42. člen ZUP

Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je imel položaj stranke v obravnavanem samostojnem upravnem postopku odmere nagrade in potrebnih izdatkov odvetnik, ki je izvajalec BPP. Postopek se je začel na zahtevo odvetnika s tem, ko je pravočasno vložil napotnico s priloženim stroškovnikom. To pomeni, da tožnik v obravnavanem upravnem postopku vse do nastopa dokončnosti izpodbijanega sklepa ni imel položaja stranke, zaradi česar na tej podlagi ne more biti stranka v tem upravnem sporu. Tožnik bi moral v obravnavanem primeru za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP. Če pa je upravni postopek že končan, obstaja možnost obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Tožnik kot upravičenec do BPP po pojasnjenem nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, saj z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o kakšni njegovi pravici ali pravni koristi. Sodišče je zato tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Stranka v postopku odmere stroškov zastopanja na podlagi odločbe BPP je lahko le izvajalec BPP (v tem primeru odvetnik), saj je z izdajo sklepa o odmeri stroškov odločeno o njegovem upravičenju, to je o pravici do priznanja nagrade in potrebnih izdatkov za izvajanje BPP. Tožnica kot upravičenka do BPP bi lahko imela aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v tem upravnem sporu le, če bi imela v postopku odmere stroškov zastopanja položaj stranskega udeleženca, česar pa v tožbi ne zatrjuje. Omenjeno dejstvo ne izhaja niti iz upravnega spisa, sodišče pa ob tem pojasnjuje, da okoliščina, da je bil tožnici izpodbijani sklep skladno z določili ZBPP vročen, še ne pomeni, da ji je bil s tem priznan status stranke ali stranskega udeleženca.

Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je imela položaj stranke v obravnavanem samostojnem upravnem postopku odmere nagrade in potrebnih izdatkov odvetnica, ki je izvajalka BPP. Postopek se je začel na zahtevo odvetnice s tem, ko je pravočasno vložila napotnico s priloženim stroškovnikom, kar med strankami ni sporno. To pomeni, da tožnik v obravnavanem upravnem postopku vse do nastopa dokončnosti izpodbijanega sklepa ni imel položaja stranke, zaradi česar na tej podlagi ne more biti stranka v tem upravnem sporu. Tožnik bi torej moral v obravnavanem primeru za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan, pa ima možnost obnove upravnega postopka po 9. členu 260. člena ZUP. Sodišče še ugotavlja, da četudi bi tožnik v upravnem postopku imel položaj stranskega udeleženca, bi moralo sodišče njegovo tožbo zavreči, saj tožnik po vsebini ugovarja le zavrnilnemu delu izpodbijanega sklepa, za kar pa nima pravnega interesa.

Utemeljen je tožbeni očitek, da je izpodbijana odločba izdana stranki, ki ni pasivno legitimirana in ni stranski udeleženec in v postopku, katerega pravilno je tožnik izpodbijal s pritožbo, ni sodelovala. Tožnik je Zahtevo namreč naslovil na B., d. d., ki je Zahtevo zavrnil, zato je stranka upravnega postopka B., d. d. Toženka o ugotovljenem pooblastilnim razmerjem med B., d. d. in Skupnost EL A., na katerega je (nepravilno) oprla svojo odločitev in "zamenjala" stranko upravnega postopka (namesto B., d. d. Skupnost EL A.), tožniku ni dala možnosti, da se o tem izjavi, zato je kršila tudi načelo zaslišanja stranka (9. člen ZUP), kar utemeljeno uveljavlja tožnik.

Krog oseb, ki se imajo pravico udeleževati postopka za odobritev pravnega posla kot stranke ali stranski udeleženci (42. in 43. člen ZUP) je določen v drugem odstavku 22. člena ZKZ: to so pogodbene stranke in vsi, ki so sprejeli ponudbo v skladu s tem zakonom, in so v predpisanem roku vložili vlogo za odobritev pravnega posla.

Bistvo pravnega interesa je, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari. V konkretni upravni zadevi (ugotavljanje stalnega prebivališča) je materialni predpis ZPPreb-1, tožnica pa svoj pravni interes utemeljuje na ZSV. Pravni interes ne more temeljiti na morebitni (negotovi) bodoči spremembi tožničinega (tudi) pravnega položaja, kot je s strani tožnice pričakovana razbremenitev plačila domske oskrbe na podlagi ZSV.

