50. člen ZGO-1-UPB1

Organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, mora, ko prejme predlog, tega najprej formalno preizkusiti, kot to določa ZUP. Takšno stališče je ustaljeno tudi v ustavnosodni (glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-405/22-12 z dne 4. 7. 2024) in upravnosodni praksi (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 265/2013 z dne 17. 3. 2015 ter sodbe Upravnega sodišča I U 1476/2012 z dne 13. 6. 2013, I U 1544/2014 z dne 10. 6. 2015 in I U 919/2019 z dne 7. 5. 2020).

Toženka je v projektnih pogojih določila neobstoječ pogoj, zato se šteje, kot če sploh ne bi bil določen. Prav tako projektni pogoj tudi ne more biti abstraktna zahteva po splošnem spoštovanju predpisov.

Objekta na neobstoječo komunalno opremo ni mogoče priključiti, ker ta komunalna oprema še ni zgrajena, niti ni načrtovana (ni sprejetega programa opremljanja) in se zato zemljišča smatrajo za komunalno neopremljena. ZGO-1 izrecno ureja situacijo, kot je tožničina, in v takem primeru vsaj načeloma omogoča izdajo gradbenega dovoljenja tudi, če je komunalna oskrba zagotovljena „na način, ki omogoča samooskrbo objekta in sledi napredku tehnike“ oziroma „izkazuje zadnje stanje gradbene tehnike“, in to celo v primeru, če prostorski akt zahteva obvezno priključitev objekta na komunalno opremo, ki še ni zgrajena.

Objekta na neobstoječo infrastrukturo ni mogoče priključiti.

Iz te obrazložitve ni razvidno, katera so pravno relevantna dejstva za odločitev o zaprošenem soglasju, niti katerega od teh dejstev tožnik ni izkazal, niti zakaj je po oceni organa njegova dopolnitev vloge nerazumljiva, kar tožnik izpodbijani odločbi v tožbi izrecno očita.

Pritožbeno sodišče je že pritrdilo sodišču prve stopnje, da bi bilo tudi brez projektne dokumentacije PGD mogoče ugotoviti, ali je izvedba projekta po točki 8.1.1 Pogodbe možna ali ne. Ni možno zaključiti, da je bil pogoj za zapadlost kupnine po točki 8.1.1 Pogodbe glede možnosti izvedbe petega kraka obstoječega krožnega krožišča določen v breme tožene stranke, kot to razlaga pritožnica. Zato za presojo, ali bi bila izvedba petega kraka krožišča možna ali ne, ni odločilno, da projektne dokumentacije za pridobitev PGD tožena stranka ni predložila. Tudi ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka zato nadaljevanje izvajanja Pogodbe blokirala. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je predkupna pravica občine po ZUreP-1 določena v javnem interesu, da ZUreP-1 ne ščiti pravic posameznih subjektov, temveč predmet zavarovanja in interes občine, da pod enakimi pogoji kupi nepremičnine na svojem območju ter da sta zato pravni interes in hkrati tudi aktivna legitimacija drugih oseb, razen tistih, v korist katerih je predkupna pravica določena, izključena. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da se zato na kršitve teh določb ZUreP-1 tožena stranka ne more

Očitek, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo povzelo trditve pravdnih strank, sam po sebi ne pomeni kršitve, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Protipravno ravnanje ni le zavestna napačna uporaba pravnih pravil, ampak to lahko pomeni vsako zavestno ravnanje organa, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Razlaga pojma „opustitev potrebne skrbnosti“ pa, kljub drugačnemu pritožbenemu naziranju, v obravnavanem primeru predstavlja merilo tako za presojo krivde, kot za presojo protipravnosti ravnanja. Sami stroški tožeči stranki res niso nastali zaradi ravnanja tožene stranke, so pa zaradi njenega ravnanja postali nesmiselni oziroma nepotrebni. Z drugimi besedami, njeno ravnanje je povzročilo, da so stroški, ki so zaradi izvedbe načrtovanega projekta že nastali, postali škoda tožeče stranke. Iz podatkov v spisu izhaja le, da sta projektant in tožeča stranka večkrat poslovno sodelovala, da je projektant tožeči stranki predlagal nakup spornih nepremičnin in da je pozneje eno od njih od nje odkupil po enaki ceni, kot jo je za nakup plačala sama. Nič od navedenega po oceni višjega sodišča ne kaže na to, d

