246. člen ZUP

Glede na to, da je bil v postopku izdan sklep o ustavitvi davčne izvršbe, je bila tožnikova pritožba zoper sklep o davčni izvršbi pravilno zavržena. Posledično ni mogoče trditi, da je bila kršena njegova pravica do pritožbe - tožnik je pravico do pritožbe skladno z zakonom imel in jo je tudi izkoristil, niso pa bile izpolnjene procesne predpostavke, da bi mogel doseči njeno vsebinsko obravnavo (pomanjkanje pravnega interesa za pritožbo). Ne gre torej za neustavnost ZUP niti za nezakonitost izpodbijanega sklepa, temveč za odsotnost pogojev za vsebinsko presojo pritožbe.

Na podlagi pravnih sredstev ali po uradni dolžnosti mora v primeru nezakonitosti sklepa o nadaljevanju izvršbe priti do tega, da davčni dolžnik posledicam davčne izvršbe ni več izpostavljen in da se postopek davčne izvršbe zaključi (npr. s sklepom o ustavitvi izvršbe ali z odpravo sklepa o nadaljevanju izvršbe). Šele tako bi bil praviloma dosežen enak pravni položaj, kot da sklep o nadaljevanju izvršbe ne bi bil nikoli izdan, saj bi prenehali vsi pravni učinki izdanega sklepa na tožnikov pravni položaj. Tožnik je še vedno izpostavljen davčni izvršbi (do zastaranja pravice do izterjave oz. do poplačila celotne davčne obveznosti), zato ima pravni interes za izpodbijanje prvostopenjskega sklepa o nadaljevanju davčne izvršbe.

Določbe ZUP dopuščajo odločitev upravnega organa, da pritožbo stranke upravnega postopka zavrže kot vloženo po neupravičeni osebi, če ta zanjo nima pravnega interesa.

Tožnica ni navedla nobenega konkretnega ugovora v zvezi s tem, da vročanje s fikcijo ne bi bilo opravljeno zakonito in še manj dokazila, s katerim bi dokazovala morebitne nezakonite okoliščine vročanja. Le posplošeno je zatrjevala, da so se dedinje pritožile takoj, ko so sklep prejele in zato pritožba ni bila prepozna. Tožnica, ki je bila na narok pravilno vabljena, nanj tudi ni pristopila, da bi jo sodišče lahko na njem pozvalo, naj konkretizira, katero od dejstev, ki jih je s tem v zvezi ugotovila toženka, ne drži in zakaj ne. Glede na to, da je toženka pravilno uporabila določilo prvega odstvka 246. člena ZUP, ki določa, da organ druge stopnje zavrže pritožbo, če ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, pa je iz teh razlogov ni zavrgel že organ prve stopnje.

Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali je obstoj pravnega interesa procesna predpostavka za pritožbo po ZUP, čeprav tega zakon izrecno ne predpisuje, hkrati pa izrecno zahteva, da lahko pritožbo izključi zgolj zakon (prvi odstavek 13. člena ZUP), in posledično, ali sme upravni organ brez izrecne zakonske podlage, ampak na podlagi (smiselne) uporabe 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči pritožbo zaradi odsotnosti pravnega interesa, čeprav procesne predpostavke za pritožbo ZUP ureja v 240. in 246. členu, med njimi pa ni pravnega interesa?"

Takoj, ko ima stranka pooblaščenca, je v skladu z 88. členom ZUP edino veljavno vročanje njemu in to ne glede na to, če je bila ista odločba prej, istočasno ali kasneje vročena neposredno stranki sami.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali določbe ZUP dopuščajo odločitev upravnega organa, da se pritožba stranke upravnega postopka skladno s prvim odstavkom 246. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavrže kot vložena po neupravičeni osebi, ker ta zanjo nima pravnega interesa?

ZUP ne predpisuje pravnega interesa kot procesne predpostavke za odločanje o pritožbi, kar potrjuje tudi sodna praksa tega sodišča. Vprašanje, kdaj pritožba ni dovoljena, ureja 13. člen ZUP. Ta v prvem odstavku določa, da ima zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, stranka pravico pritožbe. Samo z zakonom je mogoče predpisati, da v posameznih upravnih zadevah pritožba ni dovoljena. Iz navedene zakonske določbe torej izhaja, da pritožba ni dovoljena samo v primeru, če je z zakonom izključena. Za postopek davčne izvršbe pa ZDavP-2 izrecno predpisuje, da je zoper sklep o izvršbi dovoljena pritožba (prvi odstavek 157. člena ZDavP-2). Ugotoviti je mogoče, da ZUP ne vsebuje analogne določbe, kot je vsebovana v četrtem odstavku 343. člena ZPP, ki med drugim določa, da je pritožba nedovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Zato 13. člena ZUP ni mogoče razlagati tako, da pravico do pritožbe navezuje na obstoj pravnega interesa pri osebi, ki je v upravnem postopku na prvi stopnji sodelovala.