Tožnica kot najemnica izkazuje le dejanski, ne pa tudi pravni interes, ter v inšpekcijskem postopku ni imela položaja stranske udeleženke. Takšne opredelitve razmerja tožnice do konkretne upravne zadeve ne spreminjajo niti navedbe, da prepoved uporabe objekta lastniku vpliva tudi na njeno uporabo objekta kot najemnice, niti njena vlaganja v nepremičnino.

Gre za vprašanje, ali imajo uporabniki nepremičnin, ki jim je bil ukinjen status javnega dobra, pravico do vložitve pravnega sredstva zoper odločitev občinske uprave oziroma župana o ukinitvi javnega dobra. Stranke imajo možnost ugovora (pravnega sredstva) zoper tako odločitev, kolikor ta posega v njihove pravice ali pravne koristi.

Aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v tem upravnem sporu bi lahko imela le odvetniška družba kot izvajalka BPP, ki je upravičena do plačila stroškov nudenja BPP, in ne tožnica kot upravičenka do BPP. Tožnica pa tudi ne zatrjuje, da bi bila v postopku izdaje izpodbijanega sklepa na kakršenkoli način udeležena, torej ne kot stranka ne kot stranski udeleženec. Če pa tožnica ni imela zahtevanega položaja v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora zoper v tem postopku izdan sklep.

V konkretnem primeru niso podani razlogi za zavrženje vloge iz 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, saj tožeča stranka uveljavlja svojo pravico ali pravno korist, ker ima pravico vložiti vlogo za verifikacijo lekarniške podružnice, če meni, da so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Prav tako je po ZUP tožeča stranka lahko stranka v postopku, saj je skladno s prvim odstavkom 42. člena ZUP stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Tožena stranka bi tako morala vlogo tožeče stranke obravnavati po vsebini. Tožnica lahko vloži vlogo za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju druge občine, ki pa bi jo moral prvostopenjski organ sprejet v vsebinsko presojo ter se do nje vsebinsko opredeli in presoditi ali tožnica izpolnjuje zakonske pogoje za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice.

Tožnica ne uveljavlja zase pravic iz zdravstvenega zavarovanja, temveč uveljavlja povrnitev stroškov, ki so nastali zaradi zdravljenja zavarovanca v tujini. Kot dedinja po pokojnem zavarovancu uveljavlja izvedeno premoženjsko pravico iz naslova zdravstvenega zavarovanja, ki je v trenutku smrti pokojnega prešla nanjo. Tožnica uveljavlja pravno korist, ki jo ima kot dedinja po pokojnem zavarovancu, ki je bil v času nujnega zdravljenja upravičen do določenih pravic skladno z veljavnimi predpisi. Omenjeno pa je predmet vsebinske obravnave zadeve, ki pa jo tožena stranka ni opravila.

Tak akt, ki se izrecno glasi na pritožnika in ki še pred dokončnostjo postane izvršilni naslov (prim. peti odstavek 16. člena ZUT), zato nedvomno posega v pritožnikov pravni položaj. V primeru pritožnikovega uspeha s tožbo bo namreč Plačilni nalog odpravljen in pritožnik ne bo dolžan plačati z njim naložene mu upravne takse, kar očitno pomeni izboljšanje njegovega pravnega položaja. Pritožnik tako brez dvoma izkazuje tudi pravni interes za vložitev tožbe zoper Plačilni nalog. Vrhovno sodišče dodaja še, da v tem pogledu ni pomembno, ali bi se Plačilni nalog pravilno moral glasiti na pritožnikovo stranko, temveč izključno to, da se dejansko glasi na pritožnika oziroma vzpostavlja pritožnikovo denarno obveznost, zato je prav pritožnik tisti, ki v zvezi s Plačilnim nalogom izkazuje pravovarstveno potrebo.

V obravnavani zadevi je pritožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbijal Plačilni nalog za plačilo upravne takse zaradi izdaje potrdila o namenski rabi zemljišča. Pritožniku je bilo s Plačilnim nalogom naloženo plačilo upravne takse, kar je tipičen primer denarne obveznosti. Tak akt, ki se izrecno glasi na pritožnika in ki še pred dokončnostjo postane izvršilni naslov (prim. peti odstavek 16. člena ZUT), zato nedvomno posega v pritožnikov pravni položaj. V tem pogledu ni pomembno, ali bi se Plačilni nalog pravilno moral glasiti na pritožnikovo stranko, temveč izključno to, da se dejansko glasi na pritožnika oziroma vzpostavlja pritožnikovo denarno obveznost.

