263. člen ZUP

Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Uveljavljanje povrnitve neupravičeno pridobljenih sredstev iz naslova socialnih zavarovanj in povrnitve škode nosilcem teh zavarovanj je postopkovno posebej urejeno, saj drugi odstavek 7. člena ZDSS-1 izrecno določa, da je za tovrstne spore pristojno socialno sodišče v socialnem sporu. S citirano zakonsko ureditvijo je posebej urejeno ravnanje toženca v primeru neutemeljenih izplačil iz naslova nadomestila plače po krivdi zavarovancev oziroma njihovih delodajalcev. Ker zakon izrecno napotuje na neposredno uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova v smislu uveljavljanja obligacijskih zahtevkov, je s tem izključeno upravno odločanje toženca kot javnega zavoda z javnimi pooblastili o že izplačanih denarnih zneskih iz naslova nadomestila plače oziroma iz naslova pravic iz zdravstvenega zavarovanja nasploh.

Tožnikov predlog za obnovo je bil prepozen z vidika šestmesečnega roka po 89. členu ZDavP-2 kot tudi z vidika enomesečnega roka po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP, in ga je bilo treba zavreči že iz tega razloga. Drži ugotovitev davčnega organa, da tožniku v postopku pravica do izjave ni bila kršena, poleg tega pa tožnik tudi ni podal novih dejstev in dokazov, ki jih ne bi mogel navesti že v ugotovitvenem postopku pred izdajo odmerne odločbe, kar pa je po drugem odstavku 261. člena ZUP pogoj za dopustnost predloga za obnovo postopka.

V novem postopku bo moral upravni organ upoštevati, da se o tem, ali naj se obnova postopka sploh dovoli, odloča na podlagi predpisov, veljavnih v času odločanja o predlogu za obnovo postopka. To pomeni, da bo moral pravočasnost predloga za obnovo postopka in izpolnjevanje drugih pogojev ugotavljati na podlagi sedaj veljavnega GZ-1 (prim. 75. točko obrazložitve sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 14/2022 z dne 1. 10. 2024). Ta v drugem odstavku 58. člena določa dvomesečni prekluzivni rok, ki teče od začetka gradnje (tj. začetka izvajanja gradbenih, obrtniških ali inštalacijskih del, 42. točka prvega odstavka 3. člena GZ-1), za razliko od GZ pa ne določa več omejitve, da mora predlagatelj izkazati tudi, da bi obnova postopka lahko pripeljala do drugačne odločitve. Zakonodajalec je namreč ocenil, da ni mogoče predvideti, kakšne učinke bo imelo sodelovanje stranke na odločitev po obnovljenem postopku.

Organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, mora, ko prejme predlog, tega najprej formalno preizkusiti, kot to določa ZUP. Takšno stališče je ustaljeno tudi v ustavnosodni (glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-405/22-12 z dne 4. 7. 2024) in upravnosodni praksi (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 265/2013 z dne 17. 3. 2015 ter sodbe Upravnega sodišča I U 1476/2012 z dne 13. 6. 2013, I U 1544/2014 z dne 10. 6. 2015 in I U 919/2019 z dne 7. 5. 2020).

Od dokončnosti odločb, katerih obnovo postopka predlaga tožnik, pa do vložitve predloga za obnovo postopka, ki ga je tožnik podal 11. 8. 2022, je preteklo več kot tri leta. Zadnja odločba, ki jo navaja tožnik, številka: ... z dne 20. 2. 2017 je postala dokončna dne 22. 2. 2017. Zaradi preteka objektivnega triletnega roka je torej toženec tožnikov predlog za obnovo postopka utemeljeno kot prepozen zavrgel. ZUP namreč v prvem odstavku 267. člena določa, da mora organ preizkusiti predlog za obnovo postopka tudi glede vprašanja pravočasnosti.

Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 3. 11. 2022 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 25. 10. 2021. Iz prvostopenjske upravne odločbe izhaja, da se je postopek začel po uradni dolžnosti. Nasprotno je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da se je postopek začel na podlagi tožnikovih zahtev z dne 14. 12. 2020, 18. 1. 2021 in 27. 1. 2021 za neposredno izplačilo nadomestila plače med začasno zadržanostjo za delo za čas od novembra 2017 do julija 2018 po desetem odstavku 137. člena ZDR-1. Hkrati je toženec v obrazložitvi ugotovil, da je bilo tožniku neupravičeno izplačano nadomestilo plače v skupnem znesku 2.655,99 EUR neto. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da toženec z izpodbijanima odločbama sploh ni odločil o zahtevah tožnika na način, da bi njegove zahteve zavrgel, zavrnil oziroma mu na osnovi teh priznal kakšno pravico. Tako izreku kot tudi obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta, je utemeljeno mogoče očitati pomanjkljivosti, ki onemogočajo preizkus z vidika pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237

Kot izhaja iz pritožbenih navedb, bi sodišče prve stopnje moralo zadevo obravnavati po vsebini, ne pa da jo je vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. V sporni zadevi je bilo sodišče dolžno zgolj presoditi izpodbijani odločbi, torej odločitev toženca, ki je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgel.

Pravilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, na katerega se je oprla Upravna enota, se uporabi le, če je bilo o zahtevi materialno pravnomočno odločeno. To pa ne drži, če je bil postopek formalno končan (na primer ustavljen ali predlog zavržen). Tožeča stranka je obnovo postopka predlagala prepozno. Vlogo je poslala 14. 8. 2020, to je petnajst let po nastopu pravnomočnosti odločbe Ministrstva o izročitvi priznanic za del kmetijskega zemljišča s parcelno številko 1446/1 katastrske občine ... S tem je zamudila objektivni rok treh let po četrtem odstavku 263. člena ZUP.

Ker v konkretnem primeru zaradi zamude subjektivnega šest-mesečnega roka za obnovo postopka iz prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 89. člena ZDavP-2 niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo, je po presoji sodišča davčni organ tožnikov predlog za obnovo postopka pravilno zavrgel in ga vsebinsko ni obravnaval.

Tožnica je predlog za obnovo postopka vložila iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, saj meni, da bi morala biti stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 8. 10. 2018. Po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP lahko stranka obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP predlaga v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Stranka mora v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku (265. člen ZUP). Novejša teorija in sodna praksa (glej sodbi tega sodišča, št. I U 1035/2020-8 z dne 16. 12. 2023 in II U 372/2019 z dne 31. 1. 2023) zavzemata stališče, da mora predlagatelj v predlogu za obnovo postopka z verjetnostjo izkazati tako okoliščine, na katere opira predlog, kot tudi okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. V primeru, ko pravočasnost, ki jo predlagatelj zatrjuje, postane sporna, lahko prepričanje o (ne)pravočasnosti temelji le na presoji izvedenih dokazov, tako tistih, s katerimi predlagatelj izkazuje pravočasnost predloga, kot tistih, iz katerih izhaja nasprotno (primerjaj sodbi tega sodišča v zadevah II U 245/2015 in I U 969/2

Ustrezna razlaga pete točke prvega odstavka 263. člena ZUP je, da je v vsaki konkretni zadevi treba ugotoviti, ali je s tem, ko je predlagatelj izvedel za izdajo odločbe, lahko razbral tudi, ali se vsebina te odločbe nanaša na njegov pravni interes. Besedilo „izvedel za izdajo odločbe“, torej ne vsebuje le vedenja o tem, da je bila odločba izdana, pač pa tudi, da je stranka seznanjena z vsebino, ki jo lahko poveže s svojim pravnim interesom.

Od stranskega udeleženca ni mogoče zahtevati, da vloži predlog za obnovo postopka, dokler se ne seznani s konkretnimi okoliščinami do te mere, da lahko s stopnjo verjetnosti ugotovi, da gre za poseg v njegove pravne koristi. To pa pomeni, da začne subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka na tej podlagi teči takrat, ko je stranski udeleženec s tem seznanjen, te okoliščine pa je treba izkazati s stopnjo verjetnosti. Iz navedenih razlogov sodišče odstopa od drugačnih stališč v sodni praksi (npr. sodba I U 1768/2013 z dne 6. 3. 2014), iz katerih izhaja, da je za začetek teka roka odločilen dan, ko se je predlagatelj obnove seznanil s tem, da je bila odločba izdana, in ne dan, ko je bil seznanjen z njeno vsebino.

Predlog za ponovno priznanje vdovske pokojnine je zakonito zavržen. Vložen je bil po več kot triletnem objektivnem roku iz 263. člena ZUP od izdaje zadnje pravnomočne zavrnilne odločbe z dne 2. 2. 2016. Hkrati je vloga zakonito zavržena tudi po 4. tč. 1. odst. 129. člena ZUP, saj se od izdaje zavrnilne odločbe dne 2. 2. 2016 dejansko stanje in pravna podlaga za uveljavljano vdovsko pokojnino nista spremenila.

Sodišče je kot primarno pravilno ugotovilo, da v zadevi ni izpolnjen pogoj pravočasnosti. Od pravnomočnosti odločbe z dne 5. 12. 2001 pa do vložitve zahteve za obnovo postopka 15. 6. 2020 je preteklo več kot tri leta, kar je v nasprotju z določilom četrtega odstavka 263. člena ZUP. Sodišče je pravilno presodilo, da ne obstoji izjema, opredeljena v 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP, kadar se lahko obnova predlaga oziroma začne po preteku treh let. Ker ni sporno, da je od vročitve sporne odločbe z dne 5. 12. 2001 do vložitve obravnavane zahteve 15. 6. 2020 preteklo nedvomno več kot deset let, bi bilo potrebno tudi morebitno zahtevo za nepravo obnovo postopka kot nepravočasno zavreči, v kolikor bi toženec tožnikov predlog oziroma zahtevo z dne 15. 6. 2020 obravnaval tudi po tej pravni podlagi.

