129. člen ZUP

Sodni svet mora v vsakem posameznem primeru glede na dejstva in okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov po svoji teži in pomenu taka, da utemeljuje izrek sankcije razrešitve. Na ta način mu je zakonodajalec prepustil določeno polje lastne presoje, da lahko ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera odloči na najprimernejši način. Glede na navedeno je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki ima za posledico razrešitev predsednika sodišča, nedoločen pravni pojem. Nedoločen pravni pojem je namreč usmerjen na opredeljevanje dejanskega stanu v pravni normi. Diskrecijski pravici se približuje, kolikor ima upravni organ pri uporabi (napolnjevanju vsebine) nedoločenega pravnega pojma določeno polje proste presoje. Po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZS se predsednika sodišča razreši funkcije predsednika, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev. To pomeni, da se njegova odgovornost vzpostavi na podlagi ugotovljenih kršitev teh predpisov. Predsednik sodišča je namreč kot nosilec obveznosti (dolžnosti) za svoje ravnanje pravno odgovoren, saj je z

Toženka svojo odločitev utemeljuje s tem, da je prošnjo vložila neupravičena oseba, kot pravno podlago za odločitev pa navaja 24. člen ZBPP, ki se ne nanaša na presojo, kdo je lahko stranka postopka ampak na presojo možnosti za uspeh. Iz navedenega razloga se odločbe ne da preizkusiti. Tožnikova prošnja je nejasna, saj je tožnik kot prosilca navedel sebe, iz priloženih listin pa izhaja, da je stranka postopka, v zvezi s katerim prosi za BPP, njegov mladoletni sin. Iz prošnje torej ni razvidno, ali tožnik prosi za BPP v svojem imenu ali v imenu in za račun svojega sina. Toženka bi morala tožnika v pozivu poučiti, zakaj je njegova vloga nejasna oziroma pomanjkljiva in navesti, kako in na kakšen način naj pomanjkljivosti odpravi, ter mu določiti rok, v katerem lahko to stori.

Glede na zakonsko ureditev je ključna starost tožnice ob smrti zavarovanca. Tedaj je bila stara 33 let in 7 mesecev. Po 72. členu ZPIZ/92 bi morala ob smrti moža dopolniti 50 let starosti oziroma vsaj 45 let, da bi lahko s 50 leti pridobila pravico do družinske pokojnine. Tožnica teh pogojev ni izpolnila, enako tudi drugih pogojev, določenih v ZPIZ/92. Prav tako ne izpolnjuje pogojev določenih v ZPIZ-1 in ZPIZ-2. Sedanja starost tožnice ni bistvena pri odločitvi o priznanju pravice do vdovske pokojnine in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

V predhodnem postopku je bil pri zavrnitvi ključen razlog neizpolnjenost pogoja iz 49. člena Pravil OZZ. Iz odločbe je razvidno povzemanje določil Pravil OZZ ter dejanskega zdravstvenega stanja, ni pa razvidna strokovna presoja utemeljenosti do zdraviliškega zdravljenja tudi po vsebini. Tako ni mogoče niti ovrednotiti morebitnega poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja in zaključiti ali je bilo v tem predsodnem postopku pri tožniku zdravstveno stanje res nespremenjeno, kar bi tožencu, upoštevajoč 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP omogočalo zgolj procesno odločitev.

Glede na to, da je toženec s pravnomočno odločbo z dne 17. 3. 2022 odločitev oprl zgolj na podatke matične evidence zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne pa na podatke, na katere se je skliceval tožnik, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem primeru ne gre za stanje, kot je urejeno v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, kar pomeni, da bi moral toženec o novi zahtevi tožnika, vloženi na podlagi 183. člena ZPIZ-2, odločiti po vsebini, ne pa da je zahtevo zavrgel. Sodišče prve stopnje je zaradi navedenega izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.

V socialnem sporu sodišče odloča o začasnih odredbah samo med postopkom. Slednje je zvezano s specifiko socialnega spora, kjer pride do materialnopravnega odločanja samo v okviru predhodnega predsodnega odločanja. V povezavi s tem je potrebno upoštevati določilo 63. člena ZDSS-1, ki dopušča presojo glede izpodbijanega dokončnega akta. Upoštevajoč, da se tožnik pri utemeljevanju predloga začasne odredbe sklicuje na postopek, ki teče pred tožencem v zvezi z njegovo zahtevo, o kateri toženec dejansko še ni odločil, je predlog za izdajo začasne odredbe preuranjen, zaradi česar ga je sodišče ob upoštevanju 63. in 75. člena ZDSS-1 ob prvem odstavku 274. člena ZPP pravilno zavrglo kot nedopustnega.

