267. člen ZUP

Tožnikov predlog za obnovo je bil prepozen z vidika šestmesečnega roka po 89. členu ZDavP-2 kot tudi z vidika enomesečnega roka po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP, in ga je bilo treba zavreči že iz tega razloga. Drži ugotovitev davčnega organa, da tožniku v postopku pravica do izjave ni bila kršena, poleg tega pa tožnik tudi ni podal novih dejstev in dokazov, ki jih ne bi mogel navesti že v ugotovitvenem postopku pred izdajo odmerne odločbe, kar pa je po drugem odstavku 261. člena ZUP pogoj za dopustnost predloga za obnovo postopka.

Upravni postopek se konča, ko postane odločba dokončna, upravni spor pa ne more šteti kot njegovo nadaljevanje. Pri presoji razlogov, zaradi katerih tožnik predlaga obnovo postopka, se ne morejo upoštevati razlogi, ki jih tožnik uveljavlja v upravnem sporu, s katerim izpodbija upravni akt, v zvezi s katerim je predlagana obnova upravnega postopka.

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da tudi zdravniško spričevalo A. A. ne bi moglo vplivati na prvotno odločitev, saj Zdravniška zbornica Slovenije razpolaga z zdravniškim spričevalom, iz katerega izhaja, da je tožnica trajno nesposobna za opravljanje specializacije radiologije. Tega zdravniškega spričevala pa tožnica ni izpodbijala z zahtevo za presojo ocene in je s tem postalo dokončno.

Organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, mora, ko prejme predlog, tega najprej formalno preizkusiti, kot to določa ZUP. Takšno stališče je ustaljeno tudi v ustavnosodni (glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-405/22-12 z dne 4. 7. 2024) in upravnosodni praksi (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 265/2013 z dne 17. 3. 2015 ter sodbe Upravnega sodišča I U 1476/2012 z dne 13. 6. 2013, I U 1544/2014 z dne 10. 6. 2015 in I U 919/2019 z dne 7. 5. 2020).

Od dokončnosti odločb, katerih obnovo postopka predlaga tožnik, pa do vložitve predloga za obnovo postopka, ki ga je tožnik podal 11. 8. 2022, je preteklo več kot tri leta. Zadnja odločba, ki jo navaja tožnik, številka: ... z dne 20. 2. 2017 je postala dokončna dne 22. 2. 2017. Zaradi preteka objektivnega triletnega roka je torej toženec tožnikov predlog za obnovo postopka utemeljeno kot prepozen zavrgel. ZUP namreč v prvem odstavku 267. člena določa, da mora organ preizkusiti predlog za obnovo postopka tudi glede vprašanja pravočasnosti.

Tožnik utemeljeno ugovarja, da je obravnavanje njegovega predloga za obnovo postopka nedvomno preseglo predhodni preizkus predloga, kot to določa zakon. Drugostopenjski organ je namreč pri obravnavi tožnikovega predloga (poleg predloga tožnika s predloženim strokovnim mnenjem, kar je mogel in moral obravnavati) upošteval še odgovor stranke z interesom (tj. investitorja, ki ga je v postopek obravnave predloga za obnovo postopka pritegnil prvostopenjski organ) in vse ostale vloge z priloženimi listinami, ki jih je stranka z interesom predložila na poziv prvostopenjskega organa, ter, upoštevajoč rezultat obravnave vseh pridobljenih vlog ter listin, odločil na način, da je zavrnil pritožbo tožnika in s tem pustil odločitev prvostopenjskega organa o zavrženju tožnikovega predloga za obnovo postopka v veljavi. S tem pa so bila pravila postopka nedvomno kršena, saj bi bilo treba v tem primeru na tak način obravnavan predlog za obnovo postopka zavrniti in ne zavreči

O novih dejstvih in dokazih lahko govorimo le v primeru, ko gre za dejstva ali dokaze, ki ne samo, da v že dokončno končanem upravnem postopku niso bila uporabljena, ampak jih stranke tudi niso mogle uporabiti, ker za dejstva niso mogle vedeti oziroma so jim bili dokazi nedosegljivi. Drugače povedano, kot novega dejstva ali dokaza ni mogoče uporabiti dejstev, o katerih se je bilo mogoče uspešno pozanimati že v rednem upravnem postopku oz. kot nove dokaze ni mogoče upoštevati takšnih, ki jih je bilo mogoče pridobiti in predložiti že v rednem postopku.

Pravilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, na katerega se je oprla Upravna enota, se uporabi le, če je bilo o zahtevi materialno pravnomočno odločeno. To pa ne drži, če je bil postopek formalno končan (na primer ustavljen ali predlog zavržen). Tožeča stranka je obnovo postopka predlagala prepozno. Vlogo je poslala 14. 8. 2020, to je petnajst let po nastopu pravnomočnosti odločbe Ministrstva o izročitvi priznanic za del kmetijskega zemljišča s parcelno številko 1446/1 katastrske občine ... S tem je zamudila objektivni rok treh let po četrtem odstavku 263. člena ZUP.

Ker v konkretnem primeru zaradi zamude subjektivnega šest-mesečnega roka za obnovo postopka iz prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 89. člena ZDavP-2 niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo, je po presoji sodišča davčni organ tožnikov predlog za obnovo postopka pravilno zavrgel in ga vsebinsko ni obravnaval.

Sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016 (iz katerega izhaja, da odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, ni upravna stvar) ne predstavlja novega dejstva oziroma dokaza v smislu razloga za obnovo postopka iz 1. točke 260. člena ZUP. S tem sklepom je namreč Vrhovno sodišče Republike Slovenije presojalo, ali je odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, upravna stvar. Presojalo je, ali je odločanje o tem v pristojnosti upravnih organov ali sodišč splošne pristojnosti, kar pa ni ne novo dejstvo ne nov dokaz. Res je, kot zatrjuje drugostopenjski organ, da je bil prvostopenjski organ pristojen za izdajo spremembe okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi določb ZVO-1 in Uredbe, vendar drugostopenjski organ pri tem ne upošteva, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 20

Tožnica je predlog za obnovo postopka vložila iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, saj meni, da bi morala biti stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 8. 10. 2018. Po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP lahko stranka obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP predlaga v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Stranka mora v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku (265. člen ZUP). Novejša teorija in sodna praksa (glej sodbi tega sodišča, št. I U 1035/2020-8 z dne 16. 12. 2023 in II U 372/2019 z dne 31. 1. 2023) zavzemata stališče, da mora predlagatelj v predlogu za obnovo postopka z verjetnostjo izkazati tako okoliščine, na katere opira predlog, kot tudi okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. V primeru, ko pravočasnost, ki jo predlagatelj zatrjuje, postane sporna, lahko prepričanje o (ne)pravočasnosti temelji le na presoji izvedenih dokazov, tako tistih, s katerimi predlagatelj izkazuje pravočasnost predloga, kot tistih, iz katerih izhaja nasprotno (primerjaj sodbi tega sodišča v zadevah II U 245/2015 in I U 969/2

Sodišče dodaja, da mora predlagatelj, ki zatrjuje, da bi moral biti v prejšnjem postopku udeležen kot stranski udeleženec, v predlogu za obnovo postopka navesti dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svoj pravni interes, ki je moral obstajati v času vodenja prejšnjega postopka, in zaradi katerega bi v njem moral biti udeležen kot stranski udeleženec. Tožnica je dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svoj pravni interes, navedla, priložila oziroma predlagala je tudi dokaze, vendar izpodbijani sklep v tej zvezi navaja le, da se navedbe predlagateljice glede ostalih okoliščin, ki po 198. členu ZGO-1 lahko vplivajo na odločitev v zadevi, ocenjujejo kot pavšalne. Če se upravni organ odloči, da kakšnega dokaza za zatrjevanje dejstva, ki je sicer za odločitev v zadevi pomembno, ne bo izvedel, mora za to navesti utemeljene razloge. Glede na vse navedeno sodišče soglaša s tožbenim očitkom o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na utemeljitev glede tožničinega pravnega interesa za sodelovanje v postopku, katerega obnovo postopka je predlagala, saj razlogi, zakaj izvedba omenjenih dokazov ni bila izvedena, niso navedeni oziroma obrazloženi. Zato i

Upravna organa zgolj splošno povzemata posamezna stališča pravne doktrine (v zvezi z določbami 43., 27. in 28. člena SPZ), da je za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem pogoj dobroverna lastniška posest, ki mora temeljiti na veljavnem pravnem naslovu, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice, da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je stvar njegova ipd., ne da bi utemeljila, zakaj ti pogoji v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, oziroma kaj konkretno iz predloženih listin v zvezi s pogoji za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem ne izhaja, pa bi moralo. Sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka.

Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev ter ne more dobiti učinka materialne dokončnosti in pravnomočnosti. Zato inšpekcijskega postopka, končanega s sklepom o ustavitvi postopka, ni mogoče obnoviti, saj gre za procesni sklep, zoper katerega obnova ni dovoljena.

Pri upravičenosti predloga za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP se presoja, ali gre za novo dejstvo oziroma nov dokaz, za katerega je stranka izvedla naknadno, bi pa lahko pripeljalo do drugačne odločbe, če bi stranka izvedela zanj pred izdajo odločbe; to dejstvo pa je moralo obstajati že v času prvega odločanja o stvari in ne nastati kasneje, saj v nasprotnem primeru obnovitveni razlog ni podan.

Od stranskega udeleženca ni mogoče zahtevati, da vloži predlog za obnovo postopka, dokler se ne seznani s konkretnimi okoliščinami do te mere, da lahko s stopnjo verjetnosti ugotovi, da gre za poseg v njegove pravne koristi. To pa pomeni, da začne subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka na tej podlagi teči takrat, ko je stranski udeleženec s tem seznanjen, te okoliščine pa je treba izkazati s stopnjo verjetnosti. Iz navedenih razlogov sodišče odstopa od drugačnih stališč v sodni praksi (npr. sodba I U 1768/2013 z dne 6. 3. 2014), iz katerih izhaja, da je za začetek teka roka odločilen dan, ko se je predlagatelj obnove seznanil s tem, da je bila odločba izdana, in ne dan, ko je bil seznanjen z njeno vsebino.

Nedvomno so pri tožnici podane zdravstvene težave, vendar pa te težave niso take, da bi pomenile njeno popolno nezmožnost za delo. Na podano izvedensko mnenje je tožnica posredovala pripombe, na katere je sodna izvedenka tudi odgovorila. Pri tem je pojasnila, da nobena medicinska dokumentacija ne izkazuje popolne nezmožnosti za delo do 29. 9. 2017. Novejši izvidi torej ne izkazujejo, da bi pri tožnici do 29. 9. 2017, ko ji je prenehala vdovska pokojnina, prišlo do popolne izgube delazmožnosti. V tem primeru pa niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi tožnica obdržala pravico do vdovske pokojnine.

Izvajanje izvirnih pristojnosti občine pomeni sprejem in izvedbo ustreznih ukrepov na teh področjih, ne pomeni pa, da gre v konkretnih upravnih postopkih, kjer se odloča o pravicah in obveznostih drugih subjektov, za njene neposredne na zakon oprte osebne koristi in s tem pravni interes v smislu prvega odstavka 43. člena ZUP. Tožnica tudi ne more pridobiti položaja stranskega udeleženca, če so prizadeti krajani njene krajevne skupnosti oziroma njihovo premoženje, saj pri tem ne gre za uveljavitev njenih pravnih koristi.

Drugostopenjski organ je presodil, da niso podane formalne predpostavke za obnovo iz prvega odstavka 267. člena ZUP, ker okoliščine, na katere se predlog opira, niso verjetno izkazane. Ugotovil je, da dejstva in dokazi, s katerimi tožnica utemeljuje svoj predlog, niso taki, ki jih tožnica ob ustrezni skrbnosti ne bi mogla uveljavljati že v postopku izdaje odločbe, katere obnovo predlaga, oziroma so nastali po izdaji te odločbe, ali pa sploh ne gre za nova dejstva, temveč za zmotno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka utemeljuje vložen predlog za obnovo postopka na hipotetični situaciji, da bi katera od strank, vložila izredno pravno sredstvo zoper sodbo Upravnega sodišča RS št. II U 486/2016-46 z dne 7. 11. 2018 in bi v primeru uspeha z njim, predmetno gradbeno dovoljenje ponovno stopilo v veljavo. Na takšnih hipotetičnih dejanskih okoliščinah pa predloga za obnovo postopka ni mogoče utemeljiti, zato tožeča stranka s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Kolikor bi se navedena hipotetična situacija realizirala, pa bi bilo glede na takrat nastale okoliščine treba presojati tudi dopustnost rednih in izrednih pravnih sredstev.