261. člen ZUP

Za odločitev v tej zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali pomeni sklep sodišča Psp 102/2010 z dne 28. 8. 2024 in sodba sodišča Ps 260/2023 z dne 4. 3. 2024 za nov dokaz oziroma novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Določeno je, da postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) se obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Za nov dokaz samo takšen dokaz, ki je obstajal že pred izdajo dokončne odločbe, vendar ni bil znan, ker se zanj ni vedelo. Možnost uporabe tega dokaza je nastala pozneje, ker se je zanj izvedelo oziroma se je nov dokaz našel šele po končanem upravnem postopku. V tej zadevi je bila sodna odločba izdana po dokončnosti upravne odločbe. Glede na navedeno v tem primeru ne gre za nov dokaz.

Pravni interes in s tem aktivna legitimacija za uveljavljanje ničnosti se presoja v okviru vprašanja, ali ničnostni razlog lahko posega v pravni položaj osebe, ki se nanj sklicuje, kar pomeni, da mora morebiti ugotovljena ničnost odločbe neposredno vplivati na izboljšanje pravnega položaja te osebe. Pravno upošteven je tisti interes, za katerega je v konkretnem primeru ugotovljeno, da je oseben, neposreden in utemeljen v določeni pravni normi. Bistvo pravnega interesa je, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari. Sklicevanje na pravice ali koristi, ki jih ne urejajo materialni predpisi, pa ne utemeljuje pravnega, ampak dejanski interes. Dejanski interes je položaj, ko posameznik na podlagi materialnega predpisa nima individualno določene pravice, temveč se sklicuje na splošni oziroma javni interes. Vpliv na poslovanje tožničine lekarne v smislu njenega poslovnega rezultata poslovanja je dejanski interes, kot je to pravilno ugotovila tožena stranka, saj ZLD-1 tožnici kot koncesionarki ne daje pravice, da bi na območju občine, ki ji je podelila koncesijo, imela izključno pravico izvajati lekarniško deja

Tožnik je imel možnost okoliščine, relevantne za odmero davka, navesti in predložiti vsa potrebna dokazila, tudi po vročitvi odmerne odločbe, v pritožbenem postopku, v katerem bi lahko zatrjeval in dokazoval, da je davčni organ dejansko stanje, relevano za odmero dohodnine, ugotovil napačno. Ker pa tožnik pritožbe zoper prvostopno odločbo ni vložil in za to opustitev tudi ni navedel nobenega razloga, je pravilen zaključek davčnega organa, da tožnik ni izkazal, da brez svoje krivde v končanem prejšnjem postopku ni mogel navesti okoliščin, zaradi katerih sedaj predlaga obnovo.

O novih dejstvih in dokazih lahko govorimo le v primeru, ko gre za dejstva ali dokaze, ki ne samo, da v že dokončno končanem upravnem postopku niso bila uporabljena, ampak jih stranke tudi niso mogle uporabiti, ker za dejstva niso mogle vedeti oziroma so jim bili dokazi nedosegljivi. Drugače povedano, kot novega dejstva ali dokaza ni mogoče uporabiti dejstev, o katerih se je bilo mogoče uspešno pozanimati že v rednem upravnem postopku oz. kot nove dokaze ni mogoče upoštevati takšnih, ki jih je bilo mogoče pridobiti in predložiti že v rednem postopku.

V predmetni zadevi je nesporno, da tožnik ni bil stranka v postopku izdaje dovoljenja za promet z zdravilom (cepivom). Že to pa posledično pomeni, da obnove navedenega postopka iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP ni bil upravičen predlagati.

Okoliščina glede poteka preiskave pri tretji osebi v povsem drugem postopku, sama po sebi ničesar ne pove o poteku preiskave pri A. A. oziroma o tem, koliko gotovine so policisti ob preiskavi našli. Zato to dejstvo ne izpolnjuje pogojev po prvem odstavku 89. člena ZDavP-2, torej da bi šlo za dejstvo in dokaz, ki bi mogel sam zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo navedeno ali uporabljeno v prejšnjem postopku. A. A. je bil s tem, da je prvostopenjski organ pridobil te listine od C., v postopku seznanjen, prav tako je bil seznanjen z njihovo dokazno oceno. To pa obenem pomeni, da je imel možnost vpogleda v te listine, možnost preveritve vsebine in možnost ugovora glede njihove dokazne presoje. Prav tako je imel možnost ugovarjati domnevno procesno kršitev neprevajanja listine v tujem jeziku zaradi domnevnega nerazumevanja tujega jezika s strani pooblaščenih oseb, kot tudi samo dokazno oceno. A. A. ni bil dolžan priskrbeti prevoda listin v tem postopku, vendar pa to ne pomeni, da te možnosti ni imel in da bi bil kakor koli omejen pri ugovarjanju dokazni oceni v zvezi s temi listinami, pri čemer se je sam odločal, al

