222. člen ZUP

Doplačilo za nadstandardni material ne more poseči v osnovno pravico zavarovanca do kritja stroškov samega posega v okviru javnih sredstev. Toženec pri tem ni dolžan povrniti dejanskih stroškov materiala, uporabljenega pri zdravljenju v tujini, temveč je dolžan povrniti strošek, ki ga za takšno storitev (vključno z materialom) priznava slovenski sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja. Dolžan je torej povrniti znesek, ki ustreza ceni standardnega materiala, ki se uporablja v Sloveniji (povprečno cene teh storitev), medtem ko razliko oziroma t. i. plačilo za nadstandard krije zavarovanec sam. Nadstandardna leča (monofokalna leča s podaljšanim žariščem), ki je bila vstavljena tožniku na Hrvaškem, ne odpravi zgolj bolezenskega stanja (sive mrene), temveč hkrati korigira tudi astigmatizem. Vendar takšen poseg ne vpliva na obstoj osnovne pravice do zdravljenja bolezni (torej pravice do operacije sive mrene) in posledično tudi ne na pravico do povračila stroškov zdravljenja v obsegu, ki ga določa 44.c člen ZZVZZ. Nadstandardni del storitve, ki presega medicinsko zdravljenje bolezni, pa ostaja v breme zavarovanca. Do zamude zavoda z izpolnitvijo obveznost

Nadstandardna leča (monofokalna leča s podaljšanim žariščem), ki jo je prejela tožnica na Hrvaškem, ne odpravi zgolj bolezenskega stanja (sive mrene), temveč hkrati korigira tudi astigmatizem. Vendar takšen poseg ne vpliva na obstoj osnovne pravice do zdravljenja bolezni (torej pravice do operacije sive mrene) in posledično tudi ne na pravico do povračila stroškov zdravljenja v obsegu, ki ga določa 44.c člen ZZVZZ. Nadstandardni del storitve, ki presega medicinsko zdravljenje bolezni, pa ostaja v breme zavarovanca. Do zamude zavoda pri izpolnitvi denarne obveznosti ne more priti, dokler ni izdana dokončna in izvršljiva odločba. Zavarovanec mora za priznanje pravice vložiti zahtevo, zavod pa ima na podlagi 222. člena ZUP zakonski rok dveh mesecev za odločitev. Zato v primeru, ko sodišče v sodnem postopku odpravi upravne odločbe zavoda in zavarovancu prizna pravico za nazaj, zamuda nastopi v trenutku, ko bi prvostopenjska odločba zavoda (če bi bila pravilna) postala izvršljiva. Toženec zato ni prišel v zamudo šele z vložitvijo tožbe kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, niti ne že z vložitvijo zahteve kot trdi tožnica. Toženec je p

Če se zoper sklep o prekinitvi postopka v socialnem sporu stranki odvzame možnost uveljavljanja sodnega varstva, se ta niti ne more sklicevati na pravico do sojenja v razumnem roku (6. člen EKČP), saj do sodnega postopka sploh ne more priti. Sodno varstvo pa ji ni dostopno niti preko tožbe zaradi molka organa, ker v primeru prekinitve postopka rok za izdajo odločbe ne teče (tretji odstavek 153. člena ZUP v zvezi z 222. členom ZUP). Posledično lahko pride do položaja, v katerem o zadevi nikoli ne bo odločeno. Če bi prekinitev postopka trajala nedoločen čas, bi to stranki dejansko onemogočilo učinkovito zavarovati svoje pravice iz socialnega zavarovanja. Z zavrženjem tožbe je zato tožeči stranki dejansko onemogočeno obravnavanje njenega tožbenega zahtevka1 pred sodiščem.

