi (ali interesu) ne stranke (zavezanca) ne pritožnice kot stranske udeleženke. Zato slednja z odločitvijo inšpektorja o ustavitvi postopka ne more biti prizadeta v svojem pravnem položaju. Ker se je poleg tega pritožnica udeleževala postopka zaradi varstva svojih pravnih koristi (43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)), v katere bi lahko bilo poseženo le z izrečenim inšpekcijskim ukrepom, je tudi jasno, da do tega posega ni prišlo. Ukrep zavezancu namreč ni bil naložen, zato vsebinska obravnava tožbe ne more privesti do izboljšanja njenega pravnega položaja.

Osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu. Položaj stranke v obravnavanem samostojnem upravnem postopku odmere nagrade in potrebnih izdatkov za brezplačno pravno pomoč, je imel izvajalec brezplačne pravne pomoči. Tožnica v obravnavanem upravnem postopku ni imela položaja stranke, zaradi česar na tej podlagi ne more biti stranka v tem upravnem sporu. Tožnica niti ne zatrjuje toliko manj izpodbija, da bi v upravnem postopku vložila vlogo, s katero bi zahtevala svojo udeležbo v postopku, ne zatrjuje povabila organa k udeleži (prvi odstavek 143. člena ZUP) niti priglasitve udeležbo (četrti odstavek 143. člena ZUP) niti zahteve, da se ji vroči odločba, zato sodišče ugotavlja, da tožnica ni imela položaja stranske udeleženke.

Odločanje ustanavljanja posebne pravice do uporabe javnega dobra je upravna zadeva, kar zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Tožena stranka je namreč v javnopravnem interesu dolžna po eni strani zagotavljati splošno rabo javnih cest, ki so javno dobro, po drugi strani pa prav tako lahko v javnopravnem interesu omogoči pod zakonsko določenimi pogoji ustanovitev pravice do posebne rabe javnega dobra. S tem ko je tožena stranka odločala o ustanovitvi posebne pravice do uporabe javnega dobra, je odločala kot oblastni organ, kar izhaja iz same narave nepremičnine, s katero je razpolagala. Ker gre v obravnavani zadevi po naravi stvari za upravno zadevo, to pomeni, da bi morala tožena stranka v skladu z ZUP odločiti o tožničini zahtevi o priznanju položaja stranske udeleženke oziroma njeni zahtevi o obnovi postopka, odvisno od tega, v kateri fazi je postopek ustanovitve posebne pravice do uporabe javnega dobra.

Organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, mora, ko prejme predlog, tega najprej formalno preizkusiti, kot to določa ZUP. Takšno stališče je ustaljeno tudi v ustavnosodni (glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-405/22-12 z dne 4. 7. 2024) in upravnosodni praksi (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 265/2013 z dne 17. 3. 2015 ter sodbe Upravnega sodišča I U 1476/2012 z dne 13. 6. 2013, I U 1544/2014 z dne 10. 6. 2015 in I U 919/2019 z dne 7. 5. 2020).