143. člen ZUP

Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je imel položaj stranke v obravnavanem samostojnem upravnem postopku odmere nagrade in potrebnih izdatkov odvetnik, ki je izvajalec BPP. Postopek se je začel na zahtevo odvetnika s tem, ko je pravočasno vložil napotnico s priloženim stroškovnikom. To pomeni, da tožnik v obravnavanem upravnem postopku vse do nastopa dokončnosti izpodbijanega sklepa ni imel položaja stranke, zaradi česar na tej podlagi ne more biti stranka v tem upravnem sporu. Tožnik bi moral v obravnavanem primeru za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP. Če pa je upravni postopek že končan, obstaja možnost obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Tožnik kot upravičenec do BPP po pojasnjenem nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, saj z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o kakšni njegovi pravici ali pravni koristi. Sodišče je zato tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 239/2023 z dne 21. 8. 2024 prav zaradi možnega nastanka okoliščin na strani prejemnika brezplačne pravne pomoči (BPP), po nastopu katerih je ta na podlagi prvega odstavka 49. člena ZBPP dolžan povrniti prejeto pravno pomoč v višini izplačil odvetniku na podlagi sklepa o odmeri nagrade, sprejelo stališče, da je upravni organ v skladu s 143. členom ZUP dolžan v ta postopek povabiti upravičenca do BPP. Slednji tako v postopku odmere varuje svoj pravni interes v zvezi z (morebitno) obveznostjo vračanja sredstev glede na dejanska izplačila odvetniku, ki so odvisna od odločitve, sprejete v upravnem postopku odmere odvetniških stroškov (prim. šesti odstavek 40. člena ZBPP). Vendar pa mora tožnik procesno kršitev, nastalo z opustitvijo povabila v postopek, izpodbijati pred sodiščem prve stopnje, saj sodišče nanjo ne pazi po uradni dolžnosti.

Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je imela položaj stranke v obravnavanem samostojnem upravnem postopku odmere nagrade in potrebnih izdatkov odvetnica, ki je izvajalka BPP. Postopek se je začel na zahtevo odvetnice s tem, ko je pravočasno vložila napotnico s priloženim stroškovnikom, kar med strankami ni sporno. To pomeni, da tožnik v obravnavanem upravnem postopku vse do nastopa dokončnosti izpodbijanega sklepa ni imel položaja stranke, zaradi česar na tej podlagi ne more biti stranka v tem upravnem sporu. Tožnik bi torej moral v obravnavanem primeru za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan, pa ima možnost obnove upravnega postopka po 9. členu 260. člena ZUP. Sodišče še ugotavlja, da četudi bi tožnik v upravnem postopku imel položaj stranskega udeleženca, bi moralo sodišče njegovo tožbo zavreči, saj tožnik po vsebini ugovarja le zavrnilnemu delu izpodbijanega sklepa, za kar pa nima pravnega interesa.

Osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu. Položaj stranke v obravnavanem samostojnem upravnem postopku odmere nagrade in potrebnih izdatkov za brezplačno pravno pomoč, je imel izvajalec brezplačne pravne pomoči. Tožnica v obravnavanem upravnem postopku ni imela položaja stranke, zaradi česar na tej podlagi ne more biti stranka v tem upravnem sporu. Tožnica niti ne zatrjuje toliko manj izpodbija, da bi v upravnem postopku vložila vlogo, s katero bi zahtevala svojo udeležbo v postopku, ne zatrjuje povabila organa k udeleži (prvi odstavek 143. člena ZUP) niti priglasitve udeležbo (četrti odstavek 143. člena ZUP) niti zahteve, da se ji vroči odločba, zato sodišče ugotavlja, da tožnica ni imela položaja stranske udeleženke.