Rok za odločitev je instrukcijski in njegovo nespoštovanje samo po sebi ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka. Da je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izdane odločbe tožnik določno ne zatrjuje, toženka pa je dolžna izdati odločbo glede na pravno in dejansko stanje, ki je obstajalo v času njenega odločanja. Nesporno je, da je v postopku, v zvezi s katerim je tožnik zaprosil za BPP, sodba postala pravnomočna dne 29. 11. 2024 in da je v času odločanja toženke potekel tudi že rok za vložitev predloga za dopustitev revizije in zahteve za varstvo zakonitosti. Če bi torej tožnik izpolnjeval pogoje za dodelitev BPP in bi ga v sodnem postopku, v zvezi s katerim je zaprosil za BPP, zastopal odvetnik, bi dodeljena BPP zajemala plačilo za dejanja pravne pomoči od dneva po vložitvi prošnje naprej. Vendar tožnika v postopku odvetnik nesporno ni zastopal, hkrati pa tožnik tudi ne trdi, da bi v postopku dodelitve BPP ali pa v pravdnem postopku, v zvezi s katerim je zaprosil za BPP, uveljavljal, da nujno potrebuje pravno pomoč odvetnika za opravo določenega procesnega dejanja (zastopanje na naroku, vložitev pritožbe ipd.).

Za tožbo zaradi molka organa so izpolnjene vse procesne predpostavke iz 28. člena ZUS-1. Pritožba je bila namreč vložena 22. 3. 2016, do danes o njej ni bilo odločeno in je torej dvomesečni rok že potekel, tožnik pa je po izteku tega roka in pred vložitvijo tožbepri drugostopenjskem organu podal novo zahtevo,naj odloči o njegovi pritožbi. Tožba zaradi molka drugostopenjskega organa je utemeljena. Za odločitev sodišča niti ni pomembno, ali je vloga za izdajo soglasja (o kateri odloča prvostopenjski organ) popolna ali ne. Pomembno je zgolj to, da je bila pritožba zaradi molka prvostopenjskega organa vložena, da o pritožbi, za katero toženka ne trdi, da bi bila pomanjkljiva, ni bilo odločeno in da toženka ni navedla nobenega razloga, zakaj v več letih o njej ni odločila.

Tožnik je ob vložitvi vloge za stalno prebivanje družinskega člana slovenskega državljana izpolnjeval sporni zakonski pogoj zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji. Vendar, ker prvostopenjski organ ni odločil pravočasno, to je v zakonsko določenem splošnem dve mesečnem roku, tega v času odločanja organa ni več izpolnjeval. Prenehala je veljavnost potrdila o začasnem prebivanju. To pa ne more iti v škodo tožnika.

Toženka je po presoji sodišča s soglasjem/2014 lahko posegla (tudi) v zasebni interes tožnikov oziroma v njuno pravno korist, kot jo opredeljuje drugi odstavek 43. člena ZUP. Posledično odločitve o zavrženju pritožbe tožnikov zaradi molka organa ni mogoče utemeljiti na zaključku, da pritožbe ni vložila upravičena oseba. Tožnika sta kot vlagatelja predloga za obnovo postopka upravičena vložiti pritožbo zaradi molka organa, če o njunem predlogu ni bilo pravočasno odločeno. V obravnavanem primeru sta vložila pritožbo na podlagi četrtega odstavka 222. člena ZUP, po katerem je pritožba dopustna, če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku.

Kasnejši predpis v (ZUPJS-C) ZŠtip-1 v delu, ki se nanaša na odpis dolga oziroma vračilo štipendije ni razveljavil. To pomeni, da navedene določbe še vedno veljajo, je pa ZŠtip-1 v 16. členu določil, da se glede vprašanj statusa vlagatelja, postopka uveljavljanja državne štipendije, načina ugotavljanja materialnega položaja, meje dohodkov, ki so pogoj za pridobitev in višino državne štipendije, obdobje prejemanja in izplačila državne štipendije, spremembe okoliščin in pravil o neupravičeno priznani pravici do državne štipendije, nadzora nad delom CSD pri dodeljevanju državne štipendije ter zbirk podatkov uporabljajo določbe ZUPJS. Zaradi zmotnega stališča, da zadošča zgolj presoja glede na premoženjski/dohodkovni kriterij, ni bila opravljena presoja socialne ogroženosti po relevantnih določilih ZŠtip-1. .

