44. člen ZUP

Dokazi, ki so pridobljeni v drugih nekazenskih postopkih, je vendarle potrebno izločiti iz spisa, če so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Kot je opozoril že drugostopenjski organ v svoji odločbi, je skladno s šestim odstavkom 68. člena GZ v postopku izdaje uporabnega dovoljenja stranka le investitor. Kot tožnica sama navaja, je bila izvajalka gradnje na obravnavanem objektu in ne investitor. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 14/2019 z dne 8. 7. 2020 navedlo, da določba, da je v postopku izdaje uporabnega dovoljenja stranka samo investitor, jasno opredeljuje krog vseh strank tega postopka in ne le strank v ožjem pomenu besede. Njen je namen je v omejitvi udeležbe (drugih) oseb kot stranskih udeležencev v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Izpodbijani sklep o zavrženju tožničine vloge je pravilen in zakonit (prvi in drugi odstavek 267. člena ZUP), saj tožnica ni upravičena oseba, ki bi lahko vložila predlog za obnovo postopka izdaje uporabnega dovoljenja. Izpodbijani sklep o zavrženju tožničine vloge je pravilen in zakonit (prvi in drugi odstavek 267. člena ZUP), saj tožnica ni upravičena oseba, ki bi lahko vložila predlog za obnovo postopka izdaje uporabnega dovoljenja.

Slednjemu ugovoru (ki ga sodišče obravnava kot kršitev pravice do sodelovanja v celotnem upravnem postopku) ni mogoče pritrditi. 44. člen ZUP res nalaga organu, da mora ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Ta določba je v nadaljevanju zakona še podrobneje razdelana v 143. členu ZUP, ki nalaga konkretna dejanja organu v tej smeri, torej v smeri zagotavljanja udeležbe vseh strank v konkretnih postopkih. Vendar - in kot izhaja tudi iz prej omenjenega Komentarja k 143. člena ZUP - organ v takih primerih odloča na podlagi podatkov, ki jih ima na voljo v času izdelave vabila k udeležbi, do tega časa pa so načeloma znane stranke postopka, vsebina zahtevka in obseg sodelovanja strank v ugotovitvenem postopku. To za konkretni primer (kot je navedel že drugostopenjski organ) pomeni presojo pravnega interesa v okviru 22. člena ZKZ, na podlagi katerega je začet postopek odobritve pravnega posla, tj. po tem, ko fizična ali pravna oseba, ki sklene pravni posel z lastnikom nepremičnine (sprejme ponudbo, ki je bila objavljena na oglasni deski pri upravnem organu), poda vlogo za o

Sodišče je v svoji praksi že navedlo, skladno s prakso Sodišča EU, da so nekatere vrste dogovarjanj med podjetji za konkurenco tako škodljive, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic (učinkov) ni potrebno. Vendar pa ne glede na eksemplifikativno navedene primere prepovedanih omejevalnih sporazumov v drugem odstavku 6. člena ZPOmK-1 oziroma v prvem odstavku 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije ni mogoče vzeti, da obstaja že kar vnaprej določen seznam dogovarjanj, za katera bi se lahko štelo, da pomenijo že sama po sebi (per se), brez konkretnejše analize, omejevanje konkurence zaradi cilja, kajti bistveno pravno merilo za ugotovitev, ali konkretno dogovarjanje med podjetji pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, je, ali glede na okoliščine konkretnega primera samo po sebi pomeni zadostno stopnjo škode za konkurenco (sufficient degree of harm to competition). Zadostno stopnjo škode za konkurenco pa se ugotovi z analizo dogovarjanja, in sicer je treba preučiti vsebino določb sporazuma, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je sporazum umeščen. Pri presoji tega okvira je treba upoštevati naravo zadevnega blaga ali st

Tožnica v postopku inšpekcijskega nadzora ni imela položaja stranskega udeleženca, iz spisnih podatkov pa tudi ne izhaja, da bi tožnica zahtevo za udeležbo v postopku (kot stranska udeleženka) med samim tekom inšpekcijskega postopka (torej pred njegovim končanjem) sploh vložila. Iz izpodbijanega akta in podatkov spisa pa je še razvidno, da je bila tožnica, pisno obveščena o ustavitvi inšpekcijskega postopka, vendar ne kot stranka oziroma stranski udeleženec tega inšpekcijskega postopka, temveč na podlagi in v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZIN.