Tožnik je predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 12. 10. 2018, vložil 9. 6. 2020 iz razloga, ker mu bosanski nosilec zavarovanja invalidsko pokojnino izplačuje od 18. 3. 2011 dalje. Slednje dejstvo v predmetni zadevi ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP-a. Torej starega novega dejstva, ki ga tožnik nebi mogel uveljavljati v pravnomočno končanem postopku o priznani pravici do invalidske pokojnine od 1. 1. 2015 dalje. Tudi sicer bi glede na 263. člen ZUP-a lahko obnovo uveljavljal le v enomesečnem subjektivnem roku. Glede na to, da je predmet socialnega spora presoja zakonitosti posamičnih upravnih aktov o zavrženem predlogu za obnovo upravnega postopka, ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o tožbi v delu zahtevka, ki se nanaša na priznanje pravice do invalidske pokojnine od 18. 3. 2011 dalje. Ta del zavrnilne sodbe nima dejanskih niti pravnih razlogov. Gre za bistveno kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Ker je na to kršitev pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 358. člena ZPP v tem delu sodbo spremenilo in tožbo o vtoževani invalidski pokojnini od 18. 3. 2011 dalje, zavrglo.

Za presojo predmetne zadeve v zvezi z izpodbojno tožbo je odločilno le vprašanje izpolnjenosti enomesečnega subjektivnega roka za uvedbo obnove, s katerim se prvostopenjsko sodišče sploh ni ukvarjalo. Pravni interes za vložitev izpodbojnih tožb zoper drugostopenjske upravne odločbe se domneva. Pravne koristi ali pravnega interesa ob pravočasno vloženi tožbi zoper drugostopenjsko, v upravnem postopku dokončno odločbo ni potrebno niti ni dopustno ugotavljati. Iz takšnega razloga tožbe ni mogoče zakonito zavreči, kar velja tudi za obravnavani primer. Ne gre za ugotovitveno tožbo iz 181. člena ZPP, da bi jo bilo mogoče ob neizkazani pravni koristi zavreči na podlagi 274. člena ZPP, kot je nezakonito postopano z izpodbijanim sklepom.

Le zato, ker je sodna odločba namesto sklepa nepravilno poimenovana kot sodba, čeprav je identificirana s pravilno opr. št. ter datumom izdaje, ni mogoče zaključiti, da je redno pravno sredstvo uveljavljeno zoper sodbo, ki še ni bila izdana. Že iz navedenih razlogov je potrebno sklep o zavrženju pritožbe z dne 16. 3. 2022 na podlagi 3. odst. 365. člena ZPP kot nezakonit razveljaviti. Pravnega interesa ob pravočasno vloženi tožbi zoper drugostopenjsko, v upravnem postopku dokončno odločbo ni potrebno niti dopustno ugotavljati. Zaradi navedenega tožbe ni mogoče zakonito zavreči, kar velja tudi za obravnavani primer. Ne gre za ugotovitveno tožbo iz 181. člena ZPP, da bi jo bilo ob neizkazani pravni koristi mogoče zavreči na podlagi 274. člena ZPP, kot je nepravilno postopalo prvostopenjsko sodišče.

Ker ZDru-1 posebej ne določa, da bi bilo v postopkih izbrisa društev iz registra društev izredno pravno sredstvo obnove postopka izključeno, to pomeni, da se tudi v teh postopkih lahko uporabi obnova postopka kot izredno pravno sredstvo. ZUP ne določa, da bi bilo potrebno v fazi, ko se zgolj odloča o tem, ali se bo postopek obnovil ali ne, pritegniti stranke v postopek.

Tožnik v obravnavani zadevi trdi, da se je s tem, da je bila odločba izdana, lahko seznanil šele, ko je prejel odločbo št. 351-283/2019-11 z dne 9. 7. 2019, ker je šele iz nje lahko razbral, da se nanaša tudi na prizidek objekta, za katerega zatrjuje, da se nahaja na njegovem zemljišču, in da tega ni bilo mogoče razbrati iz podatkov javnega vpogleda. Glede na napačno stališče toženke, da je za začetek teka roka v vsakem primeru ključno zgolj to, kdaj je predlagatelj izvedel za številko, naziv odločbe, organ, ki jo je izdal in datum pravnomočnosti, pa toženka tega, ali se je tožnik zgolj iz podatka, zabeleženega v evidenci javni vpogled GURS v okoliščinah konkretnega primera lahko seznanil, da je bila izdana odločba, ki posega v njegov pravni interes, sploh ni ugotavljala. Zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.