Pritožnik za tožbo, s katero je zahteval vzpostavitev lastninske pravice v korist A. A., ni izkazal svojega pravnega interesa. Bistvo pravnega interesa je, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari. Zato pritožnik svojega pravnega interesa ne more utemeljiti s sklicevanjem na pravice oziroma koristi, ki jih ti materialni predpisi ne urejajo, kot npr. v obravnavani zadevi dostop do zemljišč, ki jih obdeluje. Pravni interes ne more temeljiti niti na morebitni (negotovi) bodoči spremembi pritožnikovega pravnega položaja, kot je pričakovano dedovanje predmetnega zemljišča, saj v kontekstu obravnavane zadeve tudi to pomeni zgolj zahtevo po varovanju pravnega položaja morebitnega zapustnika.

Tožnica v postopku inšpekcijskega nadzora ni imela položaja stranskega udeleženca, iz spisnih podatkov pa tudi ne izhaja, da bi tožnica zahtevo za udeležbo v postopku (kot stranska udeleženka) med samim tekom inšpekcijskega postopka (torej pred njegovim končanjem) sploh vložila. Iz izpodbijanega akta in podatkov spisa pa je še razvidno, da je bila tožnica, pisno obveščena o ustavitvi inšpekcijskega postopka, vendar ne kot stranka oziroma stranski udeleženec tega inšpekcijskega postopka, temveč na podlagi in v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZIN.

Tožnik v upravnem sporu je oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, ki se izpodbija, torej oseba, na zahtevo katere je bil začet ali zoper katero teče upravni postopek, kot tudi oseba, ki je imela v upravnem postopku položaj stranskega udeleženca in s tem pravico udeleževanja v postopku. Status stranke v upravnem sporu je torej pogojen z njenim položajem v upravnem postopku, kar pomeni, da oseba, ki v upravnem postopku ni bila niti stranka niti stranski udeleženec, ne more pridobiti položaja tožnika v postopku upravnega spora, v katerem bi izpodbijala v upravnem postopku izdani upravni akt. Stališče, da je predhodno priznani status stranke oziroma stranskega udeleženca v upravnem postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta pogoj za položaj tožnika v upravnem sporu zoper ta upravni akt, je ustaljeno tudi v sodni praksi.

Varstvo lastninske pravice pred vznemirjanjem, kar po vsebini uveljavljata tožnika, ni predmet presoje v upravnem sporu, pač pa je temu namenjena negatorna tožba na podlagi prvega odstavka 99. člena SPZ, medtem ko je tako imenovana popularna tožba po prvem in drugem odstavku 133. člena OZ namenjena uveljavljanju zahtevka, da se odstrani škodna nevarnost. Tudi vprašanja uporabe tuje nepremičnine zaradi vzdrževalnih del se ne obravnavajo v postopku upravnega spora, pač pa gre za zahtevke na podlagi 76. člena SPZ. Vseh opisanih zahtevkov torej tožnika ne moreta uveljavljati v postopku upravnega spora, pač pa v za to namenjenih civilnopravnih postopkih.

Pri vprašanju, komu pripada položaj stranke v upravnem postopku, je treba izhajati iz vsebine materialnopravnih norm, ki urejajo tako položaj stranke v ožjem pomenu besede (oseba, ki začne upravni postopek oziroma zoper katero se vodi ta postopek - 42. člen ZUP) ter strank v širšem pomenu besede, ki vključuje tudi pojem stranskega udeleženca (43. člen ZUP). Le izjemoma področni zakoni določajo formalne udeležence postopkov, torej tiste, ki jim gre položaj že na podlagi izrecne določbe zakona in ne glede na vsebino pravic, obveznosti ali pravnih koristi, ki se v postopku uveljavljajo oziroma jih je treba vrovati. Takšna je določba šestega odstavka 68. člena GZ, kateri je v postopku izdaje uporabnega dovoljenja stranka le investitor.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pri presoji, ali obstaja predlagateljeva legitimacija za ta postopek, kršilo določbe postopka in ustave glede vezanosti na pravnomočne sodne odločbe, s katerimi je bil izvršen rubež in prenos terjatve tretje osebe za vračilo davka v izterjavo predlagateljic.

Odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pomeni davčnopravno razmerje, ki je urejeno z davčnopravnimi predpisi. Stranki davčnopravnega razmerja pa sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina kot javnopravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere nadomestila, ker v njem sama ni zavezanec in tudi ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja, saj so bile te naloge z zakonom prenesene v pristojnost davčnega organa. V postopkih, v katerih pristojni državni organ odloča na podlagi predpisov občine, ima lokalna skupnost po 93. členu ZLS pravico biti obveščena, nima pa pravice sodelovati v teh postopkih, če niso prizadete njene pravice in pravne koristi.