Sodišče je pravilno naložilo upravnemu organu, da mora raziskati dejansko stanje, kar je primarna naloga upravnega organa. Prvostopni upravni organ v predmetni zadevi ni izvedel ustreznega ugotovitvenega postopka in niti ni povabil tožečo stranko, da bi se lahko izjasnila in sodelovala kot subjekt postopka. Zaradi slednjega v postopku niso bili presojani vsebinski ugovori, ki bi lahko vplivali na ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da samo ne more izvesti postopka, ker tožena stranka razpolaga s posebnimi programi, s katerimi bo lahko odločila o višini oprostitev za posamezne zavezance in o višini njihovih prispevkov, pred tem pa bo skladno z njihovo primarno nalogo, moralo ugotoviti relevantno dejansko stanje, ki bo podlaga za kasnejšo pravilno odmero. Ob uvrstitvi preiskovalnega načela v ZDSS-1, že dikcija 62. člena govori o tem, da sodišče lahko, ne pa mora izvesti dokaze po uradni dolžnosti. Sodišče je tisto, ki oceni kdaj bo postopalo po 62. členu ZDSS-1. Sodišče postopa po tem načelu takrat, kadar po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti pravotvornih dejstev. Primarno mora biti izkazana aktivnost s

Določba 37. člena ZUPJS ne more pomeniti, da se postopek oprostitve plačila za zavezanca nanaša le na postopek v zvezi s posebno vlogo zavezanca za (delno) oprostitev, omejeno na ugovore v zvezi z njegovim premoženjskim stanjem (torej vlogo, za katero predpisi predvidevajo, da jo vloži zavezanec) in odločanje o tej oprostitvi, temveč se morajo v tem združenem postopku upoštevati tudi ugovori tega zavezanca v zvezi z možnimi razlogi za odklonitev obveznosti plačevanja institucionalnega varstva za upravičenca deloma ali v celoti (npr. ugovori v skladu z Družinskim zakonikom - DZ). Z odločanjem o oprostitvi upravičenca se namreč neločljivo povezuje odločanje o naložitvi obveznosti (do)plačila določenemu zavezancu, saj mora pristojni organ v primeru ugoditve zahtevi upravičenca naložiti obveznost plačila zavezancu v določeni višini. Zavezancu mora biti zato kot stranki v celotnem postopku omogočeno, da se ga ustrezno udeležuje in varuje svoj pravni položaj v zvezi z obveznostjo (do)plačevanja institucionalnega varstva in da v zvezi s tem navaja tako dejstva in dokaze, ki se nanašajo na njegov premoženjski položaj (in položaj njegove družine), kot tudi tiste, ki se nanašajo na presoj

Status stranke v upravnem sporu je pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, mora za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku. V skladu s četrtim odstavkom 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru ima v postopku inšpektorja položaj stranke v postopku le zavezanec in da vlagatelj prijave tega položaja nima. Tako vlagatelj prijave v inšpekcijskem postopku ni stranka, vendar lahko uveljavlja položaj stranskega udeleženca, če izkaže svoj pravni interes, pri čemer samo zaradi tega, ker je vložil prijavo, še ne pridobi statusa stranskega udeleženca. V pritožbi zatrjevani dejstvi, da je upravni organ pritožniku odločbi na njegovi dve zahtevi poslal in da ju je pritožnik osebno prevzel, samo po sebi ne pomenita, da mu je upravni organ s tem priznal položaj stranke oziroma stranskega udeleženca v upravnem postopku.