Četudi mnenje odpustnega psihiatra ne bi bilo pravilno upoštevano pri določitvi datuma invalidnosti, to ne more biti razlog za obnovo postopka. Morebitno nepravilno ugotovitev datum nastanka I. kategorije invalidnosti bi tožnik ob primerni skrbnosti lahko kvečjemu izpodbijal z rednim pravnim sredstvom. Torej s pritožbo zoper odločbo o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 17. 6. 2021 dalje in priznano pravico do invalidske pokojnine, ne pa z izrednim pravnim sredstvom v obnovi postopka.

Izvajanje izvirnih pristojnosti občine pomeni sprejem in izvedbo ustreznih ukrepov na teh področjih, ne pomeni pa, da gre v konkretnih upravnih postopkih, kjer se odloča o pravicah in obveznostih drugih subjektov, za njene neposredne na zakon oprte osebne koristi in s tem pravni interes v smislu prvega odstavka 43. člena ZUP. Tožnica tudi ne more pridobiti položaja stranskega udeleženca, če so prizadeti krajani njene krajevne skupnosti oziroma njihovo premoženje, saj pri tem ne gre za uveljavitev njenih pravnih koristi.

Tožnica je v obnovljenem postopku upravičeno izpostavila, da so bila (oziroma na podlagi PGD bodo) na predmetnem objektu izvedena dela, ki jih GD1997 ni omogočal in za katera tudi ni bilo izdano drugo ustrezno gradbeno dovoljenje ter da bi moralo biti to upoštevano v postopku za izdajo GD2014. Izdaja gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti obravnavanega dela objekta v stanju, ki bi bilo neskladno z legalnim stanjem po GD1997 (oziroma morebitnih drugih naknadno izdanih dovoljenjih), bi namreč dejansko pomenila „legalizacijo“ vseh del, ki niso zajeta v tem (oz. drugem) gradbenem dovoljenju. Gradbeno dovoljenje za (med drugim) spremembo namembnosti namreč očitno lahko temelji le na legalnem stanju, kar vsaj posredno izhaja tudi iz tretjega odstavka 54. člena ZGO-1, po katerem je treba v zahtevi za izdajo takega gradbenega dovoljenja navesti tudi številko in datum gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen.

Tožnika v inšpekcijskem postopku nista sodelovala niti kot stranki niti kot stranska udeleženca, zato ne moreta predlagati obnove tega postopka iz razlogov po 1., 2., in 5. točki 260. člena ZUP, kot sta to storila, saj imajo možnost to predlagati zgolj stranke postopka. Tožnika bi lahko predlagala obnovo postopka le iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, šele če bi pridobila položaj stranke ali stranskega udeleženca, pa bi lahko v postopku uveljavljala obnovitvene razloge, ki sta jih zatrjevala v zahtevi za obnovo postopka. Toženka je zato pravilno ugotovila, da tožnika nimata aktivne legitimacije za vložitev predloga za obnovo postopka po 1., 2. in 5. točki 260. člena ZUP in je njun predlog za obnovo postopka na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP utemeljeno zavrgla.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da tožnik za dopolnjeno zavarovalno dobo v Nemčiji, ki jo želi uveljaviti v obnovitvenem postopku, ni vedel že pri uveljavljanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, to je pri izdaji odločbe z dne 27. 11. 2019. Tožnik je ob vložitvi zahteve z dne 21. 10. 2019 za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo vedel, da je bil predhodno zavarovan tudi pri nemškem nosilcu zavarovanja. Vendar te dobe v postopku priznanja te pravice ni uveljavljal in je celo izjavil, da bo podatke na obrazcu U1 pridobil sam. Zato je edino pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pogoji iz drugega odstavka 261. člena ZUP niso izpolnjeni. Skladno s citirano določbo sme namreč stranka predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde teh okoliščin ni mogla navesti. Pri tem pa ni relevantno, zakaj določenih dejstev ter okoliščin ni mogla navesti oziroma jih ni navedla.

