229. člen ZUP

Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je imel položaj stranke v obravnavanem samostojnem upravnem postopku odmere nagrade in potrebnih izdatkov odvetnik, ki je izvajalec BPP. Postopek se je začel na zahtevo odvetnika s tem, ko je pravočasno vložil napotnico s priloženim stroškovnikom. To pomeni, da tožnik v obravnavanem upravnem postopku vse do nastopa dokončnosti izpodbijanega sklepa ni imel položaja stranke, zaradi česar na tej podlagi ne more biti stranka v tem upravnem sporu. Tožnik bi moral v obravnavanem primeru za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP. Če pa je upravni postopek že končan, obstaja možnost obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Tožnik kot upravičenec do BPP po pojasnjenem nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, saj z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o kakšni njegovi pravici ali pravni koristi. Sodišče je zato tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je imela položaj stranke v obravnavanem samostojnem upravnem postopku odmere nagrade in potrebnih izdatkov odvetnica, ki je izvajalka BPP. Postopek se je začel na zahtevo odvetnice s tem, ko je pravočasno vložila napotnico s priloženim stroškovnikom, kar med strankami ni sporno. To pomeni, da tožnik v obravnavanem upravnem postopku vse do nastopa dokončnosti izpodbijanega sklepa ni imel položaja stranke, zaradi česar na tej podlagi ne more biti stranka v tem upravnem sporu. Tožnik bi torej moral v obravnavanem primeru za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan, pa ima možnost obnove upravnega postopka po 9. členu 260. člena ZUP. Sodišče še ugotavlja, da četudi bi tožnik v upravnem postopku imel položaj stranskega udeleženca, bi moralo sodišče njegovo tožbo zavreči, saj tožnik po vsebini ugovarja le zavrnilnemu delu izpodbijanega sklepa, za kar pa nima pravnega interesa.

Tožnica bi torej pravni interes za tožbo na spremembo izpodbijanega sklepa oziroma izpodbojno tožbo izkazovala le, če bi jo vložila še v času pred izdajo odločbe v postopku nadzora. Ob odprtem nadzornem postopku bi si namreč, če bi bila s tožbo uspešna, (še) lahko izboljšala svoj pravni položaj. Po zaključku nadzornega postopka pa bi vstop v postopek nadzora mogla uveljavljati le s predlogom toženki za obnovo tega upravnega postopka. V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja najprej, da tudi tožnica sama glede na končan postopek nadzora pravnega interesa za vloženo tožbo v sporu polne jurisdikcije (z zahtevkom, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi ter ji samo dovoli vstop v postopek nadzora ter vpogled v spis in naj toženki naloži, naj začne postopek obnove) oziroma podrejeno, izpodbojno tožbo (z zahtevkom naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek), ni (več) zatrjevala. Pri tem sodišče zgolj pripominja, da tudi ob izkazanem pravnem interesu za tožbo v sporu polne jurisdikcije in ugodilni sodbi tožnica ne bi mogla uspeti s pridruženim zahtevkom, naj sodišče toženki naloži, naj na podlagi ugodilne sodbe začne postopek obnove, v katerem bo t

ZBPP jasno loči obveznosti in pravice Republike Slovenije od obveznosti in pravic pristojnega organa za BPP. Prvi tožnik je tako organ, ki preko svoje predsednice in strokovne službe odloča o dodelitvi brezplačne pravne pomoči in opravlja druga strokovna in administrativna opravila, ni pa (končni) upravičenec iz materialnega razmerja. To je po izrecnih določbah ZBPP država, torej Republika Slovenija. Pravico do pritožbe ima oseba, ki je (dejansko) imela položaj stranke postopka pred organom prve stopnje (formalni kriterij). Ne gre torej zgolj za to, kateri subjekt bi moral imeti položaj stranke kot upravičeni predlagatelj v skladu s 46. členom ZBPP, temveč kateri subjekt je tak položaj dejansko imel. Kot upnik je v predlogu davčne izvršbe navedena Republika Slovenija, brez nadaljnjih identifikacijskih podatkov, kot sta matična številka ali naslov. Tako zgolj na podlagi (nepopolne) označbe upnika v predlogu ni mogoče zanesljivo sklepati na to, ali je upnik država ali njen organ, ki v svojem imenu nosi naziv "Republika Slovenija".

Iz tožbe in predložene dokumentacije izhaja, da tožnica v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, ni sodelovala niti kot stranka niti kot stranski udeleženec. Kot sama navaja, ji je bila odločba vročena na podlagi petega odstavka 130. člena ZVO-2. Ta določa, da ministrstvo odloči o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja iz prvega odstavka 126. člena tega zakona v treh mesecih od prejema popolne vloge, odločbo pa pošlje tudi pristojni inšpekciji in občini, na območju katere se nahaja naprava ali opravlja dejavnost. Tega, da tožnica v obravnavani zadevi ni legitimirana za vložitev tožbe, ne spremeni niti njeno sklicevanje na določila Aarhuške konvencije.