Upravičencu do brezplačne pravne pomoči (BPP) pripada položaj stranskega udeleženca v postopku odmere odvetniških stroškov v BPP. Stranska udeležba namreč pomeni, da se pravni subjekt udeležuje "tujega" upravnega postopka, tj. postopka, ki ni bil uveden na njegovo zahtevo ali zoper njega, pri čemer njegova varovana pravica ni identična pravici ali obveznosti, ki je predmet postopka, v katerem sodeluje kot stranski udeleženec. Upravičenec do BPP tako v postopku odmere varuje svoj pravni interes, tj. (morebitno) obveznost vračanja sredstev glede na dejanski znesek izplačila odvetniku, ta pa je odvisen od odločitve v upravnem postopku odmere odvetniških stroškov v BPP. Pritožnica v tem pritožbenem postopku ne izpodbija stališča o tem, da ni bila stranska udeleženka upravnega postopka odmere odvetniških stroškov v BPP, temveč zatrjuje, da ji gre položaj stranke, kar pa je neutemeljen pritožbeni ugovor. Stranka postopka odmere odvetniških stroškov v BPP je odvetnik, ki je bil imenovan, da izvaja storitve BPP.

Organu je glede na okoliščine bilo znano oziroma bi mu moralo biti znano, da je tožnik zaradi ukinitve statusa javnega dobra neposredno prizadet v svojih pravicah oziroma pravnem interesu. Pravni položaj tožnika se zato razlikuje od pravnega položaja morebitnih drugih uporabnikov zemljišč, ki organu nuso znani in jih tudi ni mogel vnaprej določiti.

Organu je glede na okoliščine bilo znano oziroma bi mu moralo biti znano, da je tožnik zaradi ukinitve statusa javnega dobra neposredno prizadet v svojih pravicah oziroma pravnem interesu. Pravni položaj tožnika se zato razlikuje od pravnega položaja morebitnih drugih uporabnikov zemljišč, ki organu niso znano in ji tudi mogel vnaprej določiti.

Obstoj pravnega interesa za udeležbo v postopku odločanja o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra na zemljišču je tožnik izkazal že s tem, ko je zatrjeval, da je zemljišče več let uporabljal za dostop do svojega zemljišča in da je v izdanem gradbenem dovoljenju dostop po navedenem zemljišču s soglasjem toženke predviden tudi za stanovanjsko hišo na sosednjem zemljišču, ki je v njegovi lasti. Odločba o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra bi morala biti tožniku vročena osebno. Ker ni bila, vročitev odločbe z javnim naznanilom na podlagi 94. člena ZUP zanj nima pravnega učinka. Vročanje na podlagi 94. člena ZUP je namreč predvidno le za primere, ko gre za večje število oseb, ki organu niso znane, ali ki se ne morejo določiti. V obravnavani zadevi pa ne gre za primer, ki ga ureja 94. člen ZUP, saj je bilo organu glede na okoliščine zadeve znano oziroma bi mu vsaj moralo biti znano, da je tožnik zaradi ukinitve statusa grajenega javnega dobra neposredno prizadet v svojih pravicah oziroma v pravnem interesu.

Slednjemu ugovoru (ki ga sodišče obravnava kot kršitev pravice do sodelovanja v celotnem upravnem postopku) ni mogoče pritrditi. 44. člen ZUP res nalaga organu, da mora ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Ta določba je v nadaljevanju zakona še podrobneje razdelana v 143. členu ZUP, ki nalaga konkretna dejanja organu v tej smeri, torej v smeri zagotavljanja udeležbe vseh strank v konkretnih postopkih. Vendar - in kot izhaja tudi iz prej omenjenega Komentarja k 143. člena ZUP - organ v takih primerih odloča na podlagi podatkov, ki jih ima na voljo v času izdelave vabila k udeležbi, do tega časa pa so načeloma znane stranke postopka, vsebina zahtevka in obseg sodelovanja strank v ugotovitvenem postopku. To za konkretni primer (kot je navedel že drugostopenjski organ) pomeni presojo pravnega interesa v okviru 22. člena ZKZ, na podlagi katerega je začet postopek odobritve pravnega posla, tj. po tem, ko fizična ali pravna oseba, ki sklene pravni posel z lastnikom nepremičnine (sprejme ponudbo, ki je bila objavljena na oglasni deski pri upravnem organu), poda vlogo za o