Po določbah 261. člena ZUP lahko obnovo postopka predlaga stranka, to je oseba, ki je sodelovala kot stranka v prejšnjem postopku (to je v postopku, katerega obnova se predlaga), glede na določbo tretjega odstavka 43. člena ZUP (po kateri ima stranski udeleženec postopka v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače) pa lahko predlog za obnovo postopka vloži tudi stranski udeleženec (to je po 43. členu ZUP oseba, ki se je zaradi izkazanega pravnega interesa udeleževala postopka, v tem primeru prejšnjega postopka). Glede na določbe 6. člena ZPPreb je pravilna presoja upravnih organov, da tožnik nima pravnega interesa za sodelovanje v postopku oziroma za uvedbo obnove postopka spremembe stalnega prebivališča svojih mladoletnih otrok, saj njegovo soglasje za spremembo prebivališča otrok, glede na to, da so dodeljeni v varstvo in skrb materi, pri kateri dejansko živijo, na podlagi četrtega odstavka 6. člena ZPPreb ni potrebno.

Kljub tožnikovem zatrjevanju, da je bil zaradi očitne napake organa (v zvezi z neuporabo spornega stanovanja) njegovi pravni prednici NUSZ nezakonito odmerjen, organ okoliščine, ali gre v obravnavanem primeru za očitno napako, niti ni ugotavljal. Pri obravnavi tožnikove zahteve, podane na podlagi 90. člena ZDavP-2, je namreč izhajal iz napačne razlage te določbe, saj je zahtevo zavrnil že iz razloga, ker zatrjevane napake ni bilo mogoče ugotoviti neposredno, tj. brez izvedbe ugotovitvenega postopka, s čimer ta po njegovo ni mogla biti očitna. Kot že povedano pa sama izvedba ugotovitvenega postopka v zvezi z zatrjevano napako ne izključuje, da bi bila ta napaka očitna in bi organ tožnikovi zahtevi kasneje ugodil in sporno odločbo o odmeri NUSZ tudi odpravil, razveljavil ali spremenil. Dokazi, ki jih je tožnik navedel v predlogu za obnovo postopkov, tj. dokazi v zvezi z dejanskim krajem prebivanja njega in njegove pokojne partnerke oziroma najemanjem stanovanja na drugem naslovu niso (subjektivno) novi dokazi, saj bi jih lahko tožnikova pravna prednica predložila že v postopkih odmere NUSZ. Upoštevaje datum pogodb in dejstvo, da v stanovanju ni več živela, je namreč že v čas

Iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP stranka ne more predlagati obnove postopke, če je tak razlog brez uspeha uveljavljala v že končanem prejšnjem postopku (četrti odstavek 261. člena ZUP). Zato tudi ne drži, da se toženka ne bi smela sklicevati na razloge iz sklepa o zavrnitvi tožnikove zahteve za udeležbo v postopku št. 35400-241/2017-27 z dne 24. 10. 2018.

Na pravno vprašanje, zaradi katerega je bila dopuščena revizija (ali se v postopkih odmere dohodnine v primeru samoprijave, ki je vložena po tem, ko zoper informativni izračun ni bil vložen ugovor in je le-ta pridobil naravo odmerne odločbe – obenem pa ni bil začet davčni postopek po uradni dolžnosti – priznavajo stroški v zvezi z delom ter vzdrževanimi družinskimi člani) je treba odgovoriti tako, da se v obnovljenih postopkih odmere dohodnine morajo priznati tudi stroški v zvezi z delom ter vzdrževanimi družinskimi člani in to ne glede na to, da davčna napoved na podlagi samoprijave (63. člen ZDavP-2), ki je vložena po tem, ko zoper informativni izračun ni bil vložen ugovor in je le-ta pridobil naravo odmerne odločbe, ni mogoča. Končni rok za vložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave ne postavlja omejitev glede upoštevanja tam navedenih dejstev (v obnovljenem postopku). Davčni zavezanec zaradi same uporabe instituta samoprijave (v obnovljenem davčnem postopku) ni prekludiran za uveljavljanje stroškov dela ter davčnih olajšav. Tudi v obnovljenem postopku velja načelo materialne resnice (5. člen ZDavP-2), po katerem je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva,

V konkretnem primeru je obnovo postopka začela FURS po uradni dolžnosti po tem, ko je prejela podatek o znesku, ki je bil tožniku vrnjen od davkov, poravnanih v Avstriji od dohodkov, ki jih je tam dosegel v letu 2011. Ko organ odloči o tem, da se postopek obnovi, določi tudi v kakšnem obsegu se obnovi, v primeru, ko o tem odloči po uradni dolžnosti, pa še presodi, ali so za obnovo izpolnjeni zakonski pogoji. Po tem, ko je FURS iz tujine prejela odločbo tujega organa o odmeri davka tožniku za leto 2011, je izdala sklep, da se postopek odmere dohodnine tožniku za leto 2011, ki je bil končan s to odločbo, obnovi po uradni dolžnosti, in sicer v obsegu, da se ugotovi pravilna osnova za odmero dohodnine za to leto. Predmet obnove postopka je bilo torej le ugotavljanje pravilne osnove za odmero dohodnine, ne pa tudi presoja ali je tožnik upravičen do posebnih davčnih olajšav za stroške v zvezi z delom v tujini ter za posebne olajšave za čezmejne delovne migrante po ZDoh-2.

Tožena stranka je pravilno ravnala s tem, ko je izpodbijano odločbo vročila tožnici, da ima možnost izpolniti obveznost, ki ji jo nalaga Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive, vendar navedeno dejstvo še ne pomeni, da ji je priznala položaj stranske udeleženke. Ker tožena stranka tožnice ni povabila k udeležbi v postopku, tožnica pa udeležbe v postopku ni zahtevala in ker je tožena stranka z vročitvijo obravnavanih pozivov in izpodbijane odločbe postopala po procesnih določilih Pravilnika, sodišče meni, da je stranka z interesom utemeljeno zatrjevala, da tožnica ni imela položaja stranske udeleženke v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Tožnica ni imela položaja stranske udeleženke v upravnem postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, zato ne more biti stranka v upravnem sporu in posledično ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe v obravnavanem upravnem sporu.

Če tožnik meni, da oseba, ki pri svojem medijskem delovanju uporablja ime medija Rock Maribor krši njegovo izključno pravico iz blagovne znamke, mu zakon omogoča, da zahteva prepoved kršenja te pravice v pravdnem postopku, medtem ko mu zahteve za izbris iz razvida medijev (na področju upravnega prava) ne zagotavlja. Glede na navedeno je pravilna odločitev toženke, da je potrebno tožnikov predlog za izbris medija Rock Maribor iz razvida medijev po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči, ker tožnik v vlogi ni uveljavljal svoje pravice ali pravne koristi s področja upravnega prava. Toženka je pravilno zavrgla tudi predlog za obnovo postopka vpisa medija Rock Maribor, tožnik v postopku vpisa tega medija v razvid medijev ni bil stranka.

Tožnica se sklicuje na odstopno izjavo z dne 30. 11. 2015, ki jo je tudi priložila k predlogu za obnovo postopka. Navedena odstopna izjava je glede na navedbe tožnice obstajala že v času odločanja tožene stranke o lastnosti zavarovanca. Da je uveden postopek, je bila tožnica obveščena z dopisom datiranim z 28. 3. 2017, ki ji je bil, glede na listinsko dokumentacijo v spisu vročen, 3. 4. 2017. Sama odločba o lastnosti zavarovanca pa je bila izdana 10. 5. 2017. V tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča ne gre za novo dejstvo oziroma nov dokaz. Ne gre namreč za novo dejstvo oziroma nov dokaz, za katerega bi tožnica izvedela že po končanem postopku. Skladno z drugim odstavkom 261. člena ZUP pa sme zaradi okoliščin iz 1. točke 260. člena ZUP stranka predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo.

Zapisnik o inšpekcijskem pregledu Inšpektorata za javni sektor ni nov dokaz oziroma ugotovitve v njem niso nova dejstva v smislu obnovitvenega razloga po 1. alineji 260. člena ZUP.