V konkretnem primeru je bila tožniku pravica do pritožbe zagotovljena v skladu z določbo 157. člena ZDavP-2, vendar pa tožnik ni spoštoval zakonsko določenega roka za vložitev pritožbe in jo je zato toženka utemeljeno zavrgla. Trditev tožnika, da je 8-dnevni rok prekratek, torej ni utemeljen, saj gre za zakonsko določen pritožbeni rok, ki je enak za vse, ki jim je izdan sklep o davčni izvršbi, odločitev toženke, ki je tožnikovo pritožbo, vloženo po izteku pritožbenega roka, zavrgla, pa pravilna in utemeljena na zakonu, konkretno na določbi 157. člena ZDavP-2 in na določbi 240. člena ZUP.

Sklepa sta bila izdana v dveh samostojnih upravnih postopkih in temeljita na različnih pravnih podlagah. Ker po navedenem pogoji za kumulacijo tožbenih zahtevkov iz 35. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, je sodišče tožnika na podlagi 31. člena ZUS-1 opozorilo na to pomanjkljivost in ga pozvalo na njeno odpravo. Tožnik na poziv sodišča ni odgovoril in ni vložil samostojne tožbe. Posledično je sodišče na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 tožbo zoper sklep Občinske uprave Mestne občine Novo mesto št. 3512-0481/2021 (660) z dne 15. 3. 2022 zavrglo. Tožnik v pritožbi tudi ni zatrjeval, da izdano soglasje posega v njegove pravice ali pravne koristi. Tudi v tožbi podaja zgolj dejanske navedbe glede škode, ki jo na njegovem zemljišču povzroča meteorna voda, s čimer pa posega v pravice oziroma pravne koristi, ki bi izhajal prav iz izdanega soglasja, ni izkazal. S temi navedbami po oceni sodišča zatrjuje kvečjemu dejanski interes za izid postopka, kar pa ne zadostuje, da bi bil kot druga oseba iz drugega stavka prvega odstavka 229. člena ZUP upravičen do vložitve pritožbe.

Izpodbijan sklep je pomanjkljiv, saj ne vsebuje razlogov o tem, zakaj zahtevku tožeče stranke za vstop v postopek kot stranski udeleženki ni bilo ugodeno. Tožena stranka bi se glede na zavrnitev zahtevka morala vsebinsko opredeliti do (ne)obstoja pravnega interesa tožeče stranke. Sodišče ugotavlja, da ne gre za pomanjkljivo obrazložitev, temveč za situacijo, ko je navedba dejanskega stanja in razlogov povsem izostala, zato je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka. Tožeča stranka je zahtevo za vstop v postopek vložila po izdaji prvostopenjske odločbe, kar pa je glede na drugi odstavek 142. člena ZUP prepozno. V tej fazi postopka ima oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec, na voljo zahtevo za vročitev odločbe po drugem odstavku 229. člena ZUP. Sodišče je v sporu polne jurisdikcije odločilo tako, da je zahtevo tožeče stranke za priznanje stranske udeležbe v postopku kot prepozno zavrglo, saj jo je tožeča stranka v upravnem postopku podala šele po izdaji odločbe.

Položaj stranke v upravnem sporu je pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku. Tožeča stranka je v upravnem postopku vložila zahtevo za vstop v postopek kot stranska udeleženka in je tožena stranka njeno zahtevo zavrnila. Zoper sklep o zavrnitvi zahtevka za vstop v postopek je vložila tožbo v upravnem sporu, ki je bila s sodbo zavrnjena. O udeležbi tožeče stranke v upravnem postopku je torej odločeno z dokončno in pravnomočno odločbo. To pomeni, da v tem upravnem sporu ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe.

Jasno je, da je tudi zahtevek za povračilo izplačanega nadomestila plač po desetem odstavku 19. člena ZIUPGT zahtevek v pomenu 125. člena ZUP. Ključno je namreč, da je Zavod v materialnopravnem smislu odločil o pravici tožnice (da prejme povračilo). Vsebina elektronskega sporočila z dne 18. 11. 2021 je odklonitev oziroma zavrnitev zahteve za izplačilo povračila. V tem pogledu ni pomembna struktura oziroma odsotnost sestavin po ZUP (drugi, tretji in peti odstavek 210. člena ter 212. do 216. člen ZUP).

Tožnica kot najemnica izkazuje le dejanski, ne pa tudi pravni interes, ter v inšpekcijskem postopku ni imela položaja stranske udeleženke. Takšne opredelitve razmerja tožnice do konkretne upravne zadeve ne spreminjajo niti navedbe, da prepoved uporabe objekta lastniku vpliva tudi na njeno uporabo objekta kot najemnice, niti njena vlaganja v nepremičnino.

Po določbah ZUP je pritožba dovoljena samo zoper odločbo, to je akt, s katerim je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih stranke (prvi odstavek 229. člena ZUP), ter zoper tiste sklepe, zoper katere je to izrecno določeno (prvi odstavek 258. člena ZUP). Zoper zapisnik, ki ni nič od zgoraj navedenega, pritožba oziroma ugovor ni dovoljen. Z zapisnikom o inšpekcijskem ogledu se ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, zato je odločitev, da se ugovor kot neutemeljen zavrže, pravilna in zakonita.