Zgolj z javno objavo po 55. členu GZ ni mogoče izključiti uporabe določb iz 37. člena GZ in onemogočiti vstopa v postopek stranskim udeležencem iz 36. oz. 54. člena GZ, niti ni dopustno šteti, da je vprašanje vabljenja teh oseb v integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja drugače urejeno. Ker se po mnenju sodišča določbe 38. člena GZ nanašajo le na osebe, ki so bile osebno vabljene in jim je bil v vabilu k udeležbi tudi določen rok za priglasitev udeležbe ter so bile poučene o pravnih posledicah zamude roka, je v primeru zgolj javne objave treba upoštevati določbo četrtega odstavka 143. člena ZUP.

Status stranke v upravnem sporu je pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Postopek sodnega varstva v upravnem sporu je usmerjen v varstvo oseb, ki so bile z upravnimi akti prizadete v njihovem pravno varovanem položaju (1. in 2. člen ZUS-1). To pomeni, da mora biti za vložitev tožbe zoper dokončen upravni akt oseba stranka oziroma stranski udeleženec upravnega postopka tudi ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta. Zgolj vročitev odločbe sama po sebi še ne vzpostavlja položaja stranke oziroma stranskega udeleženca. Prav tako pa tega položaja ne vzpostavljata poziva upravnega organa pritožnici, da predloži podatke po 7. členu Pravilnika. Poziva pa poleg tega tudi ne pomenita niti povabila k udeležbi.

Upravna zadeva je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične osebe ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP). To pomeni, da se odloča v upravnem razmerju med določenimi pravnimi subjekti in se odločitev nanaša na te pravne subjekte, ki v tem razmerju nastopajo. Organ torej, ko je zahtevo tožnika presojal glede na zahteve, vložene s strani drugih fizičnih oseb, ne da bi upošteval pri tem razloge, ki jih je za priznanje statusa stranskega udeleženca uveljavljal tožnik, o njegovi zahtevi sploh ni odločal.

Tožnica stranske udeležbe tretje osebe ne more aktivno izposlovati, niti s predložitvijo novih dejstev oziroma dokazov (prva točka 260. člena ZUP). Stransko udeležbo – tudi v primeru obnove postopka – lahko zahteva le oseba, ki ji ta pravica gre. Vsako nastopanje v upravnem postopku je namreč pogojeno z varovanjem pravnega interesa, ki je po definiciji osebna korist. Tožnica torej lahko v upravnem postopku, enako pa tudi v zahtevi za obnovo tega postopka, varuje le svojo, ne pa tudi tuje pravne koristi.

Po mnenju sodišča bi bilo pri presoji, ali je podana katera od zatrjevanih izjem po ZDIJZ za dostop do zahtevanih podatkov, v konkretnem primeru treba upoštevati tudi (subjektivno) mnenje prizadetega tožilca oziroma tožilke glede razkrivanja podatkov o njegovem imenu in priimku v fazi predkazenskega postopka. To pomeni, da bi morala toženka tožilca oziroma tožilce, na katere se zahtevani podatki nanašajo, vključiti v pritožbeni postopek1. To velja še toliko bolj, ker je toženka bistveno spremenila argumentacijo in stališča iz prvostopenjske tožnikove odločbe in pritožbi prosilca ugodila ter mu omogočila dostop do zahtevanih podatkov.

Ni pravilno stališče, da je bila kršena tožnikova pravica do izjave, ker ga organ ni soočil z neskladnostmi med njegovimi izjavami in prevedenimi listinskimi dokazi, ki jih je sam predložil. Presoja listinskih dokazov je stvar dokazne ocene, ki jo organ opravi ob odločitvi in predstavi v sami odločbi ter se kot taka lahko nanaša na pravico do izjave le v zvezi s pravico do seznanitve z uspehom dokazovanja. Izdaja sodbe brez glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1 pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Nejasnost razlogov izpodbijane sodbe, zakaj je sodišče prve stopnje, kljub očitni presoji, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno in da je bila kršena tožnikova pravica do izjave, izdalo sodbo brez glavne obravnave, predstavlja kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prav tako pa pomeni, da je možnost preizkusa izpodbijane sodbe popolnoma izključena.

Tožnica je zahtevo za vročitev gradbenega dovoljenja vložila po izdaji tega dovoljenja, torej v procesni situaciji, ki jo urejata sedmi odstavek 143. člena oziroma drugi odstavek 229. člena ZUP. V obeh primerih je pravica do vročitve odločbe vezana na okoliščino, da bi oseba, ki zahteva vročitev odločbe, morala biti udeležena v upravnem postopku, pa ji ta možnost ni bila dana. Odločanje o vročitvi odločbe taki osebi torej pomeni odločanje o pravici do vstopa v postopek v fazi tega postopka, ko je bila že izdana odločba.

V izreku odločbe bi moralo biti navedeno, na kateri parceli se je v času podržavljenja nahajala ledenica (katere obstoj je sicer za tožnika tudi sporen), prav tako pa bi moralo biti navedeno, del katerih parcel v času podržavljenja sta sedaj parceli št. 568/2 izmere 26 m2 in št. 572/17 izmere 254 m2, in za kateri je tudi določena odškodnina. Tako izhaja tudi iz 66. člena ZDen. V obrazložitvi odločbe je organ sicer (opredeljene) manjkajoče podatke navedel, vendar pa s tem nepopolnost izreka ni sanirana. Organ ne bi smel izdati odločbe pred vročitvijo poziva strankam na posredovanje morebitnih pripomb na dodatne navedbe organa in iztekom roka po pozivu.

Kazenska ovadba sama po sebi ne predstavlja odločilne okoliščine, ki že sama po sebi vzbuja dvom o nepristranskosti sodnika, temveč je treba te okoliščine posebej ugotavljati oziroma preizkusiti. V upravnem sporu je tožnik lahko samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena ZUS-1). To pomeni, da mora biti za vložitev tožbe zoper dokončen upravni akt oseba stranka upravnega postopka tudi ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta.

Ker se je med postopkom spremenila materialnopravna podlaga zahtevka, s tem pa so posledično postala za odločitev pomembna druga dejstva (boniteta kmetijskih zemljišč), je upravna enota ravnala pravilno, ko je v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP o predlogu z izpodbijano odločbo odločila po vsebini. Upravna enota tožnika kot enega od sodedičev po pokojnem nekdanjem solastniku kmetije ni obvestila o začetku postopka preverjanja pogojev za zaščito kmetije ter ga tudi ni povabila k priglasitvi udeležbe v postopku v smislu 143. člena ZUP. Tožniku zato v postopku ni bila dana možnost udeležbe.

Družbena lastnina na zazidanih stavbnih zemljiščih je bila v večini primerov odpravljena z uveljavitvijo ZLNDL. Ta je določil, da imetniki pravice uporabe z dnem njegove uveljavitve ex lege postanejo lastniki teh nepremičnin. Kdo je bil nosilec pravice uporabe, pa je bilo treba presojati po tedaj veljavnih predpisih. Pri tem pa je treba upoštevati, da se je pravica uporabe v sistemu družbene lastnine po svoji naravi in načinu prenosa bistveno razlikovala od lastninske pravice, saj so se prenosi te pravice lahko odvijali izvenknjižno. Za veljavnost pravice uporabe torej vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj. Izvršitev odločbe z vpisom v zemljiško knjigo še ne pomeni, da je odločba glede vračila v last tudi dejansko izvršljiva. Drugostopni organ bi moral takoj, ko je pričel z dopolnjevanjem ugotovitvenega postopka zaradi vložene pritožbe prvega tožnika, v postopek pritegniti tudi upravičence do denacionalizacije, torej solastnike zemljišč, na katere se predlog prvega tožnika nanaša. Aktivna legitimacija stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP se mora presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na morebitno priznanje statusa v že