Odločitev toženke temelji na ugotovitvi, da občina Logatec ni več umeščena med območja, ki so upravičena do regionalne pomoči. Toženka zato v izpodbijani odločbi ni bila dolžna ugotavljati izpolnjevanja ostalih pogojev, ki so določeni za dodelitev regionalne pomoči, in se do njih opredeljevati, saj te okoliščine niso bistvene za odločitev v zadevi.

V postopkih, ki tečejo po uradni dolžnosti, v katerih pristojni organ ne izda in vroči odločbe stranki v predpisanem roku, lahko stranka vloži pritožbo zaradi molka organa in pri tem izhaja iz predpostavke, da je organ izdal zanjo neugodno odločbo, pri čemer je v postopkih začetih po uradni dolžnosti za negativne odločbe šteti vse odločbe, ki poslabšujejo pravni položaj stranke.

Sodišče v zvezi s sklepom o prekinitvi postopka z dne 12. 4. 2018 ugotavlja, da je rok za izdajo odločbe potekel še preden je drugostopenjski organ izdal omenjeni sklep o prekinitvi. Molk organa je tako nastopil ne glede na določbe tretjega odstavka 153. člena ZUP z vezi s tretjim odstavkom 222. člena ZUP. Navedeno še toliko bolj velja v okoliščinah, (i) ko je tožnica sklep o prekinitvi postopka prejela po tem, ko je vložila tožbo zaradi molka, pri čemer tožnica tudi sicer ne bi mogla vložiti samostojne tožbe zoper sklep o prekinitvi postopka, in (ii) ker je tožba zaradi molka organa možna tudi, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, postopek pa ni bil ustavljen (tretji odstavek 28. člena ZUS-1), kar je dejansko stanje tudi v času odločanja v obravnavanem upravnem sporu.

Stališče pravne teorije je, da je izgubljeni dobiček razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali.

S pozivi na dopolnitev vloge, ki so posredovani stranki šele v relativno daljšem časovnem obdobju po tem, ko je stranka vložila vlogo, kot je bilo to obravnavanem primeru, se namreč lahko poseže v pravico stranke, da je o njeni zahtevi odločeno v doglednem času, na način, da je ta pravica de facto izvotljena.

V tožnikovem primeru je prišlo do prepozne izdaje odločbe o odmeri, za ta primer pa je tožnik imel na voljo redno pravno sredstvo, s katerim bi lahko dosegel izdajo odločbe. Tako njegov pravni položaj ni bil odvisen od ažurnosti delovanja upravnih organov, temveč od tožnikove lastne odločitve, ali se bo poslužil pravnega sredstva po četrtem odstavku 222. člena ZUP ali ne.

Tožničina vloga z dne 18. 3. 2019 je po vsebini zahteva za izdajo odločbe. O takšni zahtevi je tožena stranka dolžna odločati na način in v rokih iz ZUP, kar v konkretnem primeru prav tako očitno ni bilo storjeno. Zato je tožnica toženko upravičeno pozivala, da o njeni zahtevi izda odločbo, oziroma da odloči o pritožbi. Iz tožbe in spisov tudi sledi, da je tožnica toženo stranko pozivala k odločitvi na predpisan način in v predpisanih rokih. Česar pa le-ta ni storila, temveč je, kot rečeno, odgovarjala le z dopisi in s tem na način, ki ne zadosti zahtevam iz ZUP, ki se nanašajo na odločanje organov v upravnem postopku. To pa pomeni, da tožena stranka o vlogi tožeče stranke ni odločila in so zato izpolnjeni pogoji za odločanje sodišče o tožbi zaradi molka organa.

