239. člen ZUP

Davčni organ se je v predmetni zadevi vnaprej opredelil o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu tožnikovih dokazov na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Gre torej za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa je nedovoljena.

Upravno poslovanje upravnih oseb, če na podlagi javnih pooblastil opravljajo upravne nalog, torej tudi centrov za socialno delo pri odločanju o pravicah iz javnih sredstev, je v obravnavnem obdobju urejala Uredba o upravnem poslovanju (Uredba). Upravljanje z dokumentarnim gradivom, vključno s sprejemanjem pošte, je natančno predpisano v 92. in naslednjih členih Uredbe. Vsako delo organov, kadar opravljajo upravne naloge, je treba dokumentirati z ustreznim pisnim zapisom: dokumentom, zaznamkom ali pisarniško odredbo tako, da je mogoče delo kasneje pregledovati, preverjati njegovo pravilnost, pravočasnost in kakovost izvajanja, dokazovati dejstva in ohraniti zapise za znanost in kulturo ali za pravno varnost pravnih in fizičnih oseb (92. člen Uredbe). Pisne vloge v fizični obliki sprejema glavna pisarna, lahko jih sprejema tudi svetovalec za pomoč strankam, če tako določi predstojnik organa (105. člen Uredbe). Stranki, ki osebno izroči vlogo ali drug dokument, javni uslužbenec na njeno zahtevo potrdi prejem (1. odstavek 117. člena Uredbe). O vseh zadevah, dosjejih in dokumentih, ki jih organ prejme ali nastanejo pri njegovem delu se vodi evidenca dokumentarnega gradiva (124. člen

Pritožbi priložena dokazila so za odločanje v tej zadevi tolikšnega pomena, da bi se moral pritožbeni organ druge stopnje pri svojem odločanju s prilogami do njih opredeliti, tudi glede na njihovo dokazno veljavo z vidika 3. odstavka 179. člena ZUP. Ker se organ do navedenih pritožbenih prilog in navedb ni opredelil, so pa pomembni za odločanje v obravnavani zadevi, je drugostopenjska odločba tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti.

Dan oddaje priporočene pošiljke na pošto, bi štel za dan vložitve pritožbe le v primeru, če bi jo tožnik poslal pristojnemu organu.

Pritožba, ki je bila vložena po preteku petnajstdnevnega roka, je prepozna. Zato jo je bilo treba zavreči. Vročitev je bila sicer opravljena po 87. in 86. členu ZUP/86 in ne po 87. členu ZUP/99, vendar pa to ne vpliva na pravilnost predmetne odločitve.

Ker je tožnica zoper pozitivno prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo, je moral toženec opraviti tudi revizijo prvostopenjske odločbe in o pritožbi in reviziji odločiti z isto odločbo. Ali je bila sprememba odločbe v reviziji, ki je znižala znesek dodatka k invalidski pokojnini, do katerega je upravičena tožnica kot slovenska državljanka, ki prejema pokojnino iz Srbije, utemeljena, je ostalo neugotovljeno, ker je sodišče zmotno štelo, da tožnica zoper odločbo prve stopnje ni vložila pritožbe, temveč predlog za popravo pomote, zaradi česar po preteku treh mesecih od dokončnosti odločbe ni več mogoče odločati o reviziji.

Glede na tožbene navedbe in k tožbi priloženo dokazilo, je ugotovitev drugostopenjskega organa, da je tožnica pritožbo vložila 29. 3. 2011, napačna oziroma vsaj preuranjena. Tožnica namreč v tožbi navaja, da je pritožbo pravočasno oddala 26. 3. 2011 ob 19.30 uri, priporočeno na bencinskem servisu, o čemer je predložila tudi potrdilo o oddaji pošiljke, zato je njen ugovor utemeljen.

Če investitor vloži zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za nedovoljeno gradnjo, se njegova zahteva zavrne, če ne predloži potrdila o plačanem nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo prostora (6. odstavek 157. člena ZGO-1), kar pomeni, da plačilo nadomestila pomeni enega izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja (5. točka 1. odstavka 66. člena ZGO-1). Bistvo načela zaslišanja stranke ni v navzočnosti stranke na ustni obravnavi, pač pa predvsem v možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega postopka. Zato gre za absolutno bistveno kršitev, če se stranka sploh ni imela možnosti izjaviti o relevantnih dejstvih in okoliščinah (3. točka 2. odstavka 239. člena ZUP), v ostalih primerih pa je treba presojati, ali bi kršitev lahko vplivala na drugačno odločitev o zadevi (relativno bistvena kršitev) oziroma ali gre za nebistvene kršitve (2. odstavek 248. člena ZUP).

Organ druge stopnje ne more v pritožbenem postopku meritorno obravnavati zadeve, če je bila odločba prve stopnje že pred tem nadomeščena z drugo odločbo.

Pritožbeni rok teče od vročitve vsake odločbe posebej. Če pa je bilo o vseh vlogah odločeno, ne gre za molk organa.

Tožena stranka je odločila 11. 2. 2003, ko je bil v spisu že podatek, da je bila izdana nadomestna odločba Centra za socialno delo A. Pravilno je stališče tožnice, da bi morala tožena stranka to spremenjeno okoliščino upoštevati in pred svojo sprejeto odločitvijo preveriti oziroma ugotoviti ali je izvršilni naslov, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o dovolitvi upravne izvršbe z dne 13. 11. 2002, odpravljen ali razveljavljen ter ali so podani pogoji po 1. odstavku 293. člena ZUP in šele nato odločiti o pritožbi tožnice proti sklepu Upravne enote A z dne 13. 11. 2002; vse to pa bo morala tožena stranka upoštevati v ponovljenem postopku. Pri svoji odločitvi je sodišče upoštevalo tudi odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-312/00 z dne 23. 4. 2003 in Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 16/04, v nadaljevanju: ZZZDR-C). V 35. členu ZZZDR-C je urejen način dokončanja tekočih oziroma že začetih postopkov po 1. odstavku 106. člena ZZZDR. Postopki, ki so začeti do uveljavitve novele, to je do 1. 5. 2004, se tako dokončajo pred centri za socialno delo po določbah ZZZDR in o pritožbah zoper te odločbe odloča ministrstvo, pris

S pretekom pritožbenega roka postane odločba, zoper katero ni bila vložena pritožba, prepozna. V pravnomočne odločbe pa ni mogoče posegati s pritožbo, temveč le z izrednimi pravnimi sredstvi.

Nesporno je, da je bila pritožba zoper prvostopno odločbo vložena po preteku 15-dnevnega pritožbenega roka, zaradi česar jo je bilo treba po določbah 239. člena ZUP/86 kot prepozno zavreči.

Tožnica je v vlogi z dne 18.12.1995 navedla vse bistvene sestavine pritožbe in bi jo zato organ druge stopnje moral šteti skupaj z vlogo z dne 27.12.1995 kot obrazloženo pritožbo, torej kot eno pritožbo obeh tožnic ter o zadevi odločiti meritorno.

Po 11. členu ZUP/86 pritožba ni dovoljena, če je z zakonom izključena oziroma, če je vložena zoper odločbo, izdano na drugi stopnji. Zato tega člena ni mogoče razlagati tako, da pravico do pritožbe navezuje na obstoj pravnega interesa pri osebi, ki je v upravnem postopku na prvi stopnji sodelovala kot stranka.

Tožnikovo pritožbo zoper izbris iz registra stalnega prebivalstva bi morala tožena stranka šteti za vlogo za izdajo potrdila iz navedenega registra. Tožnik je namreč imel možnost zahtevati izdajo potrdila o vpisu. Če mu ga tožena stranka ni hotela izdati, bi morala njegovo vlogo zavrniti, ne pa zavreči. Zoper akt o zavrnitvi, ki je upravni akt, pa je sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu.

Ker je tožnik ravnal po napačnem pravnem pouku v odločbi o zavrženju pritožbe, ki jo je izdal upravni organ druge stopnje in zoper katero pritožba ni dovoljena (4. odstavek 11. člena ZUP/86), ter zoper njo vložil pritožbo, to zanj ne more imeti nobenih škodljivih posledic (4. odstavek 210. člena ZUP/86). Zato lahko zoper njo vloži tožbo v upravnem sporu pri Upravnem sodišču RS. Rok za vložitev tožbe pa mu začne teči šele z vročitvijo te sodbe.

Če je stranka v upravnem postopku že vložila predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. tč. 249. čl. ZUP, ker ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku, je njeno pritožbo, vloženo po izteku roka, ki velja za stranke v postopku, šteti in obravnavati kot pritožbo in ne kot predlog za obnovo postopka, ter jo kot prepozno vloženo zavreči.

Pritožbo tožeče stranke (zdravstvenega doma), s katero le-ta izpodbija odločbo o podelitvi koncesije z razlogi, ki se nanašajo na mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni v občini (5. in 95. člen ZZDej), je treba obravnavati, saj se s tem posega v pravico ali pravno korist tožeče stranke (zdravstvenega doma) kot poglavitnega nosilca te mreže.

Pravni interes kot stranka v postopku v zvezi z ukrepom gradbenega inšpektorja v primeru, ko investitor nima gradbenega dovoljenja (šteje se tudi, da ga nima v času, ko je zoper izdano gradbeno dovoljenje vložena pritožba), zaradi česar inšpektor z odločbo ustavi nadaljnjo gradnjo, lahko uveljavlja poleg investitorja tudi izvajalec gradbenih del (ali druga pravna oseba, ki ima sklenjeno pogodbo z izvajalcem), saj je le-ta lahko denarno kaznovan za gospodarski prestopek, če gradi objekt brez gradbenega dovoljenja. V konkretnem primeru pa je tožeča stranka izkazovala le dejanski interes z gradnjo sosednjega objekta, ne pa tudi pravnega, saj ni bila niti investitor oziroma dejanski izvajalec gradbenih del v soseščini. Zato je sodišče zavrnilo njeno tožbo.