Tožnikova zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je že bila obravnavana v predsodnih postopkih, ki so se končali s pravnomočnima odločbama. Z njima je bila zahteva za priznanje sorazmernega dela pokojnine v obeh postopkih zavrnjena. Postopka sta bila vodena na podlagi zahteve bosanskohercegovskega nosilca zavarovanja za odmero v skladu s 37. členom Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/08 - Mp10/08). Z izpodbijano sodbo je bil utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb, saj je v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP toženec med drugim dolžan zahtevo zavreči, če je bila o isti stvari že izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila.

Glede na to, da je bil v postopku izdan sklep o ustavitvi davčne izvršbe, je bila tožnikova pritožba zoper sklep o davčni izvršbi pravilno zavržena. Posledično ni mogoče trditi, da je bila kršena njegova pravica do pritožbe - tožnik je pravico do pritožbe skladno z zakonom imel in jo je tudi izkoristil, niso pa bile izpolnjene procesne predpostavke, da bi mogel doseči njeno vsebinsko obravnavo (pomanjkanje pravnega interesa za pritožbo). Ne gre torej za neustavnost ZUP niti za nezakonitost izpodbijanega sklepa, temveč za odsotnost pogojev za vsebinsko presojo pritožbe.

Na podlagi pravnih sredstev ali po uradni dolžnosti mora v primeru nezakonitosti sklepa o nadaljevanju izvršbe priti do tega, da davčni dolžnik posledicam davčne izvršbe ni več izpostavljen in da se postopek davčne izvršbe zaključi (npr. s sklepom o ustavitvi izvršbe ali z odpravo sklepa o nadaljevanju izvršbe). Šele tako bi bil praviloma dosežen enak pravni položaj, kot da sklep o nadaljevanju izvršbe ne bi bil nikoli izdan, saj bi prenehali vsi pravni učinki izdanega sklepa na tožnikov pravni položaj. Tožnik je še vedno izpostavljen davčni izvršbi (do zastaranja pravice do izterjave oz. do poplačila celotne davčne obveznosti), zato ima pravni interes za izpodbijanje prvostopenjskega sklepa o nadaljevanju davčne izvršbe.

Tožnik z vložitvijo zahteve ni uveljavljal pravice oziroma pravne koristi nekoga drugega, ampak lastno pravico oziroma pravno korist, saj je vložil zahtevo za pridobitev potrdil o opravljenih PDI glede sodnic, ki so odločale o njegovi pritožbi pred Višjim sodiščem v Kopru. V takšnem primeru je za procesno dopustnost vloge dovolj, da vlagatelj zahteve zatrjuje (kot smiselno izhaja iz njegove vloge), da gre za njegovo (in ne tujo) pravico oziroma pravno korist. Če tožena stranka ugotovi, da mu ta pravica po materialnem pravu ne gre, mora na podlagi relevantnih pravnih norm glede na ugotovljeno dejansko stanje stranke o tožnikovi pravici meritorno odločiti z odločbo (prvi odstavek 207. člena ZUP). Vprašanje stvarne legitimacije je tako vprašanje materialnega prava in ne procesne dopustnosti strankine zahteve.

V konkretnem primeru ni pravne podlage za posredovanje podatkov iz evidence o opravljenem pravniškem državnem izpitu. V skladu z določilom 42. člena ZUP ima lahko lastnost stranke samo oseba, ki je nosilka pravic, obveznosti ali pravnih koristih, o katerih se odloča v upravnem postopku. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je v skladu z določbo prvega odstavka 9. člena ZVOP-1 podlaga za obdelavo oziroma posredovanje podatkov iz evidence lahko samo zakon.

Umrli zavarovanec ni bil uživalec predčasne, starostne ali invalidske pokojnine iz obveznega zavarovanja pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, niti ni bil uživalec pravic na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja, kar je ključno. Samo dejstvo, da je bil umrli zavarovanec uživalec predčasne pokojnine po odločbi bosanskega nosilca obveznega zavarovanja, ne pomeni izpolnjenost pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine iz 52. člena ZPIZ-2.