Toženka je namesto kulturnovarstvenega soglasja z izpodbijano odločbo (izrekom) zavrnila zahtevo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev, za takšno odločitev pa ni zakonske podlage, zato je nezakonita in jo je potrebno odpraviti že iz tega razloga.

Stranka je vložila tožbo in kljub jasnim razlogom upravnega sodišča o nedopustnosti tožbe še pritožbo na Vrhovno sodišče. Tako ravnanje prvotožene stranke kot občine pa je očitno protipravno in ni skladno s profesionalnimi standardi, ki veljajo za občino v delu, ko nastopa kot nosilec oblasti, kar je primer v postopku zavrnitve soglasja k predloženi projektni dokumentaciji. Odgovornost funkcionarja oziroma nosilca javne oblasti se ne presoja po določbah o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči njegov delavec oziroma javni uslužbenec, temveč po določbah o odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ. Tako je bilo že sprejeto stališče, da za škodo, ki jo povzroči fizična oseba, ki predstavlja državni organ, odškodninsko odgovarja država, v konkretnem primeru torej občina.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. Navedba revizijskih vsebinskih razlogov in njihova obrazložitev, brez natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja glede na vsebino zadeve za dovoljenost revizije ne zadošča.

Pri obravnavanju oblastvenega posega je potrebno ugotoviti, katero „vzročno“ ravnanje javnopravne osebe je povzročilo škodo prizadetemu. Neizdaja projektnih pogojev v zakonskem roku, tožeči stranki ni mogla povzročiti nobene škode, še več, zakonska domneva o izdanem soglasju je bila njej v dobro in ne v škodo. Tudi kasnejši postopek oblasti organov, ki je privedel do zavrnitve soglasja in neizdaje gradbenega dovoljenja, ni bil protipraven. Zato o kakršnemkoli trajanju protipravnega stanja ne moremo govoriti.

Od podjemnika se pričakuje, da bo pri izpolnitvi naročila ravnal s profesionalno skrbnostjo, kar vključuje tudi upoštevanje naročnikovih interesov glede tistih lastnosti opravljenega posla, ki so potrebne, da lahko naročnik rezultat podjemnikovega dela uporabi za namen, za katerega ga je naročil. Če podjemnik svojo pojasnilno obveznost zanemari, odgovarja za napako opravljenega posla, čeprav njen vzrok ne izvira iz podjemnikove sfere, kadar bi s pravilno izpolnitvijo pojasnilne obveznosti napako lahko preprečil.

V obravnavanem primeru toženka tudi na ponovni poziv sodišča ni odgovorila na tožbo in ni poslala upravnih spisov. Ker ni upravnih spisov, sodišče ni moglo preizkusiti ne kakšen zahtevek je bil vložen, ne ali ga je prva tožnica vložila v svojem imenu ali v imenu druge tožnice kot njena pooblaščenka. Zato tudi ni moglo presoditi, ali je izpodbijani akt zakonit in izdan v zakonitem postopku, kot je to dolžno storiti na podlagi vložene tožbe. Breme dokazovanja v tem obsegu je na strani toženke, ta pa zakonitosti vodenja postopka in izpodbijane odločbe na način, ki ga zahteva zakon, ni izkazala.

Ugotovitev, da nameravani poseg ni v skladu z varstvenim režimom, kot ga določata PUP in Strokovne podlage, nima opore v dejanskih ugotovitvah. Tudi drugostopenjski organ je namreč z dopolnitvijo obrazložitve izpodbijane odločitve pojasnjeval le kakšen je varstveni režim območja kompleksnega varstva kulturne dediščine Bitnje, varstveni režim kulturne krajine Bitnje in pomen varovanja cerkve sv. Nikolaja in freske sv. Krištofa na njeni južni fasadi. Zakaj predvidena gradnja stanovanjskega objekta z vidika teh varstvenih režimov ni dopustna, pa nista pojasnila ne organ prve ne organ druge stopnje.

Presoja (ne)možnosti oziroma (ne)dopustnosti gradnje iz šestega odstavka 50. člena ZGO-1 je v obravnavanem primeru omejena na varstvo kulturne krajine kot nepremične dediščine, to varstvo pa se izvaja v skladu z določbami prostorskega akta, ki določajo varstveni režim tega območja, in v skladu z aktom o določitvi varstvenega območja dediščine.

Iz vsebine predpisa ne izhaja, da je potrebna tožničina udeležba v postopku zato, da z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovan položaj, ne glede na prej že izdano soglasje tožnici v zvezi z izdanim gradbenim dovoljenjem za (celoten) objekt A. in njenemu statusu stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, saj se z izdajo obravnavanega soglasja v ničemer ne posega v njeno lastninsko pravico (ki jo še vedno ima na delu objektov, naprav in opreme). Tožba v upravnem sporu je samostojno pravno sredstvo, zaradi česar mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu.

Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta. Odločitev sodišča prve stopnje in tudi obeh upravnih organov v obravnavani zadevi ne temelji samo na varstvenem režimu oziroma kulturnovarstvenih pogojih, določenih v Strokovnih osnovah, ampak tudi na varstvenih režimih, določenih z zakonom in s podzakonskimi predpisi. Zato revidentovo vprašanje, ki se nanaša samo na eno od pravnih podlag, ki določa varstveni režim in na katero je prvostopenjski organ med drugimi oprl svojo odločitev, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj odgovor nanj ne bi vplival na drugačno odločitev v tej zadevi. Ker revident uveljavljanja neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje samo glede pravnega vprašanja, ki v zadevi ni bistveno za odločitev, to za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča.

Predmet odločanja v postopku za izdajo projektnega soglasja je le skladnost predloženega projekta z jasno, na podlagi izrecno navedenih predpisov določenimi projektnimi pogoji, izdanimi v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZGO-1. Prvostopenjski organ bi moral določno navesti projektni pogoj, za katerega meni, da ni bil izpolnjen ter konkretne razloge o tem, zakaj in v čem so predložene projektne rešitve v nasprotju s tem pogojem.

Predlagani poseg ne spoštuje izhodiščnega nastanka kulturno krajinskega vzorca, s katerim je še vedno ohranjen značaj nepozidanega ruralnega ambienta, zato bi predstavljal degradacijo kulturne krajine.

Upoštevanje načela zakonitosti v upravnih postopkih pomeni, da upravni organi praviloma, razen v izrecno predpisanih izjemah, odločajo na podlagi zakonov in podzakonskih aktov, ki veljajo na dan izdaje prvostopenjske upravne odločbe. Predmet odločanja v postopku za izdajo projektnega soglasja je lahko le skladnost predloženega projekta z jasno, na podlagi izrecno navedenih predpisov določenimi projektnimi pogoji. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja konkretna vsebina projektnih pogojev, niti to, v čem naj bi predložena projektna dokumentacija tem pogojem ne ustrezala. Teh pomanjkljivosti ne more nadomestiti pavšalno sklicevanje na neustreznost ali celo nepopolnost predložene projektne dokumentacije in naštevanje konkretnih neprijetnosti ali stroškov, za katere soglasodajalec predvideva, da jih bo gradnja povzročila, vendar jih ne povezuje s konkretnimi projektnimi pogoji. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi pogoji za odločanje po prvem odstavku 65. člena ZUS-1 niso izpolnjeni že zato, ker gre pri preverjanju projektnih rešitev za pretežno tehnično opravilo, kar pomeni, da narava stvari ne dopušča vsebinskega odločanja sodišča. Poleg tega tudi podatki postopka