Toženka navaja, da o vlogi še ni odločila, ker je prepričana, da področna zakonodaja, tako ZZDej in ZJZP nikjer izrecno ne določata, kdaj in pod katerimi pogoji lahko toženka da ali zavrne soglasje za prenos koncesije. Sodišče v zvezi s tem pripominja, da gre po naravi stvari nedvomno za odločitev, ki mora biti sprejeta po pravilih splošnega upravnega postopka, kar pomeni, da velja za odločanje o vlogi tudi rok, ki ga ZUP določa za odločitev o zahtevi

Vprašanje dopustnosti pritožbe zaradi molka organa je zato povezano z vprašanjem, ali materialni predpis določa pravico, obveznost ali pravno korist osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava, o kateri mora organ odločiti, pa akta o tem ni izdal ali ga ni vročil stranki v predpisanem roku. AJPES vpise oziroma izbrise, ki nimajo konstitutivnega ampak deklaratorni značaj, opravlja izključno na predlog enote poslovnega subjekta ali po uradni dolžnosti.

Sodišče je, kljub poskusom pridobiti od tožnice pojasnila, oziroma vlogo, ki bi bila sposobna za obravnavo, po dopolnitvi pravilno ugotovilo, da gre za nerazumljivo pisanje, iz katerega tožbeni zahtevek ni določljiv. Pravilna je tudi ugotovitev o neobstoju procesnih predpostavk za sojenje v zadevah, kjer gre za dokončne odločbe in pravnomočno zaključene spore. Sodno varstvo v socialnih sporih je vezano na predhodno izveden upravni postopek, ki je predviden v postopkih priznanja pravic iz socialne varnosti pred morebitnim postopkom na sodišču.

Nad tožničinim delodajalcem je bil 18. 9. 2017 začet stečajni postopek, zato ji je 29. 1. 2018 stečajna upraviteljica odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 104. člena ZDR-1. Delovno razmerje ji je prenehalo 22. 2. 2018. Dne 30. 4. 2018 (vhodni žig) je Sklad prejel tožničino zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca. V skladu s 1. alinejo drugega odstavka 18. člena ZJSRS je pogoj za pridobitev pravic, da je delavec svoje pravice prijavil v rokih in na način, določen v zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji za prijavljanje terjatev. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da obstoj tega pogoja ni sporen. Dne 11. 6. 2018 je bil izdan sklep o preizkusu terjatev. Sestavni del je bil končni seznam preizkušenih terjatev z dne 28. 5. 2018, v katerem sta bili prerekani tožničini terjatvi za izplačilo plač za obdobje zadnjih treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja in odpravnine, tožnica pa napotena na pravdo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila z izpodbijanima odločbama tožničina zahteva za priznanje pravic po ZJSRS utemeljeno zavrnjena, ker ni vložila tožbe na ugotovitev obsto

Tožnica ni enota poslovnega registra, ampak registrski organ (tretja alineja 2. člena ZPRS-1), zato ji 20. člen ZPRS-1 po presoji sodišča ne daje pravice zahtevati, da AJPES iz registra izbriše v njem vpisano poslovno enoto, v konkretnem primeru A. AJPES tako v postopkih po VI. Poglavju ZPRS-1 ne odloča o pravici ali obveznosti tožnice, dejansko pa tudi ne o pravici in obveznosti študentske organizacije univerze in samostojnega visokošolskega zavoda oziroma višje strokovne šole. AJPES slednjim subjektom pri vpisu dodeli zgolj matično številko, ker tožnica za dodelitev te številke subjektom, ki jih registrira, nima javnega pooblastila, vendar pa tudi navedeno ne more vplivati na dejstvo, da ti subjekti lastnosti pravne osebe ne pridobijo z vpisom v PRS, pač pa z ugotovitvijo izpolnjevanja pogojev za vpis v tožničin register oziroma vpisom v tega. Zahteva, naj AJPES izvrši izbris A. iz PRS, torej ne predstavlja materialnopravno določene pravice (ali obveznosti) tožnice, o kateri bi moral AJPES (oziroma toženka) vsebinsko odločiti in posledično izdati upravni akt iz 2. člena ZUS-1 niti javnopravne zadeve v smislu 4. člena ZUP. V predmetni zadevi molk prvostopenjskega organa (