Po določbah ZUP je pritožba dovoljena samo zoper odločbo, to je akt, s katerim je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih stranke (prvi odstavek 229. člena ZUP), ter zoper tiste sklepe, zoper katere je to izrecno določeno (prvi odstavek 258. člena ZUP). Zoper opomin, ki ni nič od zgoraj navedenega, torej pritožba ni dovoljena, zato je odločitev, da se ta kot neutemeljena zavrže, pravilna.

Zoper opomin pred izvršbo pritožba ni dovoljena.Če in ko bo davčni organ o tem izdal sklep o davčni izvršbi (143. člen ZDavP-2), bodo zoper njega tožniku na voljo tudi z ZDavP-2 določena pravna sredstva (157. člen ZDavP-2).

Določbo, da lahko oseba vstop v postopek zahteva „kadarkoli“, (pa) je po mnenju sodišča treba razlagati v skladu z določbami ZUP, ki po izdaji prvostopenjske odločbe za morebitnega stranskega udeleženca predpisujejo drugačen način vstopa v postopek, in sicer prek zahteve za vročitev odločbe in možnosti za vložitev pritožbe (prvi in drugi odstavek 229. člena ZUP)1. Z zahtevo po 142. členu ZUP je torej mogoče zahtevati položaj stranke oziroma stranskega udeleženca le do izdaje prvostopenjske odločbe. Glede na pravnomočno končan postopek izdaje gradbenega dovoljenja tudi morebitna ugodilna sodba, s katero bi sodišče izpodbijani sklep o zavrnitvi tožnici udeležbe v postopku odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki ga je izdal, v ponovni postopek, na pravni položaj tožnice ne bi mogla vplivati oziroma ga ne bi mogla izboljšati. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je (namreč) mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave).

ZUP vsebuje splošna sistemska pravila o tem, kako se odloča o pritožbi. Za to, ali je zoper odločbo konkretnega organa možna pritožba, kdo o njej odloča in kakšni so njeni učinki, pa je treba uporabiti zakone, ki urejajo posamezna področja in organizacijo upravnih organov. V pričujočem primeru je to ZON. Besedilo 118. člena ZON ne pušča nobenega dvoma. Naslovljeno je „Zastopanje interesov ohranjanja narave“ in jasno opredeljuje postopke, v katerih tožeča stranka zastopa te interese. Gre za postopke, katerih predmet so sestavine biotske raznovrstnosti, naravne vrednote ali zavarovana območja. Med slednje se uvršča Območje Natura 2000. Do enakega sklepa vodijo tudi logična, sistematična in teleološka (funkcionalna) razlaga pravila. Tožeča stranka je namreč organizacija, pristojna za ohranjanje narave (prvi odstavek 115. člena ZON), kar vključuje ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo naravnih vrednot (prvi odstavek 1. člena ZON).

Ker tožeča stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni bila udeležena kot stranka ali stranski udeleženec, ne more biti stranka v obravnavanem upravnem sporu, zato je sodišče njeno tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Slednjemu ugovoru (ki ga sodišče obravnava kot kršitev pravice do sodelovanja v celotnem upravnem postopku) ni mogoče pritrditi. 44. člen ZUP res nalaga organu, da mora ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Ta določba je v nadaljevanju zakona še podrobneje razdelana v 143. členu ZUP, ki nalaga konkretna dejanja organu v tej smeri, torej v smeri zagotavljanja udeležbe vseh strank v konkretnih postopkih. Vendar - in kot izhaja tudi iz prej omenjenega Komentarja k 143. člena ZUP - organ v takih primerih odloča na podlagi podatkov, ki jih ima na voljo v času izdelave vabila k udeležbi, do tega časa pa so načeloma znane stranke postopka, vsebina zahtevka in obseg sodelovanja strank v ugotovitvenem postopku. To za konkretni primer (kot je navedel že drugostopenjski organ) pomeni presojo pravnega interesa v okviru 22. člena ZKZ, na podlagi katerega je začet postopek odobritve pravnega posla, tj. po tem, ko fizična ali pravna oseba, ki sklene pravni posel z lastnikom nepremičnine (sprejme ponudbo, ki je bila objavljena na oglasni deski pri upravnem organu), poda vlogo za o

Načelo zaslišanja stranke je eno od temeljnih načel upravnega postopka. Vrhovno sodišče RS je v sklepu X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015 sprejelo stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Vrhovno sodišče RS je hkrati opozorilo, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa. Na to odločitev pa, poleg pravno relevantnih dejstev, vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo upravni organ uporabil in kako jih bo razlagal.

O pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdala uprava samoupravne lokalne skupnosti v upravni zadevi iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti, odloča župan. Tožnica zoper izpodbijani akt ni vložila pritožbe, saj ji je prvostopni organ podal napačni pravni pouk, da lahko neposredno vloži upravni spor. Ne glede na navedeno pa se tožba v upravnem sporu lahko vloži le zoper dokončni upravni akt, kar pa izpodbijani akt (še) ni, saj tožnica zoper njega še ni vložila pritožbe.