Ne ZIN in tudi ZVO-2 tožnikoma v obravnavani zadevi ne dajeta pravice zahtevati izvedbo inšpekcijskega postopka, zato je njuna prijava domnevne kršitve omejitve hrupa na C. pobuda za začetek postopka in ne vloga, s katero bi se na podlagi drugega odstavka 127. člena ZUP upravni (inšpekcijski) postopek tudi dejansko začel. In prav za tak primer izrednega dogodka, kot ga ureja sedmi odstavek 231. člena ZVO-2, v obravnavani zadevi gre. Tožnika sta prijavo čezmerne obremenitve namreč podala v zvezi z uradno prijavljeno prireditvijo C. Zato je za obravnavano zadevo neupoštevno pravno vprašanje, ali šesti odstavek 231. člena res daje prijavitelju pravico zahtevati uvedbo inšpekcijskega nadzora, saj je ureditev iz šestega odstavka 231. člena ZVO-2 ne velja za enkratne prijavljene dogodke izključena za enkratne in uradno prijavljene dogodke. Posledično tudi v obravnavani zadevi velja stališče obstoječe sodne prakse, da se inšpekcijski postopek začne po uradni dolžnosti. Ker torej postopek (upravna zadeva) še ni bil začet, je odločitev, da je treba zahtevo na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči, pravilna.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za 4 ure. To pa pomeni, da je potrdilo odločitev toženca, ki je pri odločitvi pravilno upošteval sodbo sodišča iz katere izhaja, da je tožnik v okviru III. kategorije invalidnosti zmožen delo opravljati z vsebinskimi razbremenitvami ter s časovno razbremenitvijo, torej da delo opravlja le po 6 ur dnevno. Tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe z dne 24. 10. 2023 izhaja, da je tožnik zmožen opravljati drugo delo s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno, 30 ur tedensko z vsebinskimi razbremenitvami. Toženec je invalidsko odločbo (oziroma v tem primeru sodbo sodišča) dolžan upoštevati že glede na določbo tretjega odstavka 233. člena Pravil OZZ. To pomeni, da je bil tožnik od 14. 10. 2023 dalje zmožen za delo skladno z že omenjeno sodbo sodišča, torej po 6 ur dnevno z ostalimi priznanimi razbremenitvami.

Tožnica ne more uspeti z očitki, da je rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP zamudila, ker pred potekom roka še ni razpolagala s (pravnomočnim) sklepom o dedovanju, niti z navedbami (ki jih prvič poda šele v pripravljalni vlogi), da pred izdajo sklepa o dedovanju sploh ni vedela, da je bil njen pokojni oče imetnik devizne vloge oziroma, da bo po njem dedovala. Zamuda materialnega prekluzivnega roka pomeni, da pravica s potekom roka preneha ipso iure, kar ob ugotovitvi, da dolžina roka ni bila neustavna, pomeni, da tožnica ne more uspešno uveljavljati opravičljivosti razlogov, zaradi katerih je rok zamudila. Tožnica je zahtevo za verifikacijo devizne vloge nesporno vložila po izteku predpisanega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, zaradi česar je tožena stranka zahtevo v okviru predhodnega preizkusa po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno zavrgla.

Tožnik je v obravnavani zadevi sicer upravičeno vložil pritožbo zaradi molka prvostopenjskega davčnega organa, saj je ob vložitvi slednje zanjo imel pravni interes. O njegovi vlogi z dne 21. 10. 2021 namreč do vložitve pritožbe ni bilo odločeno. Naknadno pa je prvostopenjski davčni organ sprejel odločitev in odločil o tožnikovi vlogi in sicer z odločbo z dne 1. 4. 2022. Z izdajo odločbe z dne 1. 4. 2022 je bilo torej odločeno o tožnikovi vlogi z dne 21. 10. 2021, s tem pa je tožniku prenehal pravni interes za pritožbo, vloženo zaradi molka tega organa. Zato jo je toženka ob uporabi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla.

Kot zakoniti dedič je tožnik uveljavljal premoženjsko pravico iz naslova zdravstvenega zavarovanja, ki je v trenutku smrti pokojne prešla nanj. Za izplačilo nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela ni potreben noben formalni zahtevek, mora pa biti predhodno priznana začasna nezmožnost za delo.

Z izdanim pisnim opozorilom na podlagi 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1 se ni odločalo o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnika in zato izpodbijani sklep ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, prav tako pa tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bilo mogoče samostojno sodno varstvo v upravnem sporu. ZVoz-1 tudi ne določa pravnega varstva zoper pisno opozorilo.