Iz podatkov spisa je razvidno, da gre za prizidek, ki predstavlja zunanje stopnice s pesjakom, da jih je tožnik prestavil iz enega dela hiše na drugi del hiše (na mesto, kjer je bil prej balkon), na način, da jih je podrl in na novo zgradil. Gre torej za del objekta, za gradnjo katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje po 3. členu ZGO-1. Tudi za rekonstrukcijo objekta je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Organu ni bilo treba izdati sklepa o udeležbi po 142. členu ZUP, saj izdaje posebnega sklepa zakon ne predpisuje, če je stranki priznana udeležba v postopku po 44. členu ZUP.

Predpise je treba razlagati na notranje konsistenten in usklajen način. Pri ex offo odločanju o tem, kje posameznik prebiva, gre za odločanje o ustavni človekovi pravici do izbire prebivališča, pri tem pa lahko vpis posameznika na določenem naslovu pomeni poseg v lastninsko pravico druge osebe. Človekove pravice in temeljne svoboščine so že na podlagi URS bolj varovane kot druge pravice, ki izhajajo iz URS, vendar je hkrati v 22. členu URS določeno, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopkih in ta temeljna pravica iz 22. člena URS je lahko omejena samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Zato lastniku nepremičnine ni mogoče vnaprej odrekati možnosti, da izkaže in zavaruje svoj pravni interes v glavnem postopku. Ta okoliščina po presoji sodišča nedvomno pomeni, da ima tožeča stranka pravni interes za vstop v glavni postopek. Navedeno v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča pomeni, da oseba, ki je lastnik nepremičnine, na naslovu katere želi organ po uradni dolžnosti prijaviti naslov dejanskega stalnega prebivališča osebe, za katero je uvedel postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, ščiti svoje pravne kori

Vpis naslova stalnega prebivališča na nepremičnino neposredno ne vpliva na lastninsko pravico tožeče stranke, vendar pa tak vpis obenem predstavlja posredni poseg v lastninsko pravico, saj jo na določen način omeji. Pri ex offo odločanju o tem, kje posameznik prebiva, gre za odločanje o ustavni človekovi pravici do izbire prebivališča (32. člen URS), pri tem pa lahko vpis posameznika na določenem naslovu pomeni poseg v lastninsko pravico druge osebe (33. in 67. člen URS). Človekove pravice in temeljne svoboščine so že na podlagi URS bolj varovane kot druge pravice, ki izhajajo iz URS, vendar je hkrati v 22. členu URS določeno, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopkih in ta temeljna pravica iz 22. člena URS je lahko omejena samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Zato lastniku nepremičnine ni mogoče vnaprej odrekati možnosti, da izkaže in zavaruje svoj pravni interes v glavnem postopku. V postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča to pomeni, da oseba, ki je lastnik nepremičnine, na naslovu katere želi organ po uradni dolžnosti prijaviti naslov dejanskega stalnega prebivališča osebe, za katero je uvedel postopek ugot

Pri odločanju o tem, kje posameznik prebiva gre za odločanje o ustavni človekovi pravici do izbire prebivališča, pri tem pa lahko vpis posameznika na določenem naslovu pomeni poseg v lastninsko pravico druge osebe. Človekove pravice in temeljne svoboščine so že na podlagi URS bolj varovane kot druge pravice, ki izhajajo iz URS, vendar je hkrati v 22. členu URS določeno, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopkih in ta temeljna pravica iz 22. člena URS je lahko omejena samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena URS). Zato lastniku nepremičnine ni mogoče vnaprej odrekati možnosti, da izkaže in zavaruje svoj pravni interes v glavnem postopku. Ta okoliščina namreč po presoji sodišča nedvomno pomeni, da ima tožeča stranka pravni interes za vstop v glavni postopek. Navedeno v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča pomeni, da oseba, ki je lastnik nepremičnine, na naslovu katere želi organ po uradni dolžnosti prijaviti naslov dejanskega stalnega prebivališča osebe, za katero je uvedel postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, ščiti svoje pravne koristi, ki so v tem, da se njegova lastninska pravi

Ne glede na pravno ureditev postopka prometa z nepremičninami na javni dražbi v postopku izvršbe ni nobenega razloga, da v postopku odobritve pravnega posla ne bi bila uporabljena določba drugega odstavka 22. člena ZKZ, po kateri so stranke postopka odobritve pravnega posla razen prodajalca in kupca (pogodbenih strank) tudi vsi, ki so sprejeli ponudbo. V takšnem položaju je tudi tisti, ki je v postopku izvršbe sodeloval kot zainteresirani kupec. To pa mu v skladu s citiranim zakonskim določilom daje položaj stranke tudi v upravnem postopku odobritve pravnega posla.