Tožnica ugovarja, da je napačno razlogovanje toženke v izpodbijanem sklepu, da nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep ARSO 2016 zaradi odločitve v 3. točki izreka sklepa ARSO 2020. Sodišče pritrjuje tožnici v navajanju, da s sklepom ARSO 2020 (s katerim je bilo odločeno, da je za nameravani poseg - "Vgradnja povezovalnega kanala CO z dodajanjem armiranobetonske kinete..."- potrebno izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje) predhodni sklep ARSO 2016 (s katerim je bilo odločeno, da za nameravani poseg - "Izgradnja kanalizacije v okviru projekta "..."", ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja) ni bil razveljavljen ali odpravljen (pa tudi s katerimkoli drugim sklepom ne). Sklep ARSO 2016 je torej kljub pravnomočnosti sklepa ARSO 2020 še vedno imel svoje pravno učinkovanje, zato toženka (zgolj) na podlagi pravnomočnega sklepa ARSO 2020 tožnici ni bila upravičena odreči vsebinske obravnave pritožbe zoper sklep ARSO 2016. Izpodbijani sklep torej temelji na napačnem razlogovanju toženke in na kršitvi pravil postopka.

Sklep z dne 25. 9. 2015 je torej kljub pravnomočnosti sklepa z dne 28. 9. 2020 še vedno imel svoje pravno učinkovanje, zato toženka ni imela podlage, da na podlagi pravnomočnega sklepa z dne 28. 9. 2020 tožnici odreče vsebinsko obravnavo pritožbe. Izpodbijani sklep torej temelji na napačnem razlogovanju toženke in na napačni uporabi določb postopka.

Organ prve stopnje je odločil o odpustu dolga, zoper kar je tožnik vložil pritožbo, v kateri pa dejansko ne nasprotuje odpustu dolga - izvršilnih stroškov, pač pa v njej ugovarja neopravi ustavitve postopka glede dolga - globe, o čemer organ z izpodbijano (delno) odločbo sploh ni odločal. Zato je drugostopenjski organ pravilno štel, da tožnik nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper izdano delno odločbo o odpustu, s katero je njegovemu predlogu za odpust izvršilnih stroškov v celoti ugodil, posledično pa je tudi zaradi pomanjkanja pravnega intersa tožnika njegovo pritožbo pravilno zavrgel.

Davčni organ je prvič zavrgel tožnikovo pritožbo, ker je bila ta pritožba nedovoljena. V takšnem primeru je pritožbeni postopek končan, zoper takšen sklep ni pritožbe, ker ga je izdal drugostopenjski organ.

Tožnik ne zanika, da ne bi dobil obvestil o prispelih upravnih pošiljkah, ne zatrjuje pa niti okoliščin, zaradi katerih ne bi mogel dvigniti navedenih upravnih pošiljk. V sferi tožnika je namreč, kdaj (in če) bo upravno pošiljko na pošti dvignil. Kadar pa pošiljk stranka ne dvigne v 15 dnevnem roku na pošti, se šteje vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka (četrti odstavek 87. člena ZUP). Ker je tožnik prepozno vložil pritožbi zoper sklepa z dne 13. 6. 2019, tožena stranka njegovih pritožb ni mogla vsebinsko obravnavati, skladno z drugim odstavkom 246. člena ZUP.

Tožnik ima pravni interes za pritožbo zoper sklep organa, ki je njegovo vlogo za priznanje stranskega udeleženca zavrnil. Kolikor tožnikova pritožba ni utemeljena zaradi razlogov, ki jih je navedel drugostopenjski organ, in se nanašajo na pravni interes v zvezi z vodenjem predhodnega postopka, bi moral organ o pritožbi odločiti po vsebini in jo iz navedenega zavrniti, ne pa zavreči.

Ni sporno, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje statusa stranskega udeleženca v predhodnem postopku presoje vplivov na okolje, ki je bila zavržena, hkrati pa je bilo z istim aktom tudi odločeno, da je za predmetni poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. To pomeni, da je bilo v celoti odločeno o predmetu predhodnega postopka, odločitev, ki jo je organ sprejel, pa je ravno odločitev, ki jo je tožnik zasledoval s svojo zahtevo za udeležbo v tem postopku in kar izrecno zatrjuje tudi v tožbi, tj. da je treba za nameravani poseg v prostor izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Tožnik si torej s svojo udeležbo v predhodnem postopku ne more izboljšati pravnega položaja, ker se o vprašanjih, zaradi katerih želi biti tožnik udeležen v postopku, niti ne bo odločalo v tem postopku, saj je ta pravnomočno zaključen. Tožnik bo lahko svoje pravice in pravne koristi v zvezi z nameravanim posegom varoval v nadaljnjih postopkih presoje vplivov na okolje in pridobivanju okoljevarstvenega soglasja (ki ga mora nosilec posega sprožiti, če želi pridobiti gradbeno dovoljenje).

Stališče, da noben prijavitelj v inšpekcijskem postopku ne more biti stranka, pa ne drži. Tudi za prijavitelja velja določba 43. člena ZUP. Prijavitelj torej lahko zahteva vstop v postopek, pri čemer mora obrazložiti svoj pravni interes, inšpekcijski organ pa mora, če lastnosti stranke ne prizna, o tem izdati sklep (prvi odstavek 142. člena ZUP). Zoper sklep, s katerim se lastnost stranke ne prizna, je dovoljena pritožba, ki zadrži izvršitev sklepa (prvi odstavek 142. člena ZUP).

Iz določil ZUP ne izhaja zahteva, da bi moral upravni organ ob preizkusu pritožbe (prvostopenjski organ) oz. pred izdajo odločbe, s katero zavrne pritožbo (drugostopenjski organ), morebiti prejeto izjavo stranke z nasprotnim interesom o pritožbi vselej vročiti tudi pritožniku (in temu omogočiti tudi izjasnitev glede takšne izjave). Ne glede na navedeno sodišče pojasnjuje, da je takšno ravnanje upravnega organa, ob upoštevanju načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, potrebno v primeru, ko namerava organ na podlagi prejete izjasnitve v svoji odločbi dopolniti razloge izpodbijane odločitve, pri tem pa navajati za odločitev pomembna dejstva in okoliščine, glede katerih pritožniku predhodno ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Položaj, v katerem pritožniku še pred izdajo drugostopenjske odločbe to ne bi bilo omogočeno, bi namreč predstavljal kršitev omenjenega načela. Ker bi se v skladu z drugim odstavkom 52. člena ZEN na podlagi dokončne odločbe o evidentiranju parcelacije v zemljiškem katastru ta del meje novih parcel vpisal kot urejen del meje, bi bil tožnik s tem dejansko onemogočen v možnosti ureditve meje med njegovo parcelo 1467/8 in prejšnjo parcelo 1467/12 oziroma s

Toženka je ravnala nepravilno, ko je pri odločanju o zahtevku o stroških uporabila merilo upravičenosti navedb, saj ZUP ne pozna pravila, po katerem bi bilo priznavanje stroškov stranki odvisno od tega, ali je bila vloga potrebna oz. upravičena. Toženkina odločitev o priznanju stroškov odgovora na pritožbo zato ne bi smela temeljiti na vsebinski presoji, ali bi lahko z navedbami, ki jih je tožnica podala v odgovoru, vsebinsko vplivala na odločitev pritožbenega organa ali ne. Za priznanje stroškov odgovora na pritožbo je dovolj, da ima stranka pravico do odgovora in je odgovor v zadostni meri obrazložila.

Upoštevaje načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. VS048823 z dne 14. 1. 2015 ter določbe četrtega odstavka 87. člena ZUP se šteje v primeru, ko naslovnik pošiljke ne prevzame v 15-dnevnem roku od prejema obvestila, vročitev za opravljeno z dnem poteka tega roka, to je 15. dan po tem, ko vročevalec pusti sporočilo o prejeti pošiljki v naslovnikovem hišnem predalčniku.

Prvostopni organ lahko odločbo po 242., 243. in 244. ZUP (tj. novo odločbo, s katero nadomesti odločbo, ki se izpodbija s pritožbo), drugostopni organ pa odločbo, s katero odpravi izpodbijano odločbo, izda šele po tem, ko je bila stranki z nasprotnim interesom dana možnost, da se je izjavi glede pritožbe. Iz določil ZUP pa ne izhaja zahteva, da bi moral upravni organ ob preizkusu pritožbe (prvostopni organ) oz. pred izdajo odločbe, s katero zavrne pritožbo (drugostopni organ), morebiti prejeto izjavo stranke z nasprotnim interesom o pritožbi vselej vročiti tudi pritožniku (in temu omogočiti tudi izjasnitev glede takšne izjave). Ne glede na navedeno sodišče pojasnjuje, da je takšno ravnanje upravnega organa, ob upoštevanju načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, potrebno v primeru, ko namerava organ na podlagi prejete izjasnitve v svoji odločbi dopolniti razloge izpodbijane odločitve, pri tem pa navajati za odločitev pomembna dejstva in okoliščine, glede katerih pritožniku predhodno ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Položaj, v katerem pritožniku še pred izdajo drugostopenjske odločbe to ne bi bilo omogočeno, bi namreč predstavljal kršitev omenjenega načela. Nesp