Postopek je potekal po določbi prvega odstavka 44. člena ZUP, ki določa skrajšani ugotovitveni postopek. Peti odstavek 95. člena ZEN namreč določa, da v primeru, če geodetska uprava ugotovi, da elaborat spremembe podatkov katastra stavb izpolnjuje vse pogoje iz tega člena, potem po skrajšanem ugotovitvenem postopku izda odločbo o vpisu spremembe podatkov katastra stavb.

Sodna praksa je že večkrat poudarila, da je vedno treba v postopek pritegniti tudi osebe, na katere pravice ali pravne koristi bi odločba lahko vplivala in jim dati možnost, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Navedbe prizadete stranke v njeni vlogi niso vplivale na odločitev sodišča. To posledično pomeni, da prizadeti stranki stroški postopka ne gredo.

V obravnavanem primeru je sporno, ali ima tožnik procesno legitimacijo za vložitev tožbe zoper odločbo inšpekcijskega organa, s katero so bili družbi naloženi inšpekcijski ukrepi. Tožnik ni bil stranka v predmetnem inšpekcijskem postopku in se tega postopka tudi ni udeleževal kot stranski udeleženec. Tožnik ne more imeti pravnega interesa, da vstopa v postopek, v katerem se družbi nalagajo inšpekcijski ukrepi ter poslovanje v skladu z EZ.

V konkretnem primeru je organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožnice za izdajo fotokopij iz razloga, ker z zahtevanimi listinami ne razpolaga, razen v enem primeru. Za vpogled v to listino oziroma za fotokopijo te listine, pa je treba izkazati pravni interes, ki pa ga tožnica ni izkazala.

Zakonodajalec je določila ZUP izključil samo za postopek sprejema prijave javne prireditve pri policiji, ne pa tudi za postopek prijave prireditve pri upravni enoti (1. odstavek 15. člena ZJZ). V predmetni zadevi tožnik ni podal gole oziroma pavšalne zahteve za udeležbo v postopku, saj je navedel, v čem bi mu uveljavljanje dovoljenja za javno prireditev lahko povzročilo škodo. To pa pomeni, da bi moral organ v obravnavanem primeru bodisi argumentirano zavrniti navedbe vlagatelja zahteve, da bi mu z izdajo dovoljenja lahko nastala škoda, ali pa bi ga moral ustrezno povabiti oziroma mu dati možnost, da se udeleži postopka.

Določba 521. člena ZTFI krog strank postopka striktno omejuje le na subjekt nadzora in na člane uprave borznoposredniške družbe oziroma smiselno, izvršne direktorje v enotirnem sistemu upravljanja. Vendar pa izostanek tovrstnih specialnih določb, tudi glede uporabe 44. člena ZUP, še ne pomeni, da je pravica do stranske udeležbe v postopku predmetnega nadzora po določbi 521. v zvezi s 488. členom ZTFI zakonsko povsem izključena. Tovrstna razlaga zakonodajalčevega namena bi bila preozka. Glede na izrecno subsidiarno uporabo določb ZUP v postopkih odločanja Agencije v posamičnih zadevah (drugi odstavek 496. člena ZTFI), v tem kontekstu ni mogoče izključiti (tudi) pristojnosti Agencije za odločanje o eventualnem priznanju stranske udeležbe zainteresirani osebi, ki bi v okoliščinah konkretnega primera uspela izkazati svoj pravni interes, to je, da